Mali Pišnici tudi brez starega macesna (skoraj) nič ne manjka

Med potjo k najstarejšemu slovenskemu macesnu nad dolino Male Pišnice v družbi matičarjev sva se spraševala, ali bi bila tega »sijajnega gorskega starca« zmožna ponovno najti sama. Poskusila sva na drugo junijsko nedeljo. Začela sva pri Jasni, enako kot lanskega oktobra, le da nisva imela dveh avtomobilov, zato sva po vzponu na Slemenovo špico načrtovala vrnitev po isti poti, ne mimo Ruske kapelice.

V dolini je bilo marsikaj drugače kot prejšnjikrat. Majave brvi, ki sem se je spominjala od takrat, ni bilo več, zato sva tisti del struge prestopila malo po vodi, malo po ostankih brvi. Skalo na desnem bregu, ki smo jo takrat preplezali, sva to pot gledala z levega. Pred nama je hodil mlad par. Hitro nama je izginil izpred oči, potem pa je mladenka prihitela nazaj in prečkala vodo po velikih kamnih, kjer midva ne bi bila niti poskušala, če nama ne bi bila povedala, da više ni mogla nikjer čez (fantu je uspelo in jo je čakal). Če ona ni mogla, sva se zamislila, tudi midva ne bova, in sva sledila njenemu zgledu, čeprav z nekaj težavami. In še nekaj je bilo drugače kot oktobra: jutranje sonce, ki je napravilo pogled po dolini prijaznejši, in pravcati slapovi negnojevih cvetov, ki so opojno dišali. Od jezera Jasna do skale, pri kateri sva zapustila strugo in zagrizla desno v peščeno-skalnato strmino, sva hodila 40 minut namesto 20, kolikor smo potrebovali pod Matejinim vodstvom. Malo zato, ker sva midva pač počasnejša, malo pa tudi zavoljo sprememb v strugi Male Pišnice in ob njej, zaradi katerih »pot« ni bila več taka kot jeseni, in sva jo morala marsikje šele najti. 

Tokrat je bil pesek na omenjeni strmi stezi popolnoma suh, zato nama je še bolj drčalo. Kljub lovljenju ravnotežja nisem prezrla redkih ciklam in osatov, sicer pa rož skoraj ni bilo. Ko sva dosegla gozd, je cvetana postala pestrejša: dlakavi sleč, rdeče naglavke, zvončice, nokote (nobenih veliko), praprot pa tako živo zelena, da te kar za ušesom zaboli, kakor je imela navado reči moja mama. Na stiku s staro potjo od Jasne je še vedno stala tabla TNP o prepovedi prehoda. Pot so menda zaprli že leta 1994. Nekoč so v dolino Male Pišnice vodile označene poti, od leta 1951 pa je zavarovana kot gozdni rezervat. Zadnje čase se o tem hudo prerekajo TNP in Kranjskogorci. Kdo ve, ali ni tudi takole pohajanje po tej lepi dolini in njenih pobočjih »inkriminirano«.

Čez suhe in vodnate grape, med rožicami (rdečimi naglavkami, zlaticami, rjavimi gnezdovnicami in (meni) neznanimi kukavicami, košarnicami, mlečki ...) in podrtim drevjem, mimo zadrževalnika in po močvirnem svetu sva se spustila k potoku, potem pa ob strugi, kjer so cveteli repuši, košeničice, grebenuše in klinčki, včasih pa tudi po njej. Tedaj sva opazila, da se nad Malo Mojstrovko in obakraj nje grmadijo velikanski oblaki ‒ čisto prezgodaj, saj so bile plohe napovedane šele za popoldne, in še to le morda.  V uri in četrt sva prispela do lovske koče. Lani je vso skupino vpisala v vpisno knjigo kar Mateja, zato sem šele zdaj videla, da je tam napisana nadmorska višina 1049 m (ne 1066 kot na zemljevidu).

Ko sva odšla od koče, je bilo čedalje več cvetja; dotedanjemu so se pridružili turške lilije, sleči, glavinci, dvolistni vimenjaki. Nisem čisto prepričana, ali sva ves čas hodila po isti poti kot oktobra, vsaj tolikšnih balvanov, kot sva jih videla tokrat, se ne spominjam, številnih grap in strug, ki jih je bilo treba prečkati, pač, prav tako velikih ključev. Kakih 40 minut od lovske koče sva zagledala slap in tako spoznala, da sva še na pravi poti. Nekje sem prebrala, da je slapov več, največji pa Zgornji na 1230 m, visok približno 30 m. Lahko bi bil ta. Pod njim je ležalo še nekaj kupov snega.

Ob enem izmed ključev v nadaljevanju je stal možic. Kmalu za njim, kake četrt ure od kraja, od koder sva gledala slap, sva stopila nekaj korakov desno s poti na razgledišče. Z njega sva videla dolino Pišnice in spet slap, tokrat še lepše kot prej. Na tem razgledišču z Matejo nismo bili. Žal sva nedaleč za njim izgubila stezo. Jaz sem mislila, da morava levo, Jani, da desno. Zdelo se nama je, da med drevjem na desni vidiva obris sedla. Če je to Grlo, bo dobro, sva razmišljala. Po 20 minutah sva dosegla greben, po katerem je tekla drobna stezica. Na drugo stran je padal prepad. Po stezici sva nadaljevala v desno, a je tudi ta izginila. Tako sva obrnila, vendar ni bilo lahko najti »poti«, po kateri sva prišla, in je tudi nisva. Nekako sva se vrnila na razgledišče, pomalicala in se znova podala raziskovat. Tokrat sva zavila levo. V globoki grapi z vodo na dnu ni bilo poti, zato sva se povzpela nekoliko više in ponovno zavila levo. Našla sva mogočno smreko in še enega možica, ki nama ni nič pomagal, ko pa je začelo še deževati, sva odnehala.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kmalu po tistem, ko sva sebe in nahrbtnika zaščitila pred dežjem, je spet posijalo sonce, vendar se nisva vrnila. Na koncu ključev sva še enkrat izgubila pot. Štela sem grap(ic)e: deset. Preden sva prispela nazaj k lovski koči, naju je za nekaj časa zamotil trebušast pajek, ki se je motovilil po velikem listu. Da o nenehnem navduševanju nad zlatimi negnoji sploh ne govorim (le zakaj se reče tako, ko pa o njih nikakor ne morem nehati govoriti?). Po dveh urah sva se po peščeni drsalnici »pridričala« nazaj k strugi Male Pišnice. V potoku sva si umila roke in palice. Spet je deževalo, a ne preveč, zato se nisva znova oblekla, nahrbtnika pa sta bila pokrita še od prej. Bila sva vesela, da naju ni doletela kaka ploha ali celo nevihta. Prej kot v pol ure sva bila pri avtu. Pred odhodom sva si ogledala še most nad sotočjem Pišnic in majhno elektrarno, katere predhodnico so leta 1915 za vojaške potrebe zgradili Avstrijci in po številnih prenovah še vedno deluje.

Mala Pišnica se je tudi tokrat izkazala – tako zelo, da sva bila tudi brez staroste slovenskih macesnov zadovoljna z dnevom (Jani se kljub temu ne strinja z naslovom tega zapisa). Morda se ga pa po Kozinčevih napotkih še kdaj lotiva od druge strani, z Grla.

Vremenski napovedi navkljub suha iz Škafa

»Popoldne bo v glavnem jasno, nastajale bodo nevihte.« Tako so napovedali za nedeljo, 3. junija. Oprijela sva se prvega, upala, da drugega ne bo, in se odpravila v Matkov kot, da bi si ogledala znameniti Škaf.

Odpeljala sva se skozi Luče in Solčavo ter mimo vhoda v Logarsko dolino po cesti proti Pavličevemu sedlu. Z nje sva pri prvem odcepu zavila levo proti Matkovemu kotu. Ta alpska ledeniška dolina na nadmorski višini 800‒1000 m je najmanjša od treh dolin na Solčavskem (drugi dve sta Logarska in Robanov kot), dolga komaj 5 km. Ime je dobila po starodavni kmetiji Matk (domačini izgovarjajo [mətk], ime doline pa [mətkòv kot]) na svojih severnih pobočjih. V njej izvira potok Jezera. Po kažipotu ob odcepu naj bi bilo do Škafa poltretjo uro hoda. Nekoliko pred tem sva ob glavni cesti res videla večje parkirišče, vendar sva zapeljala levo na stransko cesto, ki je bila prav do parkirišča pri prvi zapornici asfaltirana, po asfaltu pa ne hodiva rada. Parkiralo je že toliko avtomobilov, da sva komaj našla prostorček za svojega. Že od tam sva videla Mrzlo goro, pod katero naj bi bil najin cilj. Nekateri so se peljali še naprej, sploh ko so od poznavalca (?) izvedeli, da »je do koče še tri minute vožnje in tam lahko parkirate«.

Od prve zapornice sva se odpravila peš po makadamski cesti do slabih 10 minut oddaljenega naslednjega parkirišča. Ob odcepu levo sta druga zapornica in znak za prepoved prometa v obeh smereh, ki se je resda skrival v grmovju, zbujala dvom o pravilnosti napotka o parkiranju pri koči. Na smreki nad potjo je bil lesen kažipot naprej Matkov škaf. Mimo stičišča z markirano gozdno cesto, ki je pritekla z leve, sva čez kake četrt ure prispela na še eno parkirišče. Zadišalo je po negnoju. Sledila sva markacijam in kažipotu Bajta ter za parkiriščem zavila levo čez široko suho strugo s pogledom na Mrzlo goro in sosede. Na drugi strani sva zagledala lovsko kočo, visoko gori na snežišču pa že precej ljudi.

Ob strugi, ki je bila zdaj na najini desni, sva v dobrih 5 minutah zakorakala v gozd. Še enkrat sva jo prečkala in na drugi strani naju je pričakal kažipot levo Škaf. Nekateri so nadaljevali kar naprej po strugi; slišala sva razlago, da »je riža že naréta«. Označena pot se je začela strmeje vzpenjati. Čez približno 10 minut sva prečkala ožjo strugo, nad katero je bilo majhno snežišče, in na drugi strani se je potka nadaljevala med grmovjem. Po njej je bilo laže hoditi kot po hudourniškem grušču in tudi bolj senčna je bila. Od glavne struge sva se oddaljila kar precej v desno in navzgor. Za naslednjim, večjim snežiščem sva prečkala še eno grapo (zaradi snega morda nisva opazila vseh; videti so bile suhe, a v nekaterih se je izpod snega slišal šum vode). Po 25 minutah sva sestopila iz gozda v stransko strugo in poslej je bilo treba vsaj deloma hoditi po snegu. Dotlej je bilo rastje bolj skromno, tam pa so se pojavili navadni slečniki, resje, rumeno milje, mastnice. Čez 10 minut se je začelo glavno snežišče in po dobre pol ure grizenja kolen po zbitem snegu sva dosegla rob Škafa (okrog 1480 m, po Enciklopediji Slovenije (ES) in starem zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe pa 1500), ob katerem je bilo že veliko radovednežev. 

Matkov škaf je največja tovrstna naravna znamenitost pri nas. Pozimi z gora, ki obdajajo Matkov kot, grmijo plazovi in pogosto nanesejo tudi več deset metrov debelo snežno odejo. Dolino v krnici zapira navpična stena razbitih pobočij Mrzle in Krničke gore. Ko sonce taja sneg v gorah, začne s stene pršeti kakih 40 m visok slap, katerega voda počasi, a vztrajno vrta luknjo v nakopičeno plazovino in jo običajno v drugi polovici maja prebije do melišča. Zaradi svoje oblike je ta pojav dobil ime Škaf. Njegova velikost je odvisna od snežnih razmer; zgoraj ima premer kakih 20 m, spodaj je precej ožji. Na spletni strani Hribi.net dopisnik z imenom lijaneja trdi, da je 21. maja 2006 nameril globino 30,5 m (v ES celo piše, da je globok nad 50 m). Nekateri trdijo, da je bil tudi letos globok okoli 30 m. Pogled na dno je bil prav osupljiv. Nisem si upala čisto do roba, da se ne bi kaj podrlo pod menoj, čeprav sem na drugi strani videla plezalca, ki sta se mirno pripravljala na spust v globino. Pod steno, na kateri je visela vpisna skrinjica, in ob »kraterju« se je zbralo veliko ljudi, tudi majhnih otrok, čeprav nevarnost za zdrs na strmem pobočju, pokritem s trdim snegom, ni bila zanemarljiva. Zdaj vem, da je zaradi padajočega kamenja (kar nekaj sva ga videla ležati po snegu) na to pot priporočljivo vzeti čelado, vendar nas je bila večina brez nje. S pobočja in od Škafa smo lahko videli Matkovo okno (menda mu rečejo tudi Okno za Sovinekom – na zemljevidu je gora Savinjek) v grebenu med Logarsko dolino in Matkovim kotom.

Za spust nazaj v pomlad sva si nadela dereze, po pol ure pa sva jih snela. Pri večjem snežišču sva zapustila označeno pot in nadaljevala po kopni glavni strugi. Čez približno tričetrt ure sva jo zapustila po stezici v desno in kmalu stopala po kolovozu. Začela sva oprezovati za lepimi čeveljci, saj mnogi poročajo, da jih je tod precej. Ko sva prišla do zapornice in na drugi strani struge videla kažipot, pri katerem sva tja grede zavila proti Škafu, se je že pokazala lovska koča. Preden sva prišla do nje, sva tik poti zagledala prikupne šopke lepih čeveljcev. Ko sva jih fotografirala, se je pri naju ustavila skupinica Hrvatov, vsa prevzeta od lepot naših gora, in se navdušila tudi nad temi čudovitimi kukavičevkami, enimi najlepših slovenskih divjih orhidej.

Koča je bila odprta, ker je na ta dan PD Solčava (kot vsako prvo nedeljo v juniju) priredilo voden ogled Škafa. Obiskovalcev je imel res veliko, ni pa bilo opaziti kake večje organizirane skupine. Tudi okrog koče je bilo živahno. Poklepetala sva z enim dejavnejših (tako sva presodila) predstavnikov PD Šentjur pri Celju. Ponosno nama je povedal, da so imeli prejšnji dan na Resevni udarniško akcijo; kopali so jarek za odvodnjavanje, potreben za delovanje nove čistilne naprave. Matkovi so nam prijazno stregli. Koča je bila sicer odprta le izjemoma, a na njihovi domačiji smo planinci vedno dobrodošli, so zatrdili. Čeprav je kozji jogurt menda zelo zdrav, mi nikoli ni bil všeč. Ne vem, kaj me je pičilo, da sem si ga naročila pri Matku, in prav sem storila: neznansko dober je bil!

Ob poti od lovske koče proti parkirišču sva opazila možica na tako »neplaninskem« kraju, da nama je prišlo na misel, ali morebiti označujeta še kako rastišče lepih čeveljcev. Nisva se zmotila! Čeprav so bili že nekoliko "ponošeni", so bili še vedno lepi. To je bilo v bližini stičišča najine poti z markirano gozdno cesto z desne. Pri drugi zapornici 20 minut od lovske koče je stal le še en avto, najin na parkirišču 10 minut od tam pa tudi ni imel več prav veliko družbe.

Pred odhodom domov sva napravila še dva postanka. Najprej sva si v bližini parkirišča ogledala izvir močno rdeče vode. Za železovo kislico izpod Olševe sva že slišala in mislila sva, da je ta nekaj podobnega. Vendar mi je lastnik zemljišča pozneje po telefonu razložil, da je analiza pokazala, da je voda rdeča ne od železa, ampak od mineralov. Je užitna, v majhnih količinah morda celo zdrava, veliko pa je menda ni priporočljivo popiti. Po njegovih besedah je bilo najino ugibanje, da sva videla izvir Jezere, napačno; ta priteče na dan nekoliko niže. Široka hudourniška grapa, po kateri sva se povzpela mimo koče k Škafu, pa nima imena oziroma ji rečejo kar Kot.

Nazadnje sva se ustavila še v soteski Lamotje. Jezera jo je ustvarila na spodnjem koncu doline, kjer zavije v Logarsko. V soteski zdaj domuje prijazen zmaj. Po legendi je bil Matkov kot nekoč ledeniško jezero (od tod najbrž tudi ime potoka) in zmajev hudobni prednik Lintver je pred 1200 leti prebil steno, da je voda odtekla in v dolini povzročila hudo povodenj. V votlini, kjer je prebival, se je pred dobrimi sto leti nastanil divji lovec Šikanc z družino, zato se imenuje Šikančeva zijavka (tako piše na tamkajšnji tabli, v katastru jam pa zijalka, tudi Puščavniška zijalka ali Puščavnica). Še druge legende krožijo o teh krajih in table Solčavske panoramske poti jih poleg naravnih znamenitosti predstavljajo obiskovalcem. Pod lesenimi stopnicami v zijalko pa je bil znak, ki je prepovedoval dostop (brez pojasnila, kaj nam grozi) in se tako tepel z vabečimi turističnimi tablami. Ko sva videla sestopiti mlad par, ki se je živ in zdrav vračal od votline, sva se povzpela tudi midva. Nekoliko polomljena ograja in nekaj kopriv se nama ni zdelo dovolj za prepoved. V zijalki, iz katere je gledal novodobni zmaj, ni bilo videti drugega kot mizo s klopema. Ampak radovednost je bila potešena.

Hoje ni bilo prav veliko (uro in tričetrt gor, dve uri nazaj), dobila pa sva, kar sva si želela: lep dan brez neviht, Škaf in lepe čeveljce pa še rdečo vodo in zmaja za nameček.

Na Blegoš z Laz

Damir nas je obvestil, da bo 27. maja s svojo planinsko skupino na Blegošu, pa sva sklenila, da je že čas za ponovno srečanje. Seveda sva upala, da najdeva še kako novo pot ‒ in sva jo: z Laz. Odpeljala sva se v Škofjo Loko in od tam skozi Gorenjo vas v Hotavlje. Zavila sva desno in skozi Kopačnico nadaljevala do Leskovice, od koder sva se v smeri Smučarskega centra Cerkno peljala še do Laz (sledila sva kažipotoma desno za apartma Ribič in Blegoš). Parkirala sva pri zapuščenem igrišču ŠD Gamsi, bolj podobnem ograjenemu cvetočemu travniku.

Začetka poti med hiško Laze 7 in zaraščenim igriščem sprva sploh nisva opazila. Od tam se je v hrib povzpel kar strm kamnit (traktorski) kolovoz, ob katerem sva na prvem drevesu desno šele čisto od blizu zagledala bledo markacijo. Čez kakih 100 m sva vstopila v gozd. Oznake so bile redke in slabe, kolovoz pa pogosto blaten, poln sledi traktorskih gum in kravjih parkljev, najbrž služi tudi kot vlaka. Na razpotju čez kakih 20 minut naju je markacija usmerila desno in čez potok. Na razcepu dobrih 10 m za njim ni bilo oznak. Zavila sva desno in kmalu na levi zagledala mostiček. Šla sva pogledat, kam vodi. Naletela sva na betonske stebričke, na tleh je ležal polivinil, na ovalni tablici je pisalo Gintiana acaulis 'Luna' (to je kochov svišč), na nekem drevesu pa je visela nenavadna lesena »naprava« neznanega namena (pozneje sem od Janeza in Helene izpod Blegoša izvedela, da je to hišica za ohranjanje ogroženih žuželk). Na bližnjem travničku so cveteli munci. Ko sva ugotovila, da se od tam ne pride nikamor, sva se vrnila na razcep in se podala po levem kraku, po katerem sta se prav takrat vzpenjala še dva planinca.

Kmalu se je pojavila markacija. Oddaljila sva se od potoka. V mešanem gozdu, ki sicer ni bil kaj posebnega, so izstopale posamezne mogočne smreke, prave lepotice. Naslednji travniček levo od kolovoza so kazile betonske in plastične cevi; od Laz sva videla že nekaj podobno »opremljenih« zemljišč. Traktorske sledi so tam zavile levo in poslej kolovoz ni bil več tako razrit. Na bližnjem drevesu na desni je bila vrezana letnica 1947, nad njo R in nad črko zvezda, pod letnico pa MP, vse skupaj uokvirjeno v nekakšno znamenje; pod njim sta bila K (morda še nekaj) in letnica 1959. Takoj nato so bili na mestu, kjer je pod kolovozom tekla voda, v tla zabiti koli, potem pa je po vsaki strani žuborel en potok. Ko se je strmina povečala, se je kolovoz držal bolj levega. V ilovnatih tleh sva opazila sledi srn. Na naslednjem razcepu kolovozov sva zavila po desnem navzgor ter na nekem drevesu zagledala bledo puščico desno in napis Kovk.

Tako sva si 40 minut od izhodišča privoščila kratko stranpot. Nekaj časa sva hodila skoraj po ravnem, nato pa se celo močno spustila. Opazila sva ostanek modro-zelene markacije. Po zložnem vzponu sva pred sabo zagledala vršič in steza je zavila desno okrog njega, levo pa se je odcepila stezica, ob kateri se je še videla »odbrušena« markacija, tudi modro-zelena. Stezica naju je dobrih 5 minut nad odcepom pripeljala na vrh Kovka (1201 m), označen z betonskim stebrom iz časa rapalske meje. Na njem sva razločila letnico 1920 (dvakrat) in številko 33, kaj je pisalo na četrti strani, pa se ni več videlo. Nemarni obiskovalci so z odpadno embalažo »okrasili« steber in bližnjo smreko.

Vrnila sva se na pot proti Blegošu. Cvetele so torilnice, sicer pa skoraj ni bilo rož. Na vrhu poseke se je kolovoz zožil v stezo. Ta naju je takoj pripeljala na že dokaj zaraščen travnik; med podrastjo je bilo veliko borovničevja, brusnic in brinja. Pobočje je postalo strmo in korenine so nama služile za stopnice. Ob splošnem »pomanjkanju« cvetja so bili prijetna popestritev živo rumeni grmički trirobe košeničice, tekmujoči z visoko travo. Na vrhu vzpona sva stopila na mokroten svet, ki ga je pojil potoček, kar je očitno godilo muncem. Zavila sva desno proti gozdu, ob robu katerega je stala preža. V njem se je slab kolovoz kratek čas rahlo spuščal, potem pa se je zravnal. Levo se je odcepila steza na travnik. Na njem in celo v gozdu je bilo veliko zelenih čmerik. Napis Voda in puščica levo na drevesu sta naju opozorila na skromen izvir. V bližini je cvetelo nekaj spominčic.

Držala sva se levo, kakor je kazala naslednja puščica. Pot naju je vodila med neverjetno obsežnimi površinami borovničevja. Po rahlem spustu skozi pretežno smrekov gozd (precej smrek je bilo posušenih) sva prvič zagledala Blegoševo plešo in kmalu prispela do kažipotov Pohodne poti Občine Gorenja vas – Poljane, na katerih niso bile napisane smeri, a na bližnjem štoru sva našla slabe puščice in še slabša napisa: nazaj proti Lazam, naprej proti Blegošu, desno pa nič, a mimoidoči domačin nama je povedal, da se tam pride v Volako mimo zavetišča na Jelencih. Po prečkanju kolovoza, ki se je rahlo vzpenjal z desne proti levi, in združitvi s še enim z leve sva pol ure od Kovka dosegla sedelce Špehovše–Murove (Špehovše je bližnji vrh, 1355 m, Murove pa so tik pod Blegošem), kjer je križišče z več kažipoti, tudi za kolesarje, ki imajo tam skrinjico za Kolesarski krog GvP. Obvestilo, da je kontrolni žig 7 občinskega pohodnega kroga, predviden na Kovku, po novem na Ogradih, nama je dalo misliti, da je sprememba morda povezana z odstranjenimi modro-zelenimi markacijami s pobočja Kovka.

Dotlej sva bila sama, na sedelce pa so od koče začeli množično prihajati planinci. Mimo evropske markacije E7 in napajališča sva kmalu stopila iz gozda in čez 10 minut že prispela do Koče na Blegošu (1391 m), kjer sva takoj opazila nove stopnice in ograjo. Toliko ljudi kot tokrat še nikoli nisva videla pri njej. Ker Hrvatov še ni bilo (Damir nama je po telefonu povedal, da so šele na Črnem kalu), sva se takoj podala proti vrhu. Bilo je vse rumeno od pogačic in regrata. Srečevala sva številne, ki so se že vračali. Eden je skušal biti spodbuden in je poučno priporočal: »Kar počasi! Počasi se daleč pride.« Bilo je seveda čisto drugače kot pozimi, ko navadno prihajava tja gor: cveteli so mali in clusijevi svišči, marjetice, potočne sretene, špajke, pogačice, spominčice, orlice, navadne grebenuše, trilistne vetrnice, vretenčasti ušivci, mračice, ranjaki, poponi, alpske velese pa so že minevale. Močno je dišalo; lahko regrat – tega je bilo največ – tako diši, ko medi? V 25 minutah sva bila na vrhu (1562 m). Tam sva srečala možaka s sinkom, ki je hodil enako hitro kot očka. Očka je to pripisal genom – že od dedija in babi naprej. O ko bi geni tudi pri nas tako delovali!

 

Po vrnitvi h koči, okrog katere in tudi više na pobočju so številni stikali po travi (ne vem, kaj so nabirali), sva sedla h kosilu, kmalu zatem pa se je prikazal Damir. Drugih patagoncev ne z naše ne s hrvaške strani ni bilo. Posedeli smo in poklepetali, predvsem seveda o hribovskih doživetjih in načrtih. Njegovi planinski tovariši so vsi vedeli, da sva patagonca in kaj to pomeni; Damir se ne neha navduševati nad druščino, s katero je bil v Patagoniji, in izkoristi vsako priložnost za pripovedovanje o našem potovanju.

Po klepetu sva se odpravila v dolino. Na mokrotnem travniku pri preži sva splašila srno. Kjer so bile kolesnice na soncu in v njih ni ravno stala voda, so se kolovozi že nekoliko osušili. Po kakih 40 minutah sva v goščavi zagledala vodno zajetje, ki ga gor grede nisva opazila. Ko sva sestopila na Laze, je najin avto še vedno sameval. Neverjetno: na sončno nedeljo, ko se je na Blegošu in v okolici trlo ljudi, sva na poti z Laz do odcepa k Jelencem naletela le na tri planince. Pa je prijetna, priporočljiva zlasti poleti, ker je večinoma senčna. 

Že sem hotela napisati, da je bila to najina srečna trinajsta pot na Blegoš, a se je izkazalo, da je bila že štirinajsta – ko sva se 29. septembra 2002, v prvem letu najinega hribolazenja, nanj povzpela prvič (iz Gorenje Žetine), še nisva imela digitalnega fotoaparata, zato tistih slik nimam v računalniku, in sem že skoraj pozabila nanje.