Srečno 2015!

 

Najin zadnji letošnji planinski »podvig« je bil predvčerajšnji sončni dan na Dobrči. Že planine pod njo so bile prav pravljične, na vrhu pa smo imeli vsi, kar se nas je nabralo tam, usta do ušes. Da bi le bilo v novem letu velikokrat tako! O tem pohodu bom še podrobneje poročala, prav tako o še dveh decembrskih (ni bilo dovolj časa za pisanje, ampak glavno je, da sva si ga vzela za hribolazenje), tokrat pa naj vam le zaželim obilo srečnih trenutkov v naravi bolj ali manj visoko nad vsakdanjimi obveznostmi in težavami. Čisto brez njih menda ne gre, so pa od zgoraj videti dosti manjše. Srečno!



Planine pod Stolom

12. 12. je bil tak lep datum in vreme se je strinjalo. Ko se človek na sončen zimski dan pelje proti Gorenjski, se mu ob pogledu na zasnežene Julijce lahko zmeša od navdušenja (sploh če je nagnjen k temu). Pot do Tinčkove koče sva že poznala. Na makadamski cesti, preozki za srečanja, se nama je primerilo táko, vredno omembe. Lovec v poltovornjaku je pripeljal nasproti ravno pri enem redkih odmikališč. Imava pa res srečo, sva se spogledala. Račun brez krčmarja! Čeprav naju je zagledal pravi čas, se je še kar peljal, dokler naju ni odrezal od razširitve cestišča, potem pa nejevoljno čakal, da se mu umakneva. Le kam? Šele ko se nisva ganila, se je potrudil toliko vzvratno, da sva lahko zapeljala na »svoje« odmikališče. Tako neprijaznega srečanja ne pomnim vseh teh ducat let, kar se potikava po hribih. K sreči se je dan nadaljeval dosti prijazneje.

 

Parkirala sva pri Tinčkovi koči, eni izmed tako imenovanih Jagrskih bajt (Pr' jagrsk'h bajtah). Imenuje se po alpskem smučarju Tinetu Muleju, ki je zastopal Jugoslavijo na zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu leta 1948 in v Oslu leta 1952, bil pa je tudi lovski čuvaj. Že na izhodišču so naju pričakale prve zaplate snega.

 

Sledila sva kažipotoma za Zabreško planino, Valvasorjev dom in Stol. Ko sva pustila za seboj spomenik Dragoljubu Milovanoviću, sekretarju CK SKOJ, ki se je leta 1922 smrtno ponesrečil pri ilegalnem prehodu meje, sva se kmalu začela sprva položno in nato strmeje vzpenjati skozi precej razdejan gozd. Onstran doline na levi so se dvigali pod nebo obronki Begunjščice. Spodaj sva videla planino Pri žagi, čez katero sva se pripeljala na izhodišče. Čedalje ožja steza je bila kar nevarna za zdrs. Ko sva čez dobre četrt ure zavila okrog velike skale z enico poleg markacije, se nama je naproti prismejalo sonce. Ni čudno, da so trobentice mislile, da je pomlad, in so meni nič, tebi nič zacvetele. Potem se je svet nekoliko zravnal, dosegla sva kolovoz in na levi se je odprl pogled na savsko dolino.

 

Spustila sva se levo po kolovozu in po kakih 150 m, tik pred dnom kotanjice, sva pri dveh markacijah (kažipota ni bilo) zavila desno na stezo. Takoj zatem sva prečkala slabši kolovoz. Pobočje je bilo še vedno strmo, steza pa ne več tako; izmenično se je vzpenjala in spuščala. Potem se je spet postavila pokonci in prečkala domnevno isti kolovoz. Pripeljala naju je nad Doslovško planino (1210 m). Onkraj nje je pogled segel v dolino z Blejskim jezerom in Julijci v ozadju. Pred koncem planine sva opazila nemarkirano stezo in ker naju je zanimalo, ali bi po njej morda lahko prišla še na eno, Staro planino, sva se ločila od markacij in zavila desno navzgor po stezi.

