Galetovec drugič

Novo leto zastavljam s posmučarsko zamudo. Prvo letošnjo nedeljo sva se po dolgem času spet namenila na Lipanco, a ker so cesto na Pokljuko zaradi poledice posipavali, smo se vsi razen tistih, ki so »morali« tja (nekateri so čakali že več kot uro), nad Krnico obrnili. Tako sva bila ne le ob izbrani cilj, ampak tudi ob znameniti ričet. Na hitrico sva se odločila za Galetovec (1265 m), v trgovini na Bledu pa nama je prijazen mladenič naredil sendviče. Tudi tokrat sva parkirala pri železniški in avtobusni postaji v Bohinjski Beli, natančneje v Podklancu, nasproti gostilne Pri Batištu.

 

 

Hkrati z nama je parkiral domačin in s smučmi na rami odbrzel naprej po asfaltni cesti, torej v isto smer, kot sva nameravala midva. Kmalu nama je izginil izpred oči. Pri kažipotih Galetovec čez Pl. Za Jamo 1h 45 min in Široka peč sva zavila desno na ožjo cesto. Za zadnjimi hišami je bilo konec asfalta in nadaljevala sva po gozdni cesti. Na levi je štrlel v modro nebo Babji zob. Kmalu za razcepom, kjer sta se poti na Široko peč in Galetovec razšli, sva prišla do velikega kupa narinjenega snega na koncu sankaške proge. Poleg velikega opozorila nanjo je še prav na drobno pisalo: »Vsem lastnikom parcel, ki bi nujno rabili cesto, se zahvaljujemo za razumevanje!« Ali jim sploh preostane kaj drugega kot razumevanje?

 

 

Kmalu se nama je zdelo čudno, da za markacijama pri kažipotih in pri izteku sankališča nisva videla nobene več. Sčasoma so se na desni pokazali karavanški vrhovi od Stola do Košute. V bregu pod nama je završalo in lahko sva videla le še bele ritke treh srnic. Kake pol ure nad koncem sankališča je z leve pritekla uhojena markirana stezica, označena tudi z majcenim možicem, kar je pojasnilo neoznačenost ceste ‒ očitno sva zgrešila markacije. Na ostrem desnem ovinku čez nekaj minut sva cesto zapustila in zavila navzgor na kolovoz. Ko se je odstrl pogled proti nebu, sva zagledala strma skalna pobočja. Na naslednjem razcepu so oznake pokazale levo. Po ozkem jarku sva se vzpenjala strmeje kot dotlej. Na naslednjem razcepu sva sledila markaciji pod podrtim drevesom, nato pa pri velikih skalah zavila levo. Za največjo so bile spravljene (ali »spravljene«) pohodne palice.

 

 

Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva nadaljevala navzgor po njej. Kakih 100 m naprej se je na blagem levem ovinku v desno odcepila strma bližnjica. Še dvakrat sva prečkala cesto. Desno pod nama je tekla grapa in ko se je združila z najino stezo, sva tik pod gozdno cesto dosegla planino Za jamo (našla sem podatka 1005 in 1010 m). Čez travnik sva se rahlo vzpela na travnat kolovoz med hišami in ga takoj zapustila po stezi desno ob robu gozda proti više ležečemu delu planine, kjer sva med drevjem opazila še nekaj stavb. Nad tem (prvim) rovtom (kakor sva izvedela kmalu zatem) sva se vrnila v gozd. Na naslednjih tablicah s hišnimi številkami sva prebrala, da sva tudi tu še v Slamnikih (za pot čez Slamnike se sicer šteje druga). Pri hiški više gori poleg kozolca in gospodarskega poslopja nasproti sva spet naletela na smučarja, ki je parkiral poleg naju. Razložil nama je, da jo to rot, kjer se ne sme pasti, pasejo pa na Galetovcu in na Belski planini na drugi strani. Pri njih še kosijo, v drugih rovtih pa ne več.

