Pojdite na Koreno!

Med prazniki sva se potepala po deželah, ki se komaj kje dvignejo nad 300 m, zato je bil pogled iz letala na razgibano površje Slovenije pravi užitek. Ampak za kak pohod še ni bilo časa, zato naj obudim spomin na Koreno tik pred prazniki. »Uradno« Koreno, po domače tudi Korena, nad Horjulom je prijeten kraj (729 m), do katerega lahko pridete od marsikje: iz Briš pri Polhovem Gradcu, Samotorice, Horjula, Zaklanca, s prevala nad Škoficem, iz Podolnice, Polhovega Gradca. Odločila sva se za Briše.

Parkirala sva pri cerkvi sv. Treh kraljev. Pri kažipotu kmetije Štebavnik sva zapustila asfaltno cesto in prečkala Malo vodo. Makadamska cesta se pri Štebavniku konča. Po kolovozu sva mimo odcepa markirane poti iz Polhovega Gradca (od tu so naju vodile markacije) prišla do počitniške hišice in pred njo zavila desno. Po sila prijetni grebenski poti sva »osvojila« Visoki hrib (602 m), od koder je prelep pogled na Koreno. Med uživanjem v razgledih na Polhograjsko hribovje in dolino (tudi na sv. Tri kralje, ki so nama pazili avto) sva bila kar prehitro na asfaltu v vasi. Vso pot so naju razveseljevali pisani grahorji, pozne trobentice, podlesne vetrnice, repuh, lapuh, vijolice, pljučniki, spominčice, spomladanske torilnice, njivska grabljišča, detelja, marjetice, regrat ... Mehko zaobljena pobočja, ozaljšana z zelenjem in belimi oblački – cvetočimi krošnjami, so bila lep uvod v končni cilj: razgledni vrh. Izza Tošča je kukal Storžič in na drugi strani se je v daljavi belil Snežnik. S ploščo z vrisanimi smermi in imeni gora sva si pomagala še do drugih »odkritij«. Pri cerkvi sv. Mohorja in Fortunata stoji velik križ, znamenje sprave, solidarnosti in sožitja. Pod cerkvijo je kmetija odprtih vrat Pr' Lenart.

Vrnila sva se mimo domačije Pr' Anton (levo od Lenarta), kjer je konec asfalta. Makadamska cesta je komaj kaj označena in tudi drugo ni hotelo biti tako kot na zemljevidu. Kljub temu sva brez težav prišla do Koroščeve kmetije, od tam pa po asfaltu do avta. Travniki ob cesti so bili polni travniških penuš, rumene deteljice, preslic in drugega pomladnega rastja. Ta pot ni tako lepa in razgledna kot tista gor grede, zaradi ceste je tudi nekoliko dolgočasna (izkoristite vsaj ponujene bližnjice), a za vrnitev je še vedno kar dobra izbira, posebno če se ne vračate radi po isti poti. Gor dobro uro in četrt, nazaj slabo uro. Vsa pot je primerna celo za deževno vreme in tudi brez palic ne bi bila pretežka.