 

Čez kakih pet minut se je od steze odcepila pravokotno levo strmo navzgor slabo vidna stezica. Ker sta bila na prvi smreki pribita kronska zamaška, sva sklepala, da gre za nekakšne markacije. Še več jih je bilo in čeprav sva jim zaradi majhnosti težko sledila, sva po stezici kmalu dosegla širok razrit kolovoz. Tam je vsakršnih znamenj zmanjkalo, zato sva si postavila možica, če bi se morala vrniti po isti poti. Nekoliko više sva stopila na travnik. Vrh njega je v košati smreki tičala preža. Pod njo se je od najinega traktorskega kolovoza v desno odcepil še eden, ki pa se je kmalu končal pri poseki. Zato sva se vrnila k preži in nadaljevala po kolovozu levo od nje. Od razcepa sta se lepo videli Šmarjetna in Šmarna gora, kolikor sta pač kukali iz megle.

 

Preža in nad njo še ena sta očitno napovedovali lovsko kočo, saj sva v nekaj minutah prišla do hiške z znakom Lovske družine Stol Žirovnica. Videti je bila nova in zelo lepo urejena. Z zanimive klopce je čudovit pogled na Blejsko jezero in okolico. Lep razgled imajo tudi ptički, ki jim je namenjena hišica na bližnjem drevesu. »Depandansa« s srčkom je stranišče. Na verandi je spravljeno orodje za košnjo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad lovsko kočo se je kolovoz končal in skozi presledek v žičnati ograji (»spečem« električnem pastirju) sva vstopila v gozd. Onkraj domnevno najvišje točke dotlej sva se začela spuščati in kmalu prispela na Staro planino (okoli 1300 m). Planinec s psičko, ki je s klopce polizala skoraj ves sneg (studenec je ni zanimal) in se navdušeno povaljala po zasneženi travi, jo je imenoval Stara Zabreška planina. Z nje so prelepi razgledi; komur se zjutraj na poti proti Gorenjski še ni zmešalo, to lahko »popravi« tukaj. Ljubljansko kotlino in Kranjsko polje je še vedno zalivala megla. Zaplate snega so se izmenjevale s šopki telohov in trobentic. Skrivljen kažipot Prešernova koča–Stol na podrtem drevesu je bilo nekam težko prebrati. Na spodnjem delu planine pri koritu iz leta 1933 in novem z reliefnima konjsko in kravjo glavo je betonsko zavetišče ali morda shramba za orodje v ne najboljšem stanju (je to tisto, čemur Hribi.net rečejo »novejša "Betonska bajta"«?). Ob spodnji poti k Valvasorjevemu domu sta lesena kažipota Prešernova koča na Stolu 2½^h (Stol je od tu videti kot kaka mizasta gora), naprej pa Zabreška in Valvazor. Na dnu planine stoji preža.

 

S planine vodita proti Valvasorjevemu domu zgornja in spodnja pot. Z zgornjega roba planine sva se napotila po zgornji, ki je ni na zemljevidih in ni prida markirana. Levo, nekoliko proč od steze, sva opazila ograjo; najbrž je že napovedovala Zabreško planino. Čez čas sva skozi drevje zagledala Ajdno in v daljavi Valvasorjev dom. Prečila sva kratko melišče. V snegu je bilo zaradi pičle označenosti stezi težko slediti, a k sreči so naju vodile stopinje. Na razcepu čez četrt ure so zavile levo navzdol, midva pa sva se držala markiranega desnega kraka. Takoj zatem sva stopila iz gozda nad Žirovniško planino. Na razcepu na 1220 m pri kažipotih nazaj proti Prešernovi koči in vrhu Stola in levo proti Zabreški planini sva sklenila, da bova nazaj grede zavila proti slednji. Zgornja in spodnja pot sta se tu združili. Nedolgo zatem sva prečila zaraščeno melišče na pobočju Potoškega Stola. Prehiteli so naju trije mladeniči z mokrimi gojzarji; najbrž so prihajali s Stola.

 

Kmalu sva prispela k Valvasorjevemu domu (1181 m). V najbolj priljubljeni planinski koči leta 2014 sva si privoščila kosilo. Jani je zbral pogum za masovnek; pokusila sem ga in lahko rečem, da je bil kar junaški, da ga je pojedel (zame je ta jed odločno premastna). Moji štruklji pa so bili nadvse slastni. Nekaj gostov je prišlo s Stola in vsi so poročali o neznanskem vetru in mrazu na vrhu.

