Basališče, najvišji vrh Paškega Kozjaka

Da ne bodo zamude še tam, kjer jih ni treba, bom najprej objavila že napisano Janijevo poročilo, kje sva se potepala prejšnjo nedeljo, pa povem naslednjič. V sredo je Janija vremenska napoved usmerila na Štajersko, na najvišji vrh Paškega Kozjaka Basališče (1272 m). Nanj vodi več poti, večina z zahodne strani. Pred osmimi leti sva se skupaj že povzpela iz Pake pri Velenju, tokrat pa si je izbral edini pristop z vzhodne strani – iz Vitanja. Takole piše:

Če hočemo v Vitanje, moramo štajersko avtocesto zapustiti pri izvozu Celje – Center. Najprej sledimo kažipotu za Vojnik, tam zavijemo levo proti Velenju, a le do Nove Cerkve, kjer v krožišču končno naletimo na kažipot za Vitanje. Naprej je cesta ozka in slaba, a skozi sotesko Socka tudi slikovita. Tesen med Paškim Kozjakom na zahodu in Stenico na vzhodu je izdolbla reka Hudinja. Najbolj se zoži v osrednjem delu pri Fužinah, kjer se stene nad cesto pnejo tudi 200 m visoko.

Markirana pot na Basališče se začne sredi Vitanja pri občinski stavbi, a še bolj priročno je, če se zapeljemo 0,5 km naprej v Brezen. Tam parkiramo ob cerkvici sv. Antona. Stavba iz 15. stoletja je z letos obnovljenima fasado in streho videti prav prikupna. Pred cerkvijo stoji "kozolček" s kopico kažipotov. Med njimi kažejo v levo smeri Smereška peč (na zemljevidu PZS pečina Kozjek), Vitanjska krožna pot (sv. Marjeta), Javorje in Paški Kozjak (sv. Jošt).

Krenemo torej po asfaltu mimo cerkve. Že čez 50 m naredi cesta levi ovinek in tam zavijemo desno na travnik. 100 m gremo ob potočku, potem pa desno po robu travnika h kmetiji Brezen 36. Za njo se spet znajdemo na cesti, jo prečkamo ter sledimo kažipotoma za Paški Kozjak in Basališče navzgor v gozd. Steza postane hitro strma in zdaj v pozni jeseni na debelo zasuta z listjem. Čez pol ure zagledamo pred seboj mogočno skalo in ko se ji približamo, lahko na njej opazimo prijazno vabilo na razgledišče 30 m levo naprej. To je Smereška peč (685 m), na kateri stoji že malce polomljena klopca ter s katere je res lep razgled na Vitanje in okolico. Samo 150 m više stopimo na križišče asfaltnih cest pod kmetijo Strmčnik. Tam nas pozdravi nov "kozolček" s kažipoti, med njimi v desno proti Strmčniku, lovski koči, Javorju, Paškemu Kozjaku in Lopanovim planjam. Pod kmetijo stoji tudi zanimiva, čeprav že rahlo oguljena kapelica. Desno od kmetije zapustimo asfalt in se vzpnemo po kolovozu spet v gozd. V bistvu po bližnjicah sledimo trasi asfaltne ceste, ki se dviga do samotnih kmetij na tej strani Paškega Kozjaka. Za Strmčnikom prečkamo cesto še trikrat. Tretjič moramo kakih 70 m desno po njej, preden zavijemo k zadnji kmetiji, nekdaj Verzelak, danes pa očitno počitniški hišici Brezen 28b. Obhodimo jo po desni in zakoračimo na kratek, a najbolj strm odsek poti do Basališča. V manj kot pol ure pridemo na uravnavo z lovsko kočo Javorje. To je vsekakor pravi kraj za oddih. Vzpon nadaljujemo desno od koče po široki poti, speljani po grebenu. Zemljevid PZS napoveduje, da bomo kmalu prišli na vrh Javorja, a se to ne zgodi. Pod vrhom nas namreč kažipot usmeri levo ter nas čez 100 m pripelje na jaso z veliko lovsko prežo in – kot kažejo številni primeri – neizbežno krmilnico. Ja, tukaj so gospodarji lovci. Vrh torej obidemo po levi. Še bolj levo pod seboj lahko opazimo gozdno cesto. Krajši čas hodimo vzporedno z njo, potem pa se ji naša steza pridruži. 200 m više se na sedlu med Basališčem in Javorjem konča. Sedlo je večja uravnava, kjer spet "kraljuje" lovska preža. Zapustimo jo po kolovozu v levo, s katerega se čez nekaj deset metrov odcepi steza še bolj levo. Po njej smo v 10 minutah na Basališču.

Vrh je žal skoraj brez razgleda. Je pa na njem mogoče pomalicati na zasilni klopci, se vpisati v planinsko knjižico (ta je seveda zaščitena v skrinjici) in si odtisniti žig. Tako kot pred osmimi leti se je tudi tokrat izkazal za sila prepišnega.

