Pršivec (1761 m)

Skozi Staro Fužino se zapeljite do trgovine in takoj za njo zavijte levo, šele za ovinkom pa boste zagledali kozolček z napisom Planinski dom na Vojah. Do parkirišča ni daleč, je pa nekakšna bohinjska posebnost: lahko plačate 10 evrov za ves dan, a če boste tam manj kot 10 ur in ne veste, koliko, boste v zadregi: plačati morate namreč vnaprej, kazen za premajhno plačilo pa je menda huda.
Povzpela sva se po poti nad parkiriščem do asfaltne ceste, po njej pa do vrat in pred njimi levo po domnevno opuščeni lovski stezici, ki pa je v resnici zelo široka in uhojena. Pripeljala naju je na markirano pot (tja bi prišli tudi, če bi nadaljevali kar po cesti), ta pa na planino Vogar. Z nje sva sledila kažipotom za Pršivec. Razgledov ni prida, a tisti na Ukanc skozi globoko zev kako poldrugo uro nad Vogarjem je imeniten. Vrh pa je zelo razgleden. Dan so nama polepšali pisane rože, metulji, poskočne kobilice, ki so se oglašale kot ropotuljice, in prava forma viva odmrlih macesnov v različnih »držah«, ki so zaradi vremenskih vplivov že čisto sivi kot kamniti kipi.
Vračala sva se po precej kraškem svetu mimo Majske jame, iz katere je vel prijeten hlad, v eni manjših jam pa je bilo še nekaj snega. V Bregarjevem zavetišču na planini Viševnik sva dobila piti, v koči na Planini pri Jezeru pa jesti (ričet je bil zelo dober). Nekaj junakov se je celo kopalo v najbrž zelo mrzli vodi. Označena pot teče pod Vodičnim vrhom in se izogne istoimenski planini. Potem pa spet Vogar in po že znani poti do avta.
Jani vztraja, da je pot dolgočasna. Res ni posebno razburljiva, je pa dovolj razgibana in čisto prijetna. Zdaj ko bova mesec dni v zelo drugačnih krajih, bom naše hribe kar pogrešala, celo take »dolgočasne«. Na svidenje septembra!

Črno jezero

Pred nekaj dnevi sem naletel na vrhunec naravovarstvene ironije: umetno jezero je zaščiteno kot naravni rezervat. Črno jezero, eden od pohorskih biserov, je namreč umetno jezero, v katerem so zbirali vodo za plavljenje lesa po drčah v dolino Drave. Seveda drč danes ne uporabljajo več, ostalo pa je čudovito jezero, do katerega vas udobna položna pot od Doma na Osankarici (do tja se pripeljete po lepi makadamski cesti iz Oplotnice ali z Rogle) pripelje v dobre pol ure. Izlet bo zanimiv tudi za otroke, saj večino časa hodite po hlodih (tla v okolici so precej močvirna).

Bolj zahtevni planinci se lahko do Črnega jezera seveda odpravite tudi po bolj zavitih poteh; nanj pripeljejo markirane poti s Treh kraljev, iz Oplotnice ali s prevala Bajgot, kamor se lahko iz doline povzpnete mimo Šumika.

Na Struško (Veliki vrh, 1944 m)

Včeraj sva se odpravila na Struško. Parkirala sva v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami, kjer asfaltna cesta zavije levo proti Pristavi, naravnost naprej pa se od nje odcepi gozdna cesta. Po tej sva se napotila mimo Doma Trilobit in umetnega jezera skozi senčni Medji dol na planino Seča. Tam sva se poslovila od sence, si pri lovski koči nekoliko oddahnila, nato pa se povzpela na sedlo Medvedjak. Markirana pot Stol-Golica teče po južnih pobočjih Struške, midva pa sva hotela že takoj na vrh, zato sva se odločila za graničarsko stezo, ki teče ob mejnih kamnih.

Najprej sva osvojila najvzhodnejši vrh Struške Zijalke, se spustila v sedelce, kjer so naju navdušili panonski svišči, ki jih doslej še nisva videla, potem pa se po grebenu povzpela na Veliki vrh. Ves čas naju je razveseljevalo obilje najrazličnejšega cvetja. Kljub vročini je bila pot prijetna, saj je prav osvežilno pihljalo. Z vrha, od koder je imeniten razgled na vse strani (še posebno lep na Golico), sva se spustila na jugozahod in po travnati grapi, posuti s kamenjem, prišla do kolovoza, zavila desno nanj, naslednja grapa pa naju je pripeljala na Belsko planino (Svečico). Tam so naju spet pričakale markacije in naju vodile po preostanku Struške do sedla Kočna. Čez Pusti rovt sva se spustila na križišče Križovec (tako zemljevid in atlas, stari in novi vodnik Karavanke pa knjižno Križevec), z njega pa po cesti proti Domu Pristava. Malo se nama je posrečilo, malo pa so nama pomagale Knafelčeve markacije (te vas skušajo nekje prepričati, da morate ves čas po cesti, pa ni treba) in oznake Naravoslovne in rudarske učne poti, ki so si naju podajale, dokler nisva prišla iz gozda, kjer so nič kaj nepričakovano »izginile«. Kar po travniku navzdol do kolovoza in po njem v vas! Lahko se povzpnete še po cesti do Pristave, a trenutno jo obnavljajo. Pri avtobusni postaji na križišču poiščite začetek markirane poti, da vam do avta ne bo treba po cesti.

Struško toplo priporočam. O njej ste v tem dnevniku lahko že brali, če se vam je bo zahotelo še po kaki drugi poti, pa posezite po izbirnem vodniku Karavanke Irene Mušič in Vladimirja Habjana, ki bo avgusta izšel pri Sidarti.

Kje je že Šit?

Če se boste na Vršič pripeljali z gorenjske strani, boste tik pred prevalom zagledali strme stene dvatisočaka, za katerega marsikdo misli, da je Mala Mojstrovka ... pa ni tako, vrh se imenuje Nad Šitom glava (in res nisem še uspel ugotoviti nad katerim Šitom naj bi bila ta glava). Do vrha vas markacije ne bodo pripeljale, zato boste na udobnih razglednih travnikih pod vrhom srečali le kakšnega alpinista, ki bo nanj prisopihal čez severno ali vzhodno steno.

A kljub temu vzpon ni zahteven: odpravite se po nezahtevni planinski poti na Malo Mojstrovko (ne čez Vratca), nato pa na prvem večjem melišču, ki ga pot prečka, poiščite dobro uhojeno stezo, ki zavije ostro v desno in vas po zložnem vzponu pripelje do melišč pod našim vrhom. Do vrha vodi množica stezic, izberite tisto, ki se vam zdi najprijaznejša, izgubiti se v lepem vremenu res ne morete. Te dni vas bodo na vrhu poleg čudovitega razgleda, mehke trave in črede ovc pričakale tudi prave preproge triglavskih rož.

Vem, da danes bo srečen dan ...

... nas je včeraj, 7. 7. 07, reklo kar precej in nismo se motili. Ne mislim tistih, ki se jih je trlo na magistratih, ampak nas planince, ki se nas je trlo v gorah. Imeli smo prelep dan! Najin cilj je bil Kalški Grében, 2224 m (tako vodnik; ne morem se navaditi, najbrž tudi ker še nisem slišala prepričljive utemeljitve, da ni Kalški grebén).

