Nočna Šmarna gora

Če kak teden ne utegnete niti na en ("obvezni") pohod, lahko sledite najinemu zgledu: sinoči sva še ob pol desetih "strašila" po Šmarni gori. Odkar sva jo osvojila po vseh nama znanih poteh (Andrej Stritar, Izleti po ljubljanski okolici, Sidarta 2000, opisi 40–45; zemljevid Polhograjsko hribovje in Šmarna gora, 1 : 25.000; spletna stran http://www.smarnagora.com/), že dolgo nisva bila tam, saj je za naju kar preveč obljudena. V Spodnjih Pirničah sva si nadela čelni lučki in skupina mladih, ki so se vračali z Gore, naju je veselo pozdravila (malo hudomušno, malo pa priznavalno), pod Grmado nama je prišel naproti mlad par, ko sva sedela pri gostilni na vrhu, pa sta se nama za nekaj minut pridružili dve dekleti. Torej mirno, a ne samotno.

Ponoči gre malo počasneje, posebno če ti pot ni dobro znana: po Poti čez Peske do Vozne poti, ki pelje v Aljažev Zavrh, in čez sedlo do vrha sva hodila 40 minut. Plezalna in Westrova pot sicer nista ravno za ponoči, katera druga bi se pa še našla. Kaj takega si lahko privošči vsak, ki je dovolj blizu kake "mestne" ali "hišne" gore (Marjan Raztresen, Hribi nad mesti, Mladinska knjiga 2003; manj razvpitih v vodničku seveda ni, pa nam poročajte o svojih najljubših, da jih spoznamo tudi mi) in jo dobro pozna.

Ker se ponoči slabo vidi, pogledamo vse bolj od blizu, in tako sva "odkrila" novo napisno tablo pri Turškem znamenju. Iz teme so se svetile oči mladega mucka, na nebu so sijale zvezde, razsvetljena panorama Ljubljane pa je bila skoraj velemestna. V nočnem miru še zvonček pri svetem Antonu lepše zveni.

Železnica, zlata pot na Bele peči in Trupejevo poldne

Vsako jesen »morava« nekam med zlate macesne in tako sva se po trinajstih letih znova namenila v nepozabno Železnico, le da sva si 24. oktobra 2021 namesto Trupejevega poldneva izbrala za cilj sosednje Bele peči. Parkirala sva spet v Srednjem Vrhu (S 46.489454, V 13.837185), kjer sva bila deležna precejšnjega presenečenja: namesto sicer staromodnega, a ličnega mladinskega počitniškega doma sva zagledala veliko gradbišče. Mladinski dom »se ni izplačal«, zato ga je od mesta Ljubljane kupil gostinec Raspopović, ki bo tam postavil turistični objekt. S podrto stavbo je »padla« tudi spominska plošča, posvečena kurirski postaji G 32, a pristojni zagotavljajo, da je na varnem in jo bodo vrnili na novi objekt, ko bo gotov. Bomo videli.

 

 

 

 

 

 

Kažipota levo Trupijevo poldne ni bilo več, tisti za Hlebanjeve mlečne izdelke pa je še vedno vabil. Mimo Hlebanje sva se odpravila iz vasi, nad njo zapustila asfaltno cesto in se po kolovozu povzpela v gozd. Na prvem razcepu sva se držala desno in mimo zarjavelega korita prišla do še enega neoznačenega razcepa, kjer sva spet zavila desno, proti potoku Jermanu. Kmalu za razvalino Hlebanjeve žage je bila na drevo pritrjena tablica Alpe Adria Trail (pozneje jih je bilo še več). Čez pol ure sva prišla do bronaste spominske plošče z reliefom razpela na skali. Tam je 2. januarja 1777 pod snežnim plazom umrlo osem krajanov Srednjega Vrha. Ker je na novo leto zapadlo več kot meter južnega snega, so šli delat pot do Hudih hlevov, kjer so imeli skupno stajo za drobnico. Zasul jih je plaz in izpod več metrov zbitega snega se je rešil le pes. Sovaščani so jim postavili spominsko znamenje, zato so ta kraj poimenovali Pri tabli.

 

 

 

 

 

Ves čas sva se držala glavnega kolovoza, ki je tu in tam po široki leseni brvi zamenjal stran Jermana. Nekatere brvi so bile nove, deske ob robu ne požagane, ostanki starih pa so ležali naokoli. Jermanu se je pridružilo nekaj pritokov. Kljub suhim strugam je navaljeno kamenje pričalo, da so te vode ob svojem času kar divje. Po pol ure sva prispela na senožet Hudi hlevi in zavila levo proti razpadajoči lesenjači. Tako kot že večkrat to jutro naju je prehitelo nekaj planincev. Macesni žal še niso bili zares zlati. Travnik je bil pokošen, a mokro seno je kar ležalo tam. Z rovta sta bili za vrnitev na kolovoz, ki sva ga zapustila, uhojeni dve stezi. Nadaljevanje travnika je bilo tako strmo, da si nisva znala predstavljati, kako lahko kosijo. Kolovoz je bil sitno posut z gruščem in iz njega so štrlele skale. Naslednja brv je že preminila, a je niso obnovili; tam tudi potoka ni bilo več in strugo je prerasel mah.

 

Nad zadnjo brunarico je pot zavila desno v dolino Železnico, železni repertoar ljubiteljev zlatih macesnov. Više so bili presenetljivo bolj rumeni. Čez približno pol ure sva stopila na jaso, kjer je pot Alpe Adria zavila desno in midva z njo. »Promet« je postal kar živahen. Kratek strm vzpon naju je po kakih 5 minutah pripeljal do lovske koče v Železnici (1635 m). Korito pod njo je bilo »odklopljeno«, potoček pa suh. Kmalu zatem sva na razcepu zavila levo in se v približno 10 minutah znašla na Murovi. Na travniku se je steza izgubila. Nekaj planincev, ki so naju niže prehiteli, se je že vračalo. Še kak teden in zlato se bo osulo, sva ugotavljala. Ampak potem bodo na vrsti druge lepe reči.

 

 

 

 

Ker sva že videla sedelce, sva šla kar za nosom, ko pa sva dosegla gozd, je ta »obrobil« potko in jo tako spet napravil vidno. Postala je strma in na peščeno-gruščnatem odseku sitno zdrsljiva. Po 20 minutah sva prispela na Sedlič (1850 m). Najprej sva šla pogledat na drugo stran sedla, od koder so prihajali planinci, da bi poiskala pot na Bele peči. Ob stezi so stali koli – ostanki ograje. Tam sva se spustila v desno na dobro vidno stezo (pozor, žice!), ki je kmalu zavila ostro desno navzgor. Priplezala sva na veliko peščeno zaplato, od koder sva se v desno spet podala v ruševje. Nekaj metrov sva se pretepala z njim, nato pa znova stopila na razločno stezo, ki je cikcakala med zaplatami snega in zimskimi »šopki« čez posekane ali polomljene veje.

 

 

 

 

V dobrih 40 minutah sva dosegla vrh Belih peči (tudi Peči, Na Pečeh, 1926  m; pojavlja se tudi ime Lepi vrh, a Stanko Klinar pravi, da se tako imenuje 1478 m visoka »gozdna rama jugozahodno od Koče za Lepim vrhom«). Imela sva prikupen razgled proti Trupejevemu poldnevu, nekateri vrhovi pa so kukali iz oblakov: Špikova skupina in drugi Julijci, Dobrač/Dobratsch, Kepa/Mittagskogel. Po vrnitvi na Sedlič sva ugotovila, da bi bilo bolje, če bi se s sedelca takoj spustila desno in okrog macesna spet zavila desno.

