28 julij, 2009

Kalški Greben (2224 m)

V nedeljo sva si privoščila zadnji hrib pred dopustom. V knjižici KPP mi je manjkal poleg žiga z Mokrice, na katero si ne upam, le še žig s Kalškega Grebena, kjer sva sicer že bila, a takrat še nisem vedela za KPP.


Parkirala sva na planini Jezerca, se sprehodila do Kriške planine, se povzpela čez Razor na Veliki Zvoh, z njega pa sva se spustila po za naju že kar zahtevnem grebenu, imenovanem Jež. Na Zvohu sva trem planincem povedala vse o poteh, ki sva jih tam okrog že prehodila, ker so se še odločali, kakšen krog bodo naredili. Njihov cilj je bil Vrh Korena. Tako dolgo jih ni bilo za nama, da sva sklepala, da so se vrnili. Ko so bili klini in jeklenice že dolgo mimo, so naju fantje le dohiteli: res so že obrnili, ker je bilo enega preveč strah. To mi je zaupal sam – najbrž se mi je videlo, da se na zračnih grebenih tudi meni tresejo kolena in da ga bom torej razumela. Pa sta ga druga dva pregovorila. K sreči se je dobro izteklo (nisem prepričana, da je tako prigovarjanje vedno pametno). Poslovili smo se pod »njihovim« vrhom, midva pa sva se spustila na Škrbino. Tam so si nekatere preobjede kot kake gospodične, ki se skrivajo pred soncem, omislile prijetno senčne budoarje: bujno so cvetele, obkrožene z grmi ruševja. Že od Krvavca sva jih videvala vsepovsod, pa nikjer niso bile tako lepe. Tudi drugega cvetja je bilo obilo, posebno dlakavega sleča, in vsakršnih metuljev prav tako. Pa drobnice, goveda in konjev na pašnikih. S Škrbine pa sva spet štela »predvrhove«, ki planinca, če tod še ni hodil, vlečejo za nos, da bo zdaj zdaj na cilju, v resnici je pa še kar daleč. Nekam pust, ampak čudovito razgleden je Greben. Kočen in Grintovca se skoraj lahko dotakneš, Storžič je dosti lepši kot skozi okno najine spalnice, tudi druge gore so bile prelepe, le Julijci so se zadaj skrivali v belih oblakih.

Do Vrha Korena sva se vrnila po isti poti (v ruševju sva preplašila celo družino prikupnih ptic - "čigave" so te plahe kokoške, še nisem utegnila raziskati, ker sem tako rekoč že z eno nogo na letalu*), pod njim pa sva sledila smeri Mokrica in kasneje Krvavec. Kar precej naokoli je šlo, nazadnje čez planino Koren in nad Zgornjo Fratino nazaj na Kriško planino. Vse te poti sva že prehodila v različnih smereh in ob različnih časih, a v taki kombinaciji še nikoli. Kljub močnemu soncu je bilo zelo prijetno, ker je ves čas pihljalo. Skoraj deset ur sva se potepala, saj zdaj naših hribov vsaj tri tedne ne bova videla.

Morebitna naročila moje pesniške zbirke naj me počakajo na e-naslovu gora-muza@siol.com, tudi v spletni knjigarni Cangura jo lahko naročite, po telefonu pa ne bom dosegljiva, saj v krajih, kamor pojdem, ne bo deloval. Na svidenje septembra!

*Gorazd pravi, da je belka!

1 komentar:

Iztok pravi ...

Gora je moja muza. A muze postajajo vse višje in zahtevnejše...

Vsesplošno lep in nič pust dopust!