Prvič letos nad 2000 m

Ko sva se spomladi odpravila na Okrešelj, sva v Podvolovljeku natanko 1 km za mostom čez Lučnico (dobrih 100 m za bifejem Pri gamsu) pri odcepu levo opazila kažipot za Korošico. Nanjo sva se spomnila, ko sva premišljevala, kakšno »proslavo« letošnjega dneva državnosti naj si omisliva. Za izhodišče sva si izbrala planino Ravne, ker letos sploh še nisva bila nad 2000 m in sva tako kanila zlesti še na enega izmed kakih 70 Velikih vrhov (ta meri 2110 m) v Sloveniji. Približno 10 km ozke in vijugaste ceste (le prvi kilometer je asfaltiran) naju je pripeljalo do opozorila, da na travnikih parkiramo na lastno odgovornost. Večina tako in tako parkira ob cesti, preden se ta dokončno izvije iz gozda, se pa najde, ki postavi avto pod najlepšo smreko na planini in tako pokvari fotografijo.

Kažipoti Veliki vrh – Korošica, Molička peč in Dolga trata so naju usmerili levo od bajt na spodnjem koncu planine. Že na začetku je bilo poskrbljeno za moje navdušenje (in Janijev obup, ker ni šlo nikamor): spominčice, potočne sretene, zlatice, dvocvetne vijolice, planinski srobot, orlice, gozdne krvomočnice, bavarski zali kobulčki, živorodne dresni, navadne nokote, navadne marjetice, materine dušice, raznovrstni skrečniki, poponi, jetičniki, navadni jagodnjak (če naštejem samo rože, ki jih poznam, in sploh ne omenjam bujno cvetočih trav)! Skozi gosto podrast se vzpenja skalnata potka. Spodaj, kjer jo je odnesel plaz, je možakar, ki sva ga srečala na planini in nama je dal nekaj napotkov, narisal rdeče pike, više pa sva sledila redkim obledelim markacijam in se držala »glavne« poti (na zemljevidu ni vrisana kot markirana). Kmalu sva se znašla med ruševjem in pojavile so se nove rože: kamniške murke, alpske velese, ranjaki, svišči (toliko clusijevih sviščev v enem dnevu še nisem videla!), spomladanska resa, navadni slečniki, dišeči volčini, vretenčasti ušivci, grebenuše. Uživala sva v razgledu na Veliki Rogatec, Lepenatko, Vrh Kašne planine, Menino planino, Veliko planino. Na planini Dolge trate sva si malo odpočila, stopila do križa pod Dleskovcem, nato pa nadaljevala levo od koče. Med zelenimi in vijoličnimi zaplatami rušja in brezstebelnih lepnic naju je komaj še markirana potka pripeljala okrog Dleskovca na Sedelce (1840 m). Sledila sva kažipotu Molička peč in kmalu na skali sredi poti opazila že slab napis V. vrh, nad njim pa v desno stezico med ruševjem. Nadaljevala sva, upajoč na nekaj boljšega. Ob poti so cvetele množice »encijanov«, navadnih slečnikov, alpskih mastnic, spomladanske rese, alpskih veles. Ob skalnati potki, ki teče mimo večjih in manjših vrtač, so se pojavili wulfenovi jegliči, rumeno milje, kobulaste vetrnice, julijski lan, dišeči volčin in edina pogačica (pogača!) na vsej poti. Malo pred Pragom se je končno pokazal sicer slab, a vendar kažipot Veliki vrh. Nemarkirane poti (pa še med ruševjem) sva se nekoliko »bala«, a so naju nadvse prijazno vodili številni možici. Vzpon »odlikujejo« zelo ostre skale in precejšnja strmina. Kos poti je bil še pokrit s snegom, ki ga vsi očitno raje obhodijo, gotovo zaradi nevarnosti zdrsa. Mali alpski zvončki so že odcvetali, zlati koreni pa se še niso odprli. V slabe tričetrt ure sva stala na Velikem vrhu.*

Povzpela sva se še na Veliko Zelenico, simpatično pisano zaradi zelenih zaplat ruševja in belih ovc. Ko so se naju navadile, so postale mirne in celo radovedne. Dol grede sva spet sledila možicem, a očitno drugim, saj sva se vrnila na pot nekoliko naprej od kažipota. Onstran Praga sva se po razdrtem svetu spustila mimo lesenega križa s Križanim na Moličko planino. Pred njo je označen odcep levo na Korošico, z desne pa tam priteče pot iz Robanovega kota. Počitek na prijetni planini je prišel kar prav. Razgledi so nama obudili spomine na Krofičko, Strelovec, Robanov kot. S planine je lep (spet drugačen) pogled na Veliki vrh. Ogledala sva si še kapelico sv. Cirila in Metoda na prikupnem »kupčku« nad kočo, nato pa se povzpela nad njo za kažipotom Korošica in mimo odcepa v levo (napis Kapelica Molička peč je komaj še opazen), kjer sva se nameravala vrniti. Priključila sva se poti, ki priteče ob pobočju z leve (ni oznak), in takoj zatem še eni taki (obakrat sva zavila desno), kmalu pa z drugega Sedelca (1900 m) zagledala Kocbekov dom na Korošici (1808 m). Tam je prostora za nekaj nogometnih igrišč (čudovit kraj za višinske priprave naših vrlih nogometašev!). Lučki Dedec, s katerim se spogleduje Kocbek, ima s te strani prav izzivalno podobo. Na robu planine so bili še ostanki snega, travniki pa posuti s spomladanskimi svišči.

Vračala sva se sprva po isti poti, pri napisu Kapelica Molička peč pa sva se spustila desno. Kadar se nisva prebijala med ruševjem, sva previdno stopala po drobirju, zaradi katerega na strmini precej drsi, v njem pa se odlično počutijo kernerjevi maki. Zanimiv je pogled na »preklani« Žvižgovec (domnevno**). Od Moličke planine je šlo spet po znani poti čez Prag do Sedelca (1840 m), od tam pa levo, po bolje označeni poti na planino Ravne (ta pa je vrisana na zemljevidu). Mimo partizanskega spomenika na mestu, kjer je med vojno delovala tiskarna, sva prišla do lese, kjer so nama priporočili neoznačeno desno pot (naravnost se pride na obračališče na koncu gozdne ceste, a kdor parkira pod planino, si z desno potjo prihrani vračanje po cesti). Na Ravne sva prišla z zgornjega konca. Kar hitro sva se spravila domov, saj je bilo tam zaradi celega avtobusa planincev za naju preveč živahno. Po sedmih urah in pol čiste hoje pa se je bilo tudi kar prijetno še malo peljati.

*Veliki vrh je najvišji vrh Dleskovške planote (imenovane tudi Veža). Gora ima dva vrhova; čeprav je Velika Zelenica za 4 m višja, pa so »Aljažev« stolp in kamnito piramido postavili na postavnejšega soseda.

**Tudi z vrhovi okoli Moličke planine je nekaj »težav«. Novi zemljevid Grintovci pripisuje Molički peči 1829 m, Žvižgovcu pa 1865 m; med njima teče pot iz Robanovega kota, kar se ujema s kažipotom na terenu. Na starem zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe (KSA) je kota 1829 m brez imena (enako v vodniku KSA); po njem je Molička peč visoka 2029 m, na zemljevidu Grintovci pa je toliko (2028 m) visoka neimenovana kota med Veliko Zelenico in Poljskimi devicami. Vodnik KSA pripisuje 2028 m Poljskim devicam, ki so po obeh zemljevidih visoke 1879 m. Midva imava že tako težave z ugotavljanjem, katera gora je katera, tu pa sva odnehala in raje uživala v njihovi lepoti.

Kofce (brez štrukljev), Ilovica, Šija in Kačja pot

Na prvi zimski dan si je Jani želel združiti Veliki vrh (zaradi težav z okončinami letos še niti enkrat nisva bila nad 2000 m in to se mu je zdelo za malo) in štruklje na Kofcah. Parkirišče pod Zajmenom (S 46.414573, V 14.300276) sva sicer že poznala, a od takrat se je zgodila še ena – niti ne preveč presenetljiva – sprememba: zapornica in parkirnina 4 evre na dan (plačljiva s kovanci ali kartico). Ko sva prišla, je bil najin avto tretji, ko sva odhajala, jih je bilo že pet, eden pa je pri zapornici obrnil (morda ni hotel ali mogel plačati).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na drugi strani parkirišča sva prestopila suh Gebnov potok, potem pa z gozdne ceste zavila levo na markirano skalnato-koreninasto pot; smerni tablici KOFCE s knafelčkom namesto O so dodali kažipot BLIŽNJICA. Pred prazno Zajmenovo samopostrežno stojnico sva spet stopila na gozdno cesto. Kažipot pod hišo nasproti stojnice naju je usmeril navzgor po cesti, pod katero sva zagledala Zajmenovo domačijo (Podljubelj 230). Naslednja koreninasta bližnjica je tekla ob poseki in se ob ograji povzpela na cesto. Pri Matizovcu 25 minut nad parkiriščem sta naju markacija in puščica na skali usmerili desno nad hišo. Za bližnjo Matizovčevo žago sva vstopila v gozd.

 

 

Dobro označena pot očitno služi za vlako, zato je bila zelo blatna. Čez 10 minut naju je mejna markacija usmerila levo in naju rešila blata. Nadomestili so ga kamni in skale. »Zasledovale« so naju tri zgovorne ženske, za njimi pa so prišli še štirje zgovorni fantje, ki so nas vse prehiteli. Nekaj časa ni bilo videti markacij, toda pot je bila očitno nadelana, zato sva se zanesla, da je prava. Po 25 minutah sva stopila na gruščnato stezo, a jo hitro zapustila v desno proti lesi (S 46.41844, V 14.31715). Pojavili so se prvi ostanki snega. Nekaj časa sva imela na izbiro gruščnat jarek ali korenine. Potem ko sva prečkala manjšo jaso, naju je kolovoz pripeljal na poseko in pojavile so se ograje. Spet sva vstopila v gozd ter nadaljevala po strmi cesti navzgor in čez še nekaj posek. Kjer je ležal sneg, je bila poledica. Tiste tri ženske, ki so naju medtem tudi prehitele, sva ujela, ko so fotografirale razgled nazaj. Pogled na Begunjščico in Triglav v ozadju je bil res lep.

 

 

 

Zdaj smo bili že na planini Kofce in kmalu sta se pokazala Veliki vrh in Dom na Kofcah (1487 m). Slabe pol ure nad leso sva bila pri njem. Tisti štirje fantje so razočarani sloneli na ograji in naju sprejeli s slabo novico: »Zaprto je.« Kako?! Saj sva na spletu prebrala, da je dom odprt (bila je nedelja). Tudi oni so se pozanimali in nikjer ni pisalo, da je zaprt.* Niti na domu ni bilo kakega obvestila o zaprtju. Na Kofcah sva bila že sedemnajstič, pa nikoli dotlej še nisva obstala pred zaprtimi vrati. Z načrtom, da si pred vrnitvijo v dolino privoščiva slavne štruklje, torej ne bo nič. Omenjene planinke so nadaljevale na Veliki vrh, midva pa sva misel nanj opustila, ker so bili zasneženi deli poti že na planini poledeneli. Zaradi opozoril PZS sem imela s seboj dereze, Jani pa ne, zato se nama ni zdelo umno izzivati nesrečo. Na vrsti je bil plan B.

 

 

Odpravila sva se proti planini Šija, ki se je videla že od daleč. S Kofc sva se spustila v gozd na kolovoz, kjer so se pojavile turnokolesarske markacije. Tam teče pot Trans Karavanke. Po delu kolovoza je mezela voda, zato je bil še bolj poledenel. Mimo lesenih kažipotov levo nazaj KOFCE po planinski poti, nazaj po kolovozu KAPELCA, naprej ŠIJA naju je čez 15 minut pripeljal skozi odprto leso na planino Ilovica (1462 m). Nad njo se je dvigal Froncov greben. Slabih 5 minut od lese sva mimo ograjenega vodnega zajetja prikorakala do pastirskega stanu, okrašenega s starimi krpljami in dvema figuricama, nad vrati pa je visela podkev, simbol sreče. Desno pod potjo naprej sva opazila korito, niže v gozdu pod travnikom pa streho (najbrž počitniške hišice). Mimo še enega zajetja sva prišla k naslednjemu stanu, na katerem je pisalo KUJAVN'K 1482 m in poleg napisa je bil narisan pobesnel bik.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za drugim stanom sva nadaljevala po stezi v desno, čeprav je GPS kazal, da je pot više. Bil je čudovit sončen dan in zdaj, ko mi ni bilo treba tičati v megli, se mi je tudi megleno morje tam spodaj zdelo zelo lepo. Kmalu za ograjo – k sreči brez žic – sva spoznala, da steza nikakor noče zaviti v pravo smer, zato sva se pred vrsto smrek odločila kar na pamet povzpeti levo navzgor. Ko sva grizla kolena, so naju presenetili trije ali štirje posamični spomladanski svišči, tri majcene marjetice in dva telohova popka. Cikcakala sva po komaj opaznih stezicah, po številnih živalskih iztrebkih sodeč stečinah. Rob, h kateremu sva stremela, se je četrt ure nad Ilovico izkazal za planino Šija. Pri vodnem zajetju in cisterni je z leve pritekla pot, ki sva jo zgrešila na prejšnji planini. S pomočjo mogočnega štora oziroma debele korenine, na katero sva lahko stopila dovolj visoko, sva prelezla ograjo (v primerjavi z izkušnjo z Menine mačji kašelj!) in stopila na planino.

