Sobotna pravljica

Ali najina sobotna izbranka Slemenova špica meri 1909 ali 1911 m, se viri ne strinjajo, 1991 m za Sleme nad Tamarjem v turističnem vodniku Slovenija (Mladinska knjiga 1995) pa je očitno preveč. Nekateri jo enačijo s Slemenom, ampak ta je po Tinetu Miheliču »valovita, z macesni poraščena in z ogromnimi balvani posejana planota«. V svojem vodniku Julijske Alpe opisuje tri možnosti: lahkoten sprehod z Vršiča, turo iz Tamarja (dve različici) in pravo pustolovščino iz Male Pišnice. Odločila sva se za srednjo, in to za obe različici, saj imava rada krožne poti (čez preval Grlo gor in mimo slapa Črne vode* dol). Odpeljala sva se v Planico in mimo smučarskih skakalnic do znaka, ki prepoveduje vožnjo z avtomobili in motornimi kolesi. Izjeme so naštete na dopolnilni tabli; prepis iz kranjskogorskega občinskega odloka se slovnično in pravopisno ni najbolj posrečil, po svoje zabavna izjema pa je »voznik oskrbnika« Doma v Tamarju (oskrbnik v resnici ni tako nobel – mišljena so vozila oskrbnika doma).

Ob makadamski cesti, za gozdno kar preimenitni, za tako omejen promet pa naravnost potratni, sva opazila več zelenih ptičjih hišk z belimi številkami.** Peska za vzdrževanje ceste je v izobilju, saj so vsepovsod, celo po gozdu, obsežna prodišča. Drevje je kazalo žalostno podobo, kot po kaki naravni nesreči. Klavrno sliko je dopolnila podrta klopca. Dan se je začel res turobno. Po tričetrt ure naju je smerna tablica Grlo 1^h, Slemenova špica 2^h in Vršič 2^{h 45'} napotila levo s ceste, ki se nadaljuje k Domu v Tamarju (tam sva opazila prvo markacijo, odkar sva zapustila parkirišče). Po nekaj korakih po prodišču navzgor sva zavila levo med ruševje. Kadar po prodišču gospodari voda, spreminja (odnaša) tudi pot, zato je presenetljivo razločna in dobro označena, čeprav je kako markacijo zasul pesek. Ponekod ga je tako na debelo, da se nama je kar ugrezalo. Grapa je zelo strma. Pot vijuga bolj po njenem levem robu med skalami in nanosi peska. Zaradi megle sva bolj slabo videla, kod hodiva. Ko sva se nekje sredi grape ozrla, nama je zaprlo sapo: iznad debele meglene plasti so kukali s soncem obsijani vršički Ponc in Jalovca kot kake pravljične prikazni. Res ne razumem, zakaj Mihelič te poti ne priporoča. Megla se je čedalje hitreje topila, midva pa sva se čedalje pogosteje ustavljala, da sva občudovala mogočne gore in Tamar pod njimi. Tako se je »predpisana« ura do Grla (1457 m) z razgledovanjem in fotografiranjem kar raztegnila. Uprava TNP je na prevalu postavila opozorilno tablo v slovenskem, angleškem in nemškem jeziku: Pot v Malo Pišnico je na nekaterih mestih močno poškodovana, smrtno nevarna in zato zaprta.

 

Puščica na smerni tablici nama je pokazala desno po grebenu. Spodrsavanje po pesku so zamenjali spolzki kamni in korenine pod mokrim listjem. Skozi kratek skalnat usek sva stopila iz gozda in zagledala svoj cilj: skalne konice, na pogled popolnoma nedostopne. Zadaj na levi se je v soncu pretegoval mogočni Dobrač, precej bliže pa sta stikala glavi Visoka peč in Ciprnik. Globoko spodaj sva videla dolino Male Pišnice. Na melišču, ravno prav pomrznjenem, da nama ni spodrsavalo po pesku, sva pri veliki skali z markacijama in zabrisano puščico zavila levo (naprej). Čez melišče sva se napotila proti strmi grapi. Pri vstopu vanjo priteče z leve razločna potka iz Male Pišnice. Klin nad grapo napoveduje sitno mesto in res je takoj za njim jeklenica, ki nama je pomagala čezenj. Tla so postajala čedalje bolj bela, sprva zaradi sreža, sčasoma pa že zaradi snega. Pol ure nad Grlom sva se ustavila pri skali z napisoma Vršič in Voda. Res sva levo od spodaj zaslišala šum vode in radovednost naju je stala le nekaj korakov. Vrnila sva se k skali in sledila smeri Vršič s postavno steno Male Mojstrovke pred očmi. Zmerno sva se vzpenjala po redkem gozdu in čez pol ure se je najina pot staknila s tisto z Vršiča. Na mogočnem macesnu sta smerni tablici: levo po koreninasti poti tik macesna se gre na Vršič, desno pa na Slemenovo špico; pot nazaj, ki sva jo že prehodila, je označena kot zahtevna.

Zavila sva torej desno in pred nama se je dvigala Slemenova špica s pohlevnim gozdnatim pobočjem na levi in strmo odsekano desno stranjo. V dobre četrt ure sva dosegla razcep (smerna tablica je nekoliko levo od njega: nazaj Tamar Grlo 2^h in Vršič 1^h, naprej pa Tamar Črne v. 2^h). Na desni krak naravnost navzgor ne kaže nobena puščica, je pa na skali v tisti smeri markacija in povzpela sva se mimo nje, kar za nosom proti Slemenu. Do vrha potem ni več markacij, a ga ni težko najti.

Jezerca na Slemenu so bila sicer pod snegom, tudi za zlate macesne je bilo že prepozno, Jalovec pa je lep v vseh letnih časih, če ga le ne skrivajo megle in oblaki. Sončni dan nama je naklonil prizor, dobro znan z razglednic, le za modro vodno gladino sva bila prikrajšana. Na enem izmed dreves je naravovarstveno opozorilo zoper smetenje, v skrinjici pa je samo žig, vpisne knjige ni. Na vrhu in tik pod njim se nas je nabralo kakih petnajst, a razen naju so vsi prišli z Vršiča. Priletele se še kavke, da je bilo, kakor mora biti. Koprive so očitno že preminile, ovčjih bobkov, krivih za tukajšnjo bujno rast te pekoče nadloge, pa sneg še ni vseh pokril, premalo ga je bilo. Slemenova špica je odlično razgledišče na Kotovo špico, Vevnico, Strug, Zadnjo, Srednjo in Visoko Ponco (na zahodu), Dobrač (na severu), Frdamane police, Špik, Veliko Ponco, Škrlatico, Dolkovo špico (na vzhodu) ...

Dol grede sva zavila desno proti Črnim vodam. Mimo skale s spominskima ploščama ponesrečenim v gorah sva se spustila na sedelce Slatnica (1815 m). Od tam se lepo vidi neoznačena pot z Vršiča, ki priteče čez melišče, z desne pa pride še ena s Slemenove špice. Smerna tablica naju je presenetila z napovedjo, da je do Tamarja samo poldruga ura, čeprav od prejšnje, ki napoveduje še dve uri hoda, nisva hodila še niti deset minut. Med spuščanjem po ozki stezici sva kar težko odtrgala pogled od visoke navpične stene Mojstrovke. Nato sva sestopala po širokem koritu, polnem grušča in velikih skal, slikovitem tudi zaradi mogočnih gorskih »kulis«. Ko sva se vrnila v gozd, je postala strmina kar vratolomna, a spust v lepo speljanih ključih ni bil prehud. Pod seboj sva že slišala šum vode in se kmalu znašla nad razbito grapo. Po temnih skalnih stenah je mezela voda, v strugi spodaj pa je preskakoval skale živahen potok. Del poti je podrt, tako da nisva mogla povsod slediti markacijam. V tisti strmini nama je na grušču precej spodrsavalo. »Pot« se drži desne strani grape in ko sva bila že precej nizko, sva zagledala visoko na desni slap Črne vode. Pod njim sva zapustila grapo in nadaljevala med ruševjem. Kmalu po prečkanju široke suhe struge sva prispela do Doma v Tamarju (1108 m). Poleg njega so še štiri poslopja v ne najboljšem stanju, kapelica Marije Pomagaj s slikama angelov (eden ima čez ramo plezalno vrv) in ploščicami z imeni ponesrečenih v rateških gorah v lopi ter nenavaden spomenik letalski nesreči v drugi svetovni vojni – del ameriškega bombnika, ki je 22. novembra 1944 strmoglavil na območju Kotovega sedla, edinega preživelega člana posadke pa so rešili kranjskogorski partizani. Dom je stalno odprt in ima bogato ponudbo, do njega pa je seveda treba tričetrt ure peš. Nad njim se mogočno in slikovito dviga »najina« gora.

