Tokrat Veliki Kopinj, Gorjanski vrh pa drugič

Za predzadnji novembrski petek sva si izbrala Veliki Kopinj (Monte Capin di Ponente, Kapinberg, 1736 m) in Gorjanski vrh (Monte Goriane, Goriacher Berg, po našem zemljevidu zahodnega dela Julijcev 1689 m, po Tabaccu 19 pa 1693 m). Izhodišče (Val Bartolo piše na zemljevidu) je bilo za naju novo. Odpeljala sva se v Trbiž (Tarvisio), prvo krožišče za njim tik pred Žabnicami (Camporosso in Valcanale) zapustila pri drugem izvozu, takoj zavila desno, se zapeljala pod železnico in brž za podvozom spet desno. Ko se je asfalt končal, je bilo še precej (slabega) makadama, za tablo, ki označuje plezališče, pa je bila cesta spet asfaltirana. Parkirala sva onkraj mostu pri vodnem zajetju. Med slovenskimi imeni za Val Bartolo prevladuje na spletu Vrtinjlogarski graben, so pa še druga (v tukajšnjih imenih se nepojasnjeno menjavata Vrtin(j) in Vrtlin*). Soteska je sila slikovita; obakraj ceste se dvigajo skalni stolpi, močno regulirana struga, ki se spušča izmed skal k mostu, pa da slutiti, da se tod večkrat razbesnijo hudourne vode. Zaradi megle žal ni bilo tako lepo, kot bi lahko bilo.

 

Sledila sva kažipotu Sella Canton z oznako poti 509. Po široki stezi, ponekod podprti s škarpo, sva se v ključih vzpenjala po razmeroma strmem pobočju nad parkiriščem. Že na začetku so naju pričakale prve zaplate snega. Na nekaj mestih se je steza zožila, ponekod je bil rob utrjen z betonom. Tu in tam je kljub markacijam stal možic; menda se je nekdo trudil postaviti čim bolj posrečene. Pod potjo sva slišala močan šum vode, a je bila sprva pregloboko, da bi jo bila videla. Kasneje sva potok tudi zagledala in ga celo prečkala. Najbrž je bil Rio Scalina; slovenskega imena nisem našla, sta pa res ravno na mestu prehoda »stopnički«, ena že kar stopnica, čez kateri se zlivata slapiča. Na mokrih tleh sva opazila sledove srnjadi.

 

 

  

Na drugi strani potoka je voda večkrat tekla kar po stezi. Nekoliko sva se pomudila pri razgledu na Viš, Montaž in Višarje. V tišini je bilo slišati le hrustanje korakov po rahlo zaskorjenem snegu in šum vode globoko spodaj. Če ne bi bilo mojega nadležnega pokašljevanja, bi bilo kot v raju. Raj je pravzaprav posrečena »inštitucija«: glede na to, da kakih zanesljivih poročil od tam nimamo, si ga vsakdo lahko predstavlja po svoje. Zdaj sva gazila že po kakih 10 cm snega. Stezica se je stisnila v plitev jarek. Ko sva se bližala sedlu, ki sva ga že slutila levo zgoraj, je potegnil mrzel veter.

 

Sedlo Kot (Sella Canton, 1413 m) ne na našem zemljevidu zahodnih Julijcev in Tabaccu 019 ne v Atlasu Slovenije nima slovenskega imena. Tamkajšnja kažipota povesta, da se z njega pride desno po poti 509 čez sedlo Borgo v Trbiž, levo pa po 510 na Gorjanski vrh. Pot naravnost naprej ni označena; najbrž pelje na Kokovo (na našem zemljevidu in v atlasu piše Kokovo, a zdaj sem v dvojezičnem priročniku Slovenska krajevna imena v Italiji Pavleta Merkuja našla »Kokova, s Kokove«). Poleg zvona z nadstreškom stoji razpelo in nanj je pritrjena zanimiva vpisna skrinjica, v kateri je zvezek neke sosedske združbe s Kokove (Coccau, Goggau) z napisoma v italijanščini in nemščini. Slovenščino »zastopa« le priimek Petritsch na lesenem spominskem znamenju, pritrjenem na nadstrešku. Kaj pomeni napis Original Schweinvonger Goggau, (še) nisem dognala.

 

Na sedlu se je pokazalo sonce. Tu je bilo snega še več in bil je bolj južen. Zavila sva levo s poti 509 na 510. Odtlej ni bilo več človeških gazi, le živalske stopinje. Nadela sva si gamaše. Kar strmo sva se vzpenjala po gozdni cesti in v presledkih na desni lovila razglede na Ponce in Mangart. Mimo odcepa levo, označenega s kamnom z napisoma 5/81 in 5/O₁ ter različnimi markacijami, sva nadaljevala po gozdni cesti navzgor po čedalje višjem snegu. Sčasoma so iz njega tu in tam štrlele tolikšne skale, da najbrž nisva več hodila po  cesti. Končno sva bila na desnem ovinku prvič deležna tudi razgleda v levo; globoko spodaj se je odkrival Vrtinji log (Prati del Bartolo), zadaj za kopastim Ojstrnikom pa se je vlekla veriga zasneženih gora. Na drugi strani so bili še vedno na ogled Viš, Montaž in Višarje.

 

Vijugala sva navzgor med razgledi na levi in desni in najine sledi so se družile s sledmi divjadi. Dosegla sva manjšo uravnavo; s tamkajšnje jase se je ena pot pognala naravnost navzgor (morda celo na Veliki Kopinj, a se je skrivala pod snegom in ni bila označena), najin kolovoz pa je zavil položno desno. Zdaj je bil spet bolj podoben cesti. Zelo mokra je bila, a v snegu so se videle le največje luže, druge pa sva »odkrivala«, kadar je kako najino stopinjo nemudoma zalila voda. Nedaleč za uravnavo sva se začela spuščati. V presledkih med smrekami sva videvala vrhove Julijcev. Ko naju je zaskrbelo, da gre že predolgo navzdol, se je cesta zravnala in končno sta naju razveselila prva avstrijska kažipota skoraj nazaj levo proti Bistriškemu sedlu (Bartolosattel) in naprej (desno) proti Gorjanski planini (Göriacher Alm). O Velikem Kopinju pa nič.

 

Zavila sva levo v breg na avstrijsko pot 403. Še naprej sva gazila po celcu. Pokazal se je Dobrač. Po grebenu se je bilo treba pretikati od markacije do markacije, ker v snegu poti ni bilo videti. Z nekaj sreče sva opazila prvi mejni kamen s številko 22, skrit pod snežno odejo. Na drevesih so se pojavile črno-bele markacije. Številke ne kamnih so padale. Nekateri so bili oštevilčeni drugače, na primer P-369, tudi te številke pa so padale. Kopinjevo teme sva dosegla dobrih 20 minut nad kažipotoma. Na koncu ni bilo več ne mejnih kamnov ne markacij; mogoče so bili zasneženi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ZapiskiV snegu nisva opazila nobene oznake, kje je vrh. Kljub megli v dolini sva lepo videla Peč na tromeji in druge zahodnokaravanške vrhove za njo, Mangart s sosedi, Viševo in Montaževo skupino, na drugo stran pa Ojstrnik in visoke gore zadaj na obzorju. Na nebu se je naredilo nekaj, kar ni bilo ne mavrica ne glorija, bilo pa je precej lepo. Ko je začelo mrzlo briti, sva se nekoliko laže ločila od čudovitih razgledov.

 

 

Vrnila sva se h kažipotoma pod vrhom in se zelo optimistično  odločila, da bova zlezla tudi na Gorjanski vrh. Odpravila sva se proti Gorjanski planini (1644 m po tamkajšnjem napisu in našem zemljevidu, 1621 m po italijanskem), spet po poti z italijansko številko 510 in avstrijsko 403. Mokrotna gozdna cesta naju je pripeljala do skladovnice hlodov. Mimo njih sva zavila s ceste levo v breg in s tamkajšnje poseke se nama je odprl lep razgled na Ojstrnik in okolico. Nadaljevala sva kar po gozdu, saj se nama je zdelo, da je pod snegom kolovoz. Na najvišji točki je tičal mejni kamen P-379. Med spuščanjem na drugo stran sva morala preplezati in obiti veliko podrtega drevja. Na grebenu sva naletela na nenavaden mejni kamen, pritrjen z železnimi kljukami; imel je številko 380. Ti kamni so bili zdaj najini edini vodniki. Srečala sva dva lovca s psom; sicer sta odzdravila, gledala pa nista nič kaj prijazno. Po njuni sledi (tako ozka je bila, da smo najbrž hodili po kaki lovski stezi) sva prišla do podrte »pritlične« preže v mračnem gozdu, ki mu ni bilo videti konca. Zavedela sva se, da se bo prej kot v treh urah začelo temniti, in ker nisva bila gotova, ali sva na pravi poti, sva raje obrnila in se vrnila h kamnu 382, od katerega sva nazadnje videla markacije na cesti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po gozdni cesti sva kmalu prikorakala na Gorjansko planino. Sneg ji zelo »pristoji«; bila je lepa kot prvič. Toda sonce je že ugašalo, zato se je bilo treba kmalu posloviti. Na Gorjanski vrh nisva več mislila. Kakor je pojemala svetloba, je naraščal mraz. Dol grede sva se ves čas držala gozdne ceste. Iz doline se je začela dvigati megla; dosegla je že sedlo Kot, kjer sva se kljub skopo odmerjenemu preostanku svetlega dne ustavila, da sva se pogrela s čajem. Pod sedlom je tudi tokrat zavel mrzel veter. Ko sva pristala v Vrtinjlogarskem grabnu, je bilo že temno. Iz njega se megla očitno ves dan ni umaknila; vesela sva bila, da sva se skoraj vseh sedem ur in pol potepala nad njo (hoje je bilo za slabih pet).

 
Gorjanski vrh je že vajen čakati, pa bo počakal še do naslednjič.
 

* Več o imenih na tem območju najdete v obsežnem spisu dr. Viktorja Vovka Karnijske Alpe in Karnija v Planinskem vestniku 12/60 na straneh 588‒605 (posebno 592).

Namesto Dleskovca (vsaj) Smrekovec

Na Martinovo sva se namenila na Dleskovec, upajoč, da ne bova mokra. Za izhodišče sva si izbrala planino Ravne, s katere sva se pred dobrimi štirimi leti že podala na Veliki vrh in Korošico. Na Ravnah je bilo ‒ razen nekaj novih oznak ‒ še vse po starem.

 

Sledila sva kažipotu Dolga trata. Markacije so obnovljene; prejšnjikrat so naju vodile le rdeče pike in zbledele oznake. Po skalnati potki med lišajastimi smrekami sva se spustila pod poseko, nato pa se povzpela čeznjo. Ta pot na planinskih zemljevidih ni narisana kot markirana. Kmalu sva vstopila v gozd. Morala sva obiti velik podrt macesen in spolzke skale so terjale obilo pazljivosti. Vzpenjala sva se med bori, smrekami, macesni in redkimi listavci. Kljub pozni jeseni so cveteli telohi. Ko sva po 20 minutah prestopila leso, je začelo rositi. Kmalu zatem sva se znašla med ruševjem. Stare rdeče pike so bile ponekod še vidne. Čez čas se je steza položila; ruševje se je razmaknilo in napravilo prostor travnati stezici. Zdaj naju je ovila še megla. Pravzaprav najbrž oblak, saj je močno rosilo. Tu bi Ajda gotovo razumela, kaj pomeni, da se oblaka ne moreš dotakniti, lahko pa se on tebe. Na razglede proti Velikemu Rogatcu, Lepenatki, Vrhu Kašne planine, Menini in Veliki planini sva lahko le obujala spomine.

 

Ob stezici, ki je bila v strminah skalnata, na položnem svetu pa travnata, je čemelo nekaj šopkov tesno zaprtih (avstrijskih?) sviščevcev. Pol ure nad leso sva pri slabem kažipotu nazaj Ravne stopila na planino Dolge trate; iz megle sta se izvila koritce za vodo in koča s »hišno številko« 01. Pred njo je ležal kažipot Dleskovec; kazal naj bi v desno proti križu (razpelu), pred katerim stoji klopca. V megli ju seveda nisva niti slutila. Tudi levo ob koči so ležali podrti kažipoti: levo naj bi kazala Molička pl. in Zelene trate – Veliki vrh – Korošica, nazaj pa Ravne.

 

Kljub nikakršni vidljivosti sva poskusila srečo po za silo vidni travnati stezici proti ruševju. Levo od razpela in klopce je bila v njem večja vrzel. Nekaj časa sva lepo napredovala, potem pa se je vrzel razcepila. Desni krak se je kmalu zaprl, levi pa naju je pripeljal v skalnato grapico. Nadaljevala sva po njenem desnem robu, potem pa se je »stezica« združila z njo. Na vrhu grape sva se povzpela po desnem kraku in nato naravnost navzgor proti presledku med ruševjem. Po četrt ure naju je presenetil možic. Za njim sva zavila desno (kolikor sva lahko razločila, je na drugo stran padala strma grapa). Obakraj tamkajšnje uravnave sva slutila pobočji, ki sta se izgubljali v megli. Brez oznak in celo brez prave poti se nama je zdelo edino razumno obrniti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na Dolge trate in pomalicala pod napuščem. Kakor je pri lesi gor grede začelo deževati, je zdaj tako rekoč na istem kraju prenehalo. Po planini Ravne so se še vedno podile megle. Napotila sva se po cesti navzgor proti podirajoči se staji. Macesni so se že skoraj obleteli. Tudi tu so cveteli telohi in je bilo drevje ovešeno z lišaji. Po 20 minutah sva prišla do parkirišča/obračališča pod Smrekovcem. Ob njem je nekaj klopc. Od tod vodita dva kolovoza, domnevno oba na Smrekovec (po novem zemljevidu Grintovci 1611 m, po starem Kamniško-Savinjske Alpe 1608 m); najprej sva »preizkusila« desnega. Markacij ni bilo videti, na kažipotu pa sva še komaj razbrala Lučka koča in Molička peč. Ko je kolovoz začel zavijati desno navzdol, sva ga zapustila in jo ubrala za nosom levo navzgor. V nekaj minutah sva stala na točki, ki se nama je zdela najvišja. Onstran domnevnega vrha sva sestopila na drug kolovoz in se spustila levo po njem. Brž sva bila spet na parkirišču/obračališču, tokrat po levem kolovozu. Po tej »krožni turi« na Smrekovec sva se zmerno mokra vrnila k avtu.

 

Zvečer sva se v mislih dobrohotno ozrla na (objektivno) ponesrečeni pohod: prav prijetno je bilo. In sva se ‒ prav tako zmerno ‒ zmočila še od znotraj, saj je bilo Martinovo.

Roparski Jeterbenk in spokorniški Jakob

Drugi novembrski teden sva si le v nedeljo lahko privoščila dopoldanski izlet. Na Jeterbenku (774 m) sva že bila pred dvanajstimi leti, zato sva se komaj še spomnila, kako je bilo, razen seveda vremena: ujel nas je močan dež z vetrom in premočeni smo vedrili pri sv. Jakobu (586 m). Mitja ni bil velikokrat z nama v hribih, pa še takrat je bilo rado kaj narobe. Sam si je kriv: če bi se nama bil pridružil večkrat, bi bilo povprečje dosti boljše! Nenavadno ime Jeterbenk (tako Atlas Slovenije in zemljevidi pa tudi kažipoti, čeprav ga nekateri pišejo Jetrbenk) naj bi bilo nastalo iz imena roparskih vitezov Hertenbergov (Jertenberk → Jeterbenk), ki so imeli tam grad.

 

Skozi Medvode in Goričane sva se odpeljala proti Sori. Na začetku naselja sva zavila levo za smerokazoma Katarina in Topol. Cesta mimo Legastje in brunarice Ločnica v Trnovcu je zelo slaba; pri odcepu k Robežu je bil del cestišča makadamski in tam sva kar padla v luknjo. V Topolu, bolj znanem kot Katarina, sva se ustavila na velikem makadamskem parkirišču pri podružnični osnovni šoli. Ob njenem vhodu je doprsni kip narodnega heroja Janeza Kalana - Kosca. Pri parkirišču stoji tabla z reliefno sliko kraja in okolice.

 

Odpravila sva se desno med hiše. V lokvi pod cesto so plavale precejšnje ribe. Na križišču pri kapelici in kažipotih sva zavila levo in mimo Vaške krčme (plošča na njej spominja na osamosvojitvene čase) v zgornji del vasi. Pod seboj sva imela izhodišče kot na dlani. Pri naslednji kapelici se je cesta zravnala; tam naju je pričakala puščica levo h Gostilni na Vihri, desno proti gostilni Pr' Jur' pa nič. Zavila sva k Vihri in nad njo je najina pot krenila desno na kolovoz. Na četvernem razcepu je bil pravi čisto levi krak. Na naslednjem razcepu, kjer se levo zavije k sv. Jakobu (ne k najinemu tokratnemu, ampak k bolj znanemu 806 m visokemu bližnjemu sosedu, ki mi je posebno pri srcu), sva nadaljevala naravnost (na smerni tablici piše Rog-Jeterbenk). Onkraj gozda na travniku se je kolovoz zravnal in končal. V dotedanji smeri sva dosegla strmo pobočje. Stopala sva po ostrem grebenu po ozki skalnati in koreninasti stezici, na kateri je zaradi vlage zelo drčalo. Kar hitro sva se spet znašla na travniku in pri strohneli klopci vrh vzpetinice. Razgledov v megli žal nisva bila deležna.