 

Ker je bil načrtovani cilj hitro dosežen, sva se s Sedliča podala še na Trupejevo poldne (1931 m). V tisto smer tečeta dve poti: naravnost navzgor in levo naokrog. Povzpela sva se po prvi. Tam kjer sva zavila levo na greben, se je naravnost navzdol odcepila avstrijska pot proti KGW (Karawanken Grenzen Weg) 603. Po grebenu sva se sprehodila do vrha s križem in se četrt ure nad sedlom pridružila številnim planincem. Križ je bil od leta 2008, ko sva bila nazadnje tam, nov (verjetno iz leta 2015 – ta letnica je s kamenčki vdelana v betonski podstavek); na naši strani piše Trupejevo poldne, na avstrijski Techantiger Mittagskogel. Gora je dobila slovensko ime po Trupejevi domačiji, nemško pa po vasi Tehanče/Techant pod Trupejem; tamkajšnjim prebivalcem je pomagala določati uro (poldne/Mittag). Na vrhu sta še mejni kamen XXVII/40 in vpisna skrinjica, pritrjena na drog, s katerega visi zvonček. Poleg Julijcev, Dobrača in Kepe sva lepo videla še vasi okoli Baškega jezera/Faakersee, Maloško poldne/Mallestiger Mittagskogel in druge karavanške gore, v ozadju pa kraljico Visokih Tur Hochalmspitze. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva odšla naprej po grebenu proti zahodu z verigo Julijcev pred seboj. V daljavi sva prepoznala planino Vošco/Woschzo. Greben se je začel odločno spuščati. V megli na desni se je skrivala Blekóva/Blekowa. Šlo je dol in gor od enega mejnega kamna do drugega. Od kamna 53 sva zagledala Baško jezero v Avstriji. Sledil je zelo dolg spust, pri kamnu 56 čez dobre pol ure pa sva dočakala odcep levo proti Železnici. Poleg najinega kažipota sta bila še dva: nazaj Trupejevo poldne (na tleh), naprej Blekova. Ozka steza se je ves čas zmerno spuščala. V slabih 20 minutah sva bila že pri lovski koči. Od nje sva se vračala po poti vzpona. Do avta sva potrebovala še debelo poldrugo uro. 

 

Bilo je čisto po najino – glavni cilj »neizrazite« Bele peči, »pomembnejše« Trupejevo poldne pa le dodatek. Narekovaji pomenijo dvoje: da gre za navedek (iz Janševih Karavank) in da sama ne razmišljam tako. In celo Jani se strinja z mano.

V nedeljo smo izvolili Jošta

Prejšnji teden se Ajda ni najbolje razumela s svojim trebuščkom, zato je že kazalo, da jo bova v nedeljo mahnila po svoje. Pa je v soboto zvečer zazvonil telefon: »Babi Mojca, sem že v redu!« Tako je obveljal prvotni načrt: Jošt nad Kranjem (847 m), nato pa Kostanov piknik v Besnici.

 

V Bitnjah nas je doletel dolg obvoz. Po vrnitvi na glavno cesto smo sledili smerokazu za Šmarjetno goro, ko pa bi bilo treba res zaviti proti njej, smo se peljali naprej mimo odcepa. Obakraj ceste je stalo čedalje več avtomobilov, a tokrat ni bilo nič narobe, ampak so se v Smučarskem skakalnem centru Gorenja Sava dogajali skoki na plastični skakalnici. Ustavili smo se in si ogledali skoke 10- in 11-letnih dečkov. Bilo je veselje gledati tako skoke kot pobiče, ki so s smučmi na ramenih prihajali z izteka in možato komentirali svoje dosežke. Ajda se sicer veseli, da se bo to zimo začela učiti smučanja, skakala pa ne bo, je bila prepričana. To me je presenetilo.

 

Do Rakovice ni bilo več daleč. Nasproti odcepa levo proti Zabukovju je ekološki otok, kjer je mogoče parkirati, a je bilo vse zasedeno. Skušala sem se stlačiti na (pre)majhen prostorček, tedaj pa je mimo pripeljal domačin, odprl okno in mi pokazal, naj parkiram pod drevesom na drugi strani ceste. Hvala! Na drevesu je smerna tablica, malo naprej pa tabla z zemljevidom poti v KS Jošt in okolici.