Vrnil sem se po isti poti. Na majhno stranpot sem skočil le s sedla med Basališčem in Javorjem. Zanimalo me je namreč, ali je planotasti vrh Javorja (1244/52 m) kakorkoli označen. Nanj ni poti, za lomastenje po brezpotju pa sem potreboval le 10 minut v obe smeri. In še odkritje: vrh ni označen.

Čeprav se pot ne ujema povsem niti z vodnikom, kaj šele z zemljevidom PZS, pohodnik nima težav z orientacijo. Je namreč zgledno markirana, kar pa ni presenetljivo, če vemo, da PD Vitanje na bližnji O(j)strici vsako tretjo nedeljo v maju pripravi srečanje, ki se ga udeleži tudi po 1500 planincev.

To je bil precej kratek pohod: slabi dve uri gor in poldrugo dol. Ko se mi je z vrha oglasil po telefonu, sem se v službi ubadala z računovodsko znanostjo sicer lepo na toplem, a v pusti Ljubljani. Ko bom v pokoju ...

Kraguljišče brez kraguljev

Zaradi vremenske ujme v večini Slovenije se nama je v nedeljo zdelo še najbolj varno Pohorje. Odpeljala sva se v Vitanje. Najprej sva opazila cerkev sv. Marije na vzpetini nad naseljem (Matere Božje na Hriberci, zgornjo). Nadaljevala sva skozenj mimo okrogle zgradbe Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) proti župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla (»zimski«, ker so v njej obredi od praznika vseh svetih do velike noči, spodnji), pred katero je razcep. Sledila sva smerokazu Zg. Dolič in takoj nato zavila desno za smerokazom Rakovec. Vso pot je deževalo in še ko sva parkirala pri velikih skladovnicah desk pod Hudinjo 2, je rosilo.

Nasproti parkirišča je na drevesu kažipot Rogla 3,5 h. Preden sva po gozdni cesti prišla do št. 2, je dež k sreči ponehal in čez dan sva bila deležna celo nekaj sončnih žarkov. Pod hišo se v breg odcepi stezica; dostop nanjo otežujejo podrto drevo in veje. Pot po gozdu ni zelo razločna, je pa dobro markirana. Pri visoki brezi sva stopila na travnik, od koder je lep pogled na Vitanje in Paški Kozjak, le Basališče se ni moglo otresti kape. Vzpenjala sva se med starimi sadovnjaki in bogato obloženimi šipkovimi grmi. Kmalu nad sila zanimivo kapelico (že arhitektura je posebna, Marija, stoječa na glavi kače, ki drži med zobmi jabolko, pa sploh ni pogost prizor) sva dosegla makadamsko cesto pod kmetijo. V travnatem bregu onstran ceste je s podrto jablano obležala tudi markacija, tako da nama ni bilo takoj jasno, kam naprej. Mimo se je pripeljal domačin in nama svetoval, naj se povzpneva »kar naravnost, ne levo ne desno, po vódoli«, karkoli že to pomeni. Više gori je bilo z markacijami spet vse v redu. Prestopila sva nič koliko žičnatih ograj; pocinkane žice na še vedno zeleni travi večinoma nisva zagledala, dokler se nisva skoraj spotaknila čeznjo. Nad vodnim zajetjem se pot obrne v desno, levo izza brega pa kuka (najbrž telefonska) antena. Kmalu zatem sva na desni že videla cerkev sv. Vida. Z makadamske ceste pod njo sva se prebila k njej kar po brezpotju. Precej v slabem stanju je, gospodarsko poslopje poleg pa še v slabšem. Zraven stoji naseljena hiša. Od daleč je bil prizor dosti prikupnejši.

Zadaj na cerkvi je markacija. Od nje sva se odpravila po kolovozu nazaj na makadamsko cesto, kjer je celo kažipot, torej sva bila preveč neučakana in nama ne bi bilo treba riniti po brezpotju. Od tam ni bilo daleč do asfaltne ceste. Po kakih 100 m asfalta mimo nekaj hiš in lesene avtobusne postaje se za Hudinjo 24 v levo odcepi kolovoz – bližnjica do naslednjega kosa asfalta. Kar strm klanec se zravna pri obeljenih deblih, ki so zaradi velikih grč podobna kipom, in še eni skupini hiš; Hudinja je zelo raztreseno naselje. Naprej je šlo po makadamu, pri naslednjih hišah pa sva zavila levo na kolovoz. Ob odcepu so ležali kosi skrilavca in nekaj skrilov je bilo lepo zloženih v kupe. Po bližnjem grmovju se je spreletavala plaha pisana šoja. Ob električnih drogovih sva se sprehodila do mize in klopc (poleg sta dve vodni pipi) na prijetnem kraju pod naslednjo gručo hiš. Mimo Založnikove domačije in pod počitniškim naseljem sva se povzpela na gozdno cesto in jo tudi takoj zapustila. Vsepovsod je ležalo preveč pločevink od piva, da bi jih bila pobirala in tovorila s seboj. Tudi v kamnolomu skrilavca sva jih videla. Takoj za njim sva zavila desno s kolovoza. Kolovozov in poti je veliko, a planinska pot je odlično označena. Na naslednjem odcepu naju je poleg markacije in puščice usmeril desno tudi podplat pohodnega čevlja. Skozi tu in tam precej temen smrekov gozd s številnimi mravljišči sva stopala po debelem sloju iglic mehko in tiho, visoko v krošnjah pa je glasno orglal močan veter. Dosegla sva oblačni pas. Gozd se je razredčil in na razcepu je z desne pritekla pohodniška pot 6 s Skomarja. Kaj je kopasti vrh pred nama, nisva dognala, ker se zemljevidi o tem ne strinjajo: kota 1219, 1267, 1281 ali 1286, mogoče Ovčarjev vrh, ki mu pripisujejo bodisi 1219 bodisi 1286 m. Svet je precej močvirnat, zato se temu območju reče Luže. Tu je 3. postaja turnega smuka »Jurij Vodovnik«. Pod nogami se nama je svetlikal bleščeči skrilavec, imenovan tudi blestnik. Poleg zeleno-rumenih markacij sva opazila tudi lesene kažipote brez napisov z rumenimi konicami; morda označujejo PP 6.

Nenadoma sva se znašla v apartmajskem naselju. Presenetile so naju pisane hiše Janko in Metka ter Veverica I‒IV. Pri njih sva zavila levo s kolovoza. Za cilj sva si izbrala Kraguljišče (1454 m) in po zemljevidu sva presodila, da sva že pod njim. Nič ni kazalo, da na vrh na levi vodi kaka pot, zato sva jo na mestu, kjer se začne kolovoz, ki se do tam vzpenja, rahlo spuščati, ubrala kar po brezpotju. Kmalu pa sva ujela drug kolovoz in bila hitro na vrhu. Ni ne izrazit ne razgleden, a med smrekami je mokrotna jasa in ob robu gozda majhna klopca – na skale položena deščica. Na kak lep dan mora biti tam zelo prijetno, midva pa se zaradi megle nisva dolgo zadrževala. Ne da bi bila videla kakega kragulja, sva odšla po tistem kolovozu in prav kmalu se je z leve pridružila označena pot iz Mislinje. Združena se nato stakneta s kolovozom iz smeri Vitanja in Skomarja, s katerega sva se torej že spet prenagljeno povzpela na vrh kar po brezpotju. Do asfaltne ceste na Roglo je bilo le še nekaj metrov. Ob njej sva odkorakala do hotela Planja (1474 m). Blatna in razmršena nisva bila ravno za v hotel, a ta k sreči premore tudi Staro kočo, kjer sva se ogrela s planinskim čajem in posladkala s pohorsko rezino. Prav na vrh Rogle (1517 m) se nisva povzpela, ker sva meglo čisto dobro videla tudi brez razglednega stolpa.

Zamisel, kako bi se vrnila po drugi poti, nama je pomagala uresničiti prijazna in prizadevna receptorka. Uspelo ji je, da sva našla drugo pot, čeprav ne ravno »najino«. Z asfaltne ceste pri hotelu sva se spustila po stopničkah v apartmajsko naselje Gaber. Z roba travnika pod Roglo 63a sva opazila markacijo, se spustila k njej in zagledala potko, ki se začne poleg letnega sankališča Rodlban. Toda za to markacijo nisva našla nobene več in tudi potka je kmalu izginila. Na pamet sva se spustila na asfaltno cesto in levo navzdol po njej do odcepa gozdne ceste desno proti apartmajem Kragulj, Veverica, Janko in Metka ter Dober dan. Preden so naju zeleno-rumene markacije pripeljale do že znanih Veveric, sva lahko občudovala še nove apartmajske bloke in privat košček gozda, ki ga poleg hiš krasijo holandski mlin na veter, vetrnica in druge pritikline. Pot do zagonetnega vrha, ki bi lahko bil Ovčarjev, sva že poznala, na tamkajšnjem razcepu pa sva se odločila za smer Skomarje, ne Vitanje. Drevje se tam zgosti, vmes pa so številne pogozdene površine (med smreke so nasadili listavce).

Po temeljitejšem spustu sva se znašla na robu gozda, kjer nad izvirom visi lonček. Zavila sva desno na gozdno cesto in mimo z zapornico zaprte ceste v Skomarje (tja so odšle tudi markacije) v četrt ure prišla na asfaltno cesto. Sledila sva smerokazu Rakovec v desno, na naslednjem križišču pa sva zavila levo na makadamsko cesto proti Vitanju. Začelo je rositi. Po nekaj neoznačenih bližnjicah sva spet pristala na (slabi) asfaltni cesti. Po četrt ure sva spoznala odcep desno: tu sva zjutraj zavila levo pri Hudinji 24. Spet sva bila na markirani poti. Toda stemnilo se je že, mokra trava in številne »nevidne« žice pa niso bile najboljša kombinacija. Jani me je kljub temu varno pripeljal do avta.

Slabe tri ure in pol gor, dobre tri dol. Poleg Janija moram pohvaliti zreške markaciste in pograjati tamkajšnje pohodnike ‒ lepo, da podpirajo domačo pivovarsko industrijo, morali pa bi bolj skrbeti za čistočo prelepih pohorskih gozdov in odnašati smeti s seboj.

Tretjič na Basališču

Ali je najin predzadnji pohod v lanskem letu popisni presežek ali primanjkljaj, je težko reči, vsekakor pa ne bom mirna, dokler »obračun« 2012 ne bo pod streho. Če človek skoraj 33 let dela pri računovodjih, se navzame njihovih navad. Za marsikatero sem jim hvaležna. Potem ko sva že bila na vrhu Paškega Kozjaka skupaj (takrat še ni bilo tegale dnevnika) in Jani še sam, res nisva mislila, da ga bova obiskala še tretjič. Kombinacija računovodstva in veselega decembra pa je bila tako naporna, da sva se za dva dni umaknila v Dobrno, od koder je bil le še korak do vrha Kozjaka.

 

Iz Dobrne sva se odpeljala mimo graščine Dobrnica ali Gutenek proti Hudičevemu grabnu in po 2 km parkirala na levi strani ceste pred mostom čez Dobrnico. Na desni strani so naju pričakali kažipoti in prva razlagalna tabla Gozdne učne poti Dobrna, pozneje pa sva prebirala še druge (po uvodnem besedilu je treba klikniti zemljevid). Gozdna učna pot je del Anine poti, imenovane po Ančki, zadnji prebivalki Šumejeve domačije, kjer je zdaj na ogled črna kuhinja.

 

Mimo Kneippovega korita in levo po mostu čez potok sva se sprehodila do jame Ledenice. V tem naravnem hladilniku (jama sicer ni naravna, ampak so jo izklesali in najbrž uporabili celo smodnik) so hranili led. Imenujejo jo tudi birkeler, ker je v njej grof Franc Anton plemeniti Kolovrat Liebsteinski, ki je leta 1851 graščino preuredil v pivovarno, skladiščil pivo. Od jame sva se povzpela po lesenih stopnicah k slapu Drenovec. Kakih 10 minut nad njim sva čez slabo opazno žico stopila iz gozda na travnik pod Maroškovo domačijo. Še skozi en pas gozda in spet čez žico, pa sva se znašla na asfaltni cesti, ob kateri je med več kažipoti tudi Basališče 2h 30min (levo). Pred prvimi hišami so spet kažipoti (z desne – tja se pride do Šumeja, a sva ga izpustila – so se nama pridružile markacije v obliki pastirskega klobuka). Sledila sva Knafelčevim markacijam naprej proti Paškemu Kozjaku. Pri kmetiji sva asfalt zamenjala za gozdno pot. Pripeljala naju je na ovinek gozdne ceste in po njej sva zavila levo navzgor mimo peskokopa.

 

Asfaltno cesto sva znova dosegla pri domačiji št. 10 s tremi različicami imena: Spodnji Urlčjek (tako kažipot in lokalna zemljevida), Spodnji Urličnik (tako domači kozolček) in Spodnji Orličnik (tako Atlas Slovenije ter zemljevid Maribor in okolica). Nadaljevala sva po asfaltu mimo odcepa levo na gozdno cesto, kamor kažejo kažipoti za kolesarsko pot 5, Parož ter domačiji Kragulčjek (na zemljevidih, tudi na lokalnih, Kraguljček) in Jamnišek (na zemljevidih Maribor in okolica ter Dobrna Jemnišek, v prospektu Poti Dobrne pa Jenišek). Za transformatorjem Brdce je desni ovinek, kjer kažipota naprej (desno) usmerjata proti Paškemu Kozjaku in domačiji Krivec Štraus, v levo na slabšo cesto pa kažeta kažipota k Štravsu in Pečniku. Skratka imenoslovno sila »pestro« območje (če ne gre zgolj za površnost, kakršna se kaže tudi v nepojmljivem številu napak in zanikrnosti v Velikem atlasu Slovenije, 2012, ki so ga oglaševali kot plod dela velike ekipe priznanih strokovnjakov).

 

Zavila sva levo na gozdno ali makadamsko cesto, šla mimo korita z vodo, od katerega sta pritekli srnici, čez 20 minut pa sva jo za desnim ovinkom zapustila po vlaki navzgor. Ko sva ugibala, kaj pomenijo rumene puščice, sva se skoraj spotaknila čez žico. Mogoče pa opozarjajo ravno nanjo? Povzpela sva se na cesto na Brdcah nad Dobrno, kjer sta naju presenetili puščici v obe smeri, vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije pa tudi ne pove, v katero smer je treba. Zavila sva levo proti klopcam, razpelu ter kozolčku z markacijo in napisi Brdce nad Dobrno, Grobovi borcev XIV. in Pot XIV. divizije. Zaradi goste megle se nama ni niti sanjalo, kje je partizanski spomenik, zato sva kar nadaljevala po cesti mimo domačije Neroden z največjo lipo v občini Dobrna. Pri razpelu pri Krivcu cesta zavije desno, pri Tonaču pa se konča. Mimo domačije sva krenila v gozd. Čez dobrih 10 minut nisva bila gotova, kaj nama skuša povedati puščica: desno navzgor ali naravnost naprej. Pravi je kolovoz desno navzgor. Pripeljal naju je na cesto. Zavila sva levo po njej navzgor do razcepa (1), na katerem so dotlej pogoste markacije, tudi pastirski klobuki, »odšle« levo, midva pa sva nadaljevala proti Jernejcema, Ortanu in Maguju. Tu nekje naj bi po vodniku sledila kažipotu desno Ostrica, a ga nisva našla. Redke markacije so naju pripeljale na naslednji razcep (2): desni krak (gozdna cesta) vodi navzgor, levi pa napravi ovinek levo. Markacij nisva videla na nobeni strani. Izbrala sva desni krak in se znašla pri Maguju (1024 m). Gospodar nama je razložil, da nenavadno ime izhaja iz »màgu« (= mogel oziroma najbrž moral; ded mu je povedal, da je prejšnji gospodar rad govoril, da bo màgu narediti to ali ono). Nazaj – proti Ostrici – nama je odsvetoval, češ da v snegu ne bova našla.

 

Kmalu za Magujem gozdna cesta zavije desno navzdol, levo navzgor se odcepi kolovoz mimo zbiralnika za vodo, po sredi pa se vzpenja gozdna cesta za tovornjake, ki nama jo je priporočil sogovornik. Za vrhom travnika je v gozdu (tokrat odprta) zapornica in ko se nama je že zdelo, da hodiva v napačno smer, se je cesta z ostrim levim ovinkom obrnila v pravo. Z obeh strani se ji pridruži več poti in desno zgoraj sva po dolgem času opazila markacije na poti iz Vitanja. Pripeljale so naju na sedelce s prežo (med Basališčem in Javorjem), od koder naju je usmeril kažipot Basališče. Po slabe četrt ure hoje po grebenu sva dosegla vršiček z betonskim stebričkom, dobrih 5 minut zatem pa vrh (1272 m). Tam je poleg geodetskega kamna, vpisne skrinjice in zasilne klopce samo kažipot nazaj Vitanje. Nisva opazila nobene druge poti, ki bi prišla iz Dobrne, da bi lahko napravila krog, kakor sva načrtovala, zato sva se z manjšo spremembo vrnila po poti vzpona.

 

Spremembo sva si privoščila na travniku pred Magujem, po katerem sva se povzpela k najviše ležeči kmetiji v vasi, Jernejčevi. Mimo preže, pod katero je v snegu ležala košarica s še ne odprto steklenico vina, in vodnega zbiralnika sva jo dosegla v pol ure in tam našla oznake, ki naj bi jim bila sledila gor grede: levo Ostrica, desno Basališče. Med nekaj hišami (našla sva še eno s trojnim imenom: tu Artan, na zemljevidu Dobrna Vrtan, spodaj pri razcepu 2 pa Ortan) sva po 20 minutah pristala na razcepu 1 proti Maguju, kjer sva se zjutraj očitno odločila napačno. Šele zdaj sva opazila markacijo na električnem drogu; oznaka (puščica) bi morala biti na razcepu, ne tako daleč in proč od njega. Ker se je megla nekoliko zredčila, sva se pod Krivcem ustavila še pri spomeniku 39 borcem XIV. divizije, padlim februarja 1944. Preostanek poti sva zgolj ponovila.

 

Dobre tri ure hoje gor in tri dol je poleg kopeli v Dobrni tudi pomagalo, da so bili dnevi od nekdanjega dneva JLA do konca leta znosnejši. Vreme ni bilo idealno, ampak tudi v takem je mogoče videti marsikaj lepega.

Po poti XIV. divizije – 15. etapa

Partizani so 14. februarja 1944 na Konjiški gori že lahko pogledovali na odrešilno Pohorje. A njihovih namer Nemcem ni bilo težko uganiti, zato so glavnino svojih sil v obroču okrog gore usmerili k severnim vznožjem med Stranicami in Slovenskimi Konjicami. Informacije o nemških premikih so prišle tudi do vodstva Štirinajste, ki se je zato odločilo za nočni pohod proti zahodu. Po jurišu tomšičevcev je divizija zjutraj 15. februarja prečkala cesto Celje–Maribor in krenila proti gradu Lindek. Tja se je še vedno v globokem snegu prebila že hudo izčrpana, z veliko ranjenci (kakih 40 najtežjih so nosili), skoraj brez konj in mul, ki so dotlej tovorili težko orožje.

 

Od Landekarja do Kumška

Zaradi logističnih razlogov sva se 12. oktobra lotila 15. etape v nasprotni smeri: od Landekarja (na kažipotih Landeker) do Kumška. Žiga s kontrolnih točk (KT) na začetku in koncu te etape sva sicer že imela (KT 15 sva obiskala prejšnjikrat, KT 16 pa že avgusta, kar bom popisala naslednjič, da bo lepo po vrsti), a etapo sva seveda hotela prehoditi. Parkirala sva pod gradom Lindek (S 46.357010, V 15.324207) pri kažipotih (Pavlek, 625 m) navzdol po asfaltni cesti Grobovi sto talcev 45min, Stolpnik (preko Grofovega štanta) 3h, v nasprotno smer po makadamski Beli Potok (Landeker) 5min, Senegaški mlin 2h 5min, čez asfaltno cesto v gozd Grad Lindek 5min.

 

Spustila sva se po asfaltni cesti ter jo pri poštni omarici z markacijo in XIV na podstavku zapustila po kolovozu v desno. Na prvem razcepu sva se držala desno, na naslednjem pa levo, pristala pri kletki z glasnim psom in stopila na asfaltirano dvorišče kmetije Sodin (Lindek 12). Ker niže zaradi podrtega drevja markirana pot ni več prehodna, naju je prijazni gospodar usmeril mimo nove hiše na asfaltno cesto in po njej desno navzdol. Za kozolčkom z napisom DOBRODOŠLI LINDEK št.12–24 sva zavila desno na staro cesto mimo preže. Onkraj Lindeškega potoka sva res videla obilo podrtega drevja pa tudi brv čez ta potok, kjer je prej tekla označena pot. Pri drevesu z oznako XIV sta se stara in nova združili.

 

Po slabe pol ure sva pri majhnem kamnolomu prišla iz gozda na asfaltno cesto, po kateri sva se pripeljala, in nadaljevala po njej navzgor mimo Kamenška (Spodnje Stranice 44). Za njim se je najina pot pri kažipotih na 498 m odcepila desno, a se na razcepu takoj zatem spustila levo mimo še enega kamnoloma in nekaj hiš. Tiste v okoliških bregeh so bile sicer videti prikupne, a pogled na avto, ki parkira s kolesi na robu škarpe in kljunom čeznjo, me je kar zmrazil. Po četrt ure sva pri kažipotih na 413 m in Spodnjih Stranicah 51 z velikim parkiriščem sestopila na glavno cesto Vojnik–Zreče. Na levi se je že videla prva grobnica frankolovskih žrtev v spominskem parku, midva pa sva cesto prečkala in nadaljevala v desno ob njej. Levo pod njo je tekla Tesníca.

 

 

Za odcepom pri razpelu čez manj kot 5 minut sva na travniku zagledala spomenik preboju Štirinajste s Konjiške gore na Lindek. Po stranski asfaltni cesti proti vzhodu sva prišla mimo kažipotov (Kralj, 412 m) v vas Bukovlje. Prečkala sva pritok Tesnice ter se mimo kapelice in kažipotov (Kralj, 436 m) povzpela proti gozdu. Pri ribogojnici (Bukovlje 53) čez dobrih 5 minut so se prvošolci zbirali za pohod in ko naju je zanimalo, kaj je njihov cilj, sva »izvedela«, da vikend gospe Katje. V Cankarjevih ribnikih, ki se napajajo iz izvira Zverovje, gojijo postrvi. Te prodajajo, lahko jih lovijo gostje sami, tam pa je tudi okrepčevalnica. Za ribogojnico je konec asfalta.

 

Za odcepom desno k Bukovlju 51 in kažipotoma (Zverovje, 463 m) čez slabih 10 minut se je makadamska cesta poslabšala v kolovoz, ponekod »obogaten« z asfaltom. Za prežo in kapelico sva se ustavila pri skrivnostnem lesenem kažipotu UPELLAE / VITANJE levo – skrivnostnem, ker levo ni bilo nobene poti in ker (še) nisva vedela, kaj je Upellae.* Za naslednjo prežo in leseno počitniško hišico levo ob gozdu se je kolovoz začel vzpenjati. V bregu na levi sva zagledala hiše in slabe četrt ure od Bukovlja 51 se je desno v gozd odcepila steza. V nekaj korakih sva bila pri leseni lopi, lesenih medvedih, apnenici in raznem orodju bukoveljskega Zavoda Norik, ki se ukvarja z doživljajskim turizmom za otroke.

 

 

Vrnila sva se na kolovoz in brž zatem zavila desno na asfaltno cesto. Mimo običajnih kažipotov (Čretvež, 534 m), lesene tablice KLAVDIJEVA VRATA / AD LOTODOS / STRANICE** in kapelice sva čez 5 minut prispela v Čretvež, kjer so očitno priljubljene »ocvetličene« fasade. Za zadnjo hišo (Kresnik, Čretvež 9) sva zavila desno in pri kažipotih zapustila asfalt. Brž zatem sva se povzpela desno na zaraščeno gozdno stezo (odcep ni bil označen, a čez čas se je pojavila markacija). Končno sva stopila na planinsko pot in se začela vzpenjati na Konjiško goro. Zadišalo je po gobah. Ko se je vzpon unesel, sva na dobro označenem razcepu zavila desno na boljši kolovoz, ki pa se je kmalu »skrčil« na eno kolesnico.

Četrt ure po tistem, ko sva zapustila asfalt, sva se znašla na križišču Koroška koča (733 m; imenuje se po nekdanji gozdarski koči, ki je stala malo nad cesto). Med kažipoti je bil za naju nov desno Koča p. štepihu 25min, Stolpnik 55min. Tam je bilo še nekaj pohodnikov, zgovornih poznavalcev okolice, namenjenih k lovski koči na kostanjev piknik. Sledila sva kažipotu naprej proti gozdu in ob njegovem robu puščici levo. Poleg markacij in oznak XIV sva naletela na zbledelo peterokrako na neki skali. Pri poseki na levi čez 10 minut se je odprl širok razgled na dolino. Ravno takrat je prišla nasproti skupina varovancev nekega zavoda za varstvo odraslih s posebnimi potrebami, namenjenih na piknik pri lovski koči Štepih. Vodja skupine Martin nama je razložil, kaj se vidi od tam (levo Zreče, na sredi Oplotnica, desno Slovenske Konjice, tudi vse cerkve na okoliških hribčkih je poznal). Nekoč je tam tekla označena stezica, odkar pa so zaradi poseke pot razširili, so markacije izginile. Naročil nama je pozdrave za Kumškove.

Kmalu sva se začela spuščati in šla skozi pravcato polje odcvetelih konjskih griv; res mora biti lepo, kadar je tam vse rožnato rdeče. Po slabih 10 minutah sva sestopila na križišče Grofov štant, kjer naj bi bila po vodniku Francija Horvata Po poteh XIV. divizije najvišja točka etape (800 m, na kažipotih poleg 800 tudi 802), a očitno ni, saj je bila vsaj že poseka više. To je najpomembnejše planinsko križišče na Konjiški gori. Tam so kažipoti nazaj Grad Lindek 2h 40min, Basališče 8h, skrajno levo Sl. Konjice 1h, desno nazaj Stolpnik 30 min., naprej Dramlje 3h, Resevna 8h, Vojnik 3h 30min, na drevesu napis 3 KRIŽI rahlo levo. Gozdna cesta, ki se je spuščala naprej, je bila označena s XIV. Kmalu sva jo zapustila levo navzdol po kolovozu, a se hitro vrnila nanjo in tam je bila že zelo slaba. Ko sva se vzpenjala mimo preže, sva bila seveda spet više od Grofovega štanta. Prej kot v 10 minutah sva dosegla Vratca (810 m; S 46.32876, V 15.37786) med dvema hribčkoma. To je v resnici najvišja točka 15. etape.

 

 

 

 

Z Vratc sva se spustila po drugi strani Konjiške gore, sprva zelo strmo. Že pod vodohranom Kamna Gora je strmina popustila. Tisto, po čemer sva se spuščala, se je prelevilo v slabo gozdno cesto. Nad stikom z drugo na desni sta bila ob najini na drevesu napisa VOJNIK in XIV s puščico desno, ob sosednji pa kažipoti (Pod Vratci, 743 m), med njimi desno Sojek 35min, Zg. Slemene (Kumšek) 50min, dopisano XIV.D., in tja sva zavila. Zapustila sva Konjiško goro in dobrih 10 minut pod najvišjo točko prikorakala iz gozda v Kamno Goro. Pri hiši 9 sva stopila na asfaltno cesto. Ob avtobusni postaji in kažipotih (687 m) sva zavila desno mimo krajevne table Kamna gora in takoj levo mimo zanimivega, žal propadajočega gospodarskega poslopja. Manj zanimivo, a lepše je bilo naslednje pri Kamni Gori 6, ozaljšano s koruznimi storži in bučami. Za njim sva zavila desno na širok kolovoz, kjer ni bilo markacij. 

