Kako nama je Rogatec pokazal roge

Na Velikem Rogatcu (1557 m) sva bila pred prvim decembrskim ponedeljkom že dvakrat: pred dobrimi desetimi leti iz Mačkinega kota in pred dobrimi štirimi od sv. Lenarta. Obakrat je bilo treba plezati. Tokrat sva si izbrala manj zahtevno pot. Še dobro, saj je bila že cesta čez prelaz Volovljek in skozi Podvolovljek v Luče sitno poledenela.
 

V Lučah je za stavbo z napisom Biomasa na desni parkirišče, od koder sva se napotila po asfaltni cesti navzdol proti cerkvi sv. Lovrenca. Tik pred gostilno Knez sva zavila desno (čeprav vodnik Kamniško-Savinjske Alpe omenja kažipot, ga midva nisva videla) in med hišami do lesenega mostu čez Lučnico. Spotoma sva si ogledala, do kod je segala voda ob povodnji 2. novembra 1990. Z lesenega mostu sva stopila naravnost med hiše. Šele tedaj sva na gospodarskem poslopju Krnice 46 zagledala slabo markacijo in puščico naprej. Skozi lino nad njima se je na naju neznansko razburjal domači čuvaj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Med ograjami sva se dvigala po stezi s ploščicami po sredini. Na koncu so vratca; levo pred njimi je rumeno-modra markacija Poti kurirjev in vezistov NOB. V tisto smer se vzpenja majhen jarek z zasilnimi stopnicami, pot pa teče tudi naravnost naprej. Povzpela sva se v levo. Luče pod nama so bile še v senci, Raduho pa je že prijazno božalo jutranje sonce. Mimo podrte klopce sredi travnika sva stopila v gozd. Razen omenjenih dveh oznak ni bilo nobenega znamenja, ki bi bilo potrjevalo, da sva na pravi poti. Pod domačijo, podprto s stebri, sva prestopila ograjo in se mimo trampolina povzpela na asfaltno cesto, ki teče mimo hiše z delavnico in majhno plezalno steno. Nad cesto se pne travnik in skozi vratca v pašniški ograji sva stopila nanj.

 

Po travniku sva se napotila navzgor proti velikemu gospodarskemu poslopju, ki sva ga videla že s ceste. Tik pod njim stoji kapelica. Ta velika kmetija je Spodnji Jêrovčnik. Tukaj sva bila sprejeta čisto drugače: psička, ki je spremljala gospodarja, je bila tako navdušena nad nama, da se kar ni hotela nehati igrati. Po asfaltni cesti sva nadaljevala mimo počitniške hiše, nato pa naj bi se po Jerovčnikovi napovedi začele markacije (do tu jih ni menda zaradi sečnje, kar se nama ni zdelo posebno prepričljivo). Res sva kmalu zagledala kažipot Rogatec, ki v ovinku usmerja desno na kolovoz ali vlako in v gozd.

  

Više sva prečkala asfaltno cesto. Na razcepu nad njo nisva vedela, ali po levem ali po desnem kraku; pot očitno ni »vselej dobro označena«, kakor piše v vodniku. Posrečilo se nama je zadeti pravo – desno. Na naslednjem razcepu je desni krak označen z lesenim kažipotom. To je zelo dolga in strma vlaka; kdor si upa po njej s traktorjem, je ne le drzen, ampak predrzen. Dosegla sva traktorski kolovoz, spet brez znamenja, ali levo ali desno. Tudi oznake za nazaj ni (za vsak primer sva si za vrnitev postavila možica). Zavila sva desno in prišla na gozdno cesto, napravila nekaj korakov levo po njej in zavila ostro desno na nekaj med vlako in kolovozom (nad odcepom sta markacija in puščica). Tako sva prečkala cesto drugič, gozdno. Kolovoz je zavil levo, midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor po poraščeni stezi. Kmalu sva še tretjič prečkala cesto, tokrat boljšo gozdno. Onkraj nje naju je spet pričakala vlaka, ki se je hitro spremenila v stezo in strmina se je unesla. Ob poti so ležale prve zaplate snega. Levo spodaj sva skozi drevje zagledala travnike in zaselek. Pot se je položila in zavijala okoli Hriberskega vrha. Steno desno nad potjo so poleg Marijine kapelice krasile ledene sveče.
 

Ko sva stopila iz gozda, sva stala nad Hribernikovo domačijo. Po kratkem travnatem pobočju sva se spustila na kolovoz in dalje desno po njem. Na vogalu podrtega poslopja je markacija. Kmalu za naslednjo domačijo, Dražnikovo, je križišče; desno navzgor je gozdna cesta označena z običajnim opozorilom »na lastno odgovornost«, levo navzdol pa kaže rdeč kažipot Rogatec. To naju je presenetilo, saj sva po vodniku pričakovala kažipot desno navzgor, vendar sva se držala oznak. Sicer dobra gozdna cesta je bila hudo poledenela. Nekoliko niže se spet spusti, desno navzgor pa se vzpenja druga. Med njima se odcepi kolovoz proti bližnji Klinarjevi domačiji. Upajoč, da jo to tisto mesto, o katerem piše v vodniku, sva zavila desno. Nekoliko više naju je res pričakala markacija. Ko sva se ozrla, sva videla, kako lep je razgled od Zgornjega Klinarja na Raduho. Na desni so se dvigale Rogatčeve stene, pred seboj pa sva imela strm travnat breg. Skozi leso sva stopila med veliki ogradi za jelenjad obakraj ceste, pod katero so napravili podhod, ki ju povezuje.

 

Gozdna cesta teče mimo spominskega znamenja in nekoliko zdelanih kažipotov Špehov vrh z znakom za kapelico in spodnji Špeh. Doslej nisva vedela, da se Kogel (1186 m) imenuje tudi Špehov vrh. Kmalu po tistem, ko sva levo visoko nad seboj zagledala streho tamkajšnje kapelice, sva že prišla k Zgornjemu Špehu in njegovi kapelici (1175 m). Pri njej je več kažipotov. Nad domačijo je razcep; z gozdne ceste sva zavila desno in do Velikega Rogatca naj bi bilo še 55 minut. Povzpela sva se do žičnate ograje, kjer sva zavila strmo levo v gozd. Snega je bilo čedalje več, zato sva si nadela gamaše. Po dobre pol ure strmine sva stopila na poseko. Markacije so se najbrž skrivale v snegu, zato sva sledila gazem predhodnika. Na poti čez poseko sva prečila tudi plazič, kar ni bil najboljši občutek, pa tudi riže, po katerih se je speljalo po strmini nekaj velikih debel, niso bile spodbudne. Od tu je bil pogled na kapelico na Koglu še posebno lep. Čez slabe pol ure se je pod skalnatim odsekom, ki mu je delala družbo podrta smreka, najin predhodnik menda obrnil. Skale so bile poledenele, med vejami smreke pa se je nepredvidljivo udiralo. Čeprav sva bila že zelo blizu vrha in čeprav je Jani že mukoma zlezel čez tiste ledene in zasnežene skale (in potem še teže prilezel nazaj), sva se obrnila tudi midva.

 

Preden sva se odpravila v dolino, sva si omislila nadomestni cilj. Iznad Zgornjega Špeha sva zlezla na sončni Kogel. Sedela sva na klopci, malicala in gledala Rogatec. Nič mu nisva zamerila, še vedno je eden mojih najljubših. S te strani sicer ni tako lep kot s Kala, sploh ne tako izzivalen, a me mika, da bi poskusila še enkrat, v kopnem.

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Dobre tri ure gor (do vrha ni bilo več daleč, a v snegu je šlo zelo počasi), poltretjo dol. Prijetni premor na Koglu sicer ni popolno(ma) nadomestil doživetja na »imenitnejšem« sosedu, a tudi pogled nanj – kakor še na marsikaj nedosegljivega – je bil lep. Med vožnjo domov se je že stemnilo in sončni zahod je bil tako barvit, da sva se pri sv. Ahacu kar ustavila in si privoščila še nekaj lepih trenutkov. Tam je nastala tudi tale slika, prav primerna za božični večer.