Ta konec tedna se je razgibalo le telo, saj je bilo treba kidati sneg, za dušo pa ni bilo prida poskrbljeno, ker nisva bila prosta. Za to klavrno stanje se teden ni odkupil niti s pošteno
ta kratko popoldansko. Bila je bolj sprehod, a po svoje zanimiva: pristala sva pod hribom, ne na njem, in to ne pod tistim, ki sva si ga
izbrala za cilj. Odkrila pa sva novo označeno pot, ki se ne ujema z zemljevidom Ljubljane in okolice in katere drugi konec bova še poiskala.
V Vodicah sva zapeljala proti Skaručni. Za tamkajšnjo okrepčevalnico Jur se v desno odcepi ozka asfaltna cesta in se konča pri avtocesti, pod katero so si stanovalci zadnje hiše uredili drvarnico. Gospodar nama je dovolil parkirati na svojem (sosedovo »ozemlje« nama je odsvetoval!). Kakor je opisal pot, bi morala teči tako kot rdeča črta na zemljevidu. Odpravila sva se pod avtocesto in na drugi strani čez most, onstran njega pa so naju pri prostoru za piknike čakale tri neoznačene poti (domačini naju na taka presenečenja navadno ne pripravijo in tudi tokrat ni bilo drugače). Poskusov in napak na
(pre)številnih razcepih ne bom opisovala; Janija navadno jezijo, jaz pa se raje veselim prelesti zasneženega gozda. Nazadnje sva zakoračila po srednji (malo v levo in nato desno). Na prvem razcepu sva »po posluhu« izbrala desni krak. Po 10 minutah je na robu gozda z desne pritekla še ena pot; levo in desno kažeta rdeči puščici in obe smeri sta markirani. Zavila sva levo, po mostu prečkala Mlako in mimo odcepa, označenega z rumenimi
L, nadaljevala do križišča pod daljnovodom. Tam sva na desni zagledala hiše; postalo nama je jasno, da sva zgrešila odcep proti Smledniku in da se bližava Pirničam. Z(a)motile so naju markacije, ki jih po zemljevidu proti Pirničam ne bi smelo biti. Na cesto sva prišla prav pri tabli za konec Spodnjih Pirnič. Kako najti začetek (sicer očitno markirane) poti v Pirničah je uganka, saj ni označen.
Starega gradu nad Smlednikom tako nisva videla, sva pa zato stala pod Šmarno goro, rdečkasto ožarjeno s poslavljajočim se soncem. Mračilo se je in mraz je že pritiskal, ko sva se po slabih dveh urah vrnila k avtu. Prezračila sva se pa le.
V Vodicah sva zapeljala proti Skaručni. Za tamkajšnjo okrepčevalnico Jur se v desno odcepi ozka asfaltna cesta in se konča pri avtocesti, pod katero so si stanovalci zadnje hiše uredili drvarnico. Gospodar nama je dovolil parkirati na svojem (sosedovo »ozemlje« nama je odsvetoval!). Kakor je opisal pot, bi morala teči tako kot rdeča črta na zemljevidu. Odpravila sva se pod avtocesto in na drugi strani čez most, onstran njega pa so naju pri prostoru za piknike čakale tri neoznačene poti (domačini naju na taka presenečenja navadno ne pripravijo in tudi tokrat ni bilo drugače). Poskusov in napak na 
(pre)številnih razcepih ne bom opisovala; Janija navadno jezijo, jaz pa se raje veselim prelesti zasneženega gozda. Nazadnje sva zakoračila po srednji (malo v levo in nato desno). Na prvem razcepu sva »po posluhu« izbrala desni krak. Po 10 minutah je na robu gozda z desne pritekla še ena pot; levo in desno kažeta rdeči puščici in obe smeri sta markirani. Zavila sva levo, po mostu prečkala Mlako in mimo odcepa, označenega z rumenimi L, nadaljevala do križišča pod daljnovodom. Tam sva na desni zagledala hiše; postalo nama je jasno, da sva zgrešila odcep proti Smledniku in da se bližava Pirničam. Z(a)motile so naju markacije, ki jih po zemljevidu proti Pirničam ne bi smelo biti. Na cesto sva prišla prav pri tabli za konec Spodnjih Pirnič. Kako najti začetek (sicer očitno markirane) poti v Pirničah je uganka, saj ni označen.
Starega gradu nad Smlednikom tako nisva videla, sva pa zato stala pod Šmarno goro, rdečkasto ožarjeno s poslavljajočim se soncem. Mračilo se je in mraz je že pritiskal, ko sva se po slabih dveh urah vrnila k avtu. Prezračila sva se pa le.
Ni komentarjev:
Objavite komentar