 

 

Na tabli nad vhodom v stan Jelendol 32 sta bila napis Planšarija Šija 1540 in slika kravje glave z rožami v gobcu, obakraj vhoda pa napisa DOBRODOŠLI na planini Šija s šopkoma planinskega cvetja. Tudi tam nista manjkali podkvi. Za še eno hiško sva prišla do lepo vzdrževanih objektov za živino. S pastirskega dela planine sva se povzpela po kolovozu na njen zahodi rob s Taborniškim domom Šija (1528 m; tako piše na stavbi, ki pa je v resnici više kot planšarija), ki je last tabornikov Rodu Kriške gore iz Tržiča. Stavba je bila zgrajena kmalu po vojni kot karavla jugoslovanske vojske. Graničarji so v njej bivali vse leto, saj so bile takrat planinske obmejne stražarnice samooskrbne (v stavbi poleg karavle so vojaki kuhali in pekli kruh). Po letu 1970 so se graničarji umaknili in karavlo so preuredili v Planinski dom Momčilo Marjanac, ki ga je upravljalo PD Planinac iz kranjske vojašnice. Polkovnik Marjanac je bil poveljnik garnizije. V domu so stregli vojaki, večinoma tja premeščeni kazensko. Kuhinjo so preuredili v počitniško hišico, ki so ji rekli Tavčarjev vikend po generalu Francu Tavčarju, ki ga je menda največ uporabljal. Leta 1992 so vse skupaj prevzeli tržiški taborniki, ki so dom preuredili v zavetišče s 34 ležišči v štirih sobah, kuhinjo pa v apartma za šest oseb. Od taborniškega doma sva se mimo prostora, kjer je nekoč stala uta, odpravila še k čedni koči GRS Tržič.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad kočo GRS sva sledila kažipotu KAČJA POT NA FRONCOV GREBEN v smrekov gozd. Ta pot je Janija tako zanimala, da je bila »zaslužna« za že omenjeni plan B. Ozka stezica, ki je tu in tam tudi malo visela, naju je vodila mimo preže in čez melišče, takoj za njim pa sva se na razcepu držala desno (navzgor). Ko sva prišla iz gozda, se je steza skoraj izgubila v travi, po dobrih 20 minutah pa izginila pod snegom. Že sva nameravala obrniti, ko je Jani malo više zagledal ovinek, ki ga je prepoznal po zemljevidu, zato sva se prebila gor in nadaljevala po Kačji poti. Komaj sva se rešila ene težave, že se je pojavila nova: iz doline se je začela naglo dvigati megla. Jadralcu, ki se je prikazal nad nama, ni grozila, k sreči pa se je usmilila tudi naju. Čez slabih 10 minut je pot zavila naravnost navzgor skozi ruševje, potem pa spet po pesku vzporedno s pobočjem. Sneg na srečo ni bil več pomrznjen, razen ponekod v gosti senci ruševja. V naslednjih 20 minutah sva za nekaj manjšimi melišči stopila na res široko, z njega pa zagrizla strmo naravnost proti pečinam. Dosegla sva jih pri klopci (približno 1700 m, S 46.42660, V 14.32732), misleč, da sva na najvišji točki. Sledil je zasnežen odsek, po krajšem spustu pa še en strm vzpon, pretikanje skozi tesen skalni prehod in znova vzpon k skalnim stenam.

 

 

 

 

Slabe četrt ure od klopce sva zagledala v ruševju ležeč podrt kažipot TABORNIŠKI DOM ŠIJA, ki je tam ležal že jeseni 2021, pa ga še vedno nihče (recimo taborniki) ni postavil nazaj. Tam se je desno vzpela pot čez Froncov greben na Kofce goro, midva pa sva sestopila levo h kažipotom (1560 m je »sumljiv« podatek – na maPZS piše 1695) nazaj Kofce gora 40min, Kladivo 1h 40min, levo Dom na Kofcah 15min, Podljubelj 2h (da se desno pride na Veliki vrh, pa ni pisalo). Spustila sva se proti Kofcam. Srečala sva precej planincev in še več se jih je že vračalo z Velikega vrha. Od klopce pri križu (1596 m) čez 25 minut je ostal le še količek, torej še manj kot pred štirimi leti; nazadnje sva jo videla célo konec leta 2019. Do doma je bilo le še 10 minut. Na klopeh pred njim je sedelo precej planincev. Eden je šel naročit nekaj za ženo, pa se je vrnil praznih rok (vsi drugi smo že vedeli ...).

 

 

Od koče sva se vračala po poti vzpona. Čez dobro uro sva pristala na parkirišču, kjer je bilo šestnajst avtomobilov (precej pa sva jih videla še niže kar ob cesti). Čeprav sva pojedla ves študentenfuter, kar sva ga še premogla, sva komaj čakala kočerjo. S Kofc pa res še nikoli nisva prišla lačna.

* Čez tri dni sem znova preverila na spletu in povsod (Dom na Kofcah, PZS, TPIC Tržič) je še vedno pisalo, daj je dom odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih (le pri PD Tržič je bila rubrika o obratovalnem času prazna). Ko sem toliko brskala po spletu, pa me je vsevedni stric Google na telefonu kar sam obvestil, kaj se dogaja (to je bilo objavljeno že dan pred mojo »raziskavo«!).