Porezen v zimskem cvetju

Ko sva izbirala cilj za 8. december, sva poklicala na Blegoš, koliko snega imajo. Najbrž so mislili, da naju bodo s podatkom »samo kake štiri centimetre« razveselili, a za naju je bil to znak, da še ni čas za lepotca, kakršnega imava najraje. Zato sva se odločila za Porezen (1630 m).

Za izhodišče sva si izbrala Podbrdo. Prebrala sva opis v vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje ter se skozi Selško dolino odpeljala v Baško grapo. Ker je imel Jani v spominu, da je v Podbrdu težko najti prostor za avto, sva parkirala na prvem prostem mestu nasproti Mercatorja, kjer je tabla z zemljevidom in opisom kraja in okolice, ter nadaljevala peš po ozki cesti brez pločnika skozi naselje proti Mostu na Soči. Mimo vodnjaka z »žensko vodo«, kozarcem in mlinčkom ter predora Bohinjske železnice (tablica spominja na njeno 100-letnico 19. 7. 2006) sva prišla do križišča s smerokazom za vas Porezen levo. Izkazalo se je, da sva parkirala prehitro, saj je bil tam še prostor. Poslej sva lahko hodila po pločniku tik nad Bačo. Kmalu za MHE Dakskobler sva prispela do propadajoče tovarne volnenih izdelkov Bača in bencinske črpalke, kjer so nama povedali, da je pot na Porezen speljana čez most nekoliko niže.

Končno sva zagledala tablo za konec kraja, za katero vodnik napoveduje most čez Mlečni potok. Most je bil, le da čez Bačo. Kakega kažipota nisva opazila, na drugi strani vode pa se je začel kolovoz (ali za silo gozdna cesta, nikakor pa ne dobra cesta, kakor piše v vodniku) in ob njem na skali prva markacija – stara in zakrita z rastlinjem. Zdelo se je, da sva res našla začetek poti, a se ni ujemal z opisom v vodniku.

Onstran mostu naju je kolovoz pripeljal pod železnico; na kamnitem zidu podhoda sva komaj razločila markacijo. Nad progo je samevala po vsem videzu zapuščena domačija. Vztrajno sva se vzpenjala med smrekovim gozdom in Lajtno grapo (to je ime potoka). Na levi so naju spremljale slikovito naložene in zverižene skalne plasti. Cvetelo je kar nekaj trobentic, opazila pa sem tudi cvetoč zimzelen. Nato se je za levim ovinkom (vzpenjala sva se okrog Štovle) strmina unesla. Že od tam se je videlo, da je na Poreznu sneg. Čeprav je za odvodnjavanje kolovoza dobro poskrbljeno, je bil zelo vlažen; od vsepovsod s strmih bregov je tekla in se pocejala voda, ki najbrž odteka v Lajtno grapo. Kjer se skale »obesijo« nad pot, je markacija pred pripravnim prostorčkom za počitek; nekdo, ki je tu posedel, je pozabil jopico. Ali jo odnesti s seboj in objaviti v kaki rubriki Izgubljeno in najdeno? Kaj pa če je lastnik domačin, ki bo že v kratkem spet tu, jopica pa bo v Ljubljani? Takšno (samo)spraševanje se vedno konča tako, da najdeno pustim, kjer je.

Strmina se je spet nekoliko povečala. Prestopila sva živahno Lajtno grapo in potem še enkrat pod Štefanovo domačijo. Kažipot naju je usmeril desno ob potoku navzgor in proti gozdu. Više gori sva videla čepeti še nekaj hiš. Kar hitro sva prišla do makadamske ceste, ki je pripeljala z leve in zavila desno po mostu čez Lajtno grapo. Tja nama je lesena smerna tablica z markacijo pokazala proti koči na Poreznu, levi krak ceste pa vodi naprej k domačijama Matrek in Hejbl (na zemljevidu vzhodnih Julijcev Matrekar in Heblar). Kažipot na drugi strani mostu naju je obvestil, da sta pred nama še dve uri hoje. Spet sva bila na markirani poti.

Kmalu se je makadamska cesta razširila v nekakšno  obračališče ali nakladališče, najbrž zaradi peskokopa pod njo. Nekoliko kasneje sva jo zapustila; zavila sva ostro levo nazaj na slabo cesto proti Tomažonu, Brdarju, Kejblarju (na zemljevidu Kebler) in seveda gori Porezen. Vas z enakim imenom je zelo raztresena. Najprej sva naletela na številko 3, ki ima za soseda poraščen balvan. Od tam bi bil kar lep razgled, če ne bi bilo megle. Nekoliko naprej sva levo zgoraj zagledala še eno domačijo. Zaradi strmine teče cesta do nje precej naokrog. To je Porezen 5, pri Brdarju. Domačija s prenovljeno streho ni bila videti obljudena. Od mogočnega toplarja sva lepo videla Porezen, tudi planinski dom na njem, na drugi strani pa Rodico, Črno prst, Koblo in gore nad Soriško planino.

Po vodniku naj bi se od Brdarja povzpela po »manj simpatični hudourniški grapi«, a puščica in markacija sta naju napotili dalje po gozdni cesti in nato po kolovozu, ki naju je čez nekaj minut presenetil s podrtim gospodarskim poslopjem, poleg katerega stojita velika stara hiša s številko 6 in še ena majhna nova. Morda je pot zdaj speljana drugače kot ob nastanku vodnika. Kolovoz se je mimo transformatorja zložno nadaljeval v gozd, naju pa je kažipot na kozolčku usmeril levo na travnato pobočje nad domačijo. Po strmem travniku sva dosegla gozd. Čez blaten kolovoz so ležale podrte smreke. Šlo je naravnost navzgor, zato je bila strmina kar huda. Kolovoz se je prelevil v vlako. Ko sva dosegla neoznačen razcep, sva imela kar precej izbire: desni krak je bil še ena vlaka, levi pa se je takoj razcepil v vlako naravnost navzgor in nekaj kolovozu podobnega levo. Kakor že ves čas doslej se je izkazalo, da je prava izbira naravnost navzgor. Markacij skoraj ni bilo. Po malodane pravokotnem zavoju desno je bilo vlake konec. Steza naprej je bila nekoliko bolje označena.

Poslej sva nekaj časa hodila vzporedno s pobočjem, tako rekoč po polički, zato sva morala kar paziti, da nama ni zdrsnilo. Tudi podrto drevje je bilo tu bolj nadležno, saj zaradi prepadnega pobočja na levi in navpičnih skal na desni »obvoz« ni bil mogoč in se je bilo treba pač prebiti pod debli in skozi vejevje. Nato je steza zapustila poličko in se razširila. Te poti v snegu ne bi našla, če ne bi kak poznavalec utrl gazi. Iz svetlega gozda golih listavcev sva prestopila v temnega iglastega. Kmalu za kažipotoma desno Hudajužna in nazaj Podbrdo ter nekakšno mizo in ograjo na robu gozda sva stopila na plano in bila deležna čudovitega pogleda na cilj. Še tako visoko so cvetele trobentice. Na slabo vidni žičnati ograji je k sreči visela tablica Maraton štirih občin, sicer bi bila žico lahko prezrla in se spotaknila čeznjo. Onkraj ograje sva se povzpela nekaj metrov desno na rob, kamor pride tudi pot z Otavnika, iz Cerkna in Jesenice. Že od tu je bil lep razgled na Rodico, Raskavec, Matajurski vrh, Poljanski vrh, Četrt, Črna prst pa se je skrivala v oblaku. V ozadju se je razločno izrisoval Triglav. Na levi je v megli tičala Kojca, na desni pa je strumno stal Možic in nadzoroval vrhove nad Soriško planino.

Nadaljevala sva po levi stezici proti koči, ne po desni ob ograji. V dobre četrt ure sva bila pri Domu Andreja Žvana - Borisa. Ker je bil ponedeljek, je bil seveda zaprt. Tako sva v miru pomalicala in se potikala okrog doma. Zadaj naju je pričakalo čudovito presenečenje: sneg, veter in mraz so iz posušenih ostankov rastlin naredili prave umetnine. Čisto nič nisva pogrešala alpskih možin, kraljičen, ki so za žičnato ograjo spale zimsko spanje, saj so bile bele »cvetice« prav tako lepe ali pa še bolj.

Do vrha je bilo le še kakih pet minut. Na njem je že leta 1907 stala prva koča. Razgled, ki sva ga bila deležna med potjo, je bil z najvišje točke še lepši. Spomenik žrtvam vojne je spomin na padle in pobite v vaseh pod Poreznom tik pred koncem druge svetovne vojne. Spominjajo se jih tudi udeleženci vsakoletnega zimskega pohoda; naslednje leto bo že štirideseti.

Bilo je mrzlo in vetrovno, steza na drugo stran pa zametena, zato sva se spustila nazaj k domu. Tudi sicer sva se vračala po poti vzpona. Pri Brdarju se je tokrat prijazno kadilo iz dimnika. Za mostom čez Lajtno grapo sva zašpilila klobaso; onkraj mostu nisva nadaljevala ob potoku, ampak sva se kar držala makadamske ceste mimo Porezna 1 (Pr' Štefan), več slapičev in slapišč ter slikovitih sten, ki pa jih v mraku nisva več dobro razločila. Kar precej sva se še povzpela, za znamenjem za konec vasi Porezen pa sva dosegla najvišjo točko in se začela spuščati. V temi nisva videla markacij in torej tudi ne morebitnih bližnjic. Po še enem vzponu sva se končno spustila v naselje in pri gostilni Arman ugotovila, da sva že v Podbrdu. Cesta naju je skozi ozek predor pod igriščem pripeljala na križišče s smerokazom Porezen, skozi katero sva šla zjutraj. Tudi če bi bila parkirala ob njem in bi pot začela tu, se dejstva ne bi ravno ujemala z opisom v vodniku.
 

Po osmih urah in pol (slabih šestih hoje) sva se v trdi temi vrnila k avtu. Ni bil Blegoš, a tudi Porezen se je dobro odrezal. Njegove snežne rože pa so sploh nepozabne.

Oglasil se mi je Igor Dakskobler, doma iz Podbrda. Po »najini« poti je hodil v mladosti. Natresel je nekaj zanimivosti, posebno glede zemljepisnih imen. Takole piše:

 

»Kolovoz mimo Milove /na zemljevidu Milobar, op. M. L./ je bil nekoč skoraj cesta, edini dostop do Porezna, gozdno cesto iz Batave so naredili šele pred manj kot 30 leti (graditi so jo začeli leta 1987). Pr Štefanu smo mi vedno rekli pr Štefančku, zanimive skale ob gozdni cesti med Štefančkom in Nekljem (kjer je križ) pa imajo (ali so vsaj imeli) Podbrčani za plezališče /na spletni strani PD Podbrdo piše, da se imenuje Porezen, op. M. L./. Pot od Brdarja naprej je bila včasih povsem drugačna /.../, vlake so jo zelo spremenile. /.../ Na eni od fotografij imate posnetek Šavnika, omenjate pa le Možic. Ta s Porezna ni preveč opazen, veliko bolj izstopa Šavnik.« Joj, spet moje prislovične težave z ugotavljanjem, kaj vidim!

 

In še: »Glede grap v Podbrdu je pa tako, de mi ne poznamo ne Mlečnega in ne Mačjega potoka. Na zemljevidih in celo obcestnih tablah sicer piše marsikaj. Izpod Petrovega Brda priteče Petrobrški potok (na zemljevidih in tabli napačno Mlečni potok), izpod Lajnarja priteče Bača, izpod Šoštarja in Koble priteče Kacenpoh, izpod Črnega vrha in Robarjevega griča Batava (staro ime je Milpoh ‒ če bi kdo to hotel na silo sloveniti, bi bilo Mlinski potok in ne Mlečni potok), izpod Špičnoka oz. Porezna Lajtna grapa (nastane pod Štefančkom z združitvijo Špičnokove in Hejblarjeve grape) in izpod Črne prsti Driselpoh. Matajurski vrh pa je po naše Hohkovbl.«

Najlepša hvala za vsa ta pojasnila.

Jazz Cerkno - izhodišče za Porezen

Prejšnji konec tedna so naju odlični cerkljanski organizatorji zvabili pod svoj jazzovski šotor. Petkov spored je bil vrhunski, vreden cijazenja po cesti v Cerkno. Tisti, ki so ob štirih zjutraj še bolj ali manj ubrano prepevali, so še sladko spali, ko sva se odpeljala proti Jesenici.

Držala sva se odličnega opisa na spletišču Zaplana.net, zato si o poti na Porezen preberite kar tam, le ljubiteljem rumene barve naj priporočim obilico zlatic, nokot, ranjakov, šmarne detelje, pogačic, košeničic, lučnikov, celo še regrata ... Če ste bolj za modro, pa vas čakajo glavinci, svišči (tisti malčki - spomladanski ali tržaški, pa tudi nekaj clusijevih je že cvetelo), srobot, spominčice, jetičniki ... Da ne bo zamere, naj omenim še dišeče salomonove pečate, travnolistne perunike, velikanske zvezdaste kukavice ... Čeprav je na strani PZS pisalo, da je Dom Andreja Žvana - Borisa zaprt (zdaj s(m)o to že popravili), sta nas čakala prijazen sprejem in toplo kosilo. Kar veliko se nas je nabralo, posebno mladina je bila razveseljivo številna, a med potjo sva ves dan srečala le enega planinca (tudi to je prednost opisov na strani Zaplana.net: ogibajo se najbolj "prometnim" potem).

Nazaj pa sva jo mahnila po svoje. Na vrhu sva se napotila za napisom Poče, se spustila mimo bunkerjev in čez 20 minut po travnatih pobočjih prišla do odcepa levo v Davčo, kmalu za njim pa zavila desno proti Počam. Čudovita sicer nemarkirana, a zelo razgledna potka naju je v 25 minutah pripeljala nazaj na markirano pot. Gor in dol po 2 uri.

Prihodnja leta bo Jazz Cerkno izhodišče za Kojco, Pohoški kup, Hum, Kopo ... V turističnem uradu imajo obilico gradiva za nemirne in raziskovalne duhove.

Črna prst ‒ Luštrekov pohod z veliko začetnico

Ker je Janiju prejšnjič megla preprečila vzpon na Mokrico, si je za cilj včerajšnjega pohoda izbral vrh, na katerega je mogoče “splezati” tudi ob slabi vidljivosti. Črna prst se mu je zdela primerna za kaj takega. Pred sedmimi leti sva že zlezla nanjo z bohinjske strani, tokrat ‒ samcat ‒ pa se je odločil pogledati še pot s primorskega konca. Priznam, da je sebično, ampak kar veselilo me je, da zdaj ni več veliko rož, kajti to goro sem si najbolj zapomnila po razkošnem julijskem cvetju. Besedo ima Jani:

Izhodišče za običajen pristop iz Baške grape je Podbrdo. Avto je najbolje pustiti nekje v bližini železniške postaje, nasproti katere se z glavne ceste proti severu odcepi cesta za vasico Trtnik. Odcep je označen s prometnim (Trtnik) in planinskim kažipotom (Črna prst 3 h). Kdor se mora peljati, do kamor gre, bo v avtu vztrajal do Trtnika, a ne vem, kje bo tam parkiral. Pohodniki pa se moramo sprijazniti z 1,5 km hoje po razmeroma strmem asfaltu. Malo si jo lahko olajšamo z bližnjico, ki se s ceste odcepi v desno pri hiši Trtnik 17. Začetek prave planinske steze nas čaka pri hiši Trtnik 6 ali po domače pr’ Luku. Vzpnemo se kar po njihovih stopnicah mimo vhoda in čez travnik v nizek bukov gozd. Steza se kmalu priključi širši poti in zavijemo desno nanjo. Zlagoma se dvigamo po vzhodnih pobočjih Kalarskega brda. Ko stopimo na pravo gozdno cesto, se levo po njej povzpnemo na Sedlo (985 m). To je veliko križišče planinskih poti, opremljeno s celim “grozdom” kažipotov. Na Sedlu se nam pridruži tudi trasa Maratona štirih občin (Petrovo Brdo‒Črna prst‒Hudajužna‒Porezen‒Podbrdo), zaradi katerih so strmine v nadaljevanju prepredene s (pre)številnimi bližnjicami. S Sedla nadaljujemo naravnost po kolovozu, po kakšnih sto metrih pa zavijemo levo na stezo, ki se v ključih dviga proti severozahodu. Pol ure nad Sedlom si lahko oddahnemo na klopci na lepem razglednem mestu. Malo naprej postane pot še bolj strma, saj se je treba po sicer nezahtevnem žlebu prebiti čez skalni skok, imenovan Babji zob. 15 minut nad njim je že druga klopca s še bolj slikovitim pogledom na pečine Kontnega vrha ali Šoštarja. Kmalu za razglediščem je gozdna meja, za katero stopimo na prostrane in sila strme travnike. Greben dosežemo na prevalu Čez Suho (1760 m), na katerem se nam odpro čudoviti pogledi na Bohinj in triglavske vršace onstran doline. Na prevalu se obrnemo levo in v 10 minutah dosežemo vrh Črne prsti (1844 m) oziroma Dom Zorka Jelinčiča (1835 m) tik pod njim.

V dolino se vračamo po isti poti, kot smo se vzpeli. Nekaj korakov pod zgornjim razglediščem se z markirane poti odcepi v desno nemarkirana. Preizkusil sem jo in ugotovil, da je to dobro uhojena bližnjica, ki se ogne Babjemu zobu in se markirani poti spet pridruži kakih 50 m nad spodnjim razglediščem. Kdor je ne pozna, jo bo gor grede med koreninami težko opazil. Po že znani poti sem se nato spuščal do Sedla. Tam sem sklenil, da se bom šel še malo “spoznavajmo svet in domovino”, ter sem zakoračil v smeri kažipota Vas Bača. To je del evropske pešpoti E7, ki vodi proti Petrovemu Brdu. Čeprav je malo slabše uhojena, ji ni težko slediti. Spušča se ob grapi. Ko pride na cesto, ni oznak za nadaljevanje. Treba je zaviti desno na cesto in čez nekaj deset metrov levo. Cesta se na hitro konča, z nje pa se nadaljuje že precej zaraščen kolovoz. Po njem pridemo v 10 minutah do jase s kot kaže zapuščeno kmetijo Povdnar (Bača pri Podbrdu 28). Kolovoz vodi levo ob njej spet v gozd in nas v četrt ure pripelje do domačije Kocenpohar (Bača pri Podbrdu 27). Ta je videti bolj obljudena. Posest je krog in krog obdana z ograjo, tako da je treba tako vstopiti nanjo kot izstopiti z nje skozi nekakšno prav posebno “leso”. Onstran Kocenpoharja postaja kolovoz vse boljši in pripelje na cesto Podbrdo‒Bača pri Podbrdu. E7 krene levo, naša smer pa je desna. Po moji oceni je do Podbrda slaba 2 km asfalta. Kdor bi hotel po tej poti v obratni smeri, na Črno prst, bi imel kar precej težav zadeti odcep za Kocenpoharja, ker ni označen. Prava je tretja možnost v levo.

Po megli gor slabe tri ure in pol, po soncu dol dobro poltretjo.

Iz tistega junija pred sedmimi leti se poleg rož (to pot mi je Jani "prinesel" le nekaj, kar mislim, da so volčja jabolka) spominjam tudi zbirke deščic v spomin na luštrekove pohode; na brunarico jih nabija skupina planinskih navdušencev, ki od leta 1991 prihaja vsako leto na Črno prst. Svoje pohode so poimenovali po luštrekovi žganici, ki jo ponujajo v domu. Moj Luštrek si je privoščil samo radler, vsaj tako je poročal, torej mu ne pritiče spominska deščica, velike začetnice pa mu radler ni mogel odplakniti.

Naj »dodatki« k Jazzu Cerkno 2018

Tudi letošnjim cerkljanskim koncertom sva dodala nekaj potepanja – postalo je že tako tradicionalno kot Jazz Cerkno.

Najgloblje jezero in najkrajša reka na Slovenskem 

Že lani sva si ogledala dvoje klavže, 18. maja letos pa sva oglede nadaljevala. Imela sva nekaj težav priti v Idrijsko Belo, kajti kaka 2 km južno od Idrije, pri Divjem jezeru, je bila cesta zaradi sečnje zaprta. K sreči sva se pripeljala tja ravno slabe pol ure pred prvo sprostitvijo prometa in sva tisti čas lahko izkoristila za ogled jezera.

Jezero je na tabli ob parkirišču predstavljeno kot naravni spomenik v Krajinskem parku Zgornja Idrijca. Njegova posebnost je, da je ne le jezero, temveč tudi podzemna jama in kraški izvir. V navpični jami, rovu, živijo jamske vodne živali, tudi človeške ribice. Rov je raziskan 160 m v globino; pri teh podvigih se je nekaj potapljačev smrtno ponesrečilo. Če »prištejemo« ta sifon, je to najgloblje jezero v Sloveniji (sicer je prvak umetno Družmirsko ali Šoštanjsko jezero, eno izmed Šaleških ‒ podatki so zelo različni: od 63 do 87 m). Iz rova (bruhalnika) izvira voda, ki po obilnih padavinah brizga nad gladino; takrat je jezero menda res videti divje. Zaradi tega spada med vokliške kraške izvire (po francoskem izviru Fontaine de Vaucluse). Ob najinem obisku je bila površina gladka kot ogledalo; v njej sta se zrcalila gozd in 100-metrska apnenčasta stena, severni rob Črnovrške planote. Jezero meri 65 m x 40 m. Njegova temperatura je 7‒10 °C, le poleti, ob nizkem vodostaju, doseže na površini celo 20 °C. V jezeru živijo potočne postrvi. Iz njega izteka najkrajša slovenska površinska reka, komaj 55 m dolga Jezernica, ki se izliva v Idrijco. Druga tabla predstavlja okoliško živalstvo in rastlinstvo, tudi slovenski endemit kranjski jeglič. Midva sva odkrila »samo« rumeno maslenico, ki v opisu ni našteta. Zmote, da sva videla rumeno lilijo, me je rešila Alenka s pojasnilom, da je to precej redka in zato zavarovana zlatokorenovka. Vodnik o Divjem jezeru iz zbirke Kulturni in naravni spomeniki Slovenije iz leta 1996 je ne omenja in šele zdaj sem odkrila, da ji je stari iz leta 1972 privoščil celo fotografijo.

Ko so cesto odprli, sva se odpeljala v Idrijsko Belo, pri okrepčevalnici Fežnár (ime spominja na nekdanjega priseljenca iz Gorenje Kanomlje, ki je bil fužinar) levo čez mostiček in naprej po asfaltni cesti. Kakih 5 km od Divjega jezera sva parkirala pri naravnem rečnem kopališču Lajšt ob sotočju Idrijce in Belce. Kopalcev ni bilo, le nekaj račk. To je bilo najino izhodišče za pot h klavžam na Belci.

Še dve »slovenski piramidi« 

Od kopališča sva sledila kažipotu za klavže po levi asfaltni cesti. Pod njo je šumela Belca in k hišam onkraj nje so vodile brvi. Dolina je bila ponekod tako ozka, da je bilo prostora za komaj kaj več kot potok in cesto. Travnike je krasilo zelo raznovrstno cvetje: orlice (tudi bele), travniške kadulje in kozje brade, ivanjščice, marjetice, grintavci, kukavičje lučce, glavinci, skrečniki, nokote, mlečki, črne detelje, kislice, munci, ob robovih negnoji. Obnovljene hiše so obdajali lepi vrtovi. Po dobre četrt ure je bilo Idrijske Bele konec; stopila sva na gozdno cesto in se brž znašla na razcepu. Desno navzgor se je odcepil slabši krak, bolj kolovoz, levi krak pa je bil poštena gozdna cesta. Ker je ob slednjem stala klopca, sva sklepala, da je pravi.

Mimo vodohrana in še enega mostu levo čez Belco sva stopala po čedalje ožji dolini, na obeh straneh obdani s skalno steno. Nekoliko naprej od dolomitnega osamelca, imenovanega Babji zob, sva se nasproti jezu na Belci ustavila pri znamenju v spomin šestnajstletnima partizanoma, ki so ju tam decembra 1944 ustrelili Nemci. Izpod hriba na desni, ki se imenuje Štrukljevec, so pritekali v Belco manjši potoki, večinoma speljani pod cesto. Pri Marijini kapelici pod Tršanovšami (to je po Enciklopediji Slovenije zaselek, po nekaterih drugih virih pa dolinica z nekaj hišami ali domačija) naju je odžejal izvir, speljan v pipo in korito. Že pri Divjem jezeru sva opazila modre oznake, na skali za kapelico pa spet modro puščico, pozneje še več; z njimi je menda označena kolesarska pot. Na strmo odsekanih delih brega ob Belci so ponekod stali ostanki ograj ter še »delujoče« betonske ograje in škarpe, pri enem izmed njenih pritokov tudi ostanki mostička. Ob cesti so cveteli glavinci, repuši, mrtve koprive, medenike. Za nekim ovinkom naju je presenetil asfalt, najbrž zaradi klanca, saj se je z njegovega vrha spet nadaljeval makadam. Kmalu zatem, kakih 50 minut od Idrijske Bele, sva skozi drevje zagledala Brusove ali Belčne klavže.

  
Klavže so mogočno gradbeno in tehnično delo, sploh če pomislimo, da so jih začeli graditi že v 18. stoletju (lesene celo že v 16.). Ni čudno, da jih je dekan in profesor ljubljanske strojne fakultete Albert Struna poimenoval kar slovenske piramide. Pri Brusovih, zavarovanih z novo streho, ni bilo razlagalne table. V večini virov sem našla tele podatke: višina 8,9 m, dolžina zgoraj (krona) 34,8 m, debelina 6,5 m. Bilo pa je opozorilo o nevarnosti. No, za spust po vegastih stopnicah pod pregrado je zadostovala običajna previdnost. 

Od Brusovih klavž sva nadaljevala po cesti tik nad Belco, ki je bila tam precej krotka. Na njenem drugem bregu so bili gozdovi zelo razdejani. Po daljšem času se je cesta spet začela vzpenjati. Tedaj so padle prve kaplje. Pospešila sva korak in k sreči kmalu zagledala streho; 25 minut od Brusovih klavž so bile že naslednje, Putrihove, prav tako lepo pod streho, poleg opozorila o nevarnosti pa so premogle tudi razlagalno tablo. Lilo je kot iz škafa, a tako kot lani sva prevedrila v zavetju »piramide«, v miru pomalicala in ko sva bila gotova, je dež ponehal. Te klavže so visoke 7,2 m, v kroni merijo 44 m, debelina pregrade pa je 8,5 m.

Oboje klavže so začeli graditi leta 1767 in so delovale do 1925 ali 1926. Njihovo delovanje je bilo prav zanimivo: za odpiranje velikih lesenih vrat v odvodnem kanalu so uporabljali zapleten mehanizem vzvodov, za zapiranje pa volovsko vprego.

Od Putrihovih klavž sva se povzpela po cesti mimo table o partizanski bolnici Pavli in izvira, med dolgolistnimi naglavkami in prelepimi medenikami. Vztrajno sva se vzpenjala in po dobrih 20 minutah stopila iz gozda. Prispela sva na Krekovše (s hišnimi številkami Idrijska Bela). Na ograji okoli lovske koče je bil kažipot Idrija nazaj po cesti, po kateri sva prišla. Velika informacijska tabla je bila že utrujena in tudi hiše tega malega zaselka so kazale klavrno podobo, mnoge kar odprte in razdejane, a tudi tiste zaklenjene so bile videti zapuščene. Plošči na škarpi sta spominjali na 27 talcev, pobitih 1. aprila 1945. Kažipot s peterokrako in napisom Pavla P. B. 50 min je kazal levo s ceste. Ravno ko sva hotela nadaljevati pot, se je spet ulilo, zato sva vedrila. Ko sva se naveličala čakati, izvlekla dežnika in »oblekla« nahrbtnika, pa je posijalo sonce.

 






 

Domačina, ki sva ju srečala na koncu Idrijske Bele, sta omenila, da morava na Krekovšah navzdol. To nama je pomagalo iz zadrege, ko nisva vedela, kam naprej. Nadaljevala sva po cesti in se na neoznačenem razcepu spustila po desnem kraku, označenem z modro barvo. Tudi na naslednjih križiščih so bile oznake za kolesarje, za pohodnike pa nič. Po 40 minutah sva bila že tako nizko, da sta cesta in Idrijca tekli vštric. V prospektu sva prebrala, da je na tistem koncu nekaj nahajališč megalodontidnih školjk (po naše velikozobk), zato sva bila pozorna in sva res našla nekaj velikih kamnov, »zlepljenih« iz njih. Ker je Idrijca tekla »v napačno smer«, sva sklepala, da bo treba čeznjo. Res sva jo kmalu prečkala in se spustila nazaj ob njej. Na ovinku je bila tablica Onemogočen dostop do idrijskih klavž / Udor na cesti 1,8 km (levo). Tako so nama za drugič ostale še Idrijske (na Idrijci) in Smrečne klavže (na njenem pritoku Zali).

Čez 10 minut nama je popestril pot idrijski lauf, to je stara gozdna železnica. Z razlagalne table ob tam razstavljenem vozičku (rekli so mu regljač, domnevam, da zaradi ropota) sva izvedela, da je davnega leta 1820 idrijski nadgozdar izdelal gozdno železnico za prevažanje jamskega lesa in drv, podobno tisti v idrijskem rudniku. Med lesenimi tirnicama so bile pribite deske, po katerih so hodili gozdarji, ko so potiskali lesene vozičke z železnimi kolesi. Železnica je bila dolga do 3 km in so jo po potrebi prestavljali. Po 30 letih so jo razširili in tirnice prevlekli s pločevino; sledile so še druge izboljšave. To čudo tehnike je bilo dolgo edino v Avstro-Ogrski, delovalo pa je kar 106 let. Kolikor je znano, je bila to sploh prva železnica za spravilo lesa na svetu, tako da sva pravzaprav videla veliko znamenitost.

Kmalu zatem se je povprek postavila cesta, ki je bila levo makadamska, desno asfaltna. Kažipot Idr. Bela naju je usmeril desno (kasneje sta se asfalt in makadam večkrat izmenjala). Četrt ure od laufa sva prišla do še ene kapelice s studencem. Nekoliko dalje naj bi bile na Idrijci Bučke – kotlice (to je geološki izraz za kotanje, ki jih napravi voda, ko se vrtinči v strugi), vendar prav izrazitih nisva videla. Za mostom je Idrijca ostala na levi, eden številnih pritokov z desne pa je delal slapiče. Ko sva med drevjem zagledala objekte Lajšta, sva se spustila po stezici levo in čez prostor za piknike pol ure od kapelice prikorakala do parkirišča. Preden sva se odpeljala, sva še nekaj časa opazovala žabe, ki so se delale, da naju ne vidijo.

Pika na i z Brankom
 

Naslednji dan sva bila dogovorjena s patagoncem Brankom, ki je letos izbral Hleviško planino (907 m). Parkirali smo pri avtobusni postaji v Idriji in se napotili proti rakam. Pot nas je vodila mimo Scopolijevega vrta, rudniških stavb in nad kamštjo (nemško Wasserkunst). To napravo za črpanje jamske vode iz rudnika sva si nekoč že ogledala; leseno vodno pogonsko kolo s premerom 13,6 m iz leta 1790 je največje ohranjeno v Evropi, po prospektu o poti idrijskih naravoslovcev (tudi ta pride, upam, nekoč na vrsto) celo na svetu. In že smo bili pri rakah, vodnem kanalu, zgrajenem okrog leta 1600 za potrebe rudnika živega srebra, da je dovajal vodo za pogon črpalne naprave, predhodnice kamšti. Leta 1776 so sprva lesene rake, ki so tekle od jezu pri Kobili do središča mesta (zdaj le še do kamšti v dolžini 2,5 km), obložili s kamnom. Ko so rake izginile pod zemljo, nama je Branko povedal, da se je tam med njegovim šolanjem v Idriji sprožil velik plaz (to je bil Bernikov plaz leta 1959). Ko je plazovina zgrmela navzdol, se je zabliskalo, ker so se najbrž pretrgale električne žice. Na drugi strani tega območja so se rake spet pokazale.

Branko je omenil, da tod rastejo kranjske bunike ali kranjski volčiči, Scopolijevo »odkritje«, in res smo jih našli nekaj, le da so žal že vse odcvetele. Ob markirani poti, ki spremlja rake, so stale klopce, šli pa smo tudi mimo studenčka s pitno vodo. Nekatera drevesa so bila označena s tablicami, na primer dob velikan s premerom 103 cm in visok 34 m (eden ostankov dobovega drevoreda iz 18. stoletja) ali veliki (tudi scopolijev) jesen s premerom 146 cm in obsegom 460 cm, visok 36 m, najmogočnejše drevo ob tej poti.

V dobre pol ure smo prišli do bunkerja (kaverne) v bregu na desni in stražarnice na levi. Ob stezi je zevala še ena luknja, povezana z bunkerjem. Ko smo bili vzporedno z Divjim jezerom onkraj Idrijce, naju je Branko opozoril na lesen viseči most, ki vodi tja; takim mostom domačini rečejo cigu must. Grapa na desni je bila Padarjeva. Kakih 15 minut od bunkerja so se rake končale z jezom pri Kobili. Povzpeli smo se do jame in bunkerja v bližnjem pobočju, potem pa smo se vrnili na stezo in kažipot nas je usmeril proti Hleviški planini. Presenetil me je napis Hleviške pl., a sem potem doma našla še nekaj spletnih virov z množinskim imenom in tudi Krajevni leksikon Slovenije (KLS) piše o Hleviških planinah, 907 m. »Domači« leseni kažipoti so prav taki, a novi »uradni« kažipoti, Atlas Slovenije (AS) in zemljevid Geopark Idrija poznajo samo ednino. V vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa ni najti nič, tudi tamkajšnje planinske koče ne.

Mimo slabo opaznih lesenih kažipotov Vrh Struga (desno) in Bela 30min (naprej) in odcepa levo navzdol na markirano stezico brez kažipota ter čez ozko grapo, polno razmetanih skal, smo v 25 minutah prispeli do klopce in kažipota desno Hleviške pl. IC pl. pot (torej smo hodili po Idrijsko-cerkljanski planinski poti). Naprej bi prišli do plezališča Strug, je povedal Branko, a smo seveda sledili kažipotu. V ključih smo se vzpenjali po kar strmem pobočju Struga, po kamnitem kraškem svetu. Gozd se je razredčil, tla pa so postala še bolj kamnita. Nekatere skale so krasile škraplje. Cveteli so navadni jesenčki, naglavke, zlata jabolka, travnolistne perunike, mlečki. Na desni je iz drevja kukal skalnat rob.

Po 35 minutah smo dosegli skalnato Prižnico; na skali je pisalo Razgled in k njemu je usmerjala puščica (vrh je menda kakih 100 m više). Branko nama je pokazal Špičasti vrh in Zajčev vrh desno od njega, videli pa smo tudi Čekovnik s cerkvijo. Nekoliko naprej je z leve pritekel kolovoz in zavili smo desno nanj, kakor je kazala puščica na skali. Potem ko smo prečkali manjšo jaso ali poseko, smo dosegli skalnati rob, ki smo ga prej gledali od spodaj. Svet se je nekoliko zravnal in zapustili smo gozd. Pred nami je ležalo travnato pobočje. Nadaljevali smo desno navzgor in zelena vzpetina je ostala za nami. Med praprotmi in visoko travo so ležale čedalje večje skale. Spuščali in vzpenjali smo se med kotlinicami. Ko smo naslednjič stopili iz gozda, smo zagledali domačijo.

Pol ure nad Prižnico smo se pri hiši in čebelnjaku držali desno. Povzpeli smo se po travnatem hribčku, posejanem z zlaticami, travniškimi kozjimi bradami, grintavci, deteljami, spominčicami. Vrh je označeval kamen z napisom M. Senco 760 (italijansko ime za vzpetino?). Po zemljevidu je hribček visok 763 m in se imenuje Čekovnik, enako po AS (tam 762 m). Po KLS je Čekovnik samo naselje (400‒700 m) z zaselki Čekovnik, Hleviše, Nikovo in Osojni vrh. Branko je hribček imenoval Zagrebenc in tako piše tudi pod koto 762/3 m v AS in na zemljevidu, le da ne s takimi črkami kot imena vzpetin, ampak kot krajevna. Potem ko nama je Branko naštel, kaj vidimo (med drugim Lajšt, Osojni vrh in že kočo na Hleviški planini), smo se po bogato cvetočem travniku spustili na drugo stran in se ponovno povzpeli v gozd.

Ko smo prvič stopili iz gozda, smo odpeli pašniško ograjo. Pokazala se je Idrija, tudi psihiatrična bolnišnica na hribu, ki je bila med obema vojnama zgrajena kot italijanska vojašnica. V ozadju, na obzorju, se je risal Porezen. Po kolovozu smo se spustili mimo lesene hišice in skozi ograjo na ozko asfaltno cesto (nazaj kažipot ICPP). Onkraj nje smo se na gozdarskem delovišču z balami drv pri vodohranu povzpeli v breg ter mimo klopce in hiš na desni med drevje. Ozka stezica nas je pripeljala na stičišče poraščenega in blatnega kolovoza; stopili smo na desnega, blatnega. Zadišalo je po čemažu ‒ še vedno je cvetel. Čez približno 30 minut smo pri markaciji zavili levo na gozdno cesto.

Ko je bil Branko nazadnje tam, gozdne ceste še ni bilo, zato se ni takoj znašel. Desno sta se odcepili dve stezici in odločil se je za prvo (desno). Morda smo že pri prihodu na cesto ravnali narobe, ko smo šli levo namesto desno. Na razcepu smo izbrali desni krak; čeprav ni bilo markacij, je bila stezica očitno očiščena in uhojena. Tekla je čez poseko, nato iz gozda na cvetoč travnik pa spet nazaj v gozd, kjer so se je po dolgem času začele markacije. Po dobrih 20 minutah smo desno spodaj zagledali hiše, za ovinkom pa že streho »naše« koče. Še nekaj vijuganja po strmem travniku in čez dobrih 5 minut smo bili pri Koči na Hleviški planini (818 m).

Kar takoj smo se odpravili še na vrh. Pri koritu z vodo smo zakoračili v gozd ter se mimo razgledne klopce povzpeli po strmi koreninasti stezi, na blatnih in peščenih delih pa tudi po stopnicah. Čez četrt ure smo dosegli vrh, kjer so nas pričakali drog s slovensko zastavo, klopca, vpisna skrinjica, šnapcomat, antena in električni drog. Steza se je nadaljevala v Vojsko, mimo antene pa je tekla navzdol še ena. Razgled je kvaril mrč, tako da smo videli le bližnje hribe, med njimi najizrazitejši Špičasti vrh. 
 








Sestopili smo nazaj h koči. Okolica je urejena kot »učilnica«; tam je otroško igrišče med kamninami in rožicami, opisano na dveh obvestilnih tablah. Oskrbnica je potožila, da je pred kratkim prišla na športni dan velika skupina otrok; prodali so samo en zavitek in 11 čajev, za mladežjo pa je ostal kup smeti. No, mi smo se pošteno okrepčali in v tamkajšnji knjižnici sem pustila svojo planinsko pesniško zbirko.

Kočo smo zapustil po cesti, sledeč kažipotu Idrija 1h 10min in markacijam. Kmalu smo zavili desno na kolovoz in nato na razcepu po desnem kraku. Kar precej smo se spuščali in po 20 minutah šli mimo Kodrovega rovta. Zdaj je že zaraščen, dokler so tam še kosili, pa so si morali nadeti dereze, tako strm je bil. Ko se je strmina unesla, smo sestopili na gozdno cesto z leseno ograjo, postavljeno zaradi sankaške proge. Pol ure pod rovtom smo se ustavili pri kozolčku z napisom Sankaški klub Idrija, utici z mizo in klopmi, kapelici in shematičnem zemljevidu pod njo ter kažipotih. Za vodnim zajetjem smo se spustili levo s ceste in že kmalu zakoračili po strmi Čopičevi ulici. Ko je zavila desno, me je očarala akacija s škrlatnimi cvetovi (morda je bila neprava akacija ‒ robinija), ki niso dišali tako opojno kot pri »pravi«. V pol ure smo bili pri avtu. Pravzaprav precej hitro (v vsega poldrugi uri ‒ gor grede je trajalo kar tri in pol!).

Branku sva bila hvaležna za še en lep dan in upam, da si bomo čez leto dni spet privoščili kakšnega. Tudi tujci, ki prihajajo nastopat v Cerkno, dostikrat povedo, kako všeč jim je tam. Prejšnji večer je japonska glasbenica, ki bi morala biti zaradi odpovedi poleta iz Krakova po enajstih urah vožnje z avtomobilom na smrt utrujena, prišla na oder vsa živahna in se sploh ni mogla nehati navduševati, kako zeleno in hribovito je tukaj. Ko nas je že malo skrbelo, da se koncert sploh ne bo začel, je vendarle končala z vzhičenim »Vredno je bilo!«