 

Pol ure nad izhodiščem je pred nama iz megle vstal lesen križ, že nekoliko nagnjen in razpokan. Na betonskem podnožju je letnica 2000. Tudi pod njim stoji preperela klopca; vrezani TDK najbrž pomeni Turistično društvo Katarina. Geodetski kamen označuje vzpetino Rog (798 m).

 

Od križa se je stezica strmo spustila mimo še ene klopce in znova sva stopila na travnik. Na peščeni stezi, razdejani od vode, nama je spet drčalo. Če izvzamem smerno tablico na razcepu nad vasjo, oznak ni bilo. Ko se je najhujša strmina končala, se je steza spremenila v slab kolovoz; tudi ob njem so stale klopce. Mimo hiše z garažo (torej se sem pripeljejo) se je kolovoz iztekel na makadamsko cestico, tako ozko, da so se avtomobili še z nama težko srečali; kar nekaj se jih je peljalo proti vasi, najbrž k maši. Zdaj so naju spet vodile markacije.

 

Mimo odcepa k mizi in klopema v gozdu sva prikoračila na križišče z velikim listavcem, kjer stoje kažipoti TD Žlebe-Marjeta, s kakršnimi je bila poslej pot izdatno opremljena. Na njih je veliko podatkov, a včasih sva smer težko razbrala, ker so vse puščice na isti ploskvi, in jih je z različnih gledišč mogoče razumeti različno. Poleg markacij sva opazila rumene puščice, vse obrnjene nazaj proti Katarini. Pri opečnati kapelici nedaleč naprej (na vzidani plošči piše Mariji 7 žalosti za varstvo. Fr. Bizant 1947.) se je pot razcepila na troje. Pot naravnost naprej na Jeterbenk je bila široka, pravi kolovoz. Povzpela sva se do majcene drvarnice in počitniške hišice. Levo od nje se je markirana pot nadaljevala nekoliko strmeje mimo klopce in popolnoma nepotrebne bližnjice (le zakaj bi si kdo, ki rad (?) hodi, želel prihraniti dvajset korakov?), zdaj najbrž namenoma zametane z vejami. V strmini so stezo nadelali tudi s stopnicami, ponekod pa so to vlogo prevzele kar skale in korenine. Tudi od Roga do Jeterbenka sva hodila pol ure.

 

Na vrhu stoji velik lesen križ. Na podnožju so letnice 1935 (sedanji križ je menda posnetek tistega, ki so ga postavili v čast evharističnemu kongresu v Ljubljani leta 1935), 1991 (v čast samostojni Sloveniji?) in 1996, ena stranica pa je še prazna. Križ je že pošteno načet. Na vrhu so ogledala, najbrž da odbijajo svetlobo, pod njimi pa svetilka. Za naju je bilo tokrat novo znamenje Poti roparskih vitezov (od leta 2004 vsako leto 25. junija priredijo pohod). Od tu je baje eden najlepših razgledov na Ljubljano, ampak midva ga še nisva videla, saj je prvič deževalo, tokrat pa nama je nagajala megla. Če podatki na spletu držijo, je tukajšnji grad Hertenberg podrl potres leta 1511. V njem naj bi bili živeli neusmiljeni roparski vitezi. Zadnja Hertenberga, Jakob in Marjeta, pa sta se pokesala za grehe prednikov in on je dal zgraditi bližnjo cerkev sv. Jakoba na Petelincu, ona pa sv. Marjete v Žlebeh.

 

Po ozkem grebenu najprej rahlo gor in nato strmo dol sva nadaljevala proti Petelincu. Stopala sva med skalami in koreninami rogovilastih starih dreves. Srečala sva zadihanega mladca v kratkih rokavih in z vprašanjem »A vidva pa že nazaj?« Saj ni mogel vedeti, da najin cilj pravzaprav ni bil Jeterbenk, ampak sva »morala« še k sv. Jakobu. Po strmem spustu so naju spet pričakali kažipoti TD Žlebe-Marjeta. Spust se je nadaljeval levo med podrtim drevjem. Greben in steza sta se razširila in po 20 minutah sva pristala pri cerkvi (586 m). Tam so cvetele ciklame, edine rože ta dan. Zadnji kos poti se je Jani prebijal pod podrtim drevjem in plezal čezenj, jaz pa sem se raje spustila »nadstropje« niže, na lepši kolovoz.

 

 

Cerkev iz začetka 16. stoletja je barokizirana, glavni oltar pa je iz 19. stoletja (notranjščine seveda nisva videla). Znana je tudi kot sv. Jakob na Petelincu. Kako je s Petelincem, (mi) ni jasno: na zemljevidih piše Petelinc, v atlasu pa Petelinec. Mitja Košir pravi, da je Petelinc ime nekdanje domačije. Spletni opis pohoda po Poti roparskih vitezov pa v isti sapi pripoveduje o tablah, ki vodijo »v Petelinc«, in o sv. Jakobu »na Petelincu«.

 

Od cerkve sva se najprej vrnila po isti poti, le na začetku po bolje prehodni spodnji; ob njej sva opazila ostanke objekta (nekateri omenjajo razvalino gradu). Pri kažipotih se nisva povzpela desno v breg, od koder sva prišla z Jeterbenka, ampak sva šla naravnost naprej, kamor je kazala tudi rumena puščica (proti Katarini). Na novejšem zemljevidu Polhograjsko hribovje je markirana ta pot, ne tista, po kateri sva se z Jeterbenka spustila k sv. Jakobu, torej starejši Polhograjsko hribovje in Šmarna gora bolj ustreza dejanskemu stanju. Tudi tu je bilo v gozdu precejšnje razdejanje, a je bila vsaj steza v glavnem pospravljena. Zavijala je desno okrog Jeterbenka. Vodila so naju samo rumena znamenja, le tik pred križiščem s potjo, ki pripelje od Petelinca, naju je pričakal knafelček.

 

Na naslednjem razcepu sva zavila desno s kolovoza in prišla iz gozda na travnik. Ogolela sadna drevesa so bila v megli videti kot pravljična bitja. Na ovinku pri zbledelih kažipotih sva stopila na makadam in nadaljevala po cesti navzgor (navzdol se pride k Slavkovemu domu). Tudi tu stoji klopca; za utrujene je tod res dobro poskrbljeno. Pri opečnati kapelici sva bila spet na stari poti. Nekoliko dalje sva kljub še vedno gosti megli opazila klopco na hribčku; tam bova sedela nekoč v lepem vremenu, sva (sem) sklenila. Od križišča z velikim listavcem sva napravila majhen ovinek čez kucelj z mizo in klopcama. Tja sva se povzpela med nizkimi borovci, resjem in poleglo visoko travo, na drugi strani pa sestopila nazaj na cesto.

 

Kmalu za neoznačenim odcepom z makadamske cestice, kjer sva zjutraj prišla z Roga, se je začel asfalt in za prvimi hišami sva skozi meglo zaslutila cerkev sv. Katarine z začetka 17. stoletja. Nedeljskih obredov je bilo že konec, a k sreči sva jo ravno še ujela odprto. Poslikala sta jo Ivan in Helena Vurnik, oltarni križ pa je delo Franceta Kralja. Že tako lepo notranjščino so še polepšali poljski pridelki. Tam sva bila namreč na zahvalno nedeljo, ki je nedelja po prazniku vseh svetih (letos 9. novembra). Na pokopališču stoji zanimiv spomenik žrtvam prve svetovne vojne. S table na cerkvenem obzidju sva izvedela še nekaj podrobnosti o Jeterbenku. Na drevesu pred župniščem nasproti cerkve je kažipot Jakobove poti in to je potrdilo najino domnevo, da so bile rumene črte in puščice njena znamenja. Na drvarnici nasproti gostilne Pr' Jur' je pet smernih tablic, ki pa jih gor grede od križišča nisva videla. Še dobro: če bi bila zavila sem, najverjetneje ne bi bila šla na Rog, saj odcep nanj s te strani ni označen.

 

 

V vseh topolskih gostilnah so ponujali Martinove dobrote, a odločila sva se za Dobnikarja, ker sem imela z enega prejšnjih izletov v spominu nebeško dober planinski čaj. Kosilo je bilo dobro, čaj pa razočaranje ‒ iz vrečke. Kljub temu in nadležni megli sva preživela prijetno dopoldne.