Jazz in Jelenk 2014

Cerkljanski džezovski festival je za naju že leta priložnost tudi za hribolazenje. Večkrat slišiva, da se glasbeniki iz vsega sveta med tistimi hribi dobro počutijo. Tokrat mojega najljubšega bobnarja sicer nisva srečala kot pred leti na Poreznu, sva ga pa spet videla z nahrbtnikom. Glasba in hribi imajo marsikaj skupnega.

 

 

Letos sva si izbrala Jelenk (1107 m). Drugi festivalski dan sva se odpeljala v Spodnjo Kanomljo na parkirišče pri Rotomatiki. Ob vhodu je na levi znak, da je parkiranje dovoljeno le zaposlenim, zato sva parkirala na desni strani parkirišča (upam, da to ni preveč samovoljna razlaga znaka). Kažipot Jelenk 2^h kaže proti pokritemu mostu čez Kanomljico. 

 

 

Na drugi strani rečice sva se mimo Rotomatike podala proti zadnjim hišam pod bregom. Kanomljo sva hitro zapustila in tako nisva preverila, ali je res »dolga kot Dunaj«, kakor trdi odlični poznavalec in še imenitnejši popisovalec tistih krajev Rafko Terpin v marčni številki Planinskega vestnika. Spraševala sva se, ali so skalnata rebra hriba v ozadju tisto, kar naj bi preplezala na poti čez Kendove robe (ali je imenovalnik robé ali róbi, (še) nisem dognala*). Z asfaltne ceste sva se povzpela levo po blatnih stopničkah na nepokošen cvetoč travnik. Še enkrat sva se ozrla na Spodnjo Idrijo in stopila v gozd. Ozka stezica mora biti v mokrem zelo blatna. Verjetno je tudi zaradi tega tako skrbno vzdrževana; pogosti dobro očiščeni jarčki skrbijo za odvodnjavanje. Pazljivo sem stopala čeznje, da jih ne bi zasipala. Vršički orlove praproti so bili še zviti v »polžke«. Kadulje, zlatice, ivanjščice in druge travniške cvetice so nadomestile precej manj številne gozdne, med njimi medenike in dolgolistne naglavke. Polomljene veje in debla so že odstranili s poti. 

Čez 40 minut sva skozi star sadovnjak, ki ga že zarašča grmovje, dosegla zatravljen kolovoz in pri »garaži« stopila desno po njem mimo gospodarskega poslopja do zapuščene hiše. Poleg nje stoji za te kraje značilen toplar z zidanimi stebri. To je Trepališe (v lokalnem časopisu sem prebrala »v Trepališe«, na zemljevidu pa je napisano kot ime domačije; po vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje Trepalše*). Od »garaže« sva se po kolovozu odpravila še na drugo stran do desnega ovinka, na katerem se navzdol odcepi stezica na razgledišče, a razgled na Spodnjo Idrijo je oviralo zelenje.




 

 

Za »garažo« sva sledila markaciji pod napuščem. S travnika nad domačijo sva se spet podala v gozd. Pot je bila tudi tu očiščena, le jarčkov za odvodnjavanje ni bilo več. Na razcepu čez 10 minut sva se odločila za desni krak, zelo zahtevno pot čez Kendove robe, po levi, nezahtevni, pa sva se nameravala vrniti. Zahtevna je bila na začetku precej zametana. Kljub temu sva brez posebnih težav dosegla greben in nadaljevala po njem. Svet je postal skalnat in pot naju je vodila precej po robu. Ob njej je cvetelo obilo navadnih kokoševcev.

Ko so se začele jeklenice (»oblečene« in ne zelo napete), sva pospravila palice. V tamkajšnjem skalovju domujejo avriklji. Pri vpisni skrinjici pol ure nad razcepom so se skale postavile zares pokonci in po svoje je razumljivo, da je skrinjica že tam. Ko sem zagledala tisti kamin, mi je ušlo: »A tole?! O groza!« Redko plezava, vendar kljub moji začetni zgroženosti ni bilo pretežko. Skozi kamin so nama poleg jeklenice pomagali klini. Svet ni posebno krušljiv, a sva kljub temu nekoliko obžalovala, da nisva vzela s seboj čelad. V 10 minutah sva izplezala, nato pa je bilo nekaj metrov poti čisto »posnete« in tam sem kar pogrešala jeklenico. Postala sva ob pogledu na navpične skale in vasi v hribih za njimi. Za ovinkom naju je čakal še en, teže prehoden kaminček (ali nadaljevanje prejšnjega), ki nama je tudi vzel kakih 10 minut. Za »resnega« gornika to ni nič posebnega, midva pa sva bila kar ponosna, da sva zmogla. Podobno kot Ajda zadnjič, ko je »plezala« na Rašico. Kako so težave in sposobnosti relativne!


Po skalnatem grebenu sva se sprehodila do sedelca, od koder sva se spet začela strmo vzpenjati  skozi razdejan gozd. V naslednje pol ure sva zlezla na dva vršiča in z drugega kar hitro sestopila mimo rastišča turških lilij (hvala Alenki za pomoč, saj nisem vedela, kaj bo nastalo iz popkov, ona pa o rožah toooliko ve) na gozdno cesto. Onkraj nje se je dvigal Kendov vrh. Travnik pod njim je bil ves rumen od resastih škrobotcev. Po cesti sva se spustila levo h Kendovi domačiji. Na spominski plošči piše, da ja marca 1945 okupator iz te hiše odgnal in umoril štiri člane Močnikove družine. Kljub zapuščenemu videzu domačije se je iz gospodarskega poslopja razlegal vznemirjen lajež. 

Pot sva nadaljevala levo od hiše in na razcepu po spodnjem kraku travnatega kolovoza. Pod nama je ždela Graparjeva domačija. Kolovoz se nadaljuje nad travniki, midva pa sva se med resastimi škrobotci, repuši in lučniki povzpela proti gozdu. Markacije so naju pripeljale do Idrskih (tako piše na hišnih številkah, na zemljevidih in v vodniku pa so Idrijske) Krnic 48 sredi potočnic in zlatic. Podobno kot pri Trepališu (mi) tu ni jasno, ali je Hladnikovš ime domačije ali kraja. Ob gospodarskem poslopju rjavi nekakšen mlin. Na oknih in okoli hiše so cvetele rože, vrt je bil obdelan, češnje so zorele, doma pa ni bilo nikogar. Pri tej hiši se združita zahtevna in nezahtevna pot na Jelenk. Mimo majhne lope sva se spustila po peščenem kolovozu s travo po sredini. Travnik obakraj njega je bil pisan od rož in cvetočih trav, med katerimi so se spreletavali metulji in na ves glas prepevali črički. Nato je šlo spet navzgor do naslednje hiše, za katero je odcep za Jelenk.

 

Proti vrhu sva se vzpenjala po kraškem, skalnatem svetu mimo precejšnjih globeli. Pot po sicer razdejanem gozdu je bila prehodna. Levo pod njo tiči spomenik; na tistem kraju je okupator pobil tri izmed žrtev, o katerih sva brala na Kendovi domačiji. Takoj zatem sva stopila iz gozda. Kolovoz pod Jelenkarjem je že zaraščen. Travnik je bil ponekod ves moder od orlic. Više gori je kolovoz boljši; levo od njega stoji skala s kažipotom Idrijsko-cerkljanske planinske poti Prehod – Kanomlja, desno pa sva se mimo skladovnic drv povzpela na vrh. Zemljevidi in vodnika trdijo, da meri 1107 m, turistična karta Cerkno ga je povišala za meter, sam pa se razglaša za meter nižjega; na betonskem bloku je poleg markacij in letnice 1928 (če sem prav razbrala) namreč kota 1106 m. Klopca je tiste vrste, da še bolj kot noge in hrbet odpočije glavo. Družbo nama je vztrajno delal čeden lastovičar.

Na roko napisan kažipot Razgl. točka 10 min naju je pripravil do stranpoti navzdol mimo Jelenkarja. Domačija je v zelo slabem stanju (nad vhodom sta letnica 1926 in črka J), kapelica* je prazna, trava ni bila pokošena, le njivica je bila obdelana in pod toplarjem sta tičala traktor in prikolica. Nad hišo stoji živo rdeča tabla z rumenimi okraski in napisi Sprehajalna pot Pot na Jelenk Konec poti! Kljub »koncu« sva se spustila po markirani široki vlaki ali traktorskem kolovozu. Nenavadna smer za razgledišče, sploh ker ni bilo videti roba gozda. Toda v 10 minutah sva res pristala na ograjenem pomolu. Pogled ni bil ravno »za umret«, ampak tega je bilo krivo predvsem vreme.  

Do Hladnikovša sva se vrnila po poti vzpona, tam pa zavila na travnato stezo desno od hiše – na nezahtevno pot. Pri prvem razcepu sva se odločila za desni krak in pozneje nama je markacija odločitev potrdila. Po prečkanju makadamske ceste sva nadaljevala navzdol po skalnati stezi. Ob njej so cveteli jajčasti repuši. Mimo studenca in cisterne sva prišla iz gozda na travnik. Ustavila sva se pri posebno lepih navadnih gadovcih in posebno velikih prašnicah, potem pa mimo pasočih se krav sestopila h Graparju. Na hruški nasproti domačije je ostanek markacije. V tisto smer sva se spustila do obrunka (tako nama je svetoval nekdanji Graparjev rejenec, ki je ravno takrat obiskal svoj krušni dom), tam pa zavila levo in ujela markirano pot. V slabe četrt ure se je nezahtevna spet združila z zahtevno. Pri Trepališu naju je doletelo nekaj kapelj dežja, a ko sva se čez kake pol ure preobuvala pri avtu, sva na to že pozabila.

 

Do Jelenka sva potrebovala dve uri in 40 minut, za vrnitev pa le dobro poldrugo uro. Po skoraj sedmih urah na svežem zraku sva spet lahko sedela v šotoru in uživala v imenitnem programu cerkljanskega festivala. Že zdaj se veselim naslednjega ‒ tudi zaradi hribov.

* Glejte komentar.