O blagodejnem vplivu Kofc na »mučenike«

Da na dan mučenikov Jani ne bi preveč trpel, sva se po dolgem času podala »malo više«. Najprej sva pogledala na zemljevid Žledolom in snegolom, ki zdaj tudi vpliva na najino izbiro, nato pa zaradi obilice snega v gorah sklenila, da je pametneje oditi kam, kamor ljudje zanesljivo hodijo, kakor na lastno pest odkrivati, »ali se pride«. Tako sva izbrala Kofce (1488 m). Kljub veliki obiskanosti te planine pa se na ponedeljek ni bilo bati gneče.

Pri Lukcu v Dolini sicer ni kdo ve koliko prostora za parkiranje, a je bil ves najin. Poti ne bom opisovala podrobneje, saj sem jo že, le poročam, kakšne razmere so tam (po štirih dneh so kvečjemu še bolj pomladne). Nad Lukcem lep čas ni bilo skoraj nič snega, zato pa precej blata. Beli repuhi so bili še večinoma v popkih, cvetelo pa je tudi nekaj trobentic in lapuhov. Odkar sva videla posledice žledoloma okoli Sovodnja (tam čez sva se peljala na cerkljansko laufarijo), kjer mi je šlo kar na jok, tako hudo je, se mi drugod večinoma zdi, da so jo odnesli precej poceni. Tako tudi tu. Vidi se, da so že pospravljali, čez kake veje ali drevo pa je treba še kljub temu zlesti.

Pod Kalom (1112 m) je bilo že več snega, ravno prav pomrznjenega, da se ni udiralo. Na sedlu, kamor se močneje upira sonce, se je to spremenilo, a ni bilo hudega, ker so predhodniki že nekoliko »utrdili« gaz. Pri zavetišču sva opazila novost (tam nisva bila že nekaj let): ločeno zbiranje odpadkov. Tik nad Kalom sva zapustila gozdno cesto po označeni poti levo, saj se je na cesti globlje udiralo. Po pobočju nad njo je bilo manj snega, pod Belo pečjo pa so se skupaj z nama sončili tudi telohi.

 

Na Ravnah naju je razveselilo, da so visoke smreke, ki jih vedno občudujeva, junaško prenesle nedavno ujmo. Kolikor so nama dovolile, sva se razgledala po grebenu Košute; ob pogledu na smetanasto Kofce goro, na katero sva nekoliko mislila, sva začela dvomiti, da se bova povzpela kaj više kot do križa nad planino. Ko sva prišla drugič na gozdno cesto, je bilo tako, kakor sva imela v spominu: do planine sva stopala po sledeh motornih sani. Človeških stopinj pa ni bilo toliko, kolikor sva jih pričakovala po brezhibno sončni nedelji.

Tudi okolica Doma na Kofcah ni kazala na kak naval prejšnji dan, saj niti klopi in mize niso bile odkopane. Dohitel naju je mladenič, si nadel velike dereze in se odpravil proti Velikemu vrhu. Nato je prišel še par, ki tako kot midva ni vedel, ali bi nadaljeval pot ali ne. Povzpela sva se h križu, pri katerem sva si nekoč nazdravila s prednovoletno penino; klopce, na kateri sva to storila, ni bilo pod snegom niti slutiti. Na nekem zemljevidu je Jani našel tam nekje, kjer stoji križ, koto 1596 m brez imena, više gori pa še Križ 1673 m; ne veva, ali je to dvoje kaj povezano. Par je prišel za nama in se odpravil še naprej, do koder bo šlo, ne da bi postalo nevarno. Mladenič je bil le še drobna pika na grebenu Kofce gore.

Počasi sva se spustila nazaj k domu. Ob napisu Danes nudimo so tičali samo žebljički, s katerimi Peter Vogelnik pripenja svojo kuharsko ponudbo. Da s štruklji tokrat ne bo nič, sva vedela že doma, a so nama ob pogledih na Košuto, Štegovnik, Storžič, Kriško goro, Dobrčo, Begunjščico in druge gore tudi sendviči teknili. Vrnila sva se po poti vzpona in ne le jaz, tudi moj »mučenik« je bil zelo zadovoljen.

(Kobariški) Stol (1673 m)

V juniju se odpraviva v Posočje in osvojiva kak vrh. Lani, ko sva bila na Matajurju, sem se zaljubila v Krn (iz »najine« sobe v Idrskem se vidi naravnost nanj), ampak prejšnji petek je imel kapo globoko čez oči, zato je bil na vrsti nadomestni cilj: Stol. V Kobaridu piše, da je do njega štiri ure hoda, v vodniku pa pet – (najina) resnica je bila ravno na sredi.

Na poti so se zvrstili Hum, Starijski vrh, lovska koča Stariski vrh, nekaj, čemur se reče Na vrhu, pa vrha nisva odkrila, posrečeni vedno odprti bivak Hlek na Krejski planji s čudovitim »vrtom« planinskega cvetja, planina Bož(i)ca, preval Na Verilih in končno Stol. Megla se je vlekla iz nadiške doline čez greben na soško stran in na vsaki vmesni »postaji« se je pred najinimi očmi razkadila, da sva imela vso pot sonce, le na Stolu, ker je pač najvišji, se je vreme »zataknilo«: predvrhovi so naju v megli vlekli za nos – kar nekajkrat se nama je zdelo, da sva že na cilju. Zgoraj je bilo prav mraz in nobenega razgleda (dober razlog, da pojdeva še enkrat – iz Breginja). Zavetišče poleg oddajnika je, kakor sem prebrala na spletu, že od leta 1994 začasno (!) zaprto.

Tokrat je bila pot res imenitnejša od cilja: dovolj dobro označena, razgledna in od bivaka do cilja pravo razkošje cvetja: travniške kozje brade, raznovrstne zvončice, ozkočeladaste preobjede, lučniki, veliki kot drevesca, rožnati šipkovi grmi, navadni in rožnatobeli rmani, mnoge kukavičnice in kobulnice, šentjanževke, različni osati, turške lilije (na eni sem naštela 17 cvetov), pirenejsko ptičje mleko, škrlatnordeče detelje, ivanjščice, velevelecvetni naprsteci, vsakršni repuši, krvavordeči klinčki, rododendron, pogačice, potočne sretene, rumenkasti luk, rumene preproge ostrih homulic ... Kar nekaj rož sva videla prvič, posebno pa so naju očarale ljubke dresnovke (kačja dresen; Alenka Mihorič jih je prepoznala v botanični določevalnici), od katerih so bili celi travniki in velik del Stolovega pobočja popolnoma rožnati. Obletavali so naju pi­sa­ni kopri­varji in lepotci apoloni. Ovce in krave so se pasle, le človeške duše nisva srečala niti ene. Pa sva bila vendarle v imenitni družbi.

Lučki Dedec in Deska po manj običajnih poteh

S Presedljaja in Konja smo opazovali stezo pod Lastovcem in Desko, ki na zemljevidih ni markirana, pa je Janija zamikalo raziskati, kod teče in kakšna je. Ker je bilo »treba« najti še cilj, se je odločil za Lučkega Dedca, kjer je bil pred dobrimi desetimi leti že sam. Tako je 9. septembra končno napočil čas, da na to slikovito goro zlezem tudi jaz. Odpeljala sva se na Ravno polje (1440 m) pod planino Podvežak (1564 m), kjer sva začela tudi vzpon na Ojstrico), le da sva s polnega parkirišča tokrat namesto desno proti Korošici nadaljevala levo po gozdni cesti. Takoj za desnim ovinkom je bilo še dosti prostora za parkiranje in mimo zapornice pri majhni leseni podrtiji na koncu parkirišča sva se pretaknila na slabšo gozdno cesto, na kateri sva srečala nekaj krav. V dobrih 10 minutah sva prispela k ograjeni lovski koči na Brežičih (Podvežak 48, 1490 m) z blatnim »jezercem«. Onstran njega sva se povzpela po lovski stezi v gozd.