 

 

 

Na drevesu pod smerno tablico Sveti Tomaž po četrt ure je bila končno spet markacija. Nisva vedela, ali je to tudi najina smer, in šele pogled na zemljevid nama je to potrdil. Sledil je kar strm spust in tudi tam je bilo markacij bore malo. Čez 10 minut sva prišla iz gozda v vasi Sojek in nadaljevala levo po asfaltni cesti. Tam tečeta tudi Jakobova in Slomškova pot. Že za Sojekom 1 pri kažipotih na 535 m sva zavila desno. Na razcepu asfaltnih cest sva šla po srednjem kraku (Kamna Gora (Kumšek) 10min, Dramlje 1h 55min). V gozdu nad levim cestnim krakom sva opazila mizo in stolčke, poleg pa rastišče mušnic.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po cesti naprej se pride v Vojnik in po njej teče Jakobova pot, midva pa sva zavila levo z nje na gozdno stezo (smer Dramlje), ob kateri je bilo obilo kostanja in sirovk. Tudi na naslednjih dveh razcepih sva se držala levo. Nekaj časa ni bilo oznak, potem pa sva spet prišla na markirano pot in ugotovila, da sva jo za nekaj časa zgrešila (označenost je precej slaba). Dosegla sva kolovoz in že spet nisva vedela, kam naprej. Po puščici za navzdol, vidni z desne strani, sva sklepala, da morava desno. Kratek čas sva stopala po udobni široki stezi, nato naju je puščica usmerila levo na ožjo in bolj strmo. Dobrih 20 minut od Sojeka sva prispela h Kumšku (Stare Slemene 48), kjer so obirali jabolka.

 

 

Žig KT 15 sva si odtisnila že pred šestimi dnevi. Spet sva posedela pri njihovi mizi, da sva pomalicala in se vpisala v vpisno knjigo. Od letošnjih štirih vpisov so bili vsi najini. Tokrat se nama je za kratek klepet pridružil gospodar. Sporočila sva mu Martinove pozdrave. Postregel nama je z jabolčnim sokom; zanj so na nekem tekmovanju dobili zlato medaljo. Ko je izvedel, da hodiva po Poti XIV. divizije, je povedal, da mu je oče pripovedoval o tistih časih. Najbolj si je zapomnil, kako hudo je bilo borcem, ko v hudi zimi niso imeli čevljev in so si noge zavijali v vrečevino.

 

Vrnila sva se po isti poti, kot navadno z manjšimi »dodatki«. Čez slabe pol ure (5 minut pred smerno tablico Sveti Tomaž) sva opazila kažipot levo GRADIŠNA PEČ 100m (to je hrib nad potjo), ki ga tja grede nisva. Nato naju je na koncu Kamne Gore ob vstopu v gozd razveselil pogled na čeden venček lesnih gob. Ribogojnica čez poldrugo uro je bila zdaj odprta, zato sva se sprehodila med ribniki; dišalo je po pečenih ribah. Ko sva čez 10 minut pri spomeniku in razpelu zavila desno na glavno cesto, je bilo veliko več prometa kot zjutraj in zdelo se nama je kar nevarno, saj so vozili zelo hitro. Ni ravno idealno za markirano pot. Kmalu po tistem, ko sva pri kažipotih na 413 m zapustila glavno cesto, naju je prehitel motorist. Čez nekaj časa sva ga našla negibno sedečega na motorju, zvrnjenem na breg. Zbala sva se najhujšega, takrat pa je nasproti pripeljal traktorist, ki ga je poznal, in ga prebudil. »Samo« preveč je spil, pa ga je zmanjkalo kar med vožnjo. Upam, da se je srečno vrnil domov. V 50 minutah sva bila spet pri avtu.

Še k razvalinam gradu Lindek

Obiskati sva hotela še grad Lindek na Grajskem hribu (695 m), kjer je XIV. divizija bíla srdite boje z Nemci, na kar spominja plošča na grajskem zidu. Od poti k ruševinam se desno nazaj kar hitro odcepi pot na Frankolovo. Čez 10 minut naju je ustavila zapornica, saj so ruševine v tako slabem stanju, da je dostop do njih strogo prepovedan (sliki sta zato iz januarja 2011). Grad so verjetno v začetku 13. stoletja zgradili krški škofje, upravljali pa so ga vitezi Lindeški (Vitanjski). Konec 16. stoletja so izumrli, nato so se najemniki in lastniki pogosto menjali, a so vsi za grad slabo skrbeli. Naseljen je bil do leta 1758. Na boje med drugo svetovno vojno spominja kamnita plošča na severni steni ruševin. Pri gradu je klopca, skrinjice pa ni, je le polička zanjo (vpisna knjiga in žig sta pri Landekarjevih, je na plošči poleg spominske pisalo že leta 2011). Pot je markirana, a na maPZS ni označena kot taka.

 
* Zdaj berem, da gre za ime poštne postaje iz rimskih časov, o katerem se zgodovinarji ne morejo zediniti, ali označuje današnje Velenje ali Vitanje.

** Lotodos je bil morda rimski »prednik« Stranic, Klavdijeva vrata v Čretvežu pa naj bi se imenovala po rimskem cesarju.