V nedeljo smo izvolili Jošta

Prejšnji teden se Ajda ni najbolje razumela s svojim trebuščkom, zato je že kazalo, da jo bova v nedeljo mahnila po svoje. Pa je v soboto zvečer zazvonil telefon: »Babi Mojca, sem že v redu!« Tako je obveljal prvotni načrt: Jošt nad Kranjem (847 m), nato pa Kostanov piknik v Besnici.

 

V Bitnjah nas je doletel dolg obvoz. Po vrnitvi na glavno cesto smo sledili smerokazu za Šmarjetno goro, ko pa bi bilo treba res zaviti proti njej, smo se peljali naprej mimo odcepa. Obakraj ceste je stalo čedalje več avtomobilov, a tokrat ni bilo nič narobe, ampak so se v Smučarskem skakalnem centru Gorenja Sava dogajali skoki na plastični skakalnici. Ustavili smo se in si ogledali skoke 10- in 11-letnih dečkov. Bilo je veselje gledati tako skoke kot pobiče, ki so s smučmi na ramenih prihajali z izteka in možato komentirali svoje dosežke. Ajda se sicer veseli, da se bo to zimo začela učiti smučanja, skakala pa ne bo, je bila prepričana. To me je presenetilo.

 

Do Rakovice ni bilo več daleč. Nasproti odcepa levo proti Zabukovju je ekološki otok, kjer je mogoče parkirati, a je bilo vse zasedeno. Skušala sem se stlačiti na (pre)majhen prostorček, tedaj pa je mimo pripeljal domačin, odprl okno in mi pokazal, naj parkiram pod drevesom na drugi strani ceste. Hvala! Na drevesu je smerna tablica, malo naprej pa tabla z zemljevidom poti v KS Jošt in okolici.

 

Po asfaltni cesti smo odkorakali v Zabukovje, Ajda s palico, ki jo je v otroštvu izrezljal njen očka. Prvič smo se ustavili pri lesenem »vodnem zmaju«, skozi katerega žrelo teče voda. Umili smo si roke in se malo poškropili. Kmalu zatem je Ajda postala tako utrujena, da se je ulegla kar na cesto. Pogled kljub čudovitemu Storžiču v ozadju ni bil posebno spodbuden. Očitno še ni popolnoma zdrava, od tod tudi pomanjkanje navdušenja za smučarske skoke, sva spoznala. Pri hiši št. 16 (po starem 5) v Zgornjem Zabukovju smo se končno rešili asfalta. Zavili smo levo mimo drevesa z markacijo po travnati stezi navkreber v gozd. Ko se je razcepila, smo se odločili za levi, širši krak. Desni je najbrž kaka bližnjica. Pot po mešanem gozdu je bila po dežju zelo blatna; drselo nam je na listju in koreninah. Markacije so bile redke in slabe.

 

Pred majhnim opuščenim peskokopom je steza postala bolj peščena. Levo od njega je lep razgled na Šmarjetno goro, dele Kranja in Savo. Brž ko smo se oddaljili od peskokopa, smo spet gazili blato. Iz jarka smo zavili na rob strmine in tam nas je pričakala klopca. Počitek in pijača sta se prilegla. Malo naprej je križišče; levo se pride v Stražišče (torej še eno izhodišče), smerna tablica pa pravi: levo Na krokodila (če bi bilo z Ajdo vse v redu, bi bila zanesljivo hotela na vsak način tja), desno Sv. Jošt, nazaj Zabukovje, Rakovica.

 

Za križiščem je bila pot nekaj časa precej skalnata in široka. Na naslednjem razcepu smo imeli dve možnosti: levo navzgor čez planino (Planino?) ali desno bolj po ravnem mimo kapelice (ob najinem obisku spomladi 2005 ni bila označena; tudi sicer ni več vse tako, kot je bilo). Zdaj naju Ajda ni več presenetila: izbrala je desno. Vsake toliko časa je počepnila, ker jo je bolel trebušček, tudi na naslednjem, neoznačenem razcepu. Tam sva počakali dedija, da je šel pogledat na desno, a preden se je vrnil (ni našel oznak), je neki planinec zavil po levem kraku navzgor in tako smo storili tudi mi. Brodili smo po suhem listju, da je lepo šumelo. Kmalu smo levo pod potjo opazili streho studenca; sklenila sva, da si ga bomo ogledali nazaj grede.

 

Ko smo prispeli do poslikanega taborniškega doma Rodu zelenega Jošta, imenovanega Puščava, je Ajda spet oživela. Pot smo nadaljevali mimo kapelice in kmalu dosegli vrh. Ljudi se je trlo. Zmanjkalo je ričeta in jote, toda to nas ni ganilo, saj smo načrtovali kosilo v Besnici. A zmanjkalo je tudi planinskega čaja in Ajdin trebušček se je moral zadovoljiti s takim iz vrečke. Tokrat je ni bilo posebno težko odtrgati od igral in celo pritožila se je, da so bili fantje na trampolinu preveč divji – zanesljiva dokaza, da še ni bila zares zdrava. Sprehodili smo se okrog cerkve iz sredine 18. stoletja (v njej so umetnine takrat zelo čislanih mojstrov Valentina Janeza Metzingerja in Franca Jelovška, v prezbiteriju pa slabo ohranjene freske Jerneja iz Loke, ostanek iz starejše gotske stavbe; kljub lepi nedelji in številnim obiskovalcem je bila žal zaprta), Finžgarjevega doma in kapele, da smo se naužili prelepih razgledov, no, predvsem midva.

 

 

Vrnili smo se po isti poti, le da tokrat prav mimo lepo obnovljenega vodnjaka (pred devetimi leti sta zidana zadnja stran in leseni nadstrešek s skrilasto kritino razpadala). Desno od oltarja je korito s pipo in napisom na marmorni plošči: Hvala vsem dobrim ljudem,ki ste pomagali pri obnovi kapelice. veliki srpan 2007. Nazaj grede je bil deklič večinoma zelo živahen (»Dol gre laže!«). To je vedno najzahtevnejši del poti za dedija, ker mora paziti, da se kak njen skok ne konča z nesrečo. Pogovarjali smo se, zakaj ni prav, da ljudje vrezujejo imena in znamenja v drevesa. Pod peskokopom sem šla na travnik fotografirat razgled in našla trobentico, ki se je zmotila in zacvetela v tem pomladno toplem oktobru. Kmalu po še enem poučnem pogovoru, da predvsem po strmini hodimo tudi z glavo, ne samo z nogami, smo stopili iz gozda in mojemu navdušenju nad razgledom od tamkajšnjih hiš je sledila še ena (Janijeva) poučna misel: »Če stanuješ tu, imaš res fin razgled, a če hočeš zvečer v Cankarjev dom na koncert, ni več tako fino.« Vsega menda res ne moreš imeti. Na Joštu že ne: prejšnjikrat naju je na njem močilo, a sva imela ljubi mir, tokrat pa je sijalo sonce, a je bila nepopisna gneča. Vsak županski kandidat bi bil lahko vesel tako navdušenih volivcev.

 

Ko smo se spet ustavili pri »vodnem zmaju«, da bi si umili roke, smo opazili, da mu je medtem zrasel smrček. Po petih urah (hodili smo dve in tričetrt) je bila Ajda utrujena tudi od skakanja, ne le od težav s trebuščkom, zato se je odločila, da bi šla raje domov kot na Kostanov piknik. Ker kostanj napenja, je bila odločitev še toliko pametnejša, in tako smo se lačni odpeljali proti domu. Obvoza ni bilo več. Zvečer smo izvedeli, da ga je povzročila prometna nesreča, zaradi katere so bile Bitnje omenjene v vseh povolilnih poročilih, saj so tam zaradi zamude pri odprtju volišč volili do desetih zvečer. Upam, da je to moja zadnja omemba volitev letos.

Po večerjo na Roglo

Ne povem, kam sva se prejšnjo sredo (neuspešno) namenila že četrtič. Ker je zjutraj v Ljubljani deževalo, nisva hotela spet tvegati, pa sva se odločila za Roglo (1517 m), saj je bila napoved za Pohorje kar sončna. Doslej sva bila tam že dvakrat: prvič s Skomarja, drugič iz Hudinje. Tokrat sva si za izhodišče izbrala Božje.

 

 

 

Odpeljala sva se na Štajersko v Oplotnico, od tam pa v Koritno. Parkirala sva pri cerkvi sv. Miklavža, ki naj bi bila ena  lepših poznoromanskih pri nas, notranjost pa imeniten spomenik gotskega slikarstva. Zunanjost ni v najboljšem stanju, a premore nekaj lepih detajlov. Poleg cerkve so razpelo, lesena hiška, ki najbrž služi za okrepčevalnico, kadar so tam kake prireditve, ograjena betonska ploščad ter mize in klopi. Nad hiško je še viselo vabilo na srečanje ljudskih pevcev in godcev, ki je bilo že 7. avgusta. Očitno sva ime Božje vzela preveč resno ‒ ustavila sva se že pri prvi cerkvi, tako da sva v resnici začela v Koritnem.

 

Odpravila sva se naprej po asfaltni cesti. Kmalu je z leve pritekla iz Oplotnice markirana pot in odtlej sva sledila markacijam. Na vrhu klanca čez dobrih 10 minut je mimo razpela na levi nekaj korakov do cerkve sv. Lenarta. Videti je precej zapuščena. Poleg nje je domačija in njen čuvaj jemlje svojo nalogo nadvse resno, zato sva kar hitro odšla naprej.
 

Nedaleč od cerkve planinska pot zapusti asfaltno cesto in zavila sva desno v gozd. S sprva zaraščenega kolovoza je treba kmalu levo. Markacijo, ki opozarja na to, zakriva grm, sicer pa je pot dobro označena. Kmalu postane zelo strma in se občasno izgubi v podrasti, nato pa se zravna in se spusti na travnik z dvema prežama. Ob njegovem levem robu sva se vrnila na asfaltno cesto. Mimo table za konec Koritnega sva le prispela v Božje. Po travniku na desni teče stezica in na tamkajšnjih drevesih so tudi markacije, a so postavili ograjo, zato sva morala še naprej tolči asfalt. Na križišču sredi vasi stoji kapelica, na katere hrbtni strani je napis: Spomin od Leta 1.924 / Na čast dobar namen in Mater božji / So puvali /?/ imenovani Ianes in Katerina Hohler / Iuri in Amalja Hohler Matija in Iuri Škrnjar. Zavila sva levo okoli nje.

 

Na križišču nad vasjo sva se rešila asfalta in nadaljevala naravnost navzgor po gozdni cesti (v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije piše napačno ali zastarelo »Skozi vas gremo po gozdni cesti do Vranjekovega križa«, v resnici pa gremo skozi vas po asfaltu in šele za naseljem stopimo na gozdno cesto). Na drevo na desni je pritrjen plastičen panda, nekaj metrov dalje pa še eden in pri tem je steza v gozd. Le kateri »medved« si je tako označil svoj »revir«? Rahlo sva se vzpenjala skozi razmeroma gost in zato kar temen smrekov gozd. Številni kolovozi in skladovnice hlodov so pričali o živahnem gozdarjenju. Vodno zajetje s prerešetanimi vratci in preluknjane table so me nekoliko omajali v prepričanju, da streljajo v table in znake samo v »zaostalih« krajih. Kmalu po tistem, ko se lepo vzdrževana cesta začne vzpenjati, se priključi glavnejši in krenila sva desno po njej. Na drevesih obakraj ceste sva prebrala obvestili o odkupovanju lesa in hlodovine za avstrijsko žago. Tudi pločevinka od piva, ki je ležala ob cesti, je bila avstrijska. Ni nama bilo všeč.  

 

Pri Vranjekovem znamenju sva prišla iz gozda. Desno kaže kažipot Vranjekova smreka (smreka je narisana); kaj pomenijo majhni kažipoti s številkami modro 6, zeleno 7 in rdečo 8 s prav tako pobarvanimi konicami, nisva dognala. Od vsepovsod so rohneli avtomobili, traktorji, žage, čeprav sva mislila, da sva odmaknjena od civilizacije in bi morala slišati samo šum smrek. Zdelo se nama je, da na Planini na Pohorju vidiva (in slišiva) žago in ker je bil delavnik, so razgrajali tudi gozdarji.

Onkraj travnika sva spet stopila v gozd in čez slabih 10 minut naju je presenetilo asfaltirano križišče. Ob njem stojita Pribilov križ in zemljevid kolesarskih poti po Rogli, na sredini pa na peščeni zemlji sameva klopca. Asfaltna je le cesta naprej, dosedanja najina in desna pa sta gozdni. Po asfaltu sva šla samo do gozdarskega nakladališča nekaj metrov dalje, kjer naju je čakal kažipot. Povzpela sva se pravokotno desno v gozd. Z vlake ali traktorskega kolovoza sva kar hitro zavila levo na stezo in na naslednjih dveh razcepih prav tako levo. Veje od obsekavanja so ležale kar po poti. Ob njej so se vrstila velika mravljišča, tudi po več skupaj, kar ni čudno, saj je tod »gradbenega materiala« v izobilju. Gozd je bil občasno svetlejši, tudi zaradi jesensko oskubljenih listavcev, potem pa se je spet zgostil v temnejšega smrekovega. Kolesnice na kolovozu so bile zelo globoke in ponekod je v njih stala voda. Opazila sva tudi sledi motorjev. Po malem sva vstopala v oblak.

 

Potem je z leve od zadaj pritekla pot iz Zreč. Spet sva stopala po svetlejšem gozdu z več listavci in večjimi površinami dolge, ostre polegle trave. Na naslednjem križišču sva izbirala med smerema naprej Rogla 45min ter rahlo desno navzgor 40min Stolp in 1h Rogla. Izbrala sva desno. Ko se je traktorski kolovoz začel strmeje vzpenjati in zavijati desno, naju je markacija povabila levo z njega. Potka po poseki je bila precej zametana in tudi zato komaj vidna. Prestopila sva tenko modro žico, ki je kar nevarna, ker se zlahka prezre. Dotlej se je oblačnost ali megla držala bolj desno od naju, zdaj pa je bila spet pred nama. Nekoliko prepozno sva opazila, da se nama ne bi bilo treba prebijati po markiranem brezpotju, ki so ga napravili gozdarji, ampak bi se bila lahko ves čas držala kolovoza.

 

Četrt ure nad križiščem sta ob smučišču zgornja postaja sedežnice in Koča na Jurgovem (Pohorska restavracija Jurgovo ima imeniten jedilnik, a zdaj je zaprta); do nje pripelje asfaltna cesta. Po njej sva šla mimo igral in pri rumenem kažipotu P.P. 8 Škratova pot zavila desno z nje. Tod raste obilo močvirskih osatov in res so bili prav po močvirsko premočeni. Oznake so naju vodile nad cesto in navzgor po smučišču. Knafelčki na priključkih za snežne topove so nama potrjevali, da se kljub megli še nisva izgubila. Nad žičničarjevo hiško na vrhu smučišča je kažipot Škratove poti desno v gozd in skozenj so naju markacije v nekaj minutah pripeljale k 30-metrskemu razglednemu stolpu. Trije mladeniči so montirali anteno za enega naših mobilnih operaterjev. V gosti vlagi in ledenem vetru je bilo na stolpu neznansko mraz, zato sem sama, brez razsodnega Janija, zlezla čisto na vrh. Imel je prav: skoraj sem zmrznila, z zgornje ploščadi se ni videlo nič, s predzadnje pa le vrhovi smrek, ki so kukali iz beline.

 

Vrnila sva se po isti poti. Kmalu za asfaltiranim križiščem sva na svoje precejšnje presenečenje srečala nekam hiter avtobus Zreče‒Slovenske Konjice‒Zreče. Tista avstrijska pločevinka mi ni dala miru, zato sem nazaj grede pobirala smeti in nabrala dve vrečki pločevink, plastenk in druge embalaže. Avtomobilski predpražnik na veji in kanta za olje v grmovju sta bila prevelika, zato sta ostala tam. Pri Vranjekovem znamenju sva šla iskat Vranjekovo smreko, pa je nisva našla; lahko da sva na kakem razcepu zavila narobe, saj razen prvega kažipota ni bilo oznak. Ko bi vsaj pisalo, koliko je do nje. Zato pa se je vendarle pokazalo (napovedano!) sonce, čeprav ne za dolgo. V Božjem sem odvrgla nabrane odpadke.

 

Gor grede sva opazila, da je pod številnimi kostanji še kar nekaj plodov, in sva si jih zdaj nabrala dober kilogram. Na trgu nikoli niso tako drobni, vendar so tudi redko tako sladki (nekaj sladkosti seveda doda zadovoljstvo, da sva jih nabrala sama). Tako sicer nisva bila deležna obljubljenega sonca, a vsaj mokra nisva bila, po sedmih urah in pol na zraku (petih urah hoje) pa sva prinesla domov celo večerjo.

Ratitovec ‒ Kosmati in Gladki vrh

Prva nedelja v oktobru je bila zaradi lokalnih volitev pravzaprav dan za izpraševanje o kosmati vesti kandidatov za župane in za sum, da nam gladko lažejo, a potem ko sva na najinem volišču prva oddala volilne lističe, sva se raje posvetila Kosmatemu in Gladkemu vrhu v pogorju Ratitovca. Za izhodišče sva demokratično izvolila Ledine v Selški dolini.

V Železnikih sva zavila proti Dražgošam in se odpeljala na Rudno, rojstni kraj jezikoslovca Jakoba Šolarja. Sledila sva smerokazu za Bohinjsko Bistrico levo na ožjo cesto. Na koncu vasi se je končal tudi asfalt. Po dobrih 4 km (vse šteto od Rudnega) nekoliko rebraste makadamske ceste sva se peljala mimo levega asfaltnega odcepa na Prtovč (kažipot pove, da je do tja poltretja ura pešačenja), pri 6,5 km pa mimo smerokaza desno Dražgoše 4km. Čez dobrih 9 km sva v križišču z več smerokazi in kažipoti na dotlej najvišji točki (1122 m) zavila levo na gozdno cesto proti Ratitovcu. Na naslednjem križišču (čez kak kilometer) sva parkirala. Pred odhodom sva se sprehodila po gozdni cesti nekaj deset metrov v levo, kjer je verjetno gozdarsko delovišče, saj so bili ob cesti zloženi hlodi, z leseno lopico, ognjiščem, mizo in klopmi ter zasilnima goloma pa je najbrž poskrbljeno za počitek in rekreacijo gozdarjev.

 

S križišča sva se odpravila po gozdni cesti mimo zapornice, kamor usmerja kažipot. Po rahlem vzponu sva skozi drevje pod cesto za silo videla visoko barje, razglašeno za naravni rezervat; občinski odlok in nekaj »resnejših« besedil ga imenuje Ledina, na planinskem zemljevidu, kažipotih in Hribi.net pa piše Ledine. Na nekem drevesu je visela ptičja hišica, najbrž valilnica. Prvo markacijo sva opazila šele čez 10 minut; če so vse tako slabe, sva katero morebiti zgrešila. Na levem ovinku, kjer se cesta vzpne, se je najina pot odcepila desno; poslej je bila označenost nekoliko boljša. Po kratkem vzponu se je kolovoz zravnal in prečkal hudo razritega širšega. Z nekaterih vej so viseli trakovi.

 

Prečkala sva poseko in nadaljevala po kolovozu, poraščenem s travo. Po njem sva dosegla neizrazit greben, kjer se pot obrne pravokotno desno mimo solnice. Preden sva zavila tja, sva šla še na drugo stran pogledat, ali se tu pride na Jesenovec. Res sva se rahlo vzpenjala proti nekakšnemu vrhu. V petih minutah sva izstopila iz gozda na obračališče na koncu gozdne ceste (na zemljevidu je ni). Izza ovinka so naju prišle pogledat tri ovce; pustile so naju čisto blizu, nato pa je prva zatopotala z nogo, obrnile so se in stekle navzdol po cesti. Obračališče sva prečkala in po kakih 20 m položnega vzpona našla sredi gozda na smreki napis 1247 m Jesenovec (tako tudi Hribi.net, Julijske Alpe – V del meter več, Atlas Slovenije, Sidartine Julijske Alpe in Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa mu pripisujejo samo 1218 m). Opazila sva celo dve obledeli markaciji.

 

Vrnila sva se k solnici. Kmalu sva zagrizla v strmino, kjer je ležalo nekaj podrtega drevja, da sva ga morala obhoditi. Dosegla sva cesto, najverjetneje tisto z najinega parkirišča. Nekaj korakov v levo je za ovinkom partizanska spominska plošča, ki sva se je spomnila z lanskega zimskega pohoda. Kjer sta nad cesto kažipot Ratitovec in bel kažipot brez napisa, sva se povzpela v breg. Markacije so že slabe.

 

Kmalu po tistem, ko sva znova stopila v gozd, sva se znašla na znanem razpotju, kjer si v visokem snegu nisva upala levo v strmo pobočje (čez Kosmati vrh), ampak sva nadaljevala po kolovozu naprej (čez planino Klom). Tokrat je bilo drugače. Steze v tisti strmini sicer skoraj ni videti, markacije pa so, in to zelo visoko, tako da so uporabne tudi v snegu. Vzpenjala sva se ob ograji na levi (tam je prepadno) in mimo ovinka gozdne ceste na desni. Ker se je začela spuščati megla, sva sicer dobre in dovolj pogoste markacije ponekod kar težko našla. Še vedno je tu in tam visel kak trak. Na robu gozda se je pot položila in prepoznala sva smreko, pod katero sva takrat pozimi južinala. Zaradi megle sva videla komaj kaj več kot ped pred nosom. 

Zdaj se je začel vzpon na Kosmati vrh. K sreči na desni teče ograja, ki je v megli kar koristna za orientacijo. Na golem pobočju so markacije samo na tleh in jih je laže izgubiti kot ne. V 10 minutah sva pritavala na »vrh«, ki to ni, brž zatem je sledila še ena taka potegavščina, nato pa sva kmalu zares stala na Kosmatem vrhu (1643 m). Prav tako kot prejšnjikrat je pihal močan mrzel veter in razgleda ni bilo, zato je bil obisk kratek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Odpravila sva se v smer, ki jo kaže puščica ob napisu Koča na skali. Vijugala sva po markiranem brezpotju. Sveže markacije so naju pripeljale med smreke, kjer sva splašila tri gamse. Srečala sva mladeniča, ki je pozdravil, na vprašanje, od kod prihaja, pa ni odgovoril. Domnevam, da je pozdravil, ker je v navadi in se spodobi, vprašanja pa ni slišal, saj je imel ušesa zamašena s slušalkami. Težko si predstavljam, da človek hribolazi, in ne posluša ptičjega petja, šumenja vetra, gamsjih žvižgov. No, smo pač različni. Prečkala sva kotlinico z grmički, štori in skalami, naslednjo, globljo, pa obhodila po levi in spet zakoračila med drevje. Kmalu zatem je z leve pritekla pot s Prtovča, po kateri je prihajalo več planincev. Skupaj smo dosegli križišče s kažipoti. Z njega sva zavila levo proti Gladkemu vrhu v strmino, posuto s skalami, listjem in vejami. Malo zaradi megle, malo pa tudi zaradi redkih markacij sva nekoliko zgrešila pot, in ne edina. Treba se je držati levo, ob ograji. To je najbolj strma pot na Gladki vrh. Globoko spodaj sva videla ravnico Razor z razpotjem, kjer sva se pozimi bala plazu. Ko sva dosegla vrh (1667 m), sva komaj videla Krekovo kočo, tako megleno je bilo še zmeraj. 

 

 

Z razgledno ploščo nisva imela kaj početi, ker pač ni bilo razgleda, zato pa so bili fancovti v Krekovi koči enako dobri kot skoraj natanko pred petimi leti, ko sva jih jedla prvič. No, tudi ričet in jota nista bila od muh. Slika je meglena, ker je bilo notri tako vroče, da se je zarosil objektiv (da ne bo kdo mislil, da je megla vdrla celo v gostinsko sobo ali da se je fotoaparatu orosilo oko od ganotja, ker so bili flancati tako slastni).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se nekoliko drugače. Začela sva, kakor da bi se bila namenila na Razor. Zgornji del te poti ni prav nič lep, čeprav »stopnice« pridejo prav; nekoliko so ga polepšali resasti sviščevci. Po skalah in pesku nama je drčalo. Čez četrt ure sva to pot zapustila in zavila ostro levo nazaj navzgor. Odcep ni označen, zato bi ga bila v megli prav lahko zgrešila. Nemarkiran gruščnat kolovoz je začel zavijati okrog kotanje na desni. Kar hitro sva dosegla markirano pot in se po njej še enkrat povzpela na križišče s kažipoti. Tokrat sva zavila desno mimo bunkerja proti planini Klom. Pet minut nad križiščem je razcep; puščica, ki je nekoč kazala na pot naravnost, je prebarvana, nova markacija in puščica pa sta naju usmerili desno navzgor in takoj levo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dosegla sva gruščnat kolovoz, zaprt z vrati. Zavil je desno in za ovinkom se je pokazal Kosmati vrh. Med skalama s puščicama, markacijo in napisom Klom 15min. sva zavila levo na razgiban kraški svet. Izmed štorov na veliki poseki je najslikovitejši tisti, na katerem je kažipot Pl.Klom, ki naju je usmeril levo navzdol v eno izmed kotanj. Skozi ozek pas gozda sva prispela na planino, kjer naju je končno pričakalo sonce. Pred lično hiško stoje miza in klopi. Poleg koče so tam še velika staja, jasli za krmo, napajalno korito in vodno zajetje ali vodnjak. Izmed vseh kažipotov sva le za tistega z napisom Rampa domnevala, da kaže v najino smer. Katera rampa je mišljena in zakaj ne piše Ledine ali kaj podobnega?

 

Od staje sva se napotila mimo dveh velikih smrek (na levi je markacija) v gozd na strmo skalnato stezo, ki naju je pripeljala na kolovoz, ta pa na gozdno cesto. Kjer označena bližnjica pripelje nanjo drugič, stoji možic. Sekala sva še en cestni ovinek in prišla do vrat (je to rampa s kažipota?). Naslednjič sva cesto zapustila pri napajališču in jaslih za živino. Na poti čez travnik sva pogrešala markacije in upala, da je tisto nekaj na ostanku drevesa na drugi strani puščica v desno. Nedaleč naprej sva prepoznala razpotje, na katerem se ločita poti na Ratitovec čez Kosmati vrh in čez Klom. Odslej sva se vračala po poti vzpona, le enkrat sva se spustila s ceste pogledat Ledine nekoliko od bliže. Pri zapornici pred parkiriščem sva se spet vprašala, ali je mogoče to rampa s kažipota.

 

Do Kosmatega vrha sva hodila uro in 20 minut, nato do Gladkega 40 minut, nazaj pa uro in 40 minut. Šele ko sva se po dobrih šestih urah vrnila k avtu, sva se prvič spet spomnila na volitve. Tam gori se je skozi meglo nazadnje le prebilo sonce, ali bo po predvolilnem prodajanju megle posijal kak svetel žarek tudi na dolino šentflorjansko, pa je še vprašanje.