 

Vrnila sva se, kakor sva prišla, potem pa sva zavila proti Zabreški planini. Pot naju je vodila čez Žirovniško planino (1188 m), ki sva jo tja grede gledala z zgornje poti. Poleg prikupnega stanu je zrasla čisto nova staja. Po slabi markaciji na koncu korita sva sklepala, kako naprej; za koritom sva opazila stezico proti smrekam. Pripeljala naju je na kolovoz in pri preži sva vstopila v gozd.

 

Kljub skromni označenosti sva brez težav našla na  Zabreško planino (1225 m; v Klinarjevih Karavankah piše kar 1307 m). Mimo novega zavetišča Agrarne skupnosti Selo Zabreznica, namenjenega konjem in pastirjem (vsaj tako je sklepati po podobah konj v zatrepu in jaslih ter mizi in klopeh) sva čez razgledne travnike prikorakala do obsežnega stanu s panoramskimi slikami in kažipoti. S spominske plošče sva izvedela, da je bil stan iz leta 1919 med drugo vojno požgan in leta 1953 obnovljen. S slikovitih stolov in klopi je mogoče uživati v lepem razgledu, seveda če niso zasneženi, kakor so bili tokrat. Pri napajalnem koritu si je najbrž mogoče natočiti vodo. Z roba nad planino sta se ravno takrat pognala jadralna padalca in čeprav me je strah letenja, sem jima kar malo zavidala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Širok kolovoz naju je privedel do kažipotov, kjer sva zavila levo navzgor (cesta se je nadaljevala proti gozdu, kjer so onstran zapornice stali avtomobili, torej se je do sem mogoče pripeljati). Po travnatem pobočju sva se povzpela v precej razdejan gozd. Poslej pot ni bila več razgledna. Stezo je prečkal potoček, zato sva nekaj časa gazila po vodi in blatu. Sledil je temeljit spust. Priključila sva se širši stezi z leve in ta naju je pripeljala na kolovoz. Kar kmalu sva ga zapustila po stezici levo navzdol. Nekaj časa se je vzpenjala, kdaj tudi strmo, in spuščala, včasih pa tekla po ravnem. Ob kozarcu pri potočku sva imela precej pomislekov, saj je bil žleb, po katerem je pritekala voda, zelo umazan. Ko sva se znašla nad Doslovško planino, ki sva jo zjutraj le obšla, sva nadaljevala do razmeroma strmega in razritega kolovoza, ki je zavil desno nazaj k njej, in se spustila po njem. Pristala sva na majhni planini, na kateri najbrž ne pasejo več, kjer poleg ostanka podolgovate kamnite zgradbe stojita na eni strani lepo obnovljena hiša in na drugi nekakšna lesena stojnica. Vrnila sva se na odcep in nadaljevala desno navzdol (smer Zelenica-Roblek).

 

Od tu sva pot že poznala. Iznad Žage sva spet lepo videla Begunjščico, šele zdaj pa sva opazila, da se vidi tudi Roblekov dom. Nenadoma je nekaj zašumelo in zagledala sva gamsa, ki je lahkotno prečil strmino pod nama. Kot bi mignil, sva bila spet pri avtu. Po sedmih urah (štirih hoda). Med vožnjo v dolino sva se ustavila še na planini Pri žagi (okrog 1200 m). Na pastirski hiši iz leta 1985 je napis Smokuška planina pri Žagi. Tako sva ta dan naštela pet planin pod mogočnim Stolom. Na njem sva bila enkrat samkrat, pred desetimi leti. Morda bi bil spet čas. 

Porezen v zimskem cvetju

Ko sva izbirala cilj za 8. december, sva poklicala na Blegoš, koliko snega imajo. Najbrž so mislili, da naju bodo s podatkom »samo kake štiri centimetre« razveselili, a za naju je bil to znak, da še ni čas za lepotca, kakršnega imava najraje. Zato sva se odločila za Porezen (1630 m).

Za izhodišče sva si izbrala Podbrdo. Prebrala sva opis v vodniku Škofjeloško in Cerkljansko hribovje ter se skozi Selško dolino odpeljala v Baško grapo. Ker je imel Jani v spominu, da je v Podbrdu težko najti prostor za avto, sva parkirala na prvem prostem mestu nasproti Mercatorja, kjer je tabla z zemljevidom in opisom kraja in okolice, ter nadaljevala peš po ozki cesti brez pločnika skozi naselje proti Mostu na Soči. Mimo vodnjaka z »žensko vodo«, kozarcem in mlinčkom ter predora Bohinjske železnice (tablica spominja na njeno 100-letnico 19. 7. 2006) sva prišla do križišča s smerokazom za vas Porezen levo. Izkazalo se je, da sva parkirala prehitro, saj je bil tam še prostor. Poslej sva lahko hodila po pločniku tik nad Bačo. Kmalu za MHE Dakskobler sva prispela do propadajoče tovarne volnenih izdelkov Bača in bencinske črpalke, kjer so nama povedali, da je pot na Porezen speljana čez most nekoliko niže.

Končno sva zagledala tablo za konec kraja, za katero vodnik napoveduje most čez Mlečni potok. Most je bil, le da čez Bačo. Kakega kažipota nisva opazila, na drugi strani vode pa se je začel kolovoz (ali za silo gozdna cesta, nikakor pa ne dobra cesta, kakor piše v vodniku) in ob njem na skali prva markacija – stara in zakrita z rastlinjem. Zdelo se je, da sva res našla začetek poti, a se ni ujemal z opisom v vodniku.

Onstran mostu naju je kolovoz pripeljal pod železnico; na kamnitem zidu podhoda sva komaj razločila markacijo. Nad progo je samevala po vsem videzu zapuščena domačija. Vztrajno sva se vzpenjala med smrekovim gozdom in Lajtno grapo (to je ime potoka). Na levi so naju spremljale slikovito naložene in zverižene skalne plasti. Cvetelo je kar nekaj trobentic, opazila pa sem tudi cvetoč zimzelen. Nato se je za levim ovinkom (vzpenjala sva se okrog Štovle) strmina unesla. Že od tam se je videlo, da je na Poreznu sneg. Čeprav je za odvodnjavanje kolovoza dobro poskrbljeno, je bil zelo vlažen; od vsepovsod s strmih bregov je tekla in se pocejala voda, ki najbrž odteka v Lajtno grapo. Kjer se skale »obesijo« nad pot, je markacija pred pripravnim prostorčkom za počitek; nekdo, ki je tu posedel, je pozabil jopico. Ali jo odnesti s seboj in objaviti v kaki rubriki Izgubljeno in najdeno? Kaj pa če je lastnik domačin, ki bo že v kratkem spet tu, jopica pa bo v Ljubljani? Takšno (samo)spraševanje se vedno konča tako, da najdeno pustim, kjer je.

Strmina se je spet nekoliko povečala. Prestopila sva živahno Lajtno grapo in potem še enkrat pod Štefanovo domačijo. Kažipot naju je usmeril desno ob potoku navzgor in proti gozdu. Više gori sva videla čepeti še nekaj hiš. Kar hitro sva prišla do makadamske ceste, ki je pripeljala z leve in zavila desno po mostu čez Lajtno grapo. Tja nama je lesena smerna tablica z markacijo pokazala proti koči na Poreznu, levi krak ceste pa vodi naprej k domačijama Matrek in Hejbl (na zemljevidu vzhodnih Julijcev Matrekar in Heblar). Kažipot na drugi strani mostu naju je obvestil, da sta pred nama še dve uri hoje. Spet sva bila na markirani poti.

Kmalu se je makadamska cesta razširila v nekakšno  obračališče ali nakladališče, najbrž zaradi peskokopa pod njo. Nekoliko kasneje sva jo zapustila; zavila sva ostro levo nazaj na slabo cesto proti Tomažonu, Brdarju, Kejblarju (na zemljevidu Kebler) in seveda gori Porezen. Vas z enakim imenom je zelo raztresena. Najprej sva naletela na številko 3, ki ima za soseda poraščen balvan. Od tam bi bil kar lep razgled, če ne bi bilo megle. Nekoliko naprej sva levo zgoraj zagledala še eno domačijo. Zaradi strmine teče cesta do nje precej naokrog. To je Porezen 5, pri Brdarju. Domačija s prenovljeno streho ni bila videti obljudena. Od mogočnega toplarja sva lepo videla Porezen, tudi planinski dom na njem, na drugi strani pa Rodico, Črno prst, Koblo in gore nad Soriško planino.

