Te dni, ko je Ljubljana od jutra do
večera v megli in ne moreva v hribe, se je lepo spomniti s soncem obsijanega Blegoša.
Zadnji novembrski ponedeljek je bil tam zgoraj že popolnoma zimski. V belem je
Blegoš najlepši, zato sva pripravljena prenašati mraz in veter. Pod Gorenjo
Žetino je bilo še prijazno toplo, nad njo pa je zima že pokazala zobe: prve
zaplate snega in led na cesti. Zmrazilo me je, ko so se iz nasprotne smeri
zasvetili žarometi. Kako se bova srečala? Kako bom spet speljala? K sreči je
bilo parkirišče na Črnem kalu že blizu in je bil »nasprotnik« tako prijazen, da
se je vzvratno vrnil nanj. Tam je stal še en avtomobil.
Ko sva izstopila, sva bila prepričana,
da veva, zakaj se nekdo pelje v nasprotno smer že tako zgodaj: gotovo ga je
strupeni mraz odvrnil od namere, da bi se povzpel na Blegoš, kjer mora biti še
veliko huje. Če že tu tako piha, naju bo na golem vrhu kar odpihnilo. Tedaj pa
nama je vse dvome pregnal mladenič, ki je pritekel k drugemu avtomobilu.
Zasopel je hitel pripovedovati, da se je povzpel na Blegoš že ob šestih, ker je
hotel fotografirati sončni vzhod. Tako močno je pihalo, da se je moral kar
usesti, in bilo je neznansko mraz, a tako lepo, da je bilo vredno. Spodbujal
naju je, naj se le podava na pot, vendar ne po grebenu, ampak po cesti, da naju
ne bo odneslo.
Po nekaj metrih se od gozdne ceste, ki
pelje na Prvo ravan, desno odcepi gozdna cesta na Blegoš (3 km), od 1. aprila
do 30. junija prepovedana za promet. Podala sva se po njej in skozi ogolelo
vejevje listavcev na desni občudovala zasnežene gore (Ratitovec, Storžič, Košuto).
Po kake pol ure sva prišla do odcepa levo; tja kažejo tablici Rupnikove linije
in Zlatorogove transverzale ponosa ter napis Koča peš in puščica na deblu. Po kratkem strmem klancu je postal
vzpon zložnejši. Pot je bila shojena in pomrznjena. Mimo prvega knafelčka sva se
po stopnicah povzpela spet do ceste, a nisva stopila nanjo, saj se bližnjica
nadaljuje v levo. Gozd se je razredčil (veliko drevja je bilo podrtega) in na
levi sva že videla Blegoševo plešo, za seboj pa Storžič. Strmi vzpon je
prekinila uravnava, kjer se desno odcepi pot v Potok, označena s Knafelčevo in
evropsko (E7) markacijo. Tja ni bilo nobene gazi. Po kratkem vzponu nad
uravnavo sva že zagledala streho Koče na Blegošu.
Koča je bila seveda zaprta, a kar sva
najbolj potrebovala, sva imela s seboj: vroč čaj. V zavetju sva se malo pomartinčkala,
nato pa se odpravila še na vrh. Kot običajno sva se ustavila pri
naravovarstvenem napisu, ki naju v snegu vedno spravi v smeh. Veter je bil na
pobočju še prizanesljiv, na vršni čistini pa naju je tako mikastil, da sva se
komaj obdržala na nogah. Nenadoma je nekaj priletelo po zraku. Janijeva
rokavica! Nisem je mogla ujeti, Jani pa jo je dohitel šele precej nizko na
drugi strani vrha.
Kar kmalu sva se vrnila h koči in ko
sva sedela na klopci in malicala, sva opazovala nekoga, ki se je spuščal z
Blegoša. Precej hitreje mu je šlo kot nama. Nisva ga čakala. Vrnila sva se po isti
poti. Pri razcepu gozdnih cest na Črnem kalu je stal avtomobil, najbrž tistega
planinca, ki sva ga videla sestopati. Po treh urah in pol (hoje je bilo za dve
in pol) sva se premražena, a zadovoljna zaradi sončnega dne in lepih razgledov odpeljala
iz zime nazaj v dolinsko jesen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar