Vem, da danes bo srečen dan ...

... nas je včeraj, 7. 7. 07, reklo kar precej in nismo se motili. Ne mislim tistih, ki se jih je trlo na magistratih, ampak nas planince, ki se nas je trlo v gorah. Imeli smo prelep dan! Najin cilj je bil Kalški Grében, 2224 m (tako vodnik; ne morem se navaditi, najbrž tudi ker še nisem slišala prepričljive utemeljitve, da ni Kalški grebén).

Zastavila sva pod Roblekom nad Kokro. Čudovita senčnata pot naju je vodila skozi Roblekova vrata (Peči), ob dolgem podoru (kjer se je utrgalo, je še vedno velika rdeča rana), čez melišče in po Lojtri (ob jeklenici gre zlahka), nad katero je bilo sence kmalu konec. Oko so nama razveseljevale turške in kranjske lilije in druge rožice, celo planiko sva videla. Planina Dolge njive je žarela v barvah rododendrona (dlakavega sleča) in številnih drugih rož. Druga (lesena) koča je dajala nekaj malega sence, a konji so si vso vzeli zase in še pri fotografiranju so naju ovirali, tako radovedni so bili (posebno en rjavček me je vztrajno zasledoval in venomer tiščal smrček v objektiv). Nad planino so dišale velike zaplate klinčkov. Na Škrbini sva zavila levo in se vzpenjala pod predvrhovi do cilja, ki sam po sebi ni posebno privlačen, bolj kup kamenja, je pa čudovito razgleden. In še po nečem si ga bom zapomnila. Tam so sedeli trije fantiči (najbrž bi morala reči mladeniči) in eden je telefoniral: »Ej, stari, gor smo! Gledamo Grintovc – tristo metrov višji je, ampak jaz sem ful vesel, da sem tuki.« Slišati je bilo iskreno navdušeno in tega navdušenja ni čisto nič zmanjšala izjava drugega, da na odbojko pa danes ne bo šel ...

Dobre tri ure gor in slabe tri (po isti poti) nazaj. Pogosto sva se ozirala na Ježa in vsak trenutek je bilo videti na njem kako človeško postavo. Tudi imenitna pot, povem iz izkušnje.