Po vodniku naj bi se od Brdarja povzpela po »manj simpatični hudourniški grapi«, a puščica in markacija sta naju napotili dalje po gozdni cesti in nato po kolovozu, ki naju je čez nekaj minut presenetil s podrtim gospodarskim poslopjem, poleg katerega stojita velika stara hiša s številko 6 in še ena majhna nova. Morda je pot zdaj speljana drugače kot ob nastanku vodnika. Kolovoz se je mimo transformatorja zložno nadaljeval v gozd, naju pa je kažipot na kozolčku usmeril levo na travnato pobočje nad domačijo. Po strmem travniku sva dosegla gozd. Čez blaten kolovoz so ležale podrte smreke. Šlo je naravnost navzgor, zato je bila strmina kar huda. Kolovoz se je prelevil v vlako. Ko sva dosegla neoznačen razcep, sva imela kar precej izbire: desni krak je bil še ena vlaka, levi pa se je takoj razcepil v vlako naravnost navzgor in nekaj kolovozu podobnega levo. Kakor že ves čas doslej se je izkazalo, da je prava izbira naravnost navzgor. Markacij skoraj ni bilo. Po malodane pravokotnem zavoju desno je bilo vlake konec. Steza naprej je bila nekoliko bolje označena.

Poslej sva nekaj časa hodila vzporedno s pobočjem, tako rekoč po polički, zato sva morala kar paziti, da nama ni zdrsnilo. Tudi podrto drevje je bilo tu bolj nadležno, saj zaradi prepadnega pobočja na levi in navpičnih skal na desni »obvoz« ni bil mogoč in se je bilo treba pač prebiti pod debli in skozi vejevje. Nato je steza zapustila poličko in se razširila. Te poti v snegu ne bi našla, če ne bi kak poznavalec utrl gazi. Iz svetlega gozda golih listavcev sva prestopila v temnega iglastega. Kmalu za kažipotoma desno Hudajužna in nazaj Podbrdo ter nekakšno mizo in ograjo na robu gozda sva stopila na plano in bila deležna čudovitega pogleda na cilj. Še tako visoko so cvetele trobentice. Na slabo vidni žičnati ograji je k sreči visela tablica Maraton štirih občin, sicer bi bila žico lahko prezrla in se spotaknila čeznjo. Onkraj ograje sva se povzpela nekaj metrov desno na rob, kamor pride tudi pot z Otavnika, iz Cerkna in Jesenice. Že od tu je bil lep razgled na Rodico, Raskavec, Matajurski vrh, Poljanski vrh, Četrt, Črna prst pa se je skrivala v oblaku. V ozadju se je razločno izrisoval Triglav. Na levi je v megli tičala Kojca, na desni pa je strumno stal Možic in nadzoroval vrhove nad Soriško planino.

Nadaljevala sva po levi stezici proti koči, ne po desni ob ograji. V dobre četrt ure sva bila pri Domu Andreja Žvana - Borisa. Ker je bil ponedeljek, je bil seveda zaprt. Tako sva v miru pomalicala in se potikala okrog doma. Zadaj naju je pričakalo čudovito presenečenje: sneg, veter in mraz so iz posušenih ostankov rastlin naredili prave umetnine. Čisto nič nisva pogrešala alpskih možin, kraljičen, ki so za žičnato ograjo spale zimsko spanje, saj so bile bele »cvetice« prav tako lepe ali pa še bolj.

Do vrha je bilo le še kakih pet minut. Na njem je že leta 1907 stala prva koča. Razgled, ki sva ga bila deležna med potjo, je bil z najvišje točke še lepši. Spomenik žrtvam vojne je spomin na padle in pobite v vaseh pod Poreznom tik pred koncem druge svetovne vojne. Spominjajo se jih tudi udeleženci vsakoletnega zimskega pohoda; naslednje leto bo že štirideseti.