Ko sva zapustila dom, sva imela dve možnosti: leva gozdna cesta je označena s kažipotom Rateče 1^{h 30'} peš pot, desna pa nima oznake. Izbrala sva slednjo, ker naju je zanimalo, kakšna je videti najina jutranja grapa. Strma! Tako zelo, da je vprašanje, ali bi se bila upala po njej povzpeti na Grlo, če ne bi bilo megle, zaradi katere je nisva zares videla. Po dobrih treh urah gor in slabih treh dol ter še kakih treh uživanja vmes je bilo pravljice o kraljični Slemenovi špici, njegovem veličanstvu Jalovcu in njunih številnih dvorjanih za naju konec. A ker je resnična in še traja, si jo lahko privoščite tudi vi.

* Burger na svoji spletni strani Slovenski slapovi piše, da izvira pod Slemenovo špico in da je to le spodnji, najvišji (70 m) slap, na spletni strani Slapovi Slovenije pa je podatek, da potok Črna voda vznikne v steni Velike Mojstrovke (to se bolj ujema z zemljevidom PZS Julijske Alpe – vzhodni del, seveda če je z napisom Črna voda mišljen slap) in da je njegov slap (imenovan tudi Tamarski; nič ne omenja, da bi jih bilo več) visok 70 m. Ni (mi) čisto jasno, kaj pomeni slap Črne vode – ali je to slap potoka, imenovanega Črna voda (tako bi lahko sklepala iz zapisov na omenjenih spletiščih, na Sidartinem zemljevidu pa piše Črni p., torej najbrž Črni potok), ali slap, imenovan Črne vode (tako bi lahko sklepala iz napisa na smerni tablici). Na zemljevidu PZS piše z modro Črna voda, a ne ob potoku, ampak kakor da bi se tako imenovalo tisto območje (če bi hotel povedati, da je to slap, bi najbrž pisalo na enak način, kot je zapisan Slap M. Pišnice).

** Jernej Figelj iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) mi je prijazno pojasnil, da so to hiške gnezdilnice, namenjene sekundarnim duplarjem (duplarjem, ki si dupla ne iztešejo sami, ampak zasedejo že narejeno, ponavadi opuščeno detlovo ali naravno nastalo duplo). Ornitologi ugotavljajo, katera vrsta je gnezdila v kateri gnezdilnici, koliko legel je imela, koliko jajc na leglo, koliko mladičev, koliko se jih je uspešno izleglo in speljalo, kako pogosto starši hranijo mladiče, kako pogosto samec hrani samico, kdo in koliko časa vali in še marsikaj. Večinoma take gnezdilnice zasedajo razne vrste sinic, redkeje kakšen brglez, plezalček ali pa druga ptica, včasih pa si jih prilastijo sršeni, polhi ... Čez zimo ptice v njih spijo, februarja ali marca pa v njih začnejo gnezditi.

 

Prežagana peč

Prejšnji teden je bil spet križ z vremenom, a sva rekla, po dežju pa že res dolgo nisva hodila – in se danes teden zapeljala do Doma v Kamniški Bistrici. Bosov Tine je zamišljeno gledal v nebo, od koder je vztrajno pršilo, midva pa sva navlekla kapuci, vtaknila dežnika v nahrbtnik in šla na obisk k Žagani peči. Navsezadnje je tudi v dežju po svoje lepo.

Pri Štritofu ali Uršiču (Kamniška Bistrica 8; zemljevidi poznajo obe imeni) sva pustila vnemar markacije (desno v breg na Kamniško sedlo in po desni gozdni cesti na Kokrsko sedlo) in se napotila po levi neoznačeni cesti. Prometni znak za prepoved prometa je "obogaten" s sličico, ki, nasprotno, vabi na cesto avtomobile. Mimo Krvavškega mostu pri sotočju hudournikov Črnevka in Prosék (tudi Prošek ali Krvavški potok imenovanega) na levi sva bila v 20 minutah na križišču v bližini spominskega parka. Nisva se menila za tamkajšnje kažipote, ampak sva zaradi vremena (in seveda zaradi temu prilagojenega cilja) ostala na gozdni cesti, ki se tam razcepi. Desni krak naju je pripeljal na Jakov ovinek. Malo pred njim sva splašila dve ljubki srnici, premladi, da bi poznali nesrečnega lovca Janeza Uršiča Jaka, v čigar spomin je na ovinku brlela svečka. Tam z desne pritečeta gozdna cesta od tovorne žičnice na Kamniško sedlo (spoznala sva jo, ko sva bila pri Sivnici) in označena pot iz Kamniške Bistrice (po tej sva prišla, ko sva raziskovala pot na Jermanco).

Poslej so naju vodile markcije, sprva zelo redke. Na naslednjem razcepu sva zavila levo po ožji cesti za kažipotom Cojzova koča na Kokrskem sedlu. Kmalu za lesenim mostičkom čez suho strugo, polno skal, sva stala pred velikim preklanim balvanom ‒ Žagano pečjo. Opazila sva nekaj obročkov za varovanje z vrvjo, zabitih v skalo, saj tam vadijo alpinisti. Na vrhu rastejo drevesa in eno se je tako podrlo, da je s pravega gledišča videti kot tankovska cev, če imamo dovolj domišljije, da se nam balvan zdi kot velikanski tank. Pobočje za njim je polno grušča, ki ga je privalila voda. Zakaj Žagana peč? Ker je počena, razpoka pa je tako ravna, kot bi jo bil kdo napravil z žago. Zakaj torej ne Prežagana peč? Bilo bi bolj prav, slišati pa ne bi bilo tako dobro, priznam.

Od tega balvana ni daleč do še dveh imenitnih, Sivnice in Lepega kamna. Vrnila sva se h kažipotu za Cojzovo kočo, tam pa zavila levo na neoznačeno gozdno cesto proti Jermanci. Čez kakih 30 m se razcepi; desni krak se nadaljuje proti Jermanci, levi, slabši, pa vodi mimo ne zelo očitnega odcepa (na prvem levem ovinku čez manj kot 100 m) k Sivnici in dalje proti Lepemu kamnu. Za Sivnico vreme tokrat ni bilo primerno, do Lepega kamna pa sva se vendarle sprehodila. Tam sploh še nisva bila v lepem vremenu, čeprav bi bil piknik na bližnji jasi najbrž prav prijeten.
 

Vrnila sva se h Krvavškemu mostu in se onkraj njega po markiranem kolovozu položno spustila k nekdanji lovski koči kralja Aleksandra (Plečnikovemu dvorcu). Kmalu za njim je v nekdanji lovski koči kneza Windischgraetza International Piknik Center (!) Pri Jurju. Od tam čez most, pri katerem je sotočje Krvavškega potoka in Kamniške Bistrice, sva bila kmalu spet pri Domu v Kamniški Bistrici. A ker je odprt le za konec tedna, s toplim čajem ni bilo nič.

Po 40 minutah do Žagane peči in po dobri uri obiranja nazaj sva bila nekoliko mokra in čisto zadovoljna: razgibana, prezračena in (spet) odločena, da se vrneva v sončnem vremenu. Edinole Sivnico sva doslej videla obsijano s soncem.

 

Malo po svoje na Stegovnik

Četrtek je bil tako lep, da bi ga bilo greh zapraviti med štirimi stenami, pa sva se že spet odpravila proti Medvodju. Tam sva doslej vedno zavila levo, tokrat pa desno za kažipotom Stegovnik – 3^h, mimo odcepa desno proti Stegovniškemu slapu in razpadajočih hiš (Jelendol 23) ter čez kak kilometer parkirala na označenem parkirišču na desni. Levo onstran Tržiške Bistrice so krmilnice za divjad in skladišča za krmo (k njim vodi most), nasproti tostran reke pa – kako predvidljivo – preža. Na pot sva se odpravila z napotki s spletišča Hribi.net v žepu, a se je ta zirehaški načrt spremenil v pravi mali podvig.

