Po stopinjah Josipine Turnograjske

Sveti Jakob nad Preddvorom je v teh dneh prijeten cilj kratkega popoldanskega izleta, še zlasti takrat, ko ljubljansko kotlino pokriva megla. Če se boste na parkirišču pri gradu Turn malce razgledali, boste hitro opazili kažipot na Jakoba čez senčnico; vsekakor zanimiv raziskovalni izziv. Markirana pot se v ključih hitro vzpne po strmem pobočju nad gradom do vrha hribčka Tabrca, kjer vas čakajo klopce in v krog posajeni lipovci, pod katerimi je (tako pravi bližnja tabla) počivala tudi Josipina Turnograjska. S Tabrca se po stopnicah spustite proti severu pot do kolovoza, ki vas v nekaj minutah pripelje do okrepčevalnice, mimo katere se proti Jakobu odpravi večina izletnikov.

Vabilo na Žavcarjev vrh

Včeraj sva se odpravila na pohod z opisom poti na Žavcarjev vrh, ki sva ga našla na spletišču Zaplana.net, zato vam je ne bom opisovala še jaz, navržem pa naj nekaj podrobnosti, da vas spravim od doma, saj se menda obeta še nekaj lepih dni.

Snega je ravno prav za zimsko pravljico in da vam na sitnih krajih ni treba gaziti po blatu, pa spet ne toliko, da bi bile potrebne gamaše. Smreke na vrhu so prave snežne kraljice. V planinskem domu so prijazni in dobro skuhajo. Tokrat se mi niti nad Štajerci ni treba pritoževati, češ kje tičijo ob lepih sobotah – kar precej pohodnikov je prišlo do doma, vendar nobeden po najini poti (na vrh pa sva se podala samo midva, torej so le nekoliko »čudni«). Čisto do vrha sva hodila poltretjo uro.

Dol grede naju je »posvojil« prijazen in zgovoren Mariborčan ter naju pregovoril, naj se vrneva po drugi poti, v Brestrnico, češ da naju bo že zapeljal do avtomobila. Ni nama bilo žal, čeprav večina označene poti teče po cestah, tudi po asfaltu (slabi dve uri). Gor grede pot ni bila prida razgledna, dol pa prav lepo. Naključni vodnik nama je razlagal pohorske in kozjaške razglede, skoraj ves čas pa je pritegoval naše poglede prikupen hrib s cerkvico sv. Urbana na levi. Ob priliki bova upoštevala nasvet novega znanca: parkirati pri pokopališču v Kamnici, z avtobusom v Brestrnico (tega smo se že nekoliko odvadili, ne?), od tam pa čez Tojzlov vrh k sv. Urbanu in nazaj v Kamnico.

Zima na Zaplani

Zadnje sneženje nam je končno prineslo 20 centimetrov snega in dokazalo, da je januar še vedno zimski mesec. Če bi radi uživali v zimski pravljici morate pohiteti; na južnih pobočjih sneg hitro izginja. Pa še nekaj idej za izlete po Zaplani.

Kurji vrh osvojen!

Če se ne jemljete preveč resno, si lahko postavite za cilj Kurji vrh (1466 m). Resno postane šele potem: kako ugotoviti, kateri vrh je to. Pravzaprav zabavno.

Včeraj sva se torej odpravila na Menino. Onstran Črnivca je ne zelo daleč za krajevno tablo Nova Štifta pri kapelici kažipot za Šmiklavž, kjer zavijete desno. Ni se vam treba peljati do cerkve, misleč, da boste tam lahko parkirali, ker ne boste, ampak takoj za lesenim mostom čez Dreto zavijte levo (vabi vas tudi rdeča planinska tablica). Na domačiji Francelj so nama prijazno dovolili parkirati (»Zdaj ko trava še ni velika,« je rekel gospodar.) in za njo se začne markirana pot. Ves čas je dobro označena, le mimo Vrtačnika ne (ko pridete na cesto pod domačijo in markacij zmanjka, se držite leve vlake, vrh katere vas na skali čaka naslednja markacija). V slabih dveh urah sva bila na planini Travnik. Tam lahko uživate v razgledu, pozvonite z zvončkom želja (upam, da »deluje«) in se zabavate ob kamnitih »figuricah«, ki jim je nekdo z nekoliko bujno domišljijo dodal napise.

Poldrugo uro hoda od planine pa pridemo do Kurjega vrha. Ampak ni označen. Morda ni pravi? Kaj pa naslednji? Ta bi moral biti! Tudi ni označen ... Domačina, ki sta raziskovala teren za turno smuko (verjameta obljubam, da bo prihodnji teden sneg, ali pa so bili ogledi namenjeni naslednji zimi?) in poznata te hribe, sta priznala, da ne vesta, kateri je, a sta pribila: če sva bila na obeh, sva bila gotovo (tudi) na pravem. Problem rešen! Ampak Jani je rekel, da to ni nič, zato sva potegnila še dobre pol ure do Doma na Menini in nato še tistih nekaj minut na vrh – na Vivodnik (1508 m). To pa je bilo že nekaj. A če vprašate mene, je glavno, da sem bila na Kurjem vrhu. Tako posrečeno ime ima. Janijevega mnenja o kurah vam pa raje ne povem.

Snega razen pri domu in na Vivodniku ni bilo, zato pa toliko več telohov in trobentic. Če bo zapadel sneg, do Travnika ne bo težav, naprej pa je precej markacij po skalah, kjer jih bo sneg pokril. In še svarilo: ker velik del poti teče po vlakah, skalnatih stezah in travi, je po dežju primerna le za ljubitelje blata in drsanja.

