Maloško predpoldne

V tednu, ki se končuje, se je zdelo, da imava srečo: lahko sva se požvižgala na poslabšanje vremena konec tedna in si za hribolazenje izbrala najlepši dan, torek. Odločila sva se za Maloško poldne (1828 m), kjer sva sicer že bila, Jani tudi sam, toda po izbrani poti še ne. Namenila sva se namreč od Baumgartnerja po poti 684. A glej ga, zlomka: na parkirišču naju je pričakalo obvestilo, da je zaprta. Sicer je pisalo, da s potjo 683 ni nič narobe, ampak Jani je bil odločen: 683 me ne zanima, po njej sem že šel. In sva se odpravila, upajoč, da bo tako, kakor je bilo že večkrat: razlog za zaporo je že minil, obvestila pa niso odstranili.

Po ozki asfaltni cesti sva sledila markacijam 603 mimo gospodarskega poslopja in kapelice ter skozi predor pod smučiščem (na predoru se je pojavila še oznaka 683). Prečkala sva potok in se povzpela nad Tratnikovo domačijo (Trattnig), nato pa se spustila mimo Cvancikarja (Zwanzger). Tam se asfaltna cestica razcepi in oba kraka sta markirana; napotila sva se po levem (603). Za domačijo je konec asfalta. Nekaj časa naju je pot vodila po gozdu, ko pa sva prestopila potok Rauscherbach (za slovensko ime ne vem), naju je ob gozdni cesti poleg kažipotov (tu sva stopila na pot 684) pričakalo še eno obvestilo: od Maloške planine zaprto. Levo navzgor se je lepo videl najin cilj. Nadaljevala sva v tisto smer mimo izvirka, speljanega v leseno korito. V daljavi je rohnela motorna žaga. Morda pa je zaprto zaradi sečnje? Stopala sva po gozdni cesti mimo več oštevilčenih dovoznic (Zubringer), nekaj makadama pa nama je prihranila označena bližnjica. Rumene, oranžne in rjave jesenske barve so kar žarele; macesni so že zlateli. Med drevjem sva spet ugledala svoj cilj, tudi križ. Kmalu sva bila na razcepu, ob katerem stojijo klopca, razpelo in korito z vodo. Kažipot naravnost Mallestiger Mittagskogel 2 h 684 je bil prelepljen, desno se odcepi slabša gozdna cesta k Iljču (Illitsch) in v Zagoriče (Goritschach), levo pa je odcep k brunaricama na Maloški planini (Mallestiger Alm, 1254 m). Od njiju je lep razgled na Maloško poldne. Pred prvo stoji umetelno izrezljan možic s pipo, skozi katero teče voda v leseno korito. Na klopci ob drugi brunarici so se očitno oddihovali kadilci, saj so tla pred njo nastlana z ogorki. Napis poziva k tišini, a ko so cepili drva, ki lično zložena čakajo zimo, živali niso mogle imeti posebnega miru. Da o preži na jasi pred brunaricama ne govorim.

Kljub prelepljenemu kažipotu sva sklenila dognati, ali je z najino potjo res kaj narobe. Nadaljevala sva po gozdni cesti mimo lepo obnovljene Uršičeve lovske koče (Urschitz-Hütte) in veliko skromnejše Gallobhütte, nato po zelo strmi bližnjici in spet po cesti do na novo nasute (gozdarske?) ceste, ki se odcepi desno v breg. Na razcepu je ležala rumena tabla, ki prepoveduje prehod med delom v gozdu, prostora za čas zapore (od – do) pa sta bila prazna. Čez (staro) poseko sva se povzpela v temen smrekov gozd. Ko sva po dobre četrt ure dosegla gozdno cesto, se nama je odprl res lep pogled na Dobrač in nekoliko manj lep na gozdarsko vozilo in dva delavca pri njem. Izvedela sva, da se morava zaradi sečnje obrniti. Na kažipotu ob tamkajšnjem obračališču sva prebrala, da eno uro pod ciljem. S pojasnilom, da bodo z delom gotovi najkasneje v dveh dneh, si nisva veliko pomagala. Čeprav se možakoma niti sanjalo ni, katera pot je zaprta, pa tudi nobenega hrupa, ki bi ga povzročali delavci ali gozdarski stroji, ni bilo slišati, sva torej po slabih dveh urah odnehala.

V pol ure sva se vrnila na križišče pri Maloški planini in tokrat zavila k Iljču po precej zapuščeni gozdni cesti. Desno pod njo je v močvirnatem svetu še ena brunarica. Po kar strmem spustu s ceste je bilo treba prestopiti eno »nadstropje« niže. Ker pot ni posebno razločna in tudi ne najbolje označena, je to mesto laže zgrešiti kot ne: če prečkate potok, ste že predaleč. Težave z orientacijo so se unesle, ko sva prišla na kolovoz. V precej divjem svetu (med razmetanimi skalami in živahnimi potočki) sva naletela na prvo oznako serpentine: K 6 / Km 1,637 / 1077 m Sh. Zdaj sva se že toliko spustila, da sva zašla v nizko oblačnost in meglo. Pa tako lepo je zgoraj sijalo sonce! Sledile so še štiri serpentine, kmalu za K 2 pa sva zapustila kolovoz in po bližnjici »preskočila« prvo. Pri pručki, ki ničemur ne služi, ker ni ograje, sva pri vodnem zajetju stopila na travnik. Pod nama je ležala z meglo zalita kotlina; pozneje sva v njej odkrila lokev. Po nerazločnem nemarkiranem travnatem kolovozu ob robu gozda sva se mimo pokritih skladovnic drv spustila proti hišam. Klinar pravi »po domače pri Iljču« in ta kraj opisuje kot lepo izletniško in važno orientacijsko točko južno nad Zagoričami (Janša ga omeni kot domačijo Iljič). Če bi sijalo sonce, gotovo. Ozrla sva se v nebo: nad temno gmoto gozda debela plast sivih oblakov, nad njimi pa kičasta modrina. Kako lepo mora biti na Maloškem poldnevu! Pred hišami stoji stolpič. Pod njegovo okroglo streho so še zadnja tablica, nekoliko večja od tistih na serpentinah (Km 0,000 / Sh = 917,40), velika markacija 684A in napisi s smernimi puščicami. Nadmorska višina Illitschhöhe je 936 m; to je morda vzpetina nad domačijo. Kljub napovedi, da je do sem uro hoda, sva brez posebne naglice prišla pol prej.

Za stolpičem teče kolovoz, na njegovem začetku pa je znak za prepoved prometa v obeh smereh. Na istem drogu sta še tablica Wulz 915 m in rumen kažipot Kanzianiberg 1 h 29, ki kaže na omenjeni kolovoz. Pripeljal naju je na gozdno cesto. Z vseh strani je bilo slišati gozdarske žage. Napisov in markacij ni bilo več, a gozdarji so nama potrdili, da je smer prava: Škocjan (Kanzianiberg). Na drugi strani doline so se za silo videle pečine in cerkev sv. Kancijana. Kmalu za (dvignjeno) zapornico (prepoved velja tudi za gorske kolesarje) sva se znašla na asfaltni cesti. Onstran nje je pri klopci levo označena pot na Škocjan, desno pa še ena (zelo gosto) markirana, a brez oznake, kam vodi. Podala sva se po njej, prečkala kolovoz (ta se desno izteče na isto asfaltno cesto; tam je zemljevid, na obvestilu, da je nadaljevanje kolovoza ‒ pot 684 ‒ zaprto, pa je bilo z roko pripisano, da do 22. 10., kar očitno ni držalo) in poslej sledila kažipotom k Baumgartnerju. Po krajšem vzponu ob asfaltni cesti sva zavila desno v gozd na strmo, ozko, vlažno in zaraščeno markirano stezico (683), ki se izteče na travnik pod Cvancikarjem. Tokrat sva prišla po drugem kraku asfaltne ceste kot zjutraj. Po že znani poti mimo Tratnika in pod smučiščem sva se po poldrugi uri vrnila na izhodišče.

Spet je sijalo sonce, zato sva se še malo potepala po Starem Gradu (Altfinkenstein). Pod Baumgartnerjem sva se pomudila pri ogradi z jelenjadjo. Jelen, ki je bil očitno glava družine, je odločno in glasno delal red med njenimi člani. Nazadnje sva se ustavila še pri gradu Finkenstein. Sprehodila sva se po poti, ob kateri stojijo številne razlagalne table, in uživala v jesenskem soncu kot metulji, ki so obletavali redke rože. Vsaj jaz. Jani pa je bil še vedno nekoliko slabe volje. Zdaj noče nič slišati o Maloškem poldnevu, ampak upam, da se bo še spametoval.