»Odprava Činkelman« – drugi dan: planine pod Vodnikovim domom

Ko sta šla drugi dan Jani in Tomaž raziskovat okoliške gore, sem se počutila predobro, da bi samo počivala, zato sem se odločila za samostojno raziskovanje okolice. To je bila zame, ki sem izrazito nenadarjana za orientacijo in (raz)vajena, da me vodi Jani, kar pogumna odločitev. Od Vodnikovega doma se je videla planina z nekaj stanovi in to sem izbrala za svoj cilj. Zdela se mi je dovolj blizu, da bom lahko hodila zelo počasi in pazila na koleno.

 

Od doma je neudobna kamnita stezica odvijugala navzdol proti Velemu polju. V travi ob njej so se skrivale meni neznane gobe, rož pa skoraj ni bilo. Na neki skali sta bila napis PLAZ in puščica naprej. Na razcepu čez dobrih 5 minut sem sledila lomljeni rdeči črti desno (leva steza ni bila markirana). Previdno sem sestopala po travniku med ruševjem in skozi pas gozda. Proti Velemu polje sem se spustila nekoliko strmeje. Na naslednjem razcepu čez 10 minut se je desno napovedovalo nekaj plezanja čez skale, zato sem poskusila levo mimo majhnega mravljišča. Tako sem težavni del obšla in ko sem se ozrla, zagledala na skalah markacijo. Kljub njej se je verjetno več hodcev ognilo sitnemu mestu in tako je nastal »obvoz«. Nedaleč zatem sem imela na voljo levo razdrapano kamnito »glavno« pot in desno komaj opazno stezico po travi (niže sta se staknili). Izbrala sem prijaznejšo desno in kmalu na veliki skali zagledala že slabi (zanemarjeni ali zbrisani) markaciji. Dalje so bile oznake spet dobro vidne.

Na travnatem pobočju je pot izginila, malo naprej pa se je pojavila stezica v levo. Pred seboj sem zagledala hrbtno stran kažipota, usmerjenega proti Velemu polju. Vrhovi nad senčno planino so se že bleščali v soncu. Kakih 20 minut od zadnjega označenega razcepa sem se po omenjeni stezici spustila na pot, ki je na dnu travnika zavila levo navzgor, desno pa se je spustila na Velo polje (okrog 1700 m). Dom, iz katerega sem prišla, bi se moral pravzaprav imenovati Vodnikov dom nad Velim poljem, saj stoji kakih 100 m nad to planino. Šla sem pogledat, kaj piše na tistem kažipotu, in izkazalo se je, da je v angleščini. Malo niže je bil še eden, ta pa v slovenščini.

 

 

 

 

 

 

Ker nisem bila namenjena na Velo polje, sem kar na pamet krenila v levo, kjer sem naletela na skalo z napisom RUDNO POLJE in rdečo puščico v breg. Puščica na še eni skali je kazala nazaj in naprej proti zaobljenemu gričku, ob katerem je tekla pot za take z bujno domišljijo. Preden je zavila desno okrog grička, je postala razločnejša. Na skali ob njej sta bila napis VELO P. in puščica nazaj, nato na skalnatem pobočju še VOD. DOM, DOLIČ in VELO POLJE z markacijo in puščico nazaj. Levo spodaj je šumljal potoček, ob poti so cvetele navadne smetlike, svišči pa so še spali. Izpod neke skale je curljala voda, kakor da bi tam izvirala. Razlivala se je po poti in čeznjo, na drugi strani pa napravila pravo malo močvirje, kjer so rastle celo kalužnice. Opazila sem nekaj majhnih rovov pod stezo, po katerih se je spiral pesek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že nekaj časa sem slišala kravje zvonce, zdaj pa so bili že zelo glasni. Na prve »glasbenice« sem naletela že v senci, kjer je bilo še prav hladno. Ko sem stopala ob potočku na levi, sem v daljavi že videla sončen travnik z večjo čredo. Po dobrih 20 minutah me je na Malem polju (okrog 1660 m) obsijalo sonce. Zdaj je pritekel potoček še po desni. Po planini jih je vijugalo še več, prav presenetljivo za ta sušni čas. Nad njim so se dvigale skalne stene in pod njimi je mulilo travo nekaj krav, čeprav so imele na voljo obširne ravne travnike. Med pretežno smrekovim gozdom na levi in skalovjem na desni so se pasle številne krave s telički. Nad planino sem se povzpela med ruševje in jerebike in za nekaj časa je bilo travnatega udobja konec.

 

Kakih 10 minut od prihoda na Malo polje sem si odprla leso in se spustila na naslednjo, Mišeljsko planino (okrog 1650 m) z veliko blatno mlako. V ozadju se je dvigal Prevalski Stog. Živine ni bilo, a očitno le trenutno, saj je bilo veliko kravjakov. Markacije so me vodile desno od mlake in na drugi strani planine sem se povzpela proti redkemu gozdu. Kar nekaj lukenj v tleh mi je dalo misliti, da tam domujejo svizci.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Steza je še pred gozdom zavila levo in se 20 minut od začetka prejšnje planine iztekla na Planino pod Mišelj vrhom (okrog 1700 m), ki je bila moj cilj. Na njej so bile poleg nekaj ruševin in lesene podrtije tri majhne brunarice s skodlastimi strehami, a le še ena je bila videti živa. Tudi tam ni bilo živine, kravjakov pa obilo. Ker sem to planino videla od Vodnikovega doma, sem pričakovala, da bom z nje prav tako videla dom. Šele ko sem zlezla dovolj visoko in uporabila daljnogled, sem ga odkrila – skrival se je v temni senci. Posedela sem na klopci pred vhodom ene izmed brunaric. Napisi na skalah so mi povedali, da se v levo nadaljuje pot na Jezerski preval, v desno pa se pride na Mišeljski preval in planino Laz.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na koncu sta planino zapustili dve poti, zgornja in spodnja. Slabo vidni napis PL. LAZ, markacija in lomljena črta na skali so kazali v desno na spodnjo. Po njej sem sledila markacijam in takoj za ovinkom zagledala krave na paši. Tam ni bilo nobene stavbe, le precejšen ograjen kal. Ker na zemljevidih takoj nad Planino pod Mišelj vrhom ni druge, sklepam, da ta pašnik spada še k tej. Označena pot se je nadaljevala desno nad njo. Ko se je začela strmo vzpenjati proti grebenu ali morda prevalu, sem sklenila, da to za »dan počitka« mojega kolena ni več primerno, zato sem se vrnila na Planino pod Mišelj vrhom in se po poti prihoda odpravila »domov«. Nazaj grede je bil Vodnikov dom že lepo obsijan s soncem in dobro viden.

 

Zahodni del Malega polja, kjer se je zjutraj paslo veliko krav, je bil zdaj prazen. Tam sta dva planinca nekaj fotografirala in kmalu sem videla, kaj: par svizcev je bil menda zadovoljen, da so krave odšle, mi pa smo bili očitno dovolj daleč, da ju nismo motili. Čez čas sem precej bliže zagledala še dva, ki sta se neugnano prekopicevala in tekala, preveč za mojo fotografsko (ne)sposobnost. Krave so se preselile na mokrotni in zdaj že tudi sončni vzhodni del Malega polja, tako da so mi opoldne namesto cerkvenega zvona zazvonili kravji zvonci. Ko mi je bilo že pošteno vroče, je nad prav tako osončenim Velim poljem prijazno zavel hladen vetrič in mi olajšal zadnji vzpon do Vodnikovega doma. Od Planine pod Mišelj vrhom sem hodila dobro uro.

 

Ko sem pričakala Janija in Tomaža in smo si povedali, kako smo preživeli dan, se nisem počutila nič prikrajšana. Nasprotno: za mano je bilo namesto dneva počitka in crkljanja kolena prijetno potepanje po planinah brez kakih posledic, zaradi katerih bi me skrbela vrnitev v dolino naslednji dan.