Kakih 20 ali 30 m nad kočo sva pred žičnato ograjo zavila desno. Koreninasta steza, ki je tekla nekoliko pod robom, se je kmalu začela strmo vzpenjati in postala skalnata. Po prestopanju slabo opazne ograjne žice sva dosegla rob z razgledom na planino Rzenik, Rzenik in Konja, kjer smo se potepali prejšnji teden, ter na Lučko Kopo, Presedljaj, Vršiče, izza katerih je gledala Planjava, nekoliko kasneje pa se je pokazal še Lastovec. Bogati šopki sviščevcev so bili večinoma še v popkih. Slabo vidna steza se je na trenutke izgubila. Naletela sva na lovca, ki sta oprezovala za divjadjo, in eden ni skrival slabe volje, saj sredi tedna gotovo ni pričakoval motnje v podobi planincev.

 

Veliko drevja in ruševja je bilo posekanega, zato je bil gozd precej svetal. Na veliki poseki sva slabe pol ure nad kočo naletela na prečno vlako in zavila levo nanjo. Malo pred koncem vlake sva opazila stezico v desno, se povzpela proti levemu robu poseke in nad njo v smrekov gozd. Ob za silo razločni stezici sta naju zbegala ostanka markacije in lomljene črte, kakršne označujejo ovinke levo, na nekem deblu, saj sta bili možnosti le naprej in desno. Izbrala sva slednjo, razločno blatno in skalnato stezo. Manj kot 10 minut po tistem, ko sva zapustila vlako, sva prišla do komaj opaznega razcepa; na skali ob njem je bila zbledela rdeča črta proti levi. Sledila sva ji, po nekaj korakih zlezla čez podrto pašniško ograjo in se na drugi strani spustila po zaraščeni, a še vedno razločni stezici. Skale na njej so bile še vlažne od jutranje rose in zato spolzke, prav tako dolga trava in ker je vrh tega stezica sitno visela, je bila nevarna za zdrs. Zelenje smrek in ruševja so poživljale jerebike in maline s svojimi rdečimi plodovi.

 

 

 

 

 

 

Po slabe četrt ure sva stopila iz gozda. Cveteli so resasti sviščevci in bodeče neže. Ustavila sva se na razglednem pomolu, s katerega je bil razgled proti Konju še lepši kot z roba nad lovsko kočo. Ob stezi, vzporedni z dolgim pobočjem Lastovca, so sivi drevesni štrclji spominjali na požar iz leta 2003. Ruševje obakraj stezice je bilo ponekod požagano, torej jo vzdržujejo. Po 20 minutah sva zakoračila po prvi skalni polici; začel se je najzahtevnejši del poti v steni. Kmalu za majhnim zavetjem v skali se je začel strm spust. Pogled nazaj naju je pritegnil s slikovito skalno konico. Na koncu »plezanja« je z leve od zadaj pritekla stezica najbrž od Šibja in Grofovega štanta. Po gruščnati potki sva se povzpela nad ruševje in zagledala še eno steno, v daljavi pred seboj pa Desko. Na mestu, kjer je bila stena izbočena, sva sestopila na stezico »nadstropje« niže. Sledil je vzpon v dveh delih. Ko sva se na koncu prvega ozrla, sva nad stezo zagledala kamnito glavo – profil s krompirjastim nosom – in pod stezo še eno, večjo. Za drugim delom se je pokazalo nadaljevanje poti. Najprej sva na kratko zavila desno navzdol, nato sva se dlje rahlo vzpenjala čez melišče.

Pot je bila lepa in zanimiva, za naju, povprečna planinca, še kar izzivalna, nikakor pa ne tako strašna, kot jo na Hribi.net opisuje »izkušen planinec«, ki se zavzema za opozorilno tablo in jeklenice, česar na neoznačenih lovskih poteh pač ne moremo pričakovati (izkušen planinec bi se seveda moral pozanimati, na kakšno pot se podaja, da ne bi bil tako neprijetno presenečen). Dobre pol ure od najzahtevnejšega dela poti je dotedanjo senco zamenjalo sonce. Tik pred koncem melišča se je v desno odcepila strma steza; ugibala sva, da se po njej morda dričajo z Deske. Ko sva se znašla med ruševjem, je postalo vroče kot v kakem zaprtem prostoru. Čez Presedljaj v ozadju sva videla Mokrico in Vrh Korena. Nekaj časa sva se spuščala po skalah, po katerih je mezela voda. V bolj travnatem svetu so cvetele le smetlike, nekaj zvončic, drugih rož pa skoraj ni bilo več. Ruševju so delali družbo brinje, malinovje in jerebike. K sreči je bila steza dobro vrezana v tla, sicer bi se bila v tistem labirintu zlahka izgubila.

 

Čez četrt ure sva s prevala Vratca (1655 ali 1673 m) zagledala kotanjo Stare stale (ali Stale; tako vsi najini zemljevidi, ponekod, tudi v Atlasu Slovenije, pa štale), levo Vršiče, na sredi Lučkega Dedca. Od Vratc je bila pot markirana. Ob prečni stezi sva našla klavrna kažipota levo Podvolovljek in desno pod grmovjem Korošica. Spustila sva se desno in naletela na prve kravjake. V 10 minutah sva pristala na Stalah (1640 m). Zažvižgal je svizec in se hitro skril. Videla sem, kam, čakala in dočakala; očitno je bil tudi on radoveden in je pokukal iz svoje luknje. Trato so krasile bodeče neže. Studenec na robu planine je skoraj presahnil, le v tolmunčku pod »slapičem« je bilo nekaj več vode. Ko sva bila tam pred leti, je bilo čisto drugače.

 

Stare stale sva zapustila po označeni stezi, vendar so markacije že zbledele. Še lep čas naju je spremljal potoček, nekje speljan skozi cev, drugje je tekel čez pot. V okolici se je sončilo nekaj lepih škrapljastih skal. Šla sva mimo majhnega slapišča in se dalje vzpenjala po skalnati stezi, posuti z drobirjem. Ko sva stopila iz ruševja, se je na desni pokazal kamnit obok, nato sva se v ključih strmo vzpenjala znova med ruševjem. Razveseljevali so me številni resasti sviščevci. Spustila sva se mimo kotanje, prečkala grapo s potokom in še eno suho ter se spet strmo vzpenjala, ponekod po ploščah, po katerih je tekla voda. Na desni sva že razločila možica na Deski. Strmina je kar vztrajala.

 

 

 

 

 

 

Kakih 25 minut nad Starimi stalami sva dosegla peščeno prečno stezico; na skali ob njej so bili napis Luče (nazaj), markacija in lomljena črta za ovinek. Na skali desno ob stezici je pisalo Vodotočnik. Na trati onstran stezice je na kupu kamenja ležal kažipot Podvolovljek, obrnjen tako, da je kazal nazaj, od koder sva prišla. Zavila sva levo, kamor je kazala lomljena črta. Pot je bila zelo skalnata, pozneje tudi peščena. Ko sva po 10 minutah prečila grapo, sva desno zgoraj opazila podrto ograjo. Na veliki skali sva s težavo razbrala napis Korošica, narobe razumela puščico in zavila levo. Nasproti naslednjega odcepa levo, zaprtega z žičnato ograjo, sva zavila desno mimo ostanka lese. Spustila sva se med ruševje, kjer je bilo vse pomendrano od krav in zato blatno. Spust se je končal, ko sva prečkala grapo z lužicami in mokrimi skalami. Na drugi strani je šlo gor in dol še čez več suhih grap(ic). Ko sva naletela na prečno pot, sva domnevala, da z leve priteče s Presedljaja in desno vodi na Korošico, a znamenja ni bilo nobenega, razen zarjavele zimske markacije v bregu na desni.

 

 

 

 