 

 

Od parkirišča sva se napotila po gozdni cesti in kmalu za cestno zapornico prišla do mostu, kjer se v Tržiško Bistrico izlije Fevča, ki priteče z desne. Zavila sva na gozdno cesto ob Fevči in na ostrem desnem ovinku pri betonskem mostu še enkrat pogledala napotke. Zdaj nama je jasno: tu bi bila morala zapustiti Fevčo, midva pa sva zapustila cesto in tako se je začela najina avantura. V omenjenem ovinku se odcepi levo v breg slab kolovoz, ki sprva teče vzporedno s Fevčo, in odtlej se dejstva nikakor niso ujemala z napotki s spleta. Na razcepu čez 5 minut sva se držala »glavnega« kolovoza, torej levega kraka. Kmalu se nama je odprl lep pogled na Dobrčo na levi, ko pa sva se ozrla, se je iznad gozda dvigala Stegovnikova stena Čeri. Kolovoz je strm in komajda vozen. Ko se je po dobrih 10 minutah v gostem smrekovem gozdu končno obrnil v želeno smer, desno, sva se znašla pred naslednjim razcepom; izbrala sva desni krak. Potem se je najin kolovoz kar končal, z leve pa je pritekel drug in nadaljevala sva po tem, silno blatnem. Takrat sva že vedela, da sva zgrešila opisano pot, a sva junaško nadaljevala po svojem (Janijevem!) občutku. Ta naju je pripeljal na gozdno cesto, na katero z leve priteče še ena. Po tej sva se sprehodila do prvega ovinka in imela kaj videti: Košuto, da bi se je skoraj lahko dotaknila. Na desni je kukala izza bližnjih hribov konica Tolste Košute, sledil je nazobčan greben, levo od njega so se vrstili Košutnikov turn, Macesje (Ostrv, Macesje, Perilnik in Užnik), Tegoška gora (koničasta istoimenska gora, Klada, Pišenca in Pungrat). Desno od Košute je Plešivec kazal svoj skalnati zob. Zelo dolgo sva se zamudila in kar pozabila, da pravzaprav ne veva, kje natanko sva.

Vrnila sva se na križišče in naprej na »glavno« gozdno cesto. Že po nekaj metrih se desno z nje odcepi razrit kolovoz. Janiju se je zdel tak kot tisti na sliki na spletu, zato sva veselo zakorakala po njem, vendar nadaljevanje poti ni bilo prav nič podobno opisu. Nekoliko više sva imela z njega še lepši pogled na vso Košuto od Velikega vrha do Tolste Košute pa tudi na Dobrčo in Triglav. Po dobre četrt ure se je blatni kolovoz pod poseko na levi pri enem izmed mnogih potočkov nehal; nadaljevala sva po travnatem, razmeroma širokem, a zelo poraščenem. Tudi tega je bilo v nekaj minutah konec. Po krajšem »bojnem posvetu« sva se pognala v brezpotni breg na levi, najprej naravnost navzgor, začenši pri jeziku proda, ki ga je v travo nanesel droben potoček, ko pa sva desno zgoraj zagledala vrzel med drevjem, sva zagrizla v tisto smer in pri vrzeli dosegla gozdno cesto. Ker se nama je zdelo, da je najnižja točka, ki sva jo videla levo od Stegovnika, sedlo Pri lojtri, kamor sva bila namenjena, sva se spustila desno po cesti in čez slabih 10 minut opazila skromno klopco iz brunc, nekaj metrov niže pa še odcep levo: tokrat res tistega s spletišča Hribi.net! Z dodatkom: pričakal naju je možic.

Nadaljevanje poti se je popolnoma ujemalo z opisom. Ko je blatni kolovoz napravil levi ovinek, sva se podala desno na drugega (ta sploh ni težko sledljiv – to je edino neujemanje dejstev z opisom tega dela poti). Na naslednjih štirih razcepih sva vsakič izbrala levi krak, potem pa se je kolovoz končal. Po stezi sva v nekaj korakih dosegla sedlo Pri lojtri (1486 m), kjer sva zagledala prvo markacijo. To križišče planinskih poti je v gostem smrekovem gozdu. Na drevesih so napisane smeri: naprej navzdol Jezersko, levo Brsnina in desno najprej Stegovnik, nato Javornik. Ubrala sva jo po prvi poti desno. Večino časa sva hodila po grebenu ob žicah – ostankih nekdanje velike obore za jelenjad. Nenadoma se je Jani, ki je hodil spredaj, glasno prestrašil: za potjo sta skrita za grmom tiho sedela možaka v neopaznih lovskih oblekah. Seveda sva jima pokvarila lov, a sredi tedna res nista pričakovala planincev. Po pol ure grizenja kolen (strmina je precejšnja in ker je bilo nekaj malega snega, sva bila zelo pazljiva, da nama ne bi zdrsnilo; k sreči je bilo toplo in sneg ni bil pomrznjen) naju je napis na skali obvestil: Vrh 10 min. Malo dlje je trajalo, da sva ga dosegla, kajti zadnje četrt ure je greben ponekod precej ozek, čez skalno poličko sva si pomagala z jeklenico, zadnji vzpon pa je bil zaradi spranih tal zdrsljiv. Na prvem predvrhu stoji majhen možic, na drugem cela piramida, na tretjem pa je vpisna skrinjica. Ko sva od nje pogledovala na prvi predvrh, kjer sva pustila nahrbtnika, so se prikazale štiri postave: mladi starši in dva majhna otroka.

Stegovnik je zelo razgleden. Poleg Košute in drugih že med potjo naštetih gora se z njega vidijo še grintovška in krvavška skupina, Kozji vrh, Storžič, Pečovnik in za njim avstrijske gore. Sredi gozdov sva prepoznala Medvodje. Vrnila sva se na prvi predvrh in poklepetala z mamico in očkom. Alpinista sta in otroka tudi že plezata. Deklica in deček sta se brezskrbno igrala med ruševjem. Kar je za naju skoraj podvig, je zanju igra.

Vrnila sva se po isti poti. Malo sva se bala, ali jo bova spet našla, pa je kar šlo. Na križišču, kjer sva zjutraj opazovala Košuto, sva ustavila tekača, da sva ga vprašala, ali bi po tej cesti prišla v Medvodje. Pritrdil nama je. Ker se je vse srečno končalo, sva bila pravzaprav zadovoljna, da sva že na začetku zgrešila opisano pot, saj je bila najina veliko prijetnejša in zanimivejša kot hoja po gozdnih cestah. Približno tri ure hoje gor, dobri dve dol, za »začimbo« majčkeno strahu, da bova zašla, pa sončen dan, ko sva lahko uživala v naravi in razgledih. Če vse to seštejem, vem, zakaj me danes, na Martinovo nedeljo, pogled skozi okno na deževen dan nič ne žalosti. Besedo o tem, ali je prav Stegovnik ali Štegovnik, pa tokrat prepuščam Janiju.

Kraguljišče brez kraguljev

Zaradi vremenske ujme v večini Slovenije se nama je v nedeljo zdelo še najbolj varno Pohorje. Odpeljala sva se v Vitanje. Najprej sva opazila cerkev sv. Marije na vzpetini nad naseljem (Matere Božje na Hriberci, zgornjo). Nadaljevala sva skozenj mimo okrogle zgradbe Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) proti župnijski cerkvi sv. Petra in Pavla (»zimski«, ker so v njej obredi od praznika vseh svetih do velike noči, spodnji), pred katero je razcep. Sledila sva smerokazu Zg. Dolič in takoj nato zavila desno za smerokazom Rakovec. Vso pot je deževalo in še ko sva parkirala pri velikih skladovnicah desk pod Hudinjo 2, je rosilo.

Nasproti parkirišča je na drevesu kažipot Rogla 3,5 h. Preden sva po gozdni cesti prišla do št. 2, je dež k sreči ponehal in čez dan sva bila deležna celo nekaj sončnih žarkov. Pod hišo se v breg odcepi stezica; dostop nanjo otežujejo podrto drevo in veje. Pot po gozdu ni zelo razločna, je pa dobro markirana. Pri visoki brezi sva stopila na travnik, od koder je lep pogled na Vitanje in Paški Kozjak, le Basališče se ni moglo otresti kape. Vzpenjala sva se med starimi sadovnjaki in bogato obloženimi šipkovimi grmi. Kmalu nad sila zanimivo kapelico (že arhitektura je posebna, Marija, stoječa na glavi kače, ki drži med zobmi jabolko, pa sploh ni pogost prizor) sva dosegla makadamsko cesto pod kmetijo. V travnatem bregu onstran ceste je s podrto jablano obležala tudi markacija, tako da nama ni bilo takoj jasno, kam naprej. Mimo se je pripeljal domačin in nama svetoval, naj se povzpneva »kar naravnost, ne levo ne desno, po vódoli«, karkoli že to pomeni. Više gori je bilo z markacijami spet vse v redu. Prestopila sva nič koliko žičnatih ograj; pocinkane žice na še vedno zeleni travi večinoma nisva zagledala, dokler se nisva skoraj spotaknila čeznjo. Nad vodnim zajetjem se pot obrne v desno, levo izza brega pa kuka (najbrž telefonska) antena. Kmalu zatem sva na desni že videla cerkev sv. Vida. Z makadamske ceste pod njo sva se prebila k njej kar po brezpotju. Precej v slabem stanju je, gospodarsko poslopje poleg pa še v slabšem. Zraven stoji naseljena hiša. Od daleč je bil prizor dosti prikupnejši.

Zadaj na cerkvi je markacija. Od nje sva se odpravila po kolovozu nazaj na makadamsko cesto, kjer je celo kažipot, torej sva bila preveč neučakana in nama ne bi bilo treba riniti po brezpotju. Od tam ni bilo daleč do asfaltne ceste. Po kakih 100 m asfalta mimo nekaj hiš in lesene avtobusne postaje se za Hudinjo 24 v levo odcepi kolovoz – bližnjica do naslednjega kosa asfalta. Kar strm klanec se zravna pri obeljenih deblih, ki so zaradi velikih grč podobna kipom, in še eni skupini hiš; Hudinja je zelo raztreseno naselje. Naprej je šlo po makadamu, pri naslednjih hišah pa sva zavila levo na kolovoz. Ob odcepu so ležali kosi skrilavca in nekaj skrilov je bilo lepo zloženih v kupe. Po bližnjem grmovju se je spreletavala plaha pisana šoja. Ob električnih drogovih sva se sprehodila do mize in klopc (poleg sta dve vodni pipi) na prijetnem kraju pod naslednjo gručo hiš. Mimo Založnikove domačije in pod počitniškim naseljem sva se povzpela na gozdno cesto in jo tudi takoj zapustila. Vsepovsod je ležalo preveč pločevink od piva, da bi jih bila pobirala in tovorila s seboj. Tudi v kamnolomu skrilavca sva jih videla. Takoj za njim sva zavila desno s kolovoza. Kolovozov in poti je veliko, a planinska pot je odlično označena. Na naslednjem odcepu naju je poleg markacije in puščice usmeril desno tudi podplat pohodnega čevlja. Skozi tu in tam precej temen smrekov gozd s številnimi mravljišči sva stopala po debelem sloju iglic mehko in tiho, visoko v krošnjah pa je glasno orglal močan veter. Dosegla sva oblačni pas. Gozd se je razredčil in na razcepu je z desne pritekla pohodniška pot 6 s Skomarja. Kaj je kopasti vrh pred nama, nisva dognala, ker se zemljevidi o tem ne strinjajo: kota 1219, 1267, 1281 ali 1286, mogoče Ovčarjev vrh, ki mu pripisujejo bodisi 1219 bodisi 1286 m. Svet je precej močvirnat, zato se temu območju reče Luže. Tu je 3. postaja turnega smuka »Jurij Vodovnik«. Pod nogami se nama je svetlikal bleščeči skrilavec, imenovan tudi blestnik. Poleg zeleno-rumenih markacij sva opazila tudi lesene kažipote brez napisov z rumenimi konicami; morda označujejo PP 6.

Nenadoma sva se znašla v apartmajskem naselju. Presenetile so naju pisane hiše Janko in Metka ter Veverica I‒IV. Pri njih sva zavila levo s kolovoza. Za cilj sva si izbrala Kraguljišče (1454 m) in po zemljevidu sva presodila, da sva že pod njim. Nič ni kazalo, da na vrh na levi vodi kaka pot, zato sva jo na mestu, kjer se začne kolovoz, ki se do tam vzpenja, rahlo spuščati, ubrala kar po brezpotju. Kmalu pa sva ujela drug kolovoz in bila hitro na vrhu. Ni ne izrazit ne razgleden, a med smrekami je mokrotna jasa in ob robu gozda majhna klopca – na skale položena deščica. Na kak lep dan mora biti tam zelo prijetno, midva pa se zaradi megle nisva dolgo zadrževala. Ne da bi bila videla kakega kragulja, sva odšla po tistem kolovozu in prav kmalu se je z leve pridružila označena pot iz Mislinje. Združena se nato stakneta s kolovozom iz smeri Vitanja in Skomarja, s katerega sva se torej že spet prenagljeno povzpela na vrh kar po brezpotju. Do asfaltne ceste na Roglo je bilo le še nekaj metrov. Ob njej sva odkorakala do hotela Planja (1474 m). Blatna in razmršena nisva bila ravno za v hotel, a ta k sreči premore tudi Staro kočo, kjer sva se ogrela s planinskim čajem in posladkala s pohorsko rezino. Prav na vrh Rogle (1517 m) se nisva povzpela, ker sva meglo čisto dobro videla tudi brez razglednega stolpa.

Zamisel, kako bi se vrnila po drugi poti, nama je pomagala uresničiti prijazna in prizadevna receptorka. Uspelo ji je, da sva našla drugo pot, čeprav ne ravno »najino«. Z asfaltne ceste pri hotelu sva se spustila po stopničkah v apartmajsko naselje Gaber. Z roba travnika pod Roglo 63a sva opazila markacijo, se spustila k njej in zagledala potko, ki se začne poleg letnega sankališča Rodlban. Toda za to markacijo nisva našla nobene več in tudi potka je kmalu izginila. Na pamet sva se spustila na asfaltno cesto in levo navzdol po njej do odcepa gozdne ceste desno proti apartmajem Kragulj, Veverica, Janko in Metka ter Dober dan. Preden so naju zeleno-rumene markacije pripeljale do že znanih Veveric, sva lahko občudovala še nove apartmajske bloke in privat košček gozda, ki ga poleg hiš krasijo holandski mlin na veter, vetrnica in druge pritikline. Pot do zagonetnega vrha, ki bi lahko bil Ovčarjev, sva že poznala, na tamkajšnjem razcepu pa sva se odločila za smer Skomarje, ne Vitanje. Drevje se tam zgosti, vmes pa so številne pogozdene površine (med smreke so nasadili listavce).

Po temeljitejšem spustu sva se znašla na robu gozda, kjer nad izvirom visi lonček. Zavila sva desno na gozdno cesto in mimo z zapornico zaprte ceste v Skomarje (tja so odšle tudi markacije) v četrt ure prišla na asfaltno cesto. Sledila sva smerokazu Rakovec v desno, na naslednjem križišču pa sva zavila levo na makadamsko cesto proti Vitanju. Začelo je rositi. Po nekaj neoznačenih bližnjicah sva spet pristala na (slabi) asfaltni cesti. Po četrt ure sva spoznala odcep desno: tu sva zjutraj zavila levo pri Hudinji 24. Spet sva bila na markirani poti. Toda stemnilo se je že, mokra trava in številne »nevidne« žice pa niso bile najboljša kombinacija. Jani me je kljub temu varno pripeljal do avta.

Slabe tri ure in pol gor, dobre tri dol. Poleg Janija moram pohvaliti zreške markaciste in pograjati tamkajšnje pohodnike ‒ lepo, da podpirajo domačo pivovarsko industrijo, morali pa bi bolj skrbeti za čistočo prelepih pohorskih gozdov in odnašati smeti s seboj.