Na Veliko Kozje ni dolgočasnih poti

Davnega leta 1928 je Rudolf Badjura zapisal, da Veliko Kozjé (da, tako je naglasil) meri 987 m, a sedanji meni znani zemljevidi in vodniki pravijo, da je visok 993 m. Z razlikami v višinah sem se že za silo sprijaznila, jezikovne posebnosti pa me bolj »vznemirjajo«. Sicer po svoji skrbnosti znani Badjura ni dosleden: Kozje sklanja v rodilniku kot pridevnik (Kozjega), zato bi enako pričakovala v orodniku (s Kozjim), toda ne, tu ga obravnava kot samostalnik (s Kozjem). Pravopis in leksikon CZ Slovenska krajevna imena sta enotna: Kozjega, v Kozjem. Mislita na kraj, a zakaj bi se hrib sklanjal drugače? Potem pa se pojavi »domorodec«, ki se obnaša dosledno, a ravno nasprotno kot mi trije (pravopis, leksikon in jaz): Kozje, Kozja, Kozju, Kozje, pri Kozju, s Kozjem. In Atlas Slovenije mu da prav. Kljub mojim »nagnjenjem« je še vedno bolje, da hodiva v hribe z zemljevidi in vodniki kot s pravopisom ...

 

Na tem hribu sva že bila pred dobrimi devetimi leti, ko je bil najin cilj predvsem s cvetjem bogati Lovrenc. Zadnji junijski četrtek sva si izbrala drugo izhodišče: Gračnico. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Celje – center in se skozi Laško odpeljala v Rimske Toplice. Pri Globokem sva zavila levo čez Savinjo za smerokazoma Jurklošter in Planina pod železnico in desno. Po drugi strani reke sva se peljala mimo Brstovnice in po mostu desno prečkala Gračnico. Pod tamkajšnjim železniškim mostom se ta rečica izlije v Savinjo. Parkirala sva pri tovarni otroškega pohištva Sadeko. Sicer je vsa rjasta, a ropotala je in na parkirišču so bili avtomobili. Poznejša ugotovitev, da je v stečaju, me ni presenetila.

 

Nad tovarno je na drevesu na levi strani ozke asfaltne ceste prva markacija; vsaj midva nisva opazila drugih znamenj, čeprav naj bi bila po zemljevidu pot markirana že pred mostom. Za domačijo, na katere gospodarskem poslopju je kažipot V.Kozje, sva zavila po še vedno asfaltni, a zelo razpokani cesti ostro desno navzgor. Gospodarjevemu napotku »Ko pridete do gozda, pa levo« je manjkal podatek, da je pravi šele tretji odcep, ampak na take pomanjkljivosti v pomoči domačinov sva se že navadila. Takoj za razcepom se je asfalt končal in kažipot naju je usmeril z makadama levo na gozdno cesto. Nekatere markacije so bile skrite med listjem, čeprav menda markaciste učijo, da jih morajo risati takrat, ko je drevje olistano. Na levem ovinku se z gozdne ceste odcepi desno traktorski kolovoz. Kljub pomisli, da čez pot položeno debelce pomeni, da je zaprta, sva nadaljevala, saj naju je zadnji sogovornik kljub omembi žledoloma pospremil na pot s spodbudnimi besedami. Izkazalo se je, da je to bližnjica na peščeno-zemljat kolovoz, ki se vzpenja po poškodovanem gozdu. Pot je zaraščena; tamkajšnje markacije so redke in majhne, a precej nove.

 

Po 20 minutah sva stopila iz gozda na pokošeno travnato stezo, po tej pa na slabo makadamsko cesto. Ob njej je parkiral tovornjak in po prevoznikovem priimku na njem sva sklepala, da sva prišla do Romšaka (na zemljevidu Šmit). Markacij naprej nisva našla, zato sva vprašala gospodinjo. Usmerila naju je na travnato pot mimo znamenja v bregu. Zaradi orientacijskih težav, o katerih v Planinskem vestniku 2/10 poroča celo v uvodnem odstavku omenjeni »domorodec«, ki te kraje dobro pozna, bo tokrat umanjkalo naštevanje vsakovrstnega cvetja, posejanega po (pre)visoki travi, saj se mu nisem utegnila posvečati. Povzpela sva se torej po travniku, zavila levo in prišla do zapuščene hiške št. 14, nad katero se dvigajo skalnata pobočja. Za njo sva nadaljevala po pokošenem pasu trave mimo gospodarskega poslopja, na katerem naju je končno razveselila markacija. Tako sem se spet lahko posvetila rožam, med katerimi so bili najopaznejši klinčki (turški nageljčki). Naprej ni bilo pokošeno, zato je sledilo nadležno prebijanje skozi mokro travo, ki je ponekod segala do pasu. Ta okoliš pa je očitno všeč pajkom (najbrž imajo mir): pravcato »naselje« mrež so razpeli.

 

Čez dobre četrt ure sva dosegla razcep na robu gozda. Ob desnem kraku je šumel studenec, midva pa sva se povzpela po levem. Nad njim je klopca. Po kratkem travnatem bregu sva prišla do gozdne ceste, kjer ni nič pisalo, kaj nama je storiti; nadaljevala sva desno po njej. Pripeljala naju je do makadamske ceste in zavila sva levo nanjo. Pod njo je ob robu gozda stala počitniška prikolica. Na vrhu klanca naju je spet čakal razcep; nadaljevala sva po zgornji cesti. Ob enem njenih levih ovinkov se je sončil čebelnjak. Temno rdečo prst, ki tu prevladuje, spira z bregov, da je bila cesta ponekod vsa rdeča. Ob njej je stalo nekaj avtomobilov in v strmih okoliških bregovih sva videla nabiralce gozdnih sadežev. Pri počitniški hišici čez kake pol ure (z nabiralnika sva izvedela, da sva pri Šešku), pred katero stoji razpelo, kažipot opozarja na Jankovo špico; tisti članek v Planinskem vestniku 2/10 zelo priporoča to polurno stranpot, a to sem žal prebrala šele po vrnitvi. Pod hišico je še starejša hiša in za njo pruh.

 

 

Nasproti razpela so kažipoti in eden kaže na stezo v gozd. Z nje sva takoj zavila levo na strmejšo stezico, ki teče med borovničevjem. Če bi bila hotela pozobati vse, kar nama je ponujalo, pohoda najbrž ne bi bila končala podnevi. Stezica se je priključila kolovozu in po njem sva dosegla cesto. Mimo lesenega stranišča in kupov vsakovrstnih odpadkov sva prispela do Gračnice 20. Domačijo je pazil prijazen kuža. Po kolovozu čez travnik ni bilo daleč do gozda. Desno pod potjo so se pasle krave in izza ograje naju je zvedavo motril konj. Ob vstopu v gozd je levo navzgor odcep, a markacija je na glavni poti, ki se nekako ne more odločiti, ali je kolovoz ali opuščena gozdna cesta. Kako je s tem odcepom, sem takisto prepozno izvedela iz Planinskega vestnika. A ker je (skoraj) vsaka stvar za nekaj dobra, nama je, tik preden se je strmina unesla, pot pretekel gams. Po podrasti so se množično »pasli« metulji. Taka pot kratko malo ne more biti dolgočasna! Postajala pa je čedalje slabša – zaraščena z visoko podrastjo, kakor da bi bila opuščena.

 

 

Malo pred ovinkom, za katerim se je končala, se je ostro levo odcepila s travo zaraščena steza, ki je bila nekoč najbrž vsaj kolovoz. Obledele markacije na skali od spodaj nisva videla, zato sva jo sprva zgrešila. Ponekod sva se morala prebijati skozi grmovje kot kje v gorah skozi ruševje.

 

 

Od križišča, kjer so na drevesu puščica nazaj, markacija in napis Rimske T., je pot bolje prehodna in označena. Kake tričetrt ure nad Šeškom sva levo pod njo zagledala mlakužo, ki je brez lesene tablice z napisom Jezero z legendo najbrž sploh ne bi bila opazila. V nasprotju s svojo siceršnjo navado, da oblezem vse, kar je treba in kar ni, ki Janija ne navdušuje posebno, se nisem spustila k njej, saj je bila samo malo večja luža. Tako nisva našla table, na katere hrbtni strani je baje zapisana legenda. Že omenjenemu »domorodcu« Gorazdu Gorišku se imam zahvaliti za tole sliko. Zdaj tudi vem, da je na risbi pod napisom volovski jarem. Ker sem Gorazda krstila za domorodca, preden sem dobila njegovo fotografijo, pod legendo pa je tudi podpisan domorodec, vidim, da sem ga poimenovala čisto prav.

 

 

 

 

Na razpotju nedaleč za »jezerom« sva zavila ostro desno nazaj na grebensko pot. Čez četrt ure naju je presenetil napis na drevesu: Cilj. Najvišja točka je sredi gozda, zato ni razgledna. Nadaljevala sva mimo bližnjih kažipotov in napisa Vrh na drevesu z znakom Zasavske planinske poti. Nenavadno številni polži ob poti ali pa kar na njej so tičali v vlažni prsti, kar je najbrž ukrep zoper izsušitev, za katero so zelo občutljivi. Kmalu sva stala na razgledišču, ki ni na najvišji točki, a je v resnici cilj planincev. Tam sta vpisna Tknjiga in žig. Skrinjici sta dve; v eni so (še vedno, tako kot leta 2005!) smeti, »prava«, ki je bila pred devetimi leti tudi precej zdelana, pa je zdaj čisto v redu, le zamaka, čeprav je nespretno narejeni pokrov obtežen s kamnoma. Kar nekaj časa sva se razgledovala: na levi sva videla Kum in trboveljski dimnik, spodaj Savinjo, ob njej del Zidanega Mosta, Kopitnik, proti severozahodu Mrzlico in Gozdnik, na severu Šmohor in Malič, proti vzhodu sva pa bolj ugibala.

 
 

Do razpotja pri Jezeru z legendo sva se vrnila po isti poti, tam pa sledila kažipotu Lovrenc. Spust je bil kar strm. Popestril ga je okamneli legvan (na tablici piše Okameneli dinozaver, ampak Janiju in Gorazdu se zdi bolj podoben legvanu). Del poti so krasile množice velikih zalih kobulčkov. Ko se je iztekla na kolovoz ali opuščeno gozdno cesto, so se jim pridružili zvončice, lučniki, velecvetni naprsteci in drugo cvetje. Na nekakšnem sedelcu, kjer je na drevo obešeno znamenje, je križišče; zakoračila sva na stezo med gozdnima cestama. Rahlo gor in dol naju je pripeljala do kupov desk in bal sena. Na desni sva zagledala Lovrenc in Lisco. Med cvetočimi klinčki sva prišla do kažipotov Planinske poti XIV. divizije; njihova prijazna lastnost je, da poleg nadmorske višine, smeri in časa povedo tudi, kje smo: Okroglice 27, 705 m. Pri Centrihu, tričetrt ure pod vrhom Velikega Kozja, hranijo žig. Imajo igrivega dveletnega pasjega otroka, ki pa je tolikšen, da naju je skoraj podrl. Od hiše je prav lep pogled k Lovrencu.

 

Mimo Dežanove kmetije sva se začela spuščati v dolino. S potjo se je ves čas nekaj dogajalo, zato sva morala biti zelo pozorna na markacije. V strmini nama je na vlažnih tleh precej drčalo. Čez približno 20 minut sva pristala na asfaltni cesti ter nadaljevala levo po njej ob Lokavškem potoku mimo mogočne domačije, ki jo obnavljajo, več odcepov makadamskih cest in ekološkega otoka v Lokavec. Ob cesti stoji nenavadna stara šola in iz drevja nad njo kuka zvonik sv. Kol(o)mana, edine cerkve, posvečene temu svetniku, v Sloveniji. Na križišču z divje zeleno kapelico sva zavila levo in se ustavila pri Goriškovih, da sva pozdravila Gorazdovega očeta, ki se je v popolni čebelarski opravi ravno namenil k svojim čebelicam. Nato sva mimo ribogojnice, kapelice in nekdanje trgovine po mostu čez Gračnico (tu se vanjo izlije Lokavški potok) prikorakala na glavno cesto in po dobre pol ure zapustila Lokavec.

 

Ob glavni cesti stoji spomenik Dušana Samca komandantu 1. bataljona Šercerjeve brigade Iliji Badovincu, leta 1983 pa mu je ljubiteljski kipar Rudi Stopar dodal šopek telohov v spomin na živi zid, ki so ga Nemci napravili iz otrok, katerih eden je bil ubit, štirje pa ranjeni (zato en teloh leži, dva pa sta zlomljena). Nasproti so tri stopnišča z imeni Šercerjeve, Bračičeve in Tomšičeve brigade, ki ob slovesnostih služijo kot tribune. Posedela sem na prvem, kajti moj oče je bil šercerjevec. Ko sva naslednjič prišla med hiše, sva bila v Ložah in dobre pol ure za Lokavcem že pri avtu. Tovarniško parkirišče je bilo prazno in najin avto se je edini grel na vročem soncu.

 

Na vprašanje, ali sva bila na Velikem Kozjem ali na Velikem Kozju, bi bila še pred kratkim brez pomisleka odgovorila, da na Velikem Kozjem. Zdaj ne več tako. Še vedno pa brez pomisleka rečem, da nobena pot nanj ni dolgočasna.

40 let Badjurove krožne poti

Pred 40 leti, 30. junija 1974, je Planinsko društvo Litija odprlo Badjurovo krožno pot (BKP). Zaradi tega (predvsem zato, ker mi je Rudolf Badjura precej pri srcu) sva jo z Janijem letos prehodila v štirih delih: Renke‒grad Bogenšperk, grad Bogenšperk‒Laze, Laze (Kamnica)‒Vače in Vače‒Renke (Sava). Obiskala sva še kraje, ki so bili na začetku del BKP, zdaj pa niso več, in Badjurovo Litijo. Jani je popisal te najine potepe na MMC (desni in levi breg Save). Na današnjo obletnico opozarja tudi zapis na Gore-ljudje.net. Poleg prijetnih vtisov me bo na prehojeno pot spominjala značka BKP.

 

Svinjak

Na tako imenovani bovški Matterhorn  sva se odpravila s precej spoštovanja, saj je iz doline videti tako strm, da sva si težko predstavljala, kako bova prilezla na vrh. Miheličeve besede o napornem in nikakor povsem lahkem pristopu sva vzela resno, nekoliko naju je zmedel Stritar, ki je v 111 izletih po slovenskih gorah (2003) opisano zahtevno označeno pot kasneje v Gorah Slovenije (2011) »prekvalificiral« v nezahtevno, v novi knjigi Helmuta Langa Julijske Alpe pa piše, da pot ni posebej težka, a je zelo strma in ni za vrtoglave.

 

Ime mu ni ravno v okras. Saj »vsi« trdijo, da ga ne smemo jemati dobesedno, ne povedo pa nič zanesljivega. Po nekaterih virih naj bi se imenoval po sovah (Sovinjak), Tuma pravi, da je ime »od zviti, zaviti; ime velja za podnožje, zavito med strugo Koritnice in Soče«, Igor Zlodej poroča o različici Svitnjak (»menda zato, ker se vsako jutro za Svinjakom prične svitati ‒ daniti«). Obstajajo tudi razlage, da se pot nanj svinjsko vleče, a če bi iskala v to smer, bi prej rekla, da je svinjsko lep. Če ga seveda pogledaš s prave strani. Iz Bovca. Ob najinih junijskih obiskih v tem kraju sva ga doslej le občudovala, prejšnji četrtek pa je končno prišel na vrsto.

 

Označena pot na Svinjak (1653 m) vodi  samo iz vasi Kal - Koritnica. Do tja je iz Bovca po trentski cesti kake 3 km. Parkirala sva pri hiši Kal - Koritnica 3 ‒ s prijaznim dovoljenjem gospodinje, čeprav se je pozneje izkazalo, da je nekaj metrov naprej puščica, ki opozarja na parkirišče 200 m dalje in desno. Ob bližnjem križišču je obvestilni stebriček, na katerem med drugim piše Svinjak 1653m, 3h; puščica kaže na ozko asfaltno cesto, ki se odcepi levo z glavne.  V isto smer teče Pot miru proti Čelu.

 

 

Po slabem asfaltu sva šla mimo dvojnega korita in do vodnjaka, na katerem sta markacija in napis Svinjak 1637 m (tudi na spletu je kar nekaj zadetkov s to višino); tam se planinska pot odcepi od asfaltne »ulice« desno. Po mostičku sva prečkala regulirano strugo ter skozi visoko travo zagazila v breg mimo vodnega zajetja in skozi vrata v ograji. Med grmovjem in drevjem sva se spet pretaknila na plano in pod naslednjim vodnim zajetjem zagledala svoj cilj. Tam se ločita poti k plezališču (levo) in na Svinjak (desno). Vzpenjala sva se mimo rastišča kimastih bodakov. Na skalah je več napisov Svinjak, knafelčkom pa delajo družbo črno-rdeče markacije Poti miru. Odprli so se nama pogledi na Kanin in Rombon. Skalnata pot naju je popeljala v gozd. Na desni sva med drevjem videla podor na Javorščku. Nato sva preplezala ograjo in prispela do odcepa levo na Čelo. Tja bova zavila nazaj grede, sva sklenila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Rož skoraj ni bilo, le tu in tam kaka ciklama in nekaj zvončic. Skalnata steza se je počasi »mehčala« z odseki, postlanimi z iglicami in suhim listjem. Strmina se je nekoliko unesla. Popolnoma zdrobljeno listje je pričalo, da po tej poti hodi veliko ljudi, in celo sledove koles sem opazila. Markacije so že precej obledele, a na kočljivih mestih nisva bila nikoli v dvomih. Ko sva dosegla greben, sva najprej zavila nekaj deset metrov levo po grebenski potki do razgledišča z betonskim stebrom, od koder se vidijo soška dolina, Kluže in Hermanova trdnjava, Kanin, Rombon, Jerebica, Rabeljske špice, Loška stena.

 

Vrnila sva se na mesto, kjer sva dosegla greben, in po lepi grebenski potki nadaljevala v nasprotno smer. Ko se je strmina povečala, so nama jo lajšali ključi. Srečala sva domačina na »kratki turici«, ker za celodnevno ni imel časa. Njegova sestra proučuje kače in opaža, da je čedalje več ranjenih od planinskih palic. Toplo nama je priporočil Babanski skedenj. Zvenelo je zanimivo.

 

Ko sva dosegla greben drugič, so naju pričakale razkošno cvetoče trave. Čez čas se je na levi pokazalo pobočje, ki ga je pred leti opustošil požar, zato v zrak molijo mrtva drevesa brez vrhov. Kljub več nasvetom, naj na Svinjak ne hodimo poleti, je bila gozdna senca dokaj učinkovita. Strmina naju je sicer ogrela, zunanja temperatura pa je bila vsaj zjutraj in dopoldne precej prijazna. Med čedalje razkošneje cvetočimi travami so se ponekod rdečile krvomočnice. Kmalu zatem sva prvič naletela na domnevne ostanke 1. svetovne vojne: strelske jarke. Helmut Lang v zvezi z njimi omenja Smrekovo glavo in lep bukov gozd, Vid Pogačnik pa pravi, da je na Smrekovi glavi ruševje, tako da nisva bila gotova, kdaj sva bila na Smrekovi glavi.

 

Nad opustošenim gozdom naju je končno razveselilo pisano cvetje: sončni grmi žarkastih košeničic, kokoševci in lakote z drobnimi belimi cvetki, alpski šetrajniki, poponi, zlatice, nokote, materine dušice. Potem ko sva si v družbi možica privoščila nekaj razgledov, sva se vrnila v gozd. Potruditi sva se morala čez visoke skalne stopnice. Namnožili so se glavičasti repuši. Gozd se je zlagoma spreminjal v sestoj nizkih dreves in grmovja in stopila sva na plano. Cvetano so popestrile še mračice. Še kratek sprehod skozi gozd in znašla sva se na uravnavi pod vrhom. Krasili so jo cvetoči šipkovi grmički, gorske nebine, dvolistni vimenjaki. Pogled navzgor naju je navdajal z dvomi, a sicer strma in izpostavljena pot je spretno speljana; le na enem mestu je bilo treba zares poplezati. Na skalah nad tistim mestom je čepelo nekaj odcvetelih avrikljev. Pod predvrhom z možicem so se cvetju pridružili še resje, planinski srobot, clusijevi svišči, pritlikave vrbe, špajke in relike. S predvrha do vrha ni nit pet minut. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zgoraj sta mali Aljažev stolp Slovenskega gorniškega kluba Skala z višino 1653 m in žig z višino 1637 m. Običajne planinske skrinjice ni, ker se Slovenci tudi na takih lepih krajih ne moremo kulturno sprijazniti s svojo različnostjo, zato se je »druženje« stolpiča in skrinjice za slednjo menda končalo v dolini. Svinjak je imeniten razglednik; iz jadralnega letala, ki je krožilo v bližini, so bili razgledi gotovo še imenitnejši, a midva sva bila nadvse zadovoljna z najinim.



 

 

Vrnila sva se po isti poti. Tik pod vrhom sva srečala skrbno urejeno dekle, ki ji v dolini nikakor ne bi pripisala, da je zmožna priti na Svinjak; človek res ne sme soditi po zunanjosti. Ko je bil za nama plezalni del, sem spet začela pasti zijala po rožah in opazila še dve novi: eno samo majceno kranjsko lilijo in orlico. Pod razglediščem pri možicu sva se ustavila pri majhnem previsu, pod katerim bi v sili lahko našlo zavetje nekaj ljudi. Na kraju, kjer sva gor grede prvič dosegla greben, sva nogam, ki so v strmini navzdol precej trpele, privoščila daljši počitek: sedla sva v travo, se sezula in migala s prsti. Pred vrnitvijo sva si ogledala še muzej na prostem na Čelu. Od odcepa naju je strma, dokaj kamnita pot v ključih v petih minutah pripeljala na rob, kjer stoji razlagalna tabla, poleg nje pa je na skali vpisna skrinjica Poti miru. Na ogled so 200-metrski strelski jarek s strelskimi linami, dva topniška položaja, kuhinja, opazovalnica ter bivališča in zakloni za vojake. Nad razmeroma dobro ohranjenimi ostanki prve svetovne morije so se v vetriču zibali divji klinčki in nekaj orjaških lučnikov. Sonce je že pošteno pripekalo in martinčkom je bilo to bolj všeč kot nama.

V dolino grede sva se še večkrat z občudovanjem ozrla na »najin« vrh. Opravila sva pošten šiht – dobrih osem ur (hoje je bilo gor tri ure in nazaj pol ure manj), saj je bil delavnik. Verjetno zaradi tega razen omenjenega domačina in čedne mladenke ves dan nisva srečala nobenega Slovenca, pa je bilo planincev kar precej, sami tujci. Naj vidijo, kako je pri nas lepo.

Jagodne Janče

Ko sva na Badjurovi krožni poti (BKP) obiskala Janče, se nama je zdelo, da bi bilo tam Ajdi všeč. Sicer je bil praznik jagod že mimo, a za gnečo nam tako in tako ni, zato smo ta načrt uresničili v sredo, ko je bil po napovedih zadnji vremensko zanesljivi dan pred sedanjimi nevihtami. 

Ljubljansko obvoznico smo zapustili pri izvozu Bizovik in v Zgornji Besnici zavili v Volavlje. Po ozki asfaltni cesti smo se pripeljali do smetnjakov, pri katerih se v desno odcepi kolovoz. Nekoliko pod odcepom nam je kmet dovolil parkirati na travniku čisto blizu markacij, pri katerih sva na 2. etapi BKP nad Prežganjem znova dosegla cesto. S parkirišča smo imeli lep razgled na prežganjsko cerkev sv. Marjete. Preden smo se odpravili na pot, je Ajda potegnila iz nahrbtnika prvi sok. »Sem bila zato toliko žejna, ker smo se takooo dolgo vozili,« je pojasnila. Tudi sicer je treba na tako vroč dan ves čas skrbeti, da se ne bi posušili.


Pri smetnjakih smo zavili po kolovozu desno v gozd. Ajda je postala pozorna na čudno palico, ki je visela od drevesa. Izkazalo se je, da je olesenela ovijalka. Kaj so ovijalke? Pokazala sva ji bršljan, ki se je ovijal okoli debla, in drobcene oprijemalne koreninice. Po razlagi, da nekatere ovijalke črpajo iz drevesnega debla hrano, si je mogoče predstavljala, da lahko »ugriznejo«, zato je previdno vprašala, ali jih sme prijeti. Nad kresničevjem in turškimi nageljčki ni bila tako navdušena kot jaz; videti je, da bo bolj »praktična«: zanimali so jo cvetoči kostanji, ker kostanj rada jé. In seveda gozdne jagode; prizadevno jih je nabirala in se še bolj prizadevno sladkala z njimi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Med drevjem so se tu in tam pokazale Janče daleč in visoko pred nami. »Vidiš, kam gremo? Bomo zmogli?« Mislim, da ji je vzelo sapo, saj je bilo slišati le »Ooo!« Kmalu za domačijo Volavlje 29 smo prišli na asfaltno cesto in zavili desno po njej. Vnukinja se je ustavila: »Tale je desna roka, tale pa leva.« Na prejšnjem izletu ji to še ni šlo najbolje in videti je bilo, da je z napredkom precej zadovoljna. Čez slabe pol ure smo pri transformatorju in avtobusni postaji zapustili cesto. Travniško cvetje so obletavali metulji. Ajda bi rada katerega ujela, pa je niso počakali. Dedi ji je razložil, da je bolje tako, saj bi se metulja krila ob dotiku najverjetneje poškodovala; barvaste luskice, ki tvorijo vzorec na krilih, so drobcene kot prah, zato lahko ostanejo na človeških prstih. »A potem pa človek lahko leti?« Kako lepo je biti otrok!

 

Po kolovozu smo se povzpeli v gozd. Na razcepu je pravi desni krak, navzgor. Podrta drevesa, ki so naju zadnjič ovirala, so že pospravili. Bližala se je dvanajsta ura in spomnila sem se, da naju je prejšnjikrat na cilju sprejelo zvonjenje. Kakšno naključje: ravno ko smo stopili med hiše, je zazvonilo poldne. Navdušenje nad igrali je bilo tolikšno, da se je bilo težko odločiti, ali je prej na vrsti frutabela ali tobogan. Ta je bil dosti imenitnejši kot gugalnice v obliki jagod, a od sonca tako vroč, da je bilo treba obleči dolge hlače, sicer se ni dalo dričati po njem. Nad frutabelo je bila navdušena tudi živahna bela psička, zato je Ajda svojo »malico« držala visoko v zrak. Toda psička je začela poskakovati za njo, ko pa je otrok zbežal, se je žival seveda tudi pognala v dir. Šele na varnem v dedijevem naročju sva Ajdi nekako dopovedala, da je psička igriva, ne huda, a sva bila kljub temu ves čas na preži, ker človek nikoli ne ve, kaj bo šinilo v pasjo (ali pa v otroško!) glavo.

V Planinskem domu II. grupe odredov smo si privoščili kosilo, zatem pa se spustili še do Gabrske kapelice. Najprej nama ni bilo všeč, da senca pada ravno na cestno stran, a cesta je tako malo prometna, da sta v tisti uri počitka pripeljala mimo le dva avtomobila. Na travo smo pogrnili odejo, se sezuli in zleknili. Z dedijem sva izmenično brala zgodbice o psičku in muci. Tako smo se za silo ohladili in si dodobra odpočili.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Napotili smo se nazaj po cesti mimo še ene kapelice in se ustavili pri cerkvi sv. Miklavža. Na najino presenečenje je bila odprta. Lepo obnovljena notranjost je Ajdo tako očarala, da si je zaželela tako hišo. A očka ne bi bil za to, je takoj dodala. Potem sva morala odgovarjati še na težka vprašanja, na primer, ali je maša, če ne pride v cerkev nihče ali če pride samo en človek, in prebrati kaka dva ducata nagrobnih napisov na pokopališču.
 

 

Vrnili smo se po isti poti. Ko smo vstopili v gozd, je zrak v popoldanski vročini migotal od mrčesa. Komarjev ni bilo med njim. Ajda jih seveda ne mara, zanimalo jo je pa vendarle, ali se še niso rodili iz jajčec. Sredi razprave o komarjih je nenadoma vzkliknila: »Glej, dve markaciji! Na pravi poti smo!« Nato se je spet spomnila na jagode. »Jaz precej dobro vidim,« je odgovorila na najino začudenje, ko jih je našla v visoki podrasti, v kateri midva nisva videla ničesar. Čeprav jih imajo na domačem vrtu, jih je čisto nekaj drugega nabirati in zobati v naravi. Ven in ven se je navduševala nad novimi najdišči: »Smo pa res pravi srečkoti!«

 

Skrb, kako se bo otrok obnesel v tolikšni vročini, je bila odveč; dvakrat smo se namazali in glavo pokrili s širokokrajnim klobukom. Pa pili smo obilo. Ko je nastopila prehodna utrujenost, smo postali sila zgovorni in na utrujenost kar pozabili. »Normalne« čase še vedno množimo z dve, a ne toliko zaradi prekratkih nog kot zaradi zanimivosti, zaradi katerih se je treba pogosto ustavljati. Po šestih urah, od katerih smo hodili nekaj manj kot tri, se je na otroškem sedežu zelo prileglo zadremati.