Zastavila sva pod Roblekom nad Kokro. Čudovita senčnata pot naju je vodila skozi Roblekova vrata (Peči), ob dolgem podoru (kjer se je utrgalo, je še vedno velika rdeča rana), čez melišče in po Lojtri (ob jeklenici gre zlahka), nad katero je bilo sence kmalu konec. Oko so nama razveseljevale turške in kranjske lilije in druge rožice, celo planiko sva videla. Planina Dolge njive je žarela v barvah rododendrona (dlakavega sleča) in številnih drugih rož. Druga (lesena) koča je dajala nekaj malega sence, a konji so si vso vzeli zase in še pri fotografiranju so naju ovirali, tako radovedni so bili (posebno en rjavček me je vztrajno zasledoval in venomer tiščal smrček v objektiv). Nad planino so dišale velike zaplate klinčkov. Na Škrbini sva zavila levo in se vzpenjala pod predvrhovi do cilja, ki sam po sebi ni posebno privlačen, bolj kup kamenja, je pa čudovito razgleden. In še po nečem si ga bom zapomnila. Tam so sedeli trije fantiči (najbrž bi morala reči mladeniči) in eden je telefoniral: »Ej, stari, gor smo! Gledamo Grintovc – tristo metrov višji je, ampak jaz sem ful vesel, da sem tuki.« Slišati je bilo iskreno navdušeno in tega navdušenja ni čisto nič zmanjšala izjava drugega, da na odbojko pa danes ne bo šel ...

Dobre tri ure gor in slabe tri (po isti poti) nazaj. Pogosto sva se ozirala na Ježa in vsak trenutek je bilo videti na njem kako človeško postavo. Tudi imenitna pot, povem iz izkušnje.

(Kobariški) Stol (1673 m)

V juniju se odpraviva v Posočje in osvojiva kak vrh. Lani, ko sva bila na Matajurju, sem se zaljubila v Krn (iz »najine« sobe v Idrskem se vidi naravnost nanj), ampak prejšnji petek je imel kapo globoko čez oči, zato je bil na vrsti nadomestni cilj: Stol. V Kobaridu piše, da je do njega štiri ure hoda, v vodniku pa pet – (najina) resnica je bila ravno na sredi.

Na poti so se zvrstili Hum, Starijski vrh, lovska koča Stariski vrh, nekaj, čemur se reče Na vrhu, pa vrha nisva odkrila, posrečeni vedno odprti bivak Hlek na Krejski planji s čudovitim »vrtom« planinskega cvetja, planina Bož(i)ca, preval Na Verilih in končno Stol. Megla se je vlekla iz nadiške doline čez greben na soško stran in na vsaki vmesni »postaji« se je pred najinimi očmi razkadila, da sva imela vso pot sonce, le na Stolu, ker je pač najvišji, se je vreme »zataknilo«: predvrhovi so naju v megli vlekli za nos – kar nekajkrat se nama je zdelo, da sva že na cilju. Zgoraj je bilo prav mraz in nobenega razgleda (dober razlog, da pojdeva še enkrat – iz Breginja). Zavetišče poleg oddajnika je, kakor sem prebrala na spletu, že od leta 1994 začasno (!) zaprto.

Tokrat je bila pot res imenitnejša od cilja: dovolj dobro označena, razgledna in od bivaka do cilja pravo razkošje cvetja: travniške kozje brade, raznovrstne zvončice, ozkočeladaste preobjede, lučniki, veliki kot drevesca, rožnati šipkovi grmi, navadni in rožnatobeli rmani, mnoge kukavičnice in kobulnice, šentjanževke, različni osati, turške lilije (na eni sem naštela 17 cvetov), pirenejsko ptičje mleko, škrlatnordeče detelje, ivanjščice, velevelecvetni naprsteci, vsakršni repuši, krvavordeči klinčki, rododendron, pogačice, potočne sretene, rumenkasti luk, rumene preproge ostrih homulic ... Kar nekaj rož sva videla prvič, posebno pa so naju očarale ljubke dresnovke (kačja dresen; Alenka Mihorič jih je prepoznala v botanični določevalnici), od katerih so bili celi travniki in velik del Stolovega pobočja popolnoma rožnati. Obletavali so naju pi­sa­ni kopri­varji in lepotci apoloni. Ovce in krave so se pasle, le človeške duše nisva srečala niti ene. Pa sva bila vendarle v imenitni družbi.