 

Po 20 minutah sva prisopihala na tretji rovt in nato še na četrtega, po katerega desnem robu ob gozdu sva se vztrajno vzpenjala dalje (pod snegom se je najbrž skrival kolovoz). Smučar naju je dohitel in ni vedel povedati, od kod ime Za jamo. Kmalu naju je pustil za seboj. Dosegla sva planino Ilovec (Ivovc). Na razcepu za leso brž nad stanom so markacije kazale na obe strani. Zavila sva desno. V zasneženem strmem bregu je mrgolelo stezic oziroma gazi. Postalo je toplo in na prisojnem pobočju je bil sneg že čisto moker. Kmalu sva bila na cilju. Do njega sva hodila dobri dve uri.

 

 

Na vrhu je bilo precej planincev in ravno takrat so se vsi odpravili dol, tako da sva kar nekaj časa v miru pasla želodca in zijala. Preden sva se poslovila od čudovitega razgleda, ki ga opeva tudi Valentin Vodnik, sva od novodošlega para izvedela, da je pot čez Slamnike precej ledena, zato sva se odločila za vrnitev po poti vzpona. Zgovorni gospod nama je opisal še eno izhodišče za Galetovec, v Gorjušah, tako da bova na ta razglednik skoraj gotovo še prišla.

 

 

Kot rečeno, sva se vrnila po isti poti. Na drugem rovtu je bilo zelo živahno, saj je imel »najin« smučar obisk. Ko sva pri spodnji lesi dokončno zapuščala planino Za jamo, sta se po gozdni cesti desno nad nama odsmučala fant in dekle. Na spodnjem delu ceste, pri malem možicu in markaciji, ki označujeta odcep bližnjice, sva zavila desno, da bi ugotovila, kje sva zjutraj izgubila oznake. S te poti sva imela imeniten pogled na Babji zob. Ko se nama je povprek postavila gozdna cesta, ob kateri so ležali hlodi, ni bilo nobenih znamenj, kam naprej. Po njej sta naju dohitela smučarja, ki sva ju videla pod planino. Tik pred tem sva levo ob cesti zagledala staro markacijo, a ker sta se prismučala od tam, je bilo očitno, da ji ne smeva slediti. Nič čudnega torej, da sva zjutraj zgrešila odcep. Lahko da se je kaka markacija skrivala pod snegom, omenjena stara pa bi naju bila lahko celo zavedla, če ne bi bilo smučarjev.

 

 

Zavila sva torej po cesti navzdol. Kmalu za peskokopom (tudi ta lahko pomaga pri orientaciji: nekaj minut za njim, gor grede na desni, je treba zaviti levo po stezi, nad katero se vidijo pečine) sva že bila na koncu sankališča. V dobri poldrugi uri sva se vrnila k avtu. Pogled na Bohinjsko Belo z Iglico v ozadju me vedno znova očara. Tik pred koncem naju je še enkrat dohitel »najin« smučar; prismučal se je čisto v vas, še po zadnjem pasu narinjenega snega ob sicer kopni cesti, ki je ostal od pluženja. Zaradi sončnega dne, prijetne poti in prelepega razgleda z vrha Galetovca nama ni bilo nič žal ne za Lipanco ne za ričet, sploh ker veva, da nama ne uideta.

Na Dobrčo s ferrarijem

Dobrča (1634 m), razgledna gora na meji med Kamniško-Savinjskimi Alpami in Karavankami (tako zelo na meji, da je bila po starem v vodniku Karavanke, po novem pa je v Kamniško-Savinjskih Alpah), je bila dva dni pred silvestrovim za naju meja med starim in novim letom. Ko sva se odločala, kako nanjo, sva seveda izbirala med potmi, po katerih še nisva hodila, in opazila, da je tista iz Bistrice pri Tržiču po zemljevidu markirana, v vodniku Kamniško-Savinjske Alpe pa piše »Nezahtevna nemarkirana pot«. Šla sva torej pogledat, kateri ima prav.

Iz Tržiča sva sledila smerokazu Begunje, nato pa zavila ostro desno proti Vili Bistrici (napis na škarpi je pokrival sneg). Makadamska cesta pripelje na preval Pungart (na zemljevidu ni zapisan), kjer stoji kapelica sv. Jurija. Nasproti nje je parkirišče.

Nad kapelico je smerna tablica z napisoma Bistriška planina in Dobrča. Kar takoj sva ugotovila, kdo ima prav: pot je markirana. Vstopila sva v smrekov gozd. Više je postal svet zaradi skal in borov zelo slikovit. Na neoznačenem razcepu čez četrt ure (morda je kako znamenje pokrival sneg) sva izbrala strmejši desni krak. Nedaleč za tablico Planinica (tako tudi zemljevid) sva na travniku ob robu gozda zagledala leseno hiško. Bila je zaklenjena, skozi loputo pa sva videla orodje, seno in koruzo. Takoj zatem sva prečkala slabši kolovoz, še strmejši od najinega, in prišla do še ene planine. Tam sva srečala mladega lovca. Vprašala sem ga, ali je Planinica travnik z leseno hiško. »Planinica ni nič! To so Planince ali Na planincah,« je bil odločen. »Tale je Tomlnova, Pristovnikova više gori se zarašča, tista spodaj pa je Jagrska.« Zdaj sem razumela, zakaj koruza v hiški, a za vsak primer sem se le pozanimala: »Mislite hiško, v kateri je koruza?« Vznemirjeno je vprašal: »Kako pa veste?!« in zagodrnjal nekaj o ključavnici. Moje pojasnilo, da sva radovedna, škode pa ne delava, ga je pomirilo in razšli smo se čisto prijazno.

Med iglavce se je mešalo čedalje več listavcev. Začelo je mrzlo pihati. Ko se je svet zravnal, sva mimo prikolice, pokrite s ponjavo, prišla do gozdne ceste in zavila levo nanjo. Pri skladovnicah drv so gazi odšle levo, midva pa sva nadaljevala naravnost naprej za markacijami. Cesta se je začela vzpenjati. Zvrstilo se je več odcepov na obeh straneh. Po daljšem času skoraj brez markacij so se naenkrat prikazale kar tri in še umetelen možic povrhu. Še preden sva prišla do roba gozda, sva zagledala travnik, po katerem je veter pometal sneg. Prispela sva na Bistriško planino (po vodniku 1050 m). Ob robu gozda sva se napotila čeznjo mimo plošče v spomin na začetek upora proti okupatorju k razpelu in stanu. Nad vrati piše 1057 m. Zasnežena planina se je kopala v soncu in ptički so žvrgoleli, veseli gostije na drevesu pred stanom.

Smerna tablica pri razpelu (Lešanska planina 1^h in Dobrča 1^30h) naju je napotila na gozdno cesto. Po njej sva se povzpela mimo Breške planine (1100 m). Planšarija je bila med drugo vojno požgana, po vojni pa so na njenem mestu zgradili lovsko kočo. Od nje je lep razgled na Kočno, Storžič, Kriško goro.

Gazila sva čedalje globlji sneg. Vzpenjala sva se do ostrega desnega ovinka, ki ga napoveduje vodnik. Desno navzgor, dalje po cesti, usmerja tablica za Lešansko planino in Dobrčo; tam ni bilo gazi, le smučina. Levi odcep, kolovoz, ki se rahlo spušča naravnost naprej od ovinka, pa je bil zgažen, vendar ob njem ni bilo videti markacij. V nekaj minutah naju je pripeljal do vzletišča Društva prostih letalcev Lesce-Bled Dobrča (1220 m). Ob klopci je drog s tablicama; ena označuje vzletišče, druga pa je znamenje Zlatorogove transverzale ponosa s številko 6 in nasvetom, kaj storiti, če srečamo medveda. Po neoznačeni poti iz Hudega Grabna je pribrzel zgovoren mladenič z novimi Veriginimi derezami, ki jih je že preizkusil na Kredarici in je bil na moč zadovoljen z njimi. Namenjen je bil na Šentanski vrh (če se kam odpravi, gre vedno na vrh, je bil odločen, in Šentanski vrh je za meter višji od »prave« Dobrče). Odhitel je tja, od koder sva prišla, proti gozdni cesti, na kateri sva videla le smučine, in navrgel, da se bomo gotovo še srečali. Med našim klepetom naju je prehitel še par planincev. Tudi midva sva se poslovila od lepega razgleda in se povzpela mimo klopce v gozd.

Gaz je bila ozka. Hudo strmo pobočje sva premagovala v kratkih ključih. Markacij skoraj ni bilo, a v pomoč so nama bile rdeče lomljene črte, s katerimi so bili označeni levi ovinki. Slabe pol ure nad vzletiščem sva skozi leso stopila na majhno trato, potem pa se je gozd spet zgostil. Dosegla sva gozdno cesto in odprl se nama je pogled v dolino. Cesto sva samo prečkala. Gaz se je nadaljevala do razcepa s smernima tablicama nazaj Brezje pri Tržiču (Sv. Neža) in Tržič, desno pa Lešanska planina, Bistriška planina in Tržič. Pot proti Lešanski planini ni bila uhojena. Po nekaj korakih v levo sva se znašla pod leseno hišico. Naprej proti Koči na Dobrči ni bilo gazi, zato sva zavila desno, kamor sta kazala napis Vrh Dobrče in puščica na drevesu.

Strma pot se je na grebenu za nekaj časa položila, nato pa sva zakorakala na gozdno cesto, ob kateri je bil gozd razdejan od žleda. Zavila sva desno in izza drevja se je pokazala Košuta. S ceste sva se povzpela levo mimo zasilne klopce in čakal naju je le še zadnji vzpon po skalnatem svetu. Naproti so nama prišli par, ki naju je prehitel pri vzletišču, in mladenič, ki se je že vračal s Šentanskega vrha. Zadovoljen nama je povedal, da je utrl gaz po gozdni cesti, tako da nama bo laže. Kmalu sva dosegla cilj.

Vrh sva si delila z dekletom in fantom ‒ redka priložnost za fotografijo v dvoje. Mrzlo, a sončno vreme nama je priskrbelo prijetno slovo od lanskega hribolazenja. Iz nahrbtnikov sva poleg malice izvlekla stekleničko Ferrarijeve penine in kozarca, da sva si nazdravila in si zaželela dobro planinsko leto 2015. S pogledom na eni strani na Julijce s Triglavom in na drugi na Kamniško-Savinjske Alpe je bilo razpoloženje res praznično.

Z vrha sva se spustila nazaj na gozdno cesto, a namesto desno, od koder sva prišla, sva zavila levo. Pred nama se je sončil greben Košute. Takoj sva se znašla na neoznačenem razcepu. Ker je mladenič poročal, da je tu prišel gor, sva se odločila za cesto naravnost naprej, kajti desno ni bilo gazi navzgor. Pod nama je bila poseka s prežo na dnu in čez čas so se pokazale tudi stavbe na Lešanski planini (1450 m). Gazi so zavile strmo navzdol, potem pa se je pot položila. Srečala sva nekaj planincev, ki so se šele vzpenjali. Mimo preže, ki sva jo videla od zgoraj, sva prikorakala do stanov. Na koncu planine sva spet ujela markirano pot (tisto, ki pod leseno hišico ni bila uhojena). Postalo je hladno, saj je bila planina že vsa v senci.

Čez kakih 20 minut sva prečkala gozdno cesto ali kolovoz in kmalu zatem se je na levi gozd razprl, da sva videla Košuto, Štegovnik, Kočno, Storžič, Kriško goro. Do že znanega ostrega ovinka, s katerega sva se gor grede podala proti vzletišču, ni bilo več daleč. Poslej sva se vračala po poti vzpona, le pri Bistriški planini sva kar ostala na cesti. Ko sva že pustila za seboj Planince in neoznačeni razcep, sva začela skrbneje oprezati za razvalinami Hudega gradu ali Gutenberka, saj jih gor grede nisva opazila. Srečala sva domačina, ki je na vprašanje, kje naj iščeva grad, odgovoril kratko in natančno: pod strmim esom zavijta levo in bosta stala pod njim. Res je bilo tako, le da se je obzidje med drevjem slabo videlo. Še enkrat sva naletela na mladega lovca; preden se izteče leto, mora izpolniti plan, se je pošalil (?).

 

Od parkirišča pri kapelici sva stopila še do ograje okrog Vile Bistrice (tisto o d. o. o. in  poslovno kulturnem centru je zbrisano), za katero propada tudi teniško igrišče. Še en spomenik naše neurejenosti in nesodelovanja. Povzpela sva se tudi k cerkvi sv. Jurija, ki je na varnem za zaklenjeno ograjo. Dan je ugašal. Za nama je bil dober »šiht« (hoje le polčetrto uro gor in dve dol). In kaj sva »zaslužila«? Čudovit dan!

Podlubnikarica na Lubniku

Ajdin dom je škofjeloški Podlubnik, zato je bilo samo po sebi umevno, da jo bova prej ali slej peljala na Lubnik (1025 m). Zgodilo se je na božič. Za izhodišče sva izbrala zaselek Sv. Tomaž nad Praprotnim.

 

Parkirali smo pod gozdom nad zadnjimi hišami. Bilo je neznansko blatno in Ajda je že navdušeno napovedovala, da bo prišla domov umazana kot pujsa Pepa. K sreči sva jo prepričala, da mami in oči tega ne bosta prav nič vesela, zato je pazila, kolikor je bilo pač v njenih močeh. Po tej poti sva že šla pred sedmimi leti (ob takihle povezavah sem celo sama presenečena nad »razvojem« svojih zapisov ‒ v dolžino, ustanovitelj tega spletnega dnevnika pa se najbrž sploh drži za glavo) in prvi del poti imam v spominu (v zapiskih, če sem poštena) nekoliko drugačen, kot je zdaj. Smerna tablica na začetku pa je še ista, le da leži na tleh.

 

 

Markacije so nas vodile po strmem kolovozu in ko smo ga zapustili, je bilo blata k sreči konec. Pri betonskem objektu  smo zavili levo na prečno pot (traktorski kolovoz) in kmalu za uravnavo s skladovnicami drv sta nas puščica in markacija še enkrat usmerili levo. Nenavadno veliko drevja je bilo označenega z rdečimi pikami – za posek, zato je pogovor o Božičku in dedku Mrazu zamenjalo ugibanje, kaj je narobe s katerim izmed označenih dreves. »Tegale jejo črvički, zato ga bo treba posekati!« je vznemirilo vnukinjo. Nekatera so bila krivenčasta, druga bolna, tretja preblizu drugim ‒ snovi za pogovor, kolikor hočete.

 

 

Vzpenjali smo se po koreninah in skalah. Markacij je bilo zelo malo. V takih primerih pri orientaciji sodeluje tudi Ajda z občasnimi vzkliki: »Tamle je!« ali »Jaz sem jo prva zagledala!« Kolovoz je bil ves čas desno pod nami, nato pa se je združil z našo stezo in skupaj smo dosegli gozdno cesto. Celo ob »dolgočasni« cesti se vedno najde kaj zanimivega, na primer jarek, čez katerega je mogoče skočiti, ali trobentice, ki so pomotoma zacvetele pozimi. No, Ajda ima večje veselje z jarki kot z rožami. Prišli smo do skladovnic drv, ki jih očitno nihče ne uporablja, saj so se na njih že razbohotile lesne gobe. Nekatera mlada drevesca so imela »plaščke«. Zakaj? Ker bi jih sicer obgrizli zajci, mlado lubje pa pozimi, ko je manj hrane, tekne tudi jelenjadi in srnjadi. To se je moralo zdeti Ajdi, ki ni posebno ješča, nadvse čudno, a ni nič pripomnila.

 

Zalubnikarjevo domačijo so napovedale prav osupljive količine drv. Starim stavbam dela družbo lepa nova, ob kateri stoji lična kapelica. Če bi bilo treba vedriti, bi bil njihov toplar kot nalašč. Nad kmetijo se nadaljuje makadamska cesta (kažipot Lubnik – vrh je tudi že obležal). Zadnja hiša je zelo zanimiva, sploh za tak kraj; ima okrogel stolp s koničasto streho. Tu je Ajdo prvič nekaj uščipnilo: huda žeja. Domenili smo se, da bomo pili na prevalu. »Kdor bo prvi zgoraj, bo prvi pil!« In smo tekli. Zmagala je najbolj žejna. Na prevalu se je »promet« povečal, kajti z druge strani, od Naceta, je prihajalo več planincev (do tja se tudi pripeljejo).

 

 

Sodeč po kažipotih smo bili natanko sredi poti: na obe strani naj bi bilo po 40 minut. Po desni smo obhodili gozdnat hribček in s križišča na drugi strani nadaljevali po gozdni cesti navzgor v gozd. Pri opozorilu na (tovorno) žičnico se je Ajda prehitro razveselila, saj je mislila, da se bo lahko peljala; ko smo bili na Krvavcu, je na žičnici zelo uživala. Dvema križiščema je sledil »kritični« ovinek, ko je mala postala neznansko utrujena. Sprva tudi razlaga, da je utrujenost normalen del hribolazenja, ni pomagala, ko pa se je začel kujati še dedi, češ da bo šel kar domov, je utrujenost nekam izpuhtela in Ajda je do vrha neumorno brbljala v izmišljenem jeziku, dedi pa ji je na njeno veliko veselje živahno odgovarjal. Vmes je še nekajkrat počivala in pri enem teh postankov smo srečali starejšega planinca. »Kako je nekdo zmatran!« je pripomnil. Ko se je oddaljil, je Ajda vprašala: »Kdo pa?« Nisva hotela povedati. »Uganeš?« Napol v zadregi, napol hudomušno je uganila brez prevelikih težav: »Jaz!«

 

 

Pri odcepu, kjer je z desne pritekla steza iz Škofje Loke, je bilo treba postaviti možica. Kmalu nato smo dosegli uravnavo s klopco. Že dotlej dokaj kamnita pot je ponudila celo nekaj možnosti za plezanje po skalah. Na zelo strmem odseku smo srečali kolesarja in Ajda je bila koj za to, da bi šli tudi mi naslednjič s kolesi. Odločno sem se uprla, češ da si ne upam, ampak je brž našla rešitev: namesto kolesa lahko vzamem poganjalček ali rolko. Priplezali smo do še ene klopce in pod vrhom do tretje. Pri Domu na Lubniku smo si ogledali žičnico, na katero smo bili opozorjeni spodaj. Privoščili smo si čaj, lulat pa k sreči ni bilo treba v nesnažno kolibo pod domom, čeprav kažipot še vedno kaže tja (morali bi jo podreti). Z Lubnika so lepi razgledi, ampak Ajde ne zanimajo posebno, bi jo pa gotovo pogled na domačo hišo, a je žal nisva znala najti.

 

 

»Zdaj bom pa jaz šibala,« je razglasila, ko smo se odpravili dol. Dedi, ki ima pri tem težko nalogo, jo je posvaril: »Šibaj z glavo!« To se ji je zdelo nadvse smešno. Šele ko smo se vračali, smo tik pod vrhom zagledali bližnjico, na katero opozarja velika oznaka, ki pa gor grede ni opazna. Pri zadnji klopci pod kočo je Ajda pripomnila, da tako visoko ni potrebna, potem pa se je domislila, da je najbrž namenjena utrujenim, ki še ne vedo, da so že skoraj na cilju. Tudi pri odcepu proti Škofji Loki smo šele zdaj opazili smerno tablico. Hribček pred prevalom smo tokrat obhodili po drugi strani kot gor grede ter imeli lep pogled na Zalubnikarjevo domačijo, na Stol in Storžič pa nekoliko mrčastega.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot v dolino je minila, kot bi mignil. Ajda vsakič pove, da gre dol dosti laže kot gor. Seveda, saj ima še prva kolena.

Gajškova pot

Ko sva se pred leti potikala okrog Javorniškega Rovta in Pristave, sva nekajkrat opazila kažipote Gajškove poti. Srednjo sredo v decembru je bilo vreme – hm – srednja žalost, zato sva sklenila biti hvaležna, če vsaj ne bi padalo. Za kaj takega se je zdela Gajškova pot kar primerna. Imenuje se po Alojzu Gajšku, ki ga je na Slemenu pod Mojstrovko komaj 26-letnega pokopal plaz le dva meseca po izvolitvi za predsednika PD Javornik Koroška Bela.

 

Za izvozom Lipce sva zavila desno proti Jesenicam, pri prvem semaforju (na Javorniku) spet desno, pri drugem pa levo in se spustila pod železniški podvoz. Na naslednjem križišču sva zapeljala desno proti Koroški Beli in pri kapelici še enkