Koseški hrib – popravni izpit

Ko sva prvič osvojila najvišji vrh komendske občine, sva zgrešila pravo pot. V sredo sva se odpravila tja v nasprotni smeri (iz Suhadol, ne iz Mengša) z več nameni: imeti se lepo, videti Mlinčke in Koseški hrib podnevi ter "zadeti" ribnik pa tudi odkriti, kje sva ga prvič polomila.

Od sv. Klemena v Suhadolah sva se po precej blatni sprehajalni poti držala markacij, tudi tam, kjer sta na razcepu dva kažipota Mlinčki: levo po neoznačeni poti in naprej po označeni. Vrečke in druga nesnaga ob Pšati in v njej so bile le uvod v klavrno sliko: večina mlinčkov je polomljenih, vode pa tako malo, da se komaj kateri še vrti. Tolažilo naju je le pomladno cvetje, posebno jetrnikov je v izobilju. Zagrizla sva v Strmec in v pol ure prisopihala na naš "vršac". Razgled je ponoči lepši, ker je letališče ozaljšano z lučkami. Nato sva se po poti, ki sva jo prehodila že decembra, spustila proti Kosezam. Jetrnikom, trobenticam, žafranom, kronicam, blagodišečim telohom, repuhom, tevju so se pridružili še petelinčki (pasji zob). Pri avtobusni postaji sva prečkala asfaltno cesto in sledeč oznakam prišla k ribniku. Ribič je poročal, da krape, ščuke in postrvi še nekoliko zebe. Toda račji pari so se zaljubljeno zibali na vodi, da o vroči ljubezni žab sploh ne govorim.

Ribnik sva obšla in se povzpela na pot nad njim. Hitro je bilo jasno, kaj je šlo lani (iz mengeške smeri) narobe: kako minuto po tistem, ko pot na Rašico zavije levo, se z naše spusti potka desno k ribniku. Čeprav je puščica ob napisu KPP (Komendska planinska pot) na drevesu levo od poti obrnjena navzdol, sva jo razumela narobe: da kaže naprej (nerazločne in na začetku z grmovjem zakrite potke v desno sploh nisva opazila).

Vrnitev sva si nekoliko popestrila z bližnjico, označeno z belo-modrimi markacijami (belo-modre, ki vodijo v Topole, in Knafelčeve markacije ter rumene oznake domnevno Lovske družine Vodice so tako pogoste, tudi vse tri na enem drevesu, da mejijo na onesnaženje – kaj se res ne morejo dogovoriti?), pod Strmcem pa sva zavila desno na neoznačeno pot, ki naju je pri omenjenih dveh kažipotih Mlinčki pripeljala nazaj na označeno. Vsa pot s postanki vred je trajala dobre tri ure in je popolnoma dosegla vse namene. Le klavrno stanje mlinčkov in nesnaga v Pšati sta naju razžalostila.

Najvišji vrh moje občine in suhadolski Mlinčki

Današnji sončni dan je za najino hribolazenje izgubljen, ker se bojiva, da bi po celodnevni hoji težko še kake štiri ure stala v Hali, kjer bo nocoj veselica ob tridesetletnici Pankrtov, ki je nočeva zamuditi, in pri tem zares uživala. Tako bom le obudila spomin na osvojitev najvišjega vrha komendske občine prejšnjo sredo.

Čeprav Koseški hrib meri samo 467 m in je nepomemben gozdnat hrib, kakor so rekli na radiu Dur in kakor lahko sklepate tudi iz njegovih domačih imen Hosta in Goša, sva si ga privoščila kot kak logistično zahteven cilj: z dvema avtomobiloma. Prvega sva pustila pri sv. Klemenu v Suhadolah pri Komendi, z drugim pa sva se odpeljala v Mengeš na parkirišče pod Gobavico. Do Mengeške koče na njej je le 20 minut zmernega vzpona. Nato sva sledila kažipotu Rašica. Onkraj Marinega hriba in Magarovnika pot na Rašico zavije levo, midva pa sva sledila oznakam KPP (Komendska planinska pot) skozi Šinkov Turn v Koseze (označenost ni najboljša, zato sva se znašla v Podkotu, kar pa ni dosti s prave poti). To nama je vzelo slabo uro. Iz Kosez na hrib, ki so mu dale ime, je samo dobrih 20 minut, a preden sva prišla na vrh, sva še komaj kaj videla, le pogled na letališče z vsemi tistimi lučkami je bil lep. V tem času je pohodom po službi odmerjen res kratek čas, saj je ob petih že tema. Tako sva bila prav hvaležna pohodniku iz Kosez, da nama je pokazal ne prav očiten odcep proti Mlinčkom, ki sva si jih že dolgo želela ogledati. Na desetine mlinskih kolesc se sicer ni kaj dosti vrtelo, ker ni bilo veliko vode, pa še tisto je ovirala obilica odpadlega listja, a ko sva prižgala vse svoje baterijske svetilke, je bilo vendarle kaj videti. In kočica je tam pa mize in klopi, gašperček in lopa z drvmi. V slabe pol ure naju je lepa pot pripeljala v Suhadole k prvemu avtu. K Mlinčkom se bova še vrnila, kadar bo sijalo sonce in bo dovolj vode, da se bodo vsi vrteli.

Sprehod do Vrat

Sreda je bila prekisla za kak podvig, za sprehod pa čisto dobra. Ker še vedno zbiram žige Komendske planinske poti (KPP), sva se odpravila po tistega k Sv. Lenartu. V Sidražu nad Tunjicami ni kje parkirati, zato sva pustila avto nasproti igrišča ob križišču med Sidražem in Šenturško Goro. Ko sva se vračala v vas, sva se nazobala gozdnih jagod. Nobenega znaka ni, da je treba zaviti na kolovoz nasproti hiše Sidraž 3, in tega ni vedela niti tamkajšnja stanovalka. Šele čez čas so se pojavile markacije, pa so se kmalu nehale in znašla sva se pred zaprto ograjo. Odprla sva jo; na leseni hiški onkraj nje piše Pri Smrečniku. Ob kolovozu desno od hiške sva opazila markacijo v nasprotno smer. Lepki osati so nama kimali, a ker nisva vedela, ali pritrjujejo najini izbiri poti ali kimajo kar iz navade, sva povprašala pri hiši Prapretno-Zakal 9, na kateri sta celo markacija in puščica. Menda pot že dolgo ne teče tu in bi bila morala zaviti levo za Smrečnikom. Kljub temu sva nadaljevala po kolovozu med cvetočimi in pojočimi travniki in prisopla do Zakala 5 ob gozdni cesti. Po klepetu z zadovoljnim gospodarjem, ki se je pravkar vrnil s planine, kamor je odpeljal živino za čez poletje, sva se napotila levo po cesti v zaselek Sv. Lenart in do žiga pri Špruku (št. 4 – tega podatka v knjižici Komendska planinska pot ni).

Nadaljevala sva po ponekod blatni gozdni cesti in pripeljala naju je med zelene griče, po katerih so se pasle krave, izza enega pa je pokukal križ na zvoniku cerkvice sv. Lenarta na Rebri. Čedno obnovljena stoji čisto na samem, da jo najbrž le malokdo občuduje. Sicer se je že kisalo, a sva le potegnila še do Jagodica, od tam pa po slabi gozdni cesti, ob kateri cvetijo lučniki, na preval Vrata. Sploh nisva imela občutka, da sva skoraj na 1000 m (933). Bil je lep sprehod, tudi zaradi slapov nagnoja in obilice medenik. In zaradi travnikov, kakršne imam najraje: ivanjščice, kukavičje lučce in zlatice ne smejo manjkati na travnikih, ki me spominjajo na otroštvo.

Vračala sva se po cesti; četrt ure asfalta in droben dežek nama nista pokvarila prijetnega razpoloženja. Ko sva bila že v avtu, pa se je neusmiljeno ulilo – še en razlog za dobro voljo. Slaba poldruga ura gor, slabe tričetrt ure dol. Sprehod, izvedljiv tudi z dežnikom.

Cevotitar

Prejšnjo soboto sva se povzpela na Ratitovec s Soriške planine, tako da sva njegove vrhove nizala z druge strani kot navadno, "od zadaj". Peljala sva se skozi Škofjo Loko, Železnike in Sorico po cesti proti Soriški planini mimo odcepa v Danje do kilometra 6,00, kjer sta levo nad cesto razpelo in klopca z lepim pogledom na Blegoš, nasproti pa prostorno parkirišče (kmalu za njim je v desno označen odcep k lovski koči).

Na koncu parkirišča naju je kažipot Ratitovec usmeril v gozd. Mimo zelene lovske koče z mizami in klopcami sva se podala po markiranem kolovozu (markacije so že kar stare). Na neoznačenem razcepu treh kolovozov (mogoče pa so bile oznake skrite pod snegom) sva sledila gazem po srednjem navzgor in res kmalu naletela na markacijo, ki se z razcepa ne vidi. V štor zapičen nož s svetlo rjavim ročajem je mogoče jeseni izgubil kak gobar. Na sedelcu Mišji grund je precejšnje označeno križišče (sem se pride tudi od smučišča na Soriški planini). Ko sva ga zapustila, sva se začela spraševati, ali bova prepoznala Rihtarjev grič (1391 m). Najprej sva dosegla nekakšen vrh z leseno ograjo, a svet se je še naprej dvigoval. Ko sva stopala po grebenu, so se na desni pokazali Porezen in okoliški hribi. Na naslednjem vrhu je preža, zato se nama je zdel verjetnejši kandidat za Rihtarjev grič. Sledila naj bi mu Berštanga. Ampak takoj nato sva "morala" še na en vrh, označen z geodetskim stebričkom. Mogoče je pa Rihtarjev grič tríglàv? Naslednjega, Žbajnek (1538 m), sva obšla po desni. Vsenaokoli slikovito skrivenčena drevesa. Gabri? Ob poti nič koliko mravljišč in v vsakem (razen v enem) vsaj ena za moško pest velika luknja. Kdo jih je napravil in zakaj? Koliko vprašanj!

Na travniku za Žbajnekom stoji drog, ki je nekoč očitno nosil kažipote, zdaj pa sameva. Takih sva ta dan videla še več. Kljub markacijam nama sprva ni bilo prav jasno, kam naj nameriva korak. V daljavi pred seboj sva že nekaj časa gledala zahodni vrh Ratitovca, Kremant, in ta nama je kazal smer, kadar markacij ni bilo ali so se skrivale pod snegom. (Le zakaj pri nas na takih mestih ni količkov? Sicer pa še tam, kjer drevesa so, kar preradi rišemo markacije na skale, celo na tla.) Gazi so vodile v vse smeri, nazadnje pa se je izkazalo, da markirana pot zavije levo. Gazem sva sledila na skalnat rob. Nenadoma naju je presenetil žig Kačji rob 1520 m (torej po zemljevidu ni na njegovi najvišji točki – ta je 1575 m). Nekaj časa sva uživala v soncu in razgledih, nato pa nadaljevala po robu. Pri puščici z napisom Žig (nazaj gor) naju je presenetil zelo kratek strm sestop. Tolikanj presenetil, da naju je spodneslo, kar oba. Za kratki, a spolzki, ponekod celo ledeni odsek skoraj do Zgornjega Jirna sva si nadela dereze. Spustila sva se mimo hiške in puščice z napisom Voda – 150 m, nato pa se pognala navzgor h gozdu in čez rob navzdol po gozdni poti. Kmalu za čudno "napravo" (če kdo ve, kaj je to, naj poteši najino radovednost) pod vrhom Kačjega roba, kakor je označen na zemljevidu, se je svet še enkrat odprl. Od kažipotov na dvojni smreki sva se zagrizla v strmo pobočje in se mimo bunkerja povzpela na Kremant (1658 m; precej več ga je, kot sva mislila zadnjič, ko sva malicala na njem) in Altemaver (1678 m), nad Krekovo kočo pa še na Gladki vrh. Novost od najinega zadnjega obiska je, da so vsi vrhovi "označeni" z žigi. Na "dislocirani" Kosmati vrh pa tokrat nisva šla. Ta "sprehod" po vrhovih Ratitovca je bil eden tistih, na katerih se mi kar samo smeje. Sonce in čisto ozračje sta napravila dozdevno dosegljiv "ves svet": vse, kar obljublja razgledna plošča na Gladkem vrhu, in še vse tisto, kar vidimo le s srcem in dušo.

Ko sem že zadnjič omenjala slovensko kulinariko v hribih: v Krekovi koči je ričet tak, kakršen mora biti, če te zlačni Ratitovec, pa je še malo boljši. Koča je bila polna, a midva sva kljub temu ves dan hodila sama, edino gor grede sva tik pred ciljem srečala možaka, ki se je vračal po "najini" poti. Vrnila sva se prav tako po njej, le puščici k žigu na Kačjem robu nisva sledila, ampak sva se spustila naravnost navzdol, izpustila pa sva še vrh s prežo in »vrh« z ograjo, saj označena pot teče pod njima. Med Altemavrom in Kremantom sem dol grede tudi jaz za hip videla tri gamse (gor grede jih je le Jani); najbrž so tam nekje doma. In kavke so preletavale Gladki vrh. Midva, ki ne znava leteti, pa sva hodila dobre tri ure gor in slabe tri dol. Ko sva se peljala skozi Sorico, je gorela. Še dobro, da le v večerni zarji, kajti gasilci so se nekam veseli vračali s Soriške planine, kjer je imela njihova mladina regijsko smučarsko tekmovanje. Berem, da se je komendska mladež kar dobro odrezala in njihovi mentorji s poveljnikom na čelu takisto.