 

Po asfaltni cesti smo odkorakali v Zabukovje, Ajda s palico, ki jo je v otroštvu izrezljal njen očka. Prvič smo se ustavili pri lesenem »vodnem zmaju«, skozi katerega žrelo teče voda. Umili smo si roke in se malo poškropili. Kmalu zatem je Ajda postala tako utrujena, da se je ulegla kar na cesto. Pogled kljub čudovitemu Storžiču v ozadju ni bil posebno spodbuden. Očitno še ni popolnoma zdrava, od tod tudi pomanjkanje navdušenja za smučarske skoke, sva spoznala. Pri hiši št. 16 (po starem 5) v Zgornjem Zabukovju smo se končno rešili asfalta. Zavili smo levo mimo drevesa z markacijo po travnati stezi navkreber v gozd. Ko se je razcepila, smo se odločili za levi, širši krak. Desni je najbrž kaka bližnjica. Pot po mešanem gozdu je bila po dežju zelo blatna; drselo nam je na listju in koreninah. Markacije so bile redke in slabe.

 

Pred majhnim opuščenim peskokopom je steza postala bolj peščena. Levo od njega je lep razgled na Šmarjetno goro, dele Kranja in Savo. Brž ko smo se oddaljili od peskokopa, smo spet gazili blato. Iz jarka smo zavili na rob strmine in tam nas je pričakala klopca. Počitek in pijača sta se prilegla. Malo naprej je križišče; levo se pride v Stražišče (torej še eno izhodišče), smerna tablica pa pravi: levo Na krokodila (če bi bilo z Ajdo vse v redu, bi bila zanesljivo hotela na vsak način tja), desno Sv. Jošt, nazaj Zabukovje, Rakovica.

 

Za križiščem je bila pot nekaj časa precej skalnata in široka. Na naslednjem razcepu smo imeli dve možnosti: levo navzgor čez planino (Planino?) ali desno bolj po ravnem mimo kapelice (ob najinem obisku spomladi 2005 ni bila označena; tudi sicer ni več vse tako, kot je bilo). Zdaj naju Ajda ni več presenetila: izbrala je desno. Vsake toliko časa je počepnila, ker jo je bolel trebušček, tudi na naslednjem, neoznačenem razcepu. Tam sva počakali dedija, da je šel pogledat na desno, a preden se je vrnil (ni našel oznak), je neki planinec zavil po levem kraku navzgor in tako smo storili tudi mi. Brodili smo po suhem listju, da je lepo šumelo. Kmalu smo levo pod potjo opazili streho studenca; sklenila sva, da si ga bomo ogledali nazaj grede.

 

Ko smo prispeli do poslikanega taborniškega doma Rodu zelenega Jošta, imenovanega Puščava, je Ajda spet oživela. Pot smo nadaljevali mimo kapelice in kmalu dosegli vrh. Ljudi se je trlo. Zmanjkalo je ričeta in jote, toda to nas ni ganilo, saj smo načrtovali kosilo v Besnici. A zmanjkalo je tudi planinskega čaja in Ajdin trebušček se je moral zadovoljiti s takim iz vrečke. Tokrat je ni bilo posebno težko odtrgati od igral in celo pritožila se je, da so bili fantje na trampolinu preveč divji – zanesljiva dokaza, da še ni bila zares zdrava. Sprehodili smo se okrog cerkve iz sredine 18. stoletja (v njej so umetnine takrat zelo čislanih mojstrov Valentina Janeza Metzingerja in Franca Jelovška, v prezbiteriju pa slabo ohranjene freske Jerneja iz Loke, ostanek iz starejše gotske stavbe; kljub lepi nedelji in številnim obiskovalcem je bila žal zaprta), Finžgarjevega doma in kapele, da smo se naužili prelepih razgledov, no, predvsem midva.

 

 

Vrnili smo se po isti poti, le da tokrat prav mimo lepo obnovljenega vodnjaka (pred devetimi leti sta zidana zadnja stran in leseni nadstrešek s skrilasto kritino razpadala). Desno od oltarja je korito s pipo in napisom na marmorni plošči: Hvala vsem dobrim ljudem,ki ste pomagali pri obnovi kapelice. veliki srpan 2007. Nazaj grede je bil deklič večinoma zelo živahen (»Dol gre laže!«). To je vedno najzahtevnejši del poti za dedija, ker mora paziti, da se kak njen skok ne konča z nesrečo. Pogovarjali smo se, zakaj ni prav, da ljudje vrezujejo imena in znamenja v drevesa. Pod peskokopom sem šla na travnik fotografirat razgled in našla trobentico, ki se je zmotila in zacvetela v tem pomladno toplem oktobru. Kmalu po še enem poučnem pogovoru, da predvsem po strmini hodimo tudi z glavo, ne samo z nogami, smo stopili iz gozda in mojemu navdušenju nad razgledom od tamkajšnjih hiš je sledila še ena (Janijeva) poučna misel: »Če stanuješ tu, imaš res fin razgled, a če hočeš zvečer v Cankarjev dom na koncert, ni več tako fino.« Vsega menda res ne moreš imeti. Na Joštu že ne: prejšnjikrat naju je na njem močilo, a sva imela ljubi mir, tokrat pa je sijalo sonce, a je bila nepopisna gneča. Vsak županski kandidat bi bil lahko vesel tako navdušenih volivcev.

 

Ko smo se spet ustavili pri »vodnem zmaju«, da bi si umili roke, smo opazili, da mu je medtem zrasel smrček. Po petih urah (hodili smo dve in tričetrt) je bila Ajda utrujena tudi od skakanja, ne le od težav s trebuščkom, zato se je odločila, da bi šla raje domov kot na Kostanov piknik. Ker kostanj napenja, je bila odločitev še toliko pametnejša, in tako smo se lačni odpeljali proti domu. Obvoza ni bilo več. Zvečer smo izvedeli, da ga je povzročila prometna nesreča, zaradi katere so bile Bitnje omenjene v vseh povolilnih poročilih, saj so tam zaradi zamude pri odprtju volišč volili do desetih zvečer. Upam, da je to moja zadnja omemba volitev letos.

Studor, Rudnica in Peč nad Bohinjem

Žled in druge zimske nevšečnosti so poleg smučarskih počitnic krivi, da že celo večnost nisva hribolazila. Ta »post«, kakršnega ne pomniva in ki ga prav težko prenašava, je dober le za eno: da bom prišla na tekoče s temle dnevnikom. Najin zadnji potep ima že skoraj enomesečno brado: 12. januarja sva se potikala po hribih nad Bohinjem. Spet sva začela v Stari Fužini, tokrat pri cerkvi sv. Pavla pod Studorjem, ki sva ga v meglenem jutru komaj slutila. Na cerkvenem parkirišču se sme parkirati največ dve uri, kar za v hribe ni ravno uporabno. A ker je bilo popolnoma prazno, sva se pregrešila.

  

Med cerkvijo in gasilskim domom sva se napotila po asfaltni cesti, ki se pri zadnjih hišah prelevi v gozdno. Ob njej so cveteli telohi. Pri Zoisovi graščini sva poklepetala s stanovalkinim sinom, ki je za mamo sekal drva. Povedal je, da je bila graščina vrnjena cerkvi; v njej stanujeta le še dva najemnika, drugi so se odselili. Pričakovala bi kako spominsko tablo v zvezi s fužinarstvom in Zoisom, pa je samo tabla, ki pove, da je bil tu leta 1945 sedež štaba Jeseniško-bohinjskega odreda.

Od graščine ni daleč do Hudičevega mostu. Že pred njim naju je kažipot Uskovnica opozoril na strmi odcep desno v breg. Počitka na klopci še nisva potrebovala, sva pa napravila tistih nekaj korakov do mostu, kamor naju je vabil glasni šum Mostnice. Njena korita so res divja in lepa. Opisana so na tabli TNP ob gozdni cesti, ki se skupaj z belo-rumenimi markacijami nadaljuje proti Vojam. Onstran mostu priteče z leve tudi pot od Vorenčkojce.

Markacije na skalnati in koreninasti stezi proti Uskovnici so obledele in preraščene z mahom. Pred osmimi leti, ko sva se tod v snegu vzpenjala na to lepo planino (takrat še ni bilo tegale dnevnika), sva imela precejšnje težave z orientacijo. S poti se vidijo Tosc, Veliki Draški vrh, Vogar. Spet sva dosegla gozdno cesto in jo prečkala; prva markacija na drugi strani je precej »domišljijska«. Tudi napisi na skali so že popolnoma nečitljivi. Zdaj se je šele začel pošten vzpon po kamniti stezi. Potem ko se izvije iz jarka, se razširi, nato se spet uleže v jarek. Čez čas so naju oznake usmerile desno iz njega v drugega, najbrž ker je prvi precej podrt. Kmalu se stakneta. Poleg množice telohov naju je kljub nenavadnemu času razveselila celo trobentica. Ko sva dosegla kamnito strugo, polno razmetanih kamnov in skal, se je zožila in poglobila ter najino stezo nekako »snedla«. Vzpenjala sva se ob njej in naletela na markacijo ali bolje ostanke rdeče in bele barve. Zavila sva desno na blatno stezico med nizkimi drevesi, grmovjem in visoko suho travo. 

Po slabi uri sva stopila na planino Blatce (tako zemljevid in atlas, Mihelič pa jo imenuje Blatca; tudi podatki o nadmorski višini so različni: 888 m, okoli 900 m, 950 m). Nad njo se dviga skalnati Kamen, v daljavi pa sva uzrla Zajamnike. Pred stanovi je v levo označen strm odcep na Uskovnico (nad planino Blatce teče tja cesta, ki je bila tisti dan zelo prometna), a midva sva se tu ločila od poti nanjo. Za prvima hiškama sva zavila desno čez travnik v gozd na vlako pri trakcih (belem, modrem, rumenem) in razmazani rdeči črti na tenkem dreveščku. Vlaka po nekaj deset metrih zavije levo in se polepša v gozdno stezo. Takoj za ovinkom, preden steza izgine, se v desno odcepi drobna stezica, označena z zelenimi trakci, na začetku pa je spet razmazana rdeča črta. Med vzponom sva naletela še na bele, rumene in modre trakce. Privezani so na redko in pobočje je pokrito s suhim listjem, tako da stezica ni posebno razločna, a smer nama je pomagal določati rob vzpetine, kjer sva slutila vzletišče jadralnih padalcev, o katerem sva brala na spletu. Res sva ga kmalu dosegla. Onstran robu sta razgledna klop in tablica Društva jadralnih padalcev Bohinj. Tu je start 3 Studor (start 1 Vogar sva videla na poti na Vodični vrh). Bohinj in njegove gore so kot na dlani, kadar seveda ni megle, kakršna je bila tisto dopoldne.

  

Nadaljevala sva proti vzhodu po gozdu, polnem starih skrivenčenih bukev. V nekaj minutah sva stala na gozdnatem vršiču, ki pa še ni vrh Studorja. Z njega sva se precèj spustila in zlezla na naslednjega, kjer je bil nekoč v tla zaboden zdaj odlomljen količek. Na tretjem pa naju je pričakal rumeni plastični kol, ki ga »obljublja« Janez Pikon, s svojimi zapisi bogat vir podatkov o Bohinjskih gorah (in ne samo teh); tako sva vedela, da stojiva na vrhu Studorja (1002 m). Poleg geodetskega kamna je na skali nekaj, kar je podobno kovinskemu žigu (P.N. in K.T., če sem prav razbrala). Stati na vrhu ni bilo niti približno tako veličastno, kot sem pričakovala ob pogledu na goro iz Stare Fužine. Vrh ni razgleden, po nekaj korakih do roba pa se ponudi pogled na Zajamnike, planino Na Šehu levo od njih in Četeže desno pod njimi, Srednjo vas ter na del Triglava, Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik.

 

Ko sva se vračala na padalsko vzletišče, naju je na tretjem vršiču, ki sva ga gor grede obhodila, presenetil »okrasek« na drevesu: balon v obliki psa, ki mu je že pošla sapa. Česa vsega ljudje ne privlečejo v hribe! Še četrti (tja grede prvi) vršič in spet sva bila na vzletišču. Megle so se že skoraj razkadile in zdaj sva res videla Bohinj. Po poti vzpona sva se vrnila k avtu. Nad cerkvijo se je v soncu mogočno pretegoval Studor.

 

  

Nato sva se odpeljala mimo krajevne table Stara Fužina po mostu čez Ribnico, kjer je še eno parkirišče. Ob njem so kažipoti Kolesarske poti Bohinj in kažipot za Rudnico. Po blatni stezi med nizkim drevjem in grmovjem sva se povzpela v gozd. Pot so nama kazale belo-rumene markacije in redkejše Knafelčeve. Po čedalje bolj peščenem svetu sva se vzpenjala v ključih. Tudi tu je cvetelo veliko telohov. Na koncu prvega večjega vzpona stoji na razglednem kraju klopca, nekoliko više pa še ena. Sicer prijetna gozdna steza je kar strma in na grebenu ponekod precej ozka. Ko se je strmina unesla, sva prišla do razcepa poti na Peč (desno) in na Rudnico (naravnost). Marsikje je pol peščene poti kar manjkalo ‒ razdrla jo je voda. Potem je bila spet blatna in koreninasta. Vodila naju je čez travnik z leseno hiško pa spet skozi gozd in tako še večkrat izmenično. Pri kažipotu 9 Rudnica sva zavila levo.

Suho listje je skoraj popolnoma skrilo stezo. Nato se je začel jarek iz razjedkanih skal, poln korenin, padlega drevja in gnijočih vej. Pobočje se je postavilo bolj pokonci in vzpenjala sva se po nekakšni vlaki. Za kratko uravnavo so se s poseke pokazali Debeli vrh in Ogradi na levi. Vlako je zamenjala prijetna steza in naju pripeljala do podrte lesenjače na desni. Zagledala sva Triglav. Od dozdevnega »vrha« se je pobočje še kar vzpenjalo. Prečkala sva plitvo grapo, v kateri so naju presenetile ovce, ki so se mirno pasle. Če ne bi bilo dovolj markacij, bi se bila v goščavi zlahka izgubila.

Iz gozda sva stopila na travnik z leseno kočo. Nekdo je prav takrat prišel z leve, od sv. Pavla. Malo smo poklepetali, potlej pa je zavil desno proti Brodu. Midva sva nadaljevala naravnost navzgor po prijetnem sončnem gozdu, v katerem visoka drevesa rastejo večinoma v »šopih«. Ko so se markacije preveč razredčile, sva večkrat zgrešila s suhim listjem prekrito pot. Smer so nama pomagali popravljati planinci, ki so se vračali z vrha. Med njimi je bila tudi gospa, ki me je spoznala po slikah iz tega dnevnika, in me razveselila, češ da ga bere vsak teden. V Spodnji Bohinjski dolini se je sončila Bohinjska Bistrica. Mimo skromne klopce sva se spustila na naslednjo planino s stanom ter z razgledom na gore in Bohinjsko jezero. Više je še ena, novejša hišica. Čez 10 minut sva že stala na vrhu Rudnice (946 m) z geodetskim kamnom in vpisno skrinjico; v prvih 12 dneh letošnjega leta se nas je vpisalo kar 162. Tik pod vrhom stoji klopca. Kot z balkona sva gledala bohinjske vasi Studor, Srednja vas, Češnjica in prostrano Pokljuko.

Vrnila sva se do razcepa poti na Rudnico in na Peč ter zavila še proti slednji (719 m). Širok kolovoz se je zožil v stezo. Poleg belo-rumenih markacij so nama kazali smer rdeči obročki. Spuščala in vzpenjala sva se po izrazito kraškem svetu. Splašila sva čredo koz. Kaj je pravzaprav najin cilj, sva ugotovila, ko sva po dobrih 5 minutah zagledala klopco s čudovitim razgledom na Bohinjsko jezero in Spodnje Bohinjske gore. To je imeniten kraj za počitek ne le telesa (po osmih urah svežega zraka in miganja se nama je prav prileglo), ampak tudi duše ‒ razgled je bil tako lep, da bi bila na koncu zlahka rekla kot Rafko Terpin: »Raztepeno dušo z brezavko pometem na kup: Zdaj se pa unesi in drži se me!« V tem žledu se naju drži še preveč in komaj čaka, da bo spet lahko zbezljala v kak breg, na kak vrh in se napasla razgledov in drugih lepot.