Na Rašico iz Povodja

Kratkih pohodov za po službi, pa še pozimi, ko je ob petih tema, nama že zmanjkuje, zato pridejo na vrsto tudi ponovitve. Na Rašico sva se nekoč že odpravila iz Mengša čez Gobavico, ena pot vodi tudi iz Trzina čez Dobeno, Ljubljančani pa bolje poznajo tisto iz Črnuč oziroma Gameljn.

Tokrat sva se odpeljala skozi Vodice in Skaručno do ribogojnice v Povodju. Planinska tablica ponuja Šmarno goro (naravnost) in Rašico (levo). Torej levo. Pred mostom čez Gameljščico nas markacija in puščica usmerita levo (parkiramo pa onkraj mostu pri vadbišču za konje). Pri kmetiji, kjer domujejo konji, piše, da je do Planinskega doma Rašiške čete uro in 40 minut hoda. Takoj sva izračunala, da naju bo ujela noč, zato sva pospešila korak. Zaradi ograje je pot prestavljena pod prejšnjo, sicer pa je dobro označena. Po pol ure prijetnega vzpenjanja po gozdu zavijemo levo na gozdno cesto, čez četrt ure pa na razcepu desno proti križišču, na katerem je leva cesta naša. Pripelje do planinskega doma, a ko zagledamo razgledni stolp, jo lahko uberemo kar naravnost na vrh (uhojena stezica priča, da marsikdo stori tako). Na cilju sva bila natanko v eni uri.

Vrh (641 m) se imenuje po narodnem heroju Stanetu Koscu, a njegove spominske plošče ni več. Razgledni stolp je precej nov in se ne maje tako, kot se je stari. V mraku se je komaj še kaj videlo, pogled na razsvetljeni vrh Šmarne gore pa je bil precej lep. Preberite še http://www.slovenia.info/?koca_planinski_dom=27929 in razgledišče vas bo gotovo zamikalo.

Spust je bil jadrn: dobre pol ure. Če le morete, si vzemite nekaj več časa (poldrugo uro gor, eno dol) in čeprav je "samo" Rašica, vas čaka prav prijeten pohod.

Izgubljeni in najdeni "predmeti"

Pohodniki in planinci izgubljamo očala, rokavice, palice ... in očitno tudi pse. Na poti na Rašico se je izgubil siv mešanec med kodrom (pudljem) in terierjem Tedi. Najditelj naj veselo novico sporoči po telefonu 031/682-033. Ni moj (ne kličite torej mene), samo nesrečnemu lastniku bi rada pomagala.

Ženiklovec (1715 m)

Sobotno jutro je bilo sivo in zoprno vlažno, zato je bilo treba nekam više. Na parkirišču pri planini Podstoržič (na Spodnjem Jezerskem pri Kanonirju levo, v Dolu spet levo; gozdna cesta je precej slaba, tudi poledenela) še ni bilo nič bolje, pod Škarjevo pečjo pa se je sivina dolinskega jutra začela razpirati v bleščečo modrino. V dobri uri sva bila na Javorniškem prevalu (snega ni bilo skoraj nič, zato pa precej ledeno) in nato čez kake pol ure na le nekoliko zasneženi planini Javornik. Tam se je kar težko odločiti za nadaljevanje poti, tako lepi razgledi se ponujajo. A Ženiklovec (Veliki Javornik) vabi. Ker nanj ni markirane poti, vrh pa se vidi, si lahko sami izberete pot, kjer je najmanj snega, najmanj ledeno, najmanj strmo – ali pa najbolj, če vam je tako ljubše. Zgoraj je bilo vendarle treba nekoliko gaziti, zato je zadnji vzpon trajal kar pol ure. Kakšen razgled! Storžič komaj lučaj stran, na obzorju Julijci z Očakom, pred njimi Dobrča, potem dooolga Košuta od A do Ž (tudi Kofce, toliko da ni zadišalo po štrukljih!), Virnikov Grintovec, Kočna, Krvavec, bliže pa Stegovnik, Mali Javornik, Kozji vrh ...

Vrnete se lahko po isti poti ali pa kot midva: nazaj na planino in po cesti naokoli do sedelca med Javornikoma (če je še časa in moči, je v levo kake pol ure do Malega Javornika, 1685 m), od tam pa desno nazaj proti Javorniškemu prevalu. Markirano ni ravno zgledno in če se boste kot midva znašli na majhni planini z leseno stajo ob vznožju, le zavijte desno po gozdni cesti, čeprav vodi v napačno smer, saj bo kmalu zavila levo in vas pripeljala na preval. Od tam pa po že znani poti do izhodišča. Brez Malega Javornika dobri dve uri (če nič ne zaidete ...).

Na Ženiklovec se lahko povzpnete tudi s tržiške strani, iz Loma pod Storžičem (V. Habjan in I. Mušič: Tržič, planinsko-izletniški vodnik, PZS 2006, str. 39).

Takšne zime pa že dolgo ne

Če ste se te dni vozili po Gorenjski, ste verjetno opazili, da tudi v visokogorju skorajda ni snega. Na vrhu Storžiča ga je le za vzorec (glej fotografijo), Viševnik je povsem spihan, na Pokljuki ga boste na senčnih legah v zametih našli do 20 cm.

Seveda to ne pomeni, da se lahko na izlete odpravljate brez derez (pa tudi cepin je priporočljiv), saj boste največ snega in ledu našli prav na poteh, ki so jih vaši predhodniki marljivo zgladili (tako je na primer pot pod severno steno Storžiča povsem poledenela, pa tudi na sprehodu s parkirišča na Rudnem polju do smučišča je dobro gledati pod noge).