Bilo je mrzlo in vetrovno, steza na drugo stran pa zametena, zato sva se spustila nazaj k domu. Tudi sicer sva se vračala po poti vzpona. Pri Brdarju se je tokrat prijazno kadilo iz dimnika. Za mostom čez Lajtno grapo sva zašpilila klobaso; onkraj mostu nisva nadaljevala ob potoku, ampak sva se kar držala makadamske ceste mimo Porezna 1 (Pr' Štefan), več slapičev in slapišč ter slikovitih sten, ki pa jih v mraku nisva več dobro razločila. Kar precej sva se še povzpela, za znamenjem za konec vasi Porezen pa sva dosegla najvišjo točko in se začela spuščati. V temi nisva videla markacij in torej tudi ne morebitnih bližnjic. Po še enem vzponu sva se končno spustila v naselje in pri gostilni Arman ugotovila, da sva že v Podbrdu. Cesta naju je skozi ozek predor pod igriščem pripeljala na križišče s smerokazom Porezen, skozi katero sva šla zjutraj. Tudi če bi bila parkirala ob njem in bi pot začela tu, se dejstva ne bi ravno ujemala z opisom v vodniku.
 

Po osmih urah in pol (slabih šestih hoje) sva se v trdi temi vrnila k avtu. Ni bil Blegoš, a tudi Porezen se je dobro odrezal. Njegove snežne rože pa so sploh nepozabne.

Oglasil se mi je Igor Dakskobler, doma iz Podbrda. Po »najini« poti je hodil v mladosti. Natresel je nekaj zanimivosti, posebno glede zemljepisnih imen. Takole piše:

 

»Kolovoz mimo Milove /na zemljevidu Milobar, op. M. L./ je bil nekoč skoraj cesta, edini dostop do Porezna, gozdno cesto iz Batave so naredili šele pred manj kot 30 leti (graditi so jo začeli leta 1987). Pr Štefanu smo mi vedno rekli pr Štefančku, zanimive skale ob gozdni cesti med Štefančkom in Nekljem (kjer je križ) pa imajo (ali so vsaj imeli) Podbrčani za plezališče /na spletni strani PD Podbrdo piše, da se imenuje Porezen, op. M. L./. Pot od Brdarja naprej je bila včasih povsem drugačna /.../, vlake so jo zelo spremenile. /.../ Na eni od fotografij imate posnetek Šavnika, omenjate pa le Možic. Ta s Porezna ni preveč opazen, veliko bolj izstopa Šavnik.« Joj, spet moje prislovične težave z ugotavljanjem, kaj vidim!

 

In še: »Glede grap v Podbrdu je pa tako, de mi ne poznamo ne Mlečnega in ne Mačjega potoka. Na zemljevidih in celo obcestnih tablah sicer piše marsikaj. Izpod Petrovega Brda priteče Petrobrški potok (na zemljevidih in tabli napačno Mlečni potok), izpod Lajnarja priteče Bača, izpod Šoštarja in Koble priteče Kacenpoh, izpod Črnega vrha in Robarjevega griča Batava (staro ime je Milpoh ‒ če bi kdo to hotel na silo sloveniti, bi bilo Mlinski potok in ne Mlečni potok), izpod Špičnoka oz. Porezna Lajtna grapa (nastane pod Štefančkom z združitvijo Špičnokove in Hejblarjeve grape) in izpod Črne prsti Driselpoh. Matajurski vrh pa je po naše Hohkovbl.«

Najlepša hvala za vsa ta pojasnila.

Bela Zelenica, prvi Ajdin zimski pohod

V nedeljo po najinem Velikem Kopinju se je dolina dušila v megli, cilji, ki so gledali iz nje, pa so bili za Ajdo večinoma previsoki in/ali preveč zasneženi. Ampak dediji so (tudi) za to, da se domislijo česa pametnega, in tako smo jo mahnili na Zelenico (1536 m). Že pri Tržiču smo se prismejali v jasnino, na Ljubelju (1058 m) pa je bilo že vse polno avtomobilov, ki so odložili sonca in hoje željne sprehajalce, planince in gornike.

 

Na kažipotu piše Dom na Zelenici 1^h15min, pod njim pa ni več obvestila, kako vozita v »letni« sezoni sedežnici Zelenica 1 in 2 ob koncih tedna, ki se ga z Janijem spominjava še od pohodov na Vrtačo ter na Palec in Zelenjak (sedežnici že več kot dve leti mirujeta). Ajda vedno težko začne, a tokrat je imela na glavi kapo s podobo sovje glave, tako da smo med pogovorom o sovici Oki in petjem Čuk sedi na veji (vlogo čuka je prevzel dedi), sova na vereji kar hitro prebili led. Tudi smejoča se markacija nam je bila precej v pomoč.

 

Široka kamnita pot se je vztrajno vzpenjala. Stopili smo skozi leso in prišli do smučišča, ki je dotlej teklo desno vzporedno z našo potjo. Po traktorskem kolovozu oziroma vzdrževalno-reševalni cesti smo dosegli Kočo Vrtača (1288 m) s postajo sedežnice Zelenica 1, od koder je vozila Zelenica 2. Nad Šentanskim plazom so se dvigali vrhovi Begunjščice. Opazovali smo gornika zgoraj v njenem zasneženem pobočju, tako visoko, da je bil le še pika.









 

Po kamniti in skalnati stezici smo vijugali med ruševjem. V senci med visokimi gorami so tod kamni in skale zjutraj pogosto še vlažni, tokrat pa nam je drselo tudi zaradi snega in ledu. Ajde to ni niti najmanj motilo, saj jo je dedi trdno držal za roko. Pravo nasprotje senčne poti je bil osončeni slikovito odsekani konec grebena Ljubeljščice desno pred nami, a najino vnukinjo je zanimal le sneg. Letos se ga še posebno veseli, saj se bo začela učiti smučati. Ravno prejšnji dan je na smučarskem sejmu dobila prve smuči, čisto prave smučarske čevlje in čelado. Kar razganjalo jo je od navdušenja in nekaj časa je na vsaki skali stala na eni nogi, kot »prava gorska štorklja«.

 

Ko smo spet dosegli vozno pot, sva si z Janijem nekoliko oddahnila od skrbi,  da bo na spolzkih skalah komu spodletelo. Opazovali smo planince pred seboj: večina se je vzpenjala po »glavni cesti« daleč naokrog, nekateri pa so ubrali bližnjico (od vzpona v kopnem se spominjam, da so tam stopnice) k zgornji postaji sedežnice (1544 m), od koder je le še nekaj korakov do Planinskega doma na Zelenici (1536 m), ki je bil naš cilj. Greben Na Možeh in Vrtača sta se kopala v soncu, dom pa je bil – tako kot vsa pot – v senci. V njem smo si pod slikami letošnje likovne kolonije privoščili vroč čaj, potem pa je Ajda še nekaj časa »trenirala« uporabo vlečnice. Mala vlečnica Triangel, ki tudi stoji, je bila kot nalašč za to.

 

Vrnili smo se kar po vozni poti, saj se nama je za poskočno Ajdo, ki dol grede rada pozabi na »zavore«, zdela varnejša. Na strmini pod zgornjo postajo žičnice je potožila, da jo bolijo nožni prsti, ker se »zaletavajo« v čevlje. Nasvet, naj v sneg zabada pete, ker ji bo tako manj drselo pa še prsti ne bodo toliko silili naprej, je z navdušenjem sprejela. Čeprav je bilo navdušenje predvsem posledica zabavnosti take hoje, se je izkazala tudi za zares koristno.

 

 

Tudi dol grede smo hodili po hladni senci, pred nami pa sta se sončili Košutica in Košuta. Ustavili smo se pri Jančmanovem kotu, počivališču z mizico in klopco. Uredilo ga je ljubljansko društvo ljubiteljev praženega krompirja v spomin enemu svojih članov, Janezu Jermanu, smučarju, alpinistu in gorskemu reševalcu (očetu smukača Andreja Jermana). Franci Turk mu je spesnil prigodnico o Zelenici; lahko smo jo prebrali na klopci. Od spodnje do srednje postaje sedežnice so uredili tudi Jančmanovo pot, na katere začetku naj bi bil napis (nismo ga opazili). Pod kotom smo se spustili po bližnjici, pozneje pa ne po desnem kraku skozi gozd kot gor grede, ampak je Ajda izbrala levega, po cesti.

 

Po vrnitvi domov je bodoča smučarka zelo težko počakala na konec kosila in na dovoljenje, da lahko natakne smuči. Kar na preprogi sredi dnevne sobe je na moč uživala v popolni smučarski opremi. Malo me skrbi, da naslednjič ne bo hotela v hrib brez smuči (da se ne bo več sankala, je že napovedala).