Dan ima pač eno samo poldne (tokrat Maloško)

Pretekli teden je imel Jani prosto sredo. Vremenska napoved je bila obetavna, zato se je odločil za skok v hribe. Izbral si je v eno turico povezana Maloško/Mallestiger in Trupejevo poldne/Techantinger Mittagskogel. Ker sva se na oba že povzpela iz Srednjega Vrha, je šel tokrat preverit eno od dveh avstrijskih poti – od Baumgartnerhofa. Že navsezgodaj so ga ujezili cestarji. Karavanški predor je bil namreč zaradi vzdrževalnih del za pol ure zaprt. Ker ni bil voljan čakati in še plačati, je zavil z avtoceste in se v Avstrijo odpeljal čez Korensko sedlo/Wurzenpass. V najin "arhiv" je prispeval tale zapis:

S Korenskega sedla se spustimo v Ziljsko dolino in se po njej odpeljemo proti vzhodu do Bekštajna/Finkensteina. V njem je treba biti pozoren na kažipot Baumgartnerhof, ki nas usmeri desno na zelo ozko cesto. Kažipoti nas usmerjajo tudi naprej, cesta pa je ves čas ozka in, čeprav asfaltna, hudo vegasta. Baumgartnerhof je kar velik penzion na razgledni terasi, ki ga je iz nekdanje kmetije Bukovnik uredil Hubert Baumgartner. Čeprav sami oglašujejo, da imajo vse leto odprto, je bilo gostišče (trenutno?) zaprto. Nasproti je urejeno parkirišče, kjer lahko svoje avte brez skrbi pustijo tudi pohodniki.

S parkirišča se usmerimo po kažipotih za markirano pot 283, imenovano po koroškem plebiscitu tudi 10. Oktoberweg, in se povzpnemo po stopnicah skozi kamniti vhod v Druiden-Land. Onstran vhoda se gre levo proti slapovom in zavarovani plezalni poti skozi sotesko Potoka Ročica/Rotschitzabach, mi pa nadaljujemo naravnost skozi gozd na travnik z manjšim mučiščem Baumgartner Höhe. Smučišče premagamo po skrajnem levem robu in se spet znajdemo na kolovozu v gozdu. Ko ta po 20 minutah zavije proti Ročici, se poslovimo od njega in krenemo desno na dobro vidno stezico. Ta nas pripelje na gozdno cesto. Zavijemo levo nanjo, a jo že po slabih 100 m, ko naredi oster ovinek v desno, zapustimo v nasprotno smer. 10 minut više naletimo na še zadnji, tokrat neoznačen odcep k Ročici, katere šum slišimo na levi. Nekaj njenih skromnejših slapičev lahko občudujemo malce više z lepo urejenega razgledišča Gamsstand. Meni je razgled kvarila megla, ko se je za hipec razkadila, pa sem čisto na vrhu zagledal celo križ na Kresišču/Schwarzkoglu. Vzpon nadaljujemo v ključih skozi gozd, kjer je v debeli listni odeji stezi teže slediti. Bolj očitna spet postane, ko doseže studenček ter se nadaljuje ob in po njegovi strugi, zaradi česar je seveda marsikje mokra, blatna in spolzka. Studenec je na dveh mestih zajet. Za planinsko oko bolj lično je zgornje zajetje. Njegova lokacija je verjetno izbrana upoštevaje nekdanjo obmejno stražarnico oziroma sedanjo lovsko Panier-Hütte, ki jo pot obide 10 minut više. Gozd postane iglast in se zredči. Malo nad kočo se steza zelo približa robu peščenega prepada. Z njega prvič zagledamo mogočni Dobrač/Dobratsch in križ na tako imenovanem Maloškem poldnevu. Vendar je treba biti pri razgledovanju pazljiv, saj je rob nevarno spodjeden. Pot se nato odmakne od njega v levo, vodi mimo ostankov še enega lesenega objekta in nas v dobrih 20 minutah pripelje do Mitzl-Moitzl-Hütte. Lesena hiška stoji na travnati uravnavi. Je v zasebni lasti in zato večinoma zaprta, tako da planinci od nje nimajo posebne koristi. Samo 10 minut nad njo se skozi zagruščen žleb vzpnemo na sedlo Panierschartl, kjer pri mejnem kamnu XXVI/352 dosežemo slovensko ozemlje. Levo od sedla se dviguje Kresišče in desno Maloško poldne. Naravnost navzdol se spustimo na planino Grajšico.

Če hočemo na Maloško poldne, moramo torej desno. Čeprav na sedlu markacije izginejo, je steza razločna in vodi po grebenu od mejnega kamna do mejnega kamna. V 20 minutah smo pri kamnu XXVII/1 na zidanem podstavku in s tem na vrhu (1823/28 m). Kako preprosto, midva pa sva ga pred dvema letoma tako iskala. Seveda je drugo vprašanje, kako človek ve, da je na vrhu, saj tega ne izdaja noben znak. Se pa tu spet pojavi avstrijska markacija, ki nas vabi naravnost proti severu na razbit skalnat greben, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju. V 5 minutah smo na razcepu: levo navzdol pot 684 k Iljču/Illitschu in desno navzgor na Gipfel. Seveda hočemo na vrh, za kar potrebujemo nadaljnjih 5 minut. Pot je strma in deloma zračna, a se lahko na najbolj problematičnem delu oprimemo jeklenice. Na vrhu sta trimetrski lesen križ in vpisni zvezek. Napis na križu razglaša, da smo šele zdaj na Maloškem poldnevu. A v resnici je to le njegova grebenska rama O(j)stra peč/Nordgipfel (1801 m). Avstrijcem se očitno zdi pravi vrh Maloškega poldneva premalo ugleden, ne moti pa jih, da je ta skalna ostrica skoraj 30 m nižja.

Vrnemo se na pravi vrh in zavijemo desno naprej na nemarkirano graničarsko pot. Sestop po jugozahodnem pobočju je zahtevnejši, kot je bil vzpon po drugi strani. Teren je namreč bolj strm in pot zoprno sipka. Posebej nadležna je krušljiva strmina pod mejnim kamnom XXVII/10. Najbolj varno se je je lotiti v levo skozi ruševje. Na srečo smo na bolj zanesljivih tleh že v 15 minutah, ko se pot zravna na sedelcu med Grajšico in Staro planino. Slednjo prečkamo po desni strani, je pa v travi stezi seveda teže slediti. Skoraj po ravnem prečimo južno pobočje Ojstrega vrha in se hitro bližamo Belim pečem, ki s te strani jasno razkrijejo, kako so dobile svoje ime. Pol ure po sestopu z Maloškega poldneva prispemo na novo sedlo, tokrat med Belimi pečmi in Trupejevim poldnevom. Proti zahodu vodita s sedla dve poti: zgornja na vrh Trupejevega poldneva in spodnja pod njim na Blekovo planino/Blekowaalm. Zamikala me je spodnja, po kateri še nisem hodil. Steza je v dobrem stanju, če odmislim veje ruševja, ki na več mestih visijo čeznjo. Glede na to, da preči precej strme travnike nad Železnico, bi bilo zaradi varnosti koristno, če bi jih kdo obžagal. Kakorkoli, v 20 minutah Trupejevo poldne obhodimo. Onstran njega so me presenetili novi kažipoti: nazaj navzgor Trupejevo poldne, naprej Blekova planina in levo navzdol Železnica. Pozornost mi je zbudil slednji. Iz vodnika vem za bližnjico, ki vodi od lovske koče v Železnici na zahodni greben pod Trupejevim poldnevom, a doslej njenega začetka še nisem našel. No, tu je očitno njen konec. Prav pri kažipotu ga nisem odkril, nekaj deset metrov nazaj pa le. Kaže, da se bo treba na ta konec še vrniti. Ta del grebena se imenuje Znotranice. Od omenjenega križišča moramo še premagati strm žlebič, potem pa se le še sprehodimo na Blekovo planino.

Tam sem pogledal na uro in obšlo me je nelagodje. Ko sem ugotovil, da v nahrbtniku nimam čelne svetilke, se je tesnoba še povečala. Prav na hitro sem pomalical. Načrtoval sem, da bi se ob povratku povzpel še na Trupejevo poldne in Ojstri vrh, a sem zaradi okoliščin to misel opustil. Treba bo nazaj po isti poti. Čeprav je bilo nebo jasno in luna polna, sem pohitel in skoraj pritekel do avta, preden se je stemnilo. Domov sem se vendarle odpeljal skozi Karavanški predor in plačal čakanje pred njim.

Janiju se je zdelo vredno opisati v dnevniku le vzpon na Maloško poldne (2 uri in 20 minut + 20 minut na Ostro peč in nazaj), preostalo "tavanje" pa ne, češ, kateri norec bo pa takole kolovratil po hribih. Jaz bi že – tako sva že dva! No, mogoče je le še kdo, ki mu v Karavankah manjka prav ta odsek, tako kot nama, in bi ga rad povezal z drugimi v celoto, je pametnejši (?) odnehal (od Maloškega poldneva do Blekove planine poldrugo uro, nazaj k avtu 2 uri in 45 minut).

Deset vrhov v okolici Ljubljane – Mali Lipoglav (čez Pugled)

Na pustno nedeljo je prišel na vrsto Mali Lipoglav, ki ga je izmed desetih vrhov v okolici Ljubljane izbrala Ajda. Ampak to je vas, ne hrib, in ko sem premišljevala, kako naj izpeljeva tokratno »hribolazenje«, sem se spomnila na krožno pot pod Pugledom – to bi bilo vsaj pohodništvo. Toda pri Društvu podeželja Lipoglav so mi rekli, da mi je ne priporočajo, ker da so ob njej sicer smerne tablice, označena pa (še) ni, zato je najverjetneje ne bomo našli. Torej je le za domačine. Tako sva si pač »izmislila« pot iz Podlipoglava čez Pugled na Mali Lipoglav. Iz Podlipoglava sva na Pugled nekoč že šla, prav tako z druge strani, iz Hrastja.

Ljubljansko obvoznico smo zapustili pri izvozu Sostro in se skozi Sadinjo vas odpeljali v Podlipoglav. Parkirali smo pred še ne dograjeno hišo, upajoč, da ne bomo nikomur v napotje. Ajda je izjavila, da se ji ne da hoditi, in se je tako dolgo zvirala okrog gradbene ograje, da jo je celo nekoliko poškodovala. Končno smo se premaknili. Šli smo dalje po cesti mimo gostilne Pri Poldetu in ko smo stopali skozi vas, so psi divje lajali. Ker ni bilo pločnika, smo morali ves čas paziti, da nas ne bi zbil kak avto. Ustavili smo se pri hiši, v kateri je spominska zbirka iz leta 1959. Na pročelju je pritrjenih sedem plošč, ki spominjajo na pomembne dogodke iz NOB v Podlipoglavu in okolici, ter tri v spomin na padle in druge žrtve boja za svobodo, relief arhitekta Marka Šlajmerja in kiparja Frančiška Smerduja nad vhodom pa prikazuje partizane in aktiviste. Pred Spominsko hišo je cestni razcep s smerokazi naravnost Šentpavel, Brezje in Repče ter levo Lipoglav.

Odpravili smo se naravnost proti mostu čez potok Reko na koncu vasi. Na drugi strani je smerokaz Šentpavel kazal desno, leva smer pa ni bila označena. S tiste strani se je nekdo spuščal od gozda proti cesti in počakali smo, da bi se pozanimali, kam naprej. Dočakali smo gospo, ki nas je usmerila levo s ceste na kolovoz. Vzpenjali smo se mimo stavbe levo pod njim, počitniške hiše na desni in stanovanjske hiše na robu gozda. Za slednjo je stala plezalna stenica. Tam, kakih 15 minut od izhodišča, smo vstopili v gozd, kjer so se pojavile markacije, čeprav pot med Podlipoglavom in Pugledom po zemljevidu ni označena.

Ajda se je začela igrati pridobivanje življenj: z vsakim korakom, ko je z obema nogama stopila v sneg, je pridobila eno življenje, kadar pa ni stopila v sneg, je življenje izgubila. »Če vsaj z eno nogo hodiš po snegu,« mi je razložila, »pa ni minus življenje.« Tako je pozabila, da se ji ne da hoditi, in je skušala doseči svoj dotedanji rekord 550 življenj, zato smo hodili strašno počasi. Potem ko smo prečkali potoček, ob katerem je bil na količek poveznjen kozarec, je steza postala strmejša. Vesna ni prav nič upoštevala, da ji na zasneženem pobočju lahko zdrsne, in je hodila popolnoma nerazsodno, zato je bila več na zadnjici kot na nogah. Potem ko smo jo zaposlili kot vodjo kolone, se je stanje nekoliko izboljšalo. Ajda je štela in štela, dokler ni zmagoslavno razglasila, da je s 1100 življenji dosegla dvojni rekord.

Po 40 minutah hoje po gozdu smo prispeli do kovinske table, pritrjene na železni traverzi na betonskem podstavku, na kateri je pisalo Stražarsko mesto št.1 ki je varovalo dohod iz smeri Podlipoglava. Nekdo je dorisal puščico naprej in markacijo. Prišli smo na območje, kjer sta taborila 2. štajerski bataljon in II. grupa odredov. Od spomenika smo se še nekoliko povzpeli, nato je sledila dolga prečnica v desno in v petih minutah smo dosegli sedlo – uravnavo, na katere levi strani je bil manjši vršič, na desni pa glavni vrh. Sama sem se povzpela na vršič, ker sem bila radovedna, kaj je zgoraj; tam se je »pot« zravnala in pred mano se je potegnil greben, a po njem ni bilo gazi.

Na sedlo sem se vrnila, ravno ko je v dolini zazvonilo poldne. Zavili smo desno in brž prišli na razcep gazi (ne vem, ali tudi poti); levi krak se je povzpel strmo naravnost navzgor, drugi pa zavil položno desno. Sledili smo slednjemu. Kmalu zatem nas je puščica usmerila levo v hrib, gaz pa je tekla tudi desno okrog njega. Čez 10 minut smo stopili na vrh Pugleda (615 m). Pri skalni piramidi, posvečeni štirim padlim borcem 2. štajerskega bataljona, se nam je pridružilo še več planincev, med njimi večja skupina starejših. Ker je na vrhu nastala prevelika gneča, smo se kar poslovili.

Odšli smo v smer, iz katere je prišla skupina. Tja je kazala smerna tablica s puščico in napisom Magdalenska gora, nad njim pa je pisalo še nekaj, od česar je ostala le beseda pot, drugo se je zdelo namerno zbrisano. Dekletoma sva zapela Tam na Pugled gori. V nasprotju s pričakovanji je bila ta znana partizanska pesem deležna njunega velikega zanimanja, posebno Ajda je kar naprej prosila, naj jo zapojeva še enkrat. Ni bilo dolgo, ko jo je znala zapeti sama. Kmalu se je začela vračati tudi skupina in nas dohitela. Na razcepu gazi čez slabih 10 minut smo nadaljevali po levem kraku (drugi so prišli gor po desnem) gledat, ali je na vršiču pred nami še en spomenik (nisva se mogla spomniti, kje sva ga videla prejšnjikrat). Izkazalo se je, da je ta manj zgaženi krak markiran. Na vrhu ni bilo ničesar, markacije pa so odšle levo, kamor ni bilo nobene gazi. Spustili smo se naravnost in se združili z gazmi na desni. Tam so bile prav tako markacije. Opazili smo tudi napis II. G O za Pot II. grupe odredov. Vnukinji sta hoteli slišati še druge partizanske pesmi in tako sva jima zapela vsak svojo najljubšo: Jani Bilečanko, jaz Jutri gremo v napad. Potem pa vedno znova Tam na Pugled gori ...

Čez 25 minut smo mimo bele puščice naprej, markacije in modre črte (za »dvonamensko« pot?) prikoračili do oddajnika, ki se je skrival med drevjem na levi. Zavili smo levo na makadamsko cesto, ob kateri je stala zelena tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom. Med hišami Velikega Lipoglava smo stopili na asfalt. Pridružil se nam je prijazen psiček in njegov gospodar nam je svetoval, naj gremo v Mali Lipoglav naokrog po cesti, ker čez travnike ni zgaženo. Tako smo na križišču zavili levo mimo kapelice in skoraj 20 minut hodili do naslednjega Lipoglava, ki je kljub pridevniku Mali po številu prebivalcev večji od Velikega. Pozornost nam je pritegnil popisan kamen ob cesti, ki je bil od daleč videti kot kak zgodovinski spomenik, pa se je izkazalo, da samo priča o napeljavi vodovoda po okoliških vaseh v letih 1979‒1982. Nič »samo«! Kar je danes za večino izmed nas samoumevno, je bilo tedaj pomembna pridobitev, vredna spomina.

  







 
Po 10-minutnem sprehodu skozi vas smo prispeli na cilj tokratne etape našega »projekta«, v gostilno Pr' Jakopc (nikoli ne bom razumela, zakaj je v mnogih takih primerih opuščaj samo za Pr, kjer manjka i, in ne tudi za Jakopc, kjer očitno tudi manjka zadnja črka: u), kjer nas je čakal žig. Že prej sem se po telefonu pozanimala, ali lahko pri njih kosimo, pa sem izvedela, da se je treba napovedati. Ker se nam ni niti sanjalo, kdaj bomo prišli do tja, tega seveda nismo storili. Gostilna je bila polna. Izkazalo se je, da lahko dobimo le še juho, pa še na tisto smo čakali celo večnost, tako da smo hoteli že oditi. No, nazadnje smo jo le dobili skupaj z opravičilom, da jim je zmanjkalo plina, a tega niso opazili, zato so nam zaračunali samo pijačo, juhe pa ne. Kljub zamudi nam je teknila in Ajda je je pojedla kar dva krožnika.

Od Jakopca smo se odpravili po Grosupeljski poti mimo župnijske cerkve sv. Nikolaja in župnišča ter se pri debelem drevesu s prometnim ogledalom, kjer smo opazili gaz, spustili desno s ceste na kolovoz. Odločili smo se poskusiti srečo čez travnike. Na razcepu slabih 10 minut od Jakopca smo krenili po desnem kraku in še čez slabih 10 minut že doživeli dobrodošlico v Velikem Lipoglavu. Tamkajšnji psi so pa res prijazni.

Nazaj grede smo srečali še veliko ljudi, med njimi kolesarja, ki je kolo bolj ko ne nosil, saj se v tolikšnem snegu ni mogel peljati. V zadregi je pojasnil, da se trudi za kondicijo. Od Velikega Lipoglava do Pugleda smo prišli prej kot v pol ure. Od sedla 10 minut pod njim se nismo več držali poti vzpona, ker nam je eden izmed planincev, s katerimi smo se srečali na Pugledu, opisal manj strmo pot v dolino. Sedlo smo zapustili bolj desno, na razcepu čez pet minut pa nadaljevali naravnost (ne levo) navzdol. Spuščali smo se po nekakšnem jarku. Markacij ni bilo, bile pa so majhne kamnite piramide, prva na razcepu čez dobrih pet minut. Prekrival jo je primrznjen sneg, zato je nismo mogli očistiti, da bi videli, ali je na njej kako znamenje. Odločili smo za smer levo (ne naravnost) navzdol. Tam ni bilo človeških stopinj, le živalske sledi v plitvem žlebu. Pripeljal nas je do prečne poti in nadaljevali smo desno po njej. Na tej so bile spet stopinje. Na naslednjem razcepu gazi sta bili možnosti naravnost naprej in desno navzdol; odločili smo se za drugo, po nekakšnem jarku. Približali smo se razmetani grapi, po kateri je tekla voda, a smo ostali v gazi desno nad njo. Po dobrih 15 minutah smo na še enem razcepu s piramido sledili stopinjam po desnem kraku. Čez pet minut smo od naslednje piramide skozi drevje na levi zagledali stanovanjsko hišo, pri kateri smo zjutraj vstopili v gozd. Tako smo se srečno vrnili v Podlipoglav.

Ker je bila za tako pridne hodce juha premalo, smo se ustavili v piceriji in naročili veliko družinsko pico. Vesna je pojedla tri kose in pol, Ajda pa kar pet in se tako pohvalila že s tretjim rekordom ta dan (poleg 1100 življenj in dveh krožnikov juhe). Siti smo posedli v avto in na poti domov vsi štirje prepevali Tam na Pugled gori. 

Na Gipfel in na vrh Maloškega poldneva

Ko sva prejšnjikrat skušala priti na Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel) in so nama namero skazili avstrijski holcarji, je bil Jani kar hud name, ker sem ga po svoji stari navadi skušala »potolažiti«, da bova šla pač drugič. Za nič na svetu, je pribil; za malo se mu je zdelo, da je moral odnehati uro pod vrhom. Tako me je 14. maja, ko je predlagal prav Maloško poldne, silno presenetil, saj zanj rek, da se zarečenega kruha največ poje, skorajda ne velja. Le drugo izhodišče je izbral: Zagoriče (Goritschach).
 

Mejo sva spet prestopila na Korenskem sedlu (Wurzenpassu), nato pa se peljala skozi Ločilo (Hart) in Brnco (Fürnitz) v Dičo vas (Gödersdorf), kjer sva za hotelom Zollner zavila desno in na prvem razcepu levo na Goritschacherstrasse, ob kateri so že markacije. V Zagoričah za gostilno Jaus'nhof Polin stojita kažipota Ilitschhöhe 1½h 684B in Truppe 1½h 30, ki pa se vidita samo z nasprotne strani, zato sva zgrešila odcep v desno in se znašla na drugem koncu vasi. Tam sva se z mojo zasilno nemščino dokopala do napotkov. Ko sva se odpeljala z dvorišča prijaznega starejšega para in jima je najin avto pokazal zadek, z njim pa registrsko tablico, je gospa pritekla za nama z besedami »Tu vsi govorimo slovensko!« in vse še enkrat razložila po naše. Vrnila sva se k zgrešenima kažipotoma, se mimo ograde s konji pripeljala do gozdarskega nakladališča (Tratte) in tam parkirala. Levo po gozdni cesti se pride v uri in četrt k Iljču, desno pa v slabi uri h Kopajniku (Kopanigu) in v uri in četrt k Trupeju.

Napotila sva se proti Iljču. Kmalu sva stopila iz gozda; travnik na desni je pravcati nasad volčjega boba. Spet sva stopila v gozd in za spremembo detla tudi videla, ne le slišala trkati. Vzpon je bil tu in tam kar strm. Nenadoma sva z leve zaslišala rohnenje motorke in hreščanje padajočih dreves. Pa ne že spet! Desno pod nama je šumela voda. Čez čas se je gozd na desni toliko razprl, da sva ugledala Dobrač, pred nama pa se je dvigalo Trupejevo poldne. Od naslednjih kažipotov, od koder je do Iljča le še četrt ure, se že vidi križ na Maloškem poldnevu. Na koncu gozda sva stopila čez mostič in zagledala hiše. Travniki okoli Iljča so bili rumeni od zlatic, pomladanskih jegličev in regrata, pogačice pa so bile še v popkih. Mimo stolpiča s smernimi tablicami in drugimi podatki sva se povzpela po travniku proti gozdu. Pogled na Iljča pa tudi na Maloško in Trupejevo poldne je bil čisto nekaj drugega kot prejšnjikrat v oblačnem vremenu.

Vrh travnika se na debeli smreki ob robu gozda dobro vidi markacija. Pobočje je bilo posejano s kukavicami. Kmalu sva dosegla kolovoz in začela šteti označene ovinke, začenši s K 2 (bližnjica obide K 1). Z ovinka 5 sva videla Trupejevo domačijo. Za ovinkom 7 sva prečkala potoček. Po gozdu so razmetane velike skale. Osmi ovinek je menda res brez tablice. Z njega se vidi Ojstri vrh med Maloškim in Trupejevim poldnevom. Kolovoz še enkrat prečka potoček. Zaradi precejšnje mokrotnosti sva se morala ogibati nadležnemu blatu, a sva lahko uživala v pogledu na preproge kalužnic. Kmalu zatem sva kakih 15 m desno nad potjo opazila markacijo, odcep tja pa ni označen, niti prav videti ga ni. Povzpela sva se k markaciji in »nadstropje« više našla še eno pot. Po strmem koreninastem bregu sva dosegla gozdno cesto in zavila levo navzgor po njej. Del sva je »preskočila« po označeni bližnjici, ob kateri me je razveselil čeden grmiček navadnega volčina. Ko sva se vrnila na cesto, sva bila čisto blizu Maloške planine na levi. Tokrat je nisva obiskala in Uršičeve lovske koče (Urschitz-Hütte) prav tako ne, na klopci pri Gallobhütte pa sva si privezala dušo.

 

Nadaljevanje ceste nama je skrajšala označena strma bližnjica. V gozdu so cveteli jegliči, deveterolistne konopnice, trilistne penuše, trilistne vetrnice, zimzelen, mlečki, votli petelinčki, celo še telohi. Ob odcepu s ceste je kot zadnjič ležala rumena tabla z napisom, ki prepoveduje prehod med delom v gozdu. Do obračališča, kjer so naju prejšnjikrat zavrnili gozdarji, je bila pot že očiščena. Pred nama se je dvigal Ojstri vrh, katerega grape so bile še vse zalite s snegom. Nadaljevanje poti pa ni bilo pospravljeno. Ogibati sva se morala ostankom podrtega drevja, tako da nama redke in obledele markacije niso bile v posebno pomoč. Po slabe pol ure prebijanja po strmem in tako rekoč brezpotnem pobočju sva posedela na klopci pod skalami. Od nje se vidita Baško jezero (Faaker See) in bekštajnski Stari grad (Altfinkenstein). Ko sva počivala, naju je prehitel starejši možak. Nato sva splezala na skalo nad klopco. Zgoraj je veliko mravljišče in zjutraj so bile mravlje tako dejavne, da se nisva mogla prijemati ne za skale ne za korenine, povsod je mrgolelo. Nad mravljiščem sva med redkimi drevesi zagledala križ na gori. 

Vzpenjala sva se med skalnimi iglami in stenami, zaplatami resja, odcvetelimi telohi. Še nikjer nisva videla toliko belih jetrnikov. Kmalu po tistem, ko sva naletela na prvi sneg, je sledilo pravo nasprotje: vse rumeno avrikljev. Tam je tudi nekakšno naravno zavetišče pod skalami, po katerih polzi voda; če bi bila sila, bi v njem lahko vedrila. Prečkala sva majhno melišče, onkraj njega pa so naju pričakali ruševje in grmički rododendrona. Pot zavija precej desno, proč od križa, tako da sva bila zaradi redkih markacij tu in tam v dvomih, ali sva še na pravi poti. Na vrhu zasnežene grape naju je v levo vabila kopna skalnata in gruščnata potka med resjem, navadnimi volčini in telohi. V 5 minutah naju je pripeljala do označenega razcepa. Levo se pride na Gipfel. Ta slikoviti, a ne najvišji vrh se po Klinarjevih Karavankah imenuje Ostra peč, po Janševih pa Ojstra peč (Nordgipfel); visok je 1801 m (na križu piše 1802 m, v Mušič-Habjanovih Karavankah pa 1807 m). Četrturna razgibana skalnata pot nanj se nama ni zdela zahtevna, le malo je bilo treba poplezati. Jeklenic ni več. Možak, ki naju je prehitel pri klopci (edina živa duša, ki sva jo srečala ta dan), se je že vračal. Ko sva se naužila razgledov, sva se vrnila na razcep in se v dobrih 5 minutah med zaplatami resja povzpela še na najvišjo točko z mejnim kamnom XXVII/1. Ni tako slikovita (pravzaprav ni videti vrh) kot avstrijska, a razgledi so podobni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še enkrat sva se vrnila do razcepa, pod njim pa zapustila markirano pot, sledeč predhodnikovim gazem; čeprav puščica na markaciji izrecno kaže levo, sva zavila desno po gruščnatem jeziku. Sledovi starih markacij pričajo, da je pot nekoč tekla tu. Ker je opuščena, se je treba precej pretepati z ruševjem. Po dobrih 10 minutah sva pristala na sedanji markirani poti. Čez skalo nad klopco je šlo tokrat gladko, saj popoldne mravlje očitno počivajo ali pa imajo delo v mravljišču, tako da sva se lahko oprijemala skal in korenin. Skozi razdejanje po sečnji sva sestopila na obračališče, tam pa nisva zavila desno, od koder sva prišla zjutraj, temveč sva šla kar naravnost naprej po gozdni cesti.

Cesta teče proti Ojstremu vrhu, po katerega grapah je pridrselo nanjo obilo snega. Vode, ki derejo po pobočjih, so jo že precej načele. Po dobrih 5 minutah je od nje ostala le še stezica, ki se konča v strugi. To sva prečkala in se na drugi strani povzpela po zasneženi grapi. Držala sva se njenega levega roba in nisva dosti verjela, da bova našla nadaljevanje poti. Kakih 20 m više pa sva nenadoma zagledala markacijo. Tam sva splezala na drugi breg grape, kjer se cesta meni nič, tebi nič nadaljuje. Markacija z oznako KGW 03 (to je druga oznaka za pot 603) in puščico kaže nazaj v grapo. Cesta je poraščena z mahom, spodjedena in nanjo je navaljenega veliko kamenja, obrobljajo pa jo neverjetne množine repuhov. Med macesni naju je po slabe pol ure pripeljala pod Trupejevo poldne in mimo kraja, kjer naj bi bila voda (kozarec je bil, vode pa ne), na planino s hiško in ograjo brez vrta; po avstrijskem zemljevidu sklepava, da na Zagoriško planino (Goritschacher Alm). Na hiški (lovski koči?) piše, da je to lovno območje, zato ne smemo s poti in kaliti miru. Hm. Na drugi strani ceste je ograjeno znamenje v spomin Gottfriedu Omannu.

 

Cesta naju je vodila pod Trupejevim poldnevom in kmalu po tistem, ko se nama je v vrzeli med drevjem pokazal slikoviti Škocjan (Kanzianiberg), sva na levem ovinku zagledala odcep desno (Truppe 1 h 684b in Gödersdorf 2 h 684b); tam sva zapustila 603 (nadaljuje se po cesti). Ko sva se ozrla, sva še enkrat videla križ na Maloškem poldnevu, ob križišču pa presenetljiv napis, da je pot 603/03 zaprta. Saj sva vendar prišla od tam! Izkazalo se je, da je to veljalo do 22. 10. 2012. Pri mogočnem macesnu in veliki skali z markacijo, puščico in napisom 684b se v gozd spusti stezica. Poti sta pravzaprav dve: ena z nenavadnimi belo-črnimi markacijami (nekatere so oglate in oštevilčene; prva številka, ki sva jo opazila, je bila 15), druga pa s planinskimi. Združili sta se in številke na belo-črnih markacijah so naraščale. Približala sva se gozdni cesti levo spodaj, kjer se konča, in se spuščala dalje. To se je ponovilo pri cesti na desni. Tik pred strmim spustom na naslednjo cesto sva se pri številki 32 poslovila od belo-črnih markacij.

 

Z gozdne ceste sva kmalu zavila na strmo stezo. Spuščala sva se po nekakšnem jarku ter v neredu vejevja in podrtih debel začasno izgubila markacije. Steza se je proti koncu gozda spremenila v kolovoz in ta naju je mimo visoke preže na travniku pripeljal k opuščeni Trupejevi domačiji. Pri njej je kapelica, na hribčku nad njo pa klopca in vetrovnica. Na vogalu gospodarskega poslopja je markacija 684b. Spustila sva se po levem robu travnika (oznak ni) mimo »pritlične« preže na cesto, kjer naju je spet pričakala markacija, in takoj zatem pri lesi zapustila planino.

 

Na Trupejevem sedlu (Truppesattel) se začnejo serpentine. Po njih sva sledila kažipotu za Zagoriče. Iznad Kopajnika je še enkrat zelo lep pogled na Škocjan. Ko se nama je zazdelo, da sva zašla že predaleč v napačno smer, je pri preži cesta zavila ostro desno nazaj in to popravila. Mimo dveh odcepov h Kopajniku sva prišla do lese in zapustila njihov svet. Na desni sva slišala čedalje močnejši šum vode. Mimo (dvignjene) zapornice, ograde s konji na levi in še dveh odcepov desno sva stopila iz gozda, zapustila cesto in prečkala potok na desni. Čez živahno vodo je treba kar po kamnih. Kolovoz naju je pripeljal k ogradi s konji, mimo katere sva se peljala zjutraj tik pred parkiriščem.

Tako je bil po dobrih treh urah hoje v vsako smer in še treh, ki so prijetno minile vmes, krog sklenjen. Zarečeni kruh nama je na moč teknil.

Je prav Javoršek ali Javoršček ali oboje?

Jani letos kar vztraja pri raziskovanju Menine. Saj ne, da bi ga kaj posebej privlačilo na njej, ampak sva jo doslej neupravičeno zanemarjala, zato se je zdaj, ko hribolazi sam, odločil, da si jo ogleda malo pobliže. Za cilj 3. marca si je izbral vrh, katerega niti imena ne veva zanesljivo – Javoršek ali Javoršček.

 

Ker me še naprej bolj zanimajo nama nepoznana južna pobočja Menine, sem si za izhodišče izbral vasico Gradišče v Tuhinju. Pri tem sem se soočil z večnim vprašanjem, kje v tako majhnem kraju parkirati. Z Googlovim Street Viewom sem poiskal prostorček levo za cesto (S 46.22600, V 14.73558) tik pred prvo hišo v vasi številka 1a. Na srečo je ravno takrat iz nje stopil gospodar in me odrešil skrbi, da avto puščam na »prepovedanem« mestu. Po asfaltni cesti navzgor sem mimo Homarjeve kapelice v 5 minutah prišel do spomenika, ki se poklanja spominu na tragične dogodke iz druge svetovne vojne. Takrat je bilo Gradišče eno od zanesljivih zavetišč Kamniškega bataljona. 8. julija 1942 so ga še v temi obkolili Nemci in vaščanom ukazali, naj se pripravijo na selitev. Odrasle moške so zbrali pred Koritnikovo hišo, ki je stala na mestu sedanjega spomenika. Osem izbranih so nagnali v sosednji skedenj, jim prestrelili noge, da niso mogli bežati, in jih v skednju žive zažgali. Še štiri so ustrelili na Homarjevi domačiji. Ženske in otroke so odvlekli v internacijo ter vas do tal požgali.

 

 

 

 

Od spomenika je bila moja smer Sv. Miklavž na Gori. Čeprav se je cerkev že slutila zgoraj v drevju, na križišču zanjo ni bilo kažipota. Zato sem malce na pamet zavil na makadam, ki se je tam odcepil v desno, in smer srečno zadel. Dobrih 5 minut više se je namreč na prvem razcepu pojavil kažipot s školjko za Jakobovo pot in me usmeril levo, rahlo navzdol. Pri drugem kamnolomu se je bilo treba zasukati ostro desno. V tisto smer sta vodila dva kolovoza, da je pravi bolj strmi, pa mi je povedal nov kažipot. Še malo naprej je pri klopci tretji kazal levo na stezo. Ta se je strmo vzpela, se v ključih nekajkrat pretaknila skozi skale in me na koncu, ko se je strmina že unesla, skozi dve lesi slabe pol ure od spomenika pripeljala na vrh Gore (753 m).

 

Vrh me je spominjal na pomanjšano ljubljansko Šmarno goro, če bi bila slučajno kdaj brez obiskovalcev. Na njem kraljuje preprosta cerkev, posvečena sv. Miklavžu in prvič listinsko izpričana v 16. stoletju. Kmalu zatem je dobila protiturško obzidje, ki je zdaj lepo obnovljeno. To vključuje tudi enega od obrambnih stolpov, tistega na severozahodu pa so – kot na Šmarni gori – prezidali v cerkveni zvonik. Na južni strani stoji zunaj obzidja prav tako nekdanja mežnarija, menda s še vedno delujočo črno kuhinjo. Menda pravim, ker sta bili tako mežnarija kot cerkev zaprti. Posebej žal mi je bilo za cerkev, saj je slikovito poslikan kasetiran strop ladje name na fotografijah naredil prav imeniten vtis. V turističnem društvu so mi kasneje pojasnili, da sta odprti ob sobotah in nedeljah od 14. ure dalje, in to od dneva žena do miklavža. Z vrha se ponuja tudi prikupen razgled na sončne terase Menine; daleč na obzorju se je izrisal celo Triglav, skoraj v nos pa me je sunil lanskega decembra obiskani Vrsnovec ali Osnovček.

Ko sem si ogledal, kar se je ogledati dalo, sem krenil  navzdol po cesti, po kateri se da na goro pripeljati z avtom. Tudi prostor za parkiranje je urejen. Od njega se je kot na dlani razkazoval Slevec. Po 350 metrih se je cesta vzpela v skalni usek. Tam je treba biti pozoren. Jakobova pot se je nadaljevala po cesti, v desno pa se je odcepila manj opazna stezica, opremljena s klasičnimi knafelčki. Predel, kamor vodi, se imenuje V grebenih. Upravičeno, saj je pot po njem več kot uro vijugala po ali ob zares ozkem grebenu. Predvsem na nekaj mestih, kjer se je ogibala težko prehodnim skalam, je bila celo rahlo izpostavljena. Greben se je končal z zelo strmo poseko in se vrh nje prelevil v gozdno ravnico, kjer sem na levi med drevjem opazil leseno kočico. Na maPZS piše, da je to lovska koča (944 m), a domačini so mi povedali, da je v resnici zasebna »depandansa« enega od Gradiščanov. Na njej res ni bilo nobenih lovskih znamenj. Od nje je bilo le še nekaj deset metrov do makadamske ceste, po kateri sem pred mesecem sestopil s Slevca.

 

Tokrat sem zavil levo nanjo. Hoja po cestah me niti malo ne navdušuje, zato sem bil vesel, da mi ni bilo treba na njej vztrajati niti cel kilometer. Sem pa z nje prvič uzrl želeni cilj – Javorš(č)ek. Tudi od tam se je še videl Triglav. Pripeljala me je na veliko križišče v Ovčjih jamah (960 m), sredi katerega je stalo leseno razpelo z vrezano letnico 1916. Spomin na še eno vojno? Razpelo se je napol skrivalo v okrasnem grmu, za katerega Alenka ugiba, da spada med kosteničevje. Po koraku, dveh po levi cesti sem zavil desno na vlako. Počasi sem lezel naravnost navzgor in se nisem zmenil za neoznačena odcepa, prvega v desno, drugega v levo. Po 20 minutah se je pot zravnala in celo blago prevesila navzdol. Ko se je vlaka začela izgubljati, je zemljevid pokazal, da moram udeti stezo v levo. Seveda sem jo gladko zgrešil. Kar nekaj časa sem taval sem ter tja, da sem jo končno le uzrl. Slabo uhojena, še slabše označena je prečila strmo pobočje v levo in se v slabe pol ure iztekla na greben, s katerega sem pokukal v sosednjo Zadrečko dolino.

Na samo 1163 m višine, kolikor meri Vrh Prevale, nisem pričakoval snega, a je bilo kar konkretno pobeljeno. V ograjenem prostorčku, zaščitenem pred živino na paši, so verniki iz Zagorja ob Savi, ki že več kot četrt tisočletja od 13. do 15. avgusta  romajo k Mariji Zvezdi v Novo Štifto, uredili pravo malo svetišče. Nastajati je začelo leta 1994, ko so tisti, ki so se vračali domov oziroma v Zgornji Tuhinj peš čez Menino, na Prevalo prinesli leseno razpelo in z njim nadomestili že davno izginuli križ. Na novega so namestili tudi skrinjico z vpisnim zvezkom. Šest let kasneje so v sosednjo skalo izdolbli nišo in vanjo postavili Marijin kipec. Leta 2014 so ob bok kapelice postavili še ličen zvon. Največ zaslug za opravljeno delo gre Jožetu Smrkolju, sicer očetu kovinarskega podjetja Skitti iz Izlak. A moje hribovske oči je bolj pritegoval kraljevski razgled na sever, kjer so se na ogled postavile tako rekoč celotne Kamniško-Savinjske Alpe, od Kočne do Raduhe.

 

Manj mikaven je bil pogled proti vzhodu. Kar nekaj časa sem cincal, ali naj zagrizem še v zasnežena brezpotja proti Javoršku. Ker je bila ura šele poldne, sem se odločil, da vendarle poskusim. Sonce je prijetno grelo, zmehčan sneg pa mojim korakom ni tako dobro del. Ko sem bil že kar visoko, sem se ozrl in opazil, da se Prevali bliža pohodnik. Bilo je že predaleč, da bi ga pošteno razbral. A ker se mi je zdel nekam »sumljiv«, sem pogledal še skozi teleobjektiv fotoaparata in »sumljivost« se mi je razkrila: mladenič je bil v kratkih hlačah. Tam nekje sem tudi spoznal, da pobočje sploh ni tako brezpotno, kot sem mislil. Na desnem robu se je izoblikoval širok kolovoz, ki se mu je kljub snegu kar dalo slediti. Više me je mimo klopce, skozi pašniško ograjo in še mimo levega odcepa navzdol v 40 minutah na moje presenečenje pripeljal naravnost pred bivak pod Javorškom (1320 m).

 

Majhno, a skrbno izdelano zavetišče je bilo videti še zelo novo. Napis nad vrati 2012 / S.J. tega ni prav prepričljivo potrjeval. Začetnici S. J. pa sta mi vsekakor dali misliti: je tudi tega postavil Jože Smrkolj? Bil je nezaklenjen, zato sem radovedno pokukal vanj. Preprosto ležišče z vzmetnico, klop in polica za mizo. Kolikor se je dalo, sem se otresel snega in si kotiček sposodil za kratek počitek in malico. Med njo sem se tudi odločil, da se ne bom ob kamenje pod snegom spotikal do vrha nerazglednega Javorška samo zato, da bom lahko rekel, da sem bil na vrhu. Morda kdaj v kopnem.

 

Sestop je šel hitreje kot vzpon. V 40 minutah sem bil pri kapelici na Prevali, še tri četrt ure sem potreboval do Ovčjih jam, uro kasneje sem bil pri Sv. Miklavžu in še pol ure zatem pri avtu. Med sestopom z gore sem srečal priletno gospo, s katero sem zjutraj govoril pred cerkvijo. »Kaj še enkrat na vrh?« sem se začudil. »Ja, ja, vsak dan je treba dvakrat,« je bil kratek odgovor in je odbrzela mimo mene. In da ne pozabim: letošnjim telohom, zvončkom, trobenticam in žafranom se je pred vasjo pridružil jetrnik. Še lapuh in repuh morata pokukati iz zemlje, pa bo pomlad tu.