Po skoraj pol ure se je desno odcepila steza, o kateri je Jani menil, da je bližnjica proti Deski. Pot na Korošico sva zapustila pri kažipotu levo Lučki Dedec (padel je s kola in prelomljen ležal ob njem). Od odcepa sva videla Prag in ograjo pred Korošico. Kljub kažipotu je sledilo skoraj brezpotje, po katerem so nama zelo pomagali možici. V poraščeni skalnati grapici naju je prehitela skupina planincev in opozorili so naju na možica desno, tako da sva se ognila naporni kotanji, ki so jo oni že prelezli. Ko sva mislila, da sva že blizu cilja, sva še kar daleč na desni zagledala vrh z možicem. Pa menda ni šele tisto ...? Steza je zavila levo in takoj zatem sva z Ojstrico pred nosom in Korošico pod njo zagledala svoj cilj in v 5 minutah (25 minut nad prelomljenim kažipotom) že stala na najvišjem izmed treh Dedčevih vrhov. Tisti bolj oddaljeni je bil eden izmed drugih dveh. Lučkega Dedca je opisal že Jani, zato le še nekaj razgledov z vrha na okoliške gore in Korošico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V 25 minutah sva se vrnila na stezo proti Korošici in zavila desno, od koder sva prišla gor, nato pa levo na domnevno bližnjico, ki se je izkazala za pravo pot. Razdejana skalnato-peščena steza navzdol, deloma med ruševjem, je bila slabo označena. V slabih 10 minutah sva se znašla pri podrti ograji, ki sva jo opazila gor grede, a sva očitno narobe razumela oznako na skali in zavila levo, po daljšnici (razlike je kakih 20 minut). Na kraju, kjer sva zjutraj dosegla prečno stezico, sva nadaljevala naravnost naprej v smeri Vodotočnika. Prestopila sva suho stružico in se čez 20 minut ustavila nad srčastim jezercem (tudi Vodotočno jezero, 1825 m; nekateri rečejo Vodotočnik tudi planini).

 

Po kratkem počitku sva nadaljevala v levo. Na maPZS od tam pot ni registrirana kot markirana planinska, je pa označena kot turistično-pohodniška. Ko sva premagovala skalnato in gruščnato strmino, sva med ruševjem srečala krave. V 20 minutah sva dosegla kažipota nazaj Vodotočne (tako domačini imenujejo planino, pojavlja se tudi ime Vodotočna) in naprej Podvežak, midva pa sva zavila desno z označene poti in čez 10 minut stopila na vrh Deske (1970 m). Kot prejšnjikrat je bila označena s palico, zapičeno v kup kamenja. Uživala sva v razgledih na kamniško-savinjske vrhove in tudi tam, tako kot že ves dan, sem lahko ugibala, kateri sviščevci cvetijo – čašasti, avstrijski ali nemški.

 

 

 

Z brezpotne Deske sva se morala premotati skozi ruševje proti jugu do prav tako neoznačene poti od Vodotočnika. Sprva nama ni šlo najbolje, potem pa sva na desni zagledala nekaj, k čemur je vodila »domišljijska« travnata stezica. Bil je kažipot, ki je padel z droga. Po napisu Deska-Tolsti vrh-Vodotočne-Korošica sodeč je obležal (ali ga je kdo položil) v pravo smer: nazaj. Po grampasti skalnati stezi sva se spustila čez travnik in četrt ure od vrha preplezala leso. Na drugi strani sva se podala navzdol čez travnik in po širokem prehodu skozi ruševje proti Lastovcu. Na dnu dolgega spusta je kraljevala velika okrogla ograda, na travniku levo so se pasle krave. Naletela sva na tri nabiralce brusnic, ki jih je bilo obilo, a zanje se je bilo treba truditi na zelo zaraščenem velikem »polju« ozkolistnega ciprja, ki je že odcvetelo. Seme je kar letelo po zraku in eden nabiralcev je imel ves kosmat obraz, ker se mu je prilepilo na potno kožo. Povedal nama je, da se lovska steza, po kateri sva hodila zjutraj, imenuje Pavličeva (po nekem lovcu) in da je ograda novo (2020) kravje napajališče. Izvedela sva, da je desno od napajališča steza, a so naju posvarili pred težavami zaradi poseke, levo od napajališča pa nova vlaka; obe pripeljeta k lovski koči na Brežičih. Pol ure pod leso sva pri napajališču kljub svarilu zavila desno in čez naslednje pol ure sva bila že pri lovski koči. Do parkirišča je bilo še 10 minut hoda.

 

Nekdo je na Lučkem Dedcu iz kamnov sestavil srce. Nič čudnega ‒ v tistih devetih urah (čiste hoje gor 3.40, dol 2.50) sva videla toliko lepega, da je bolj čudno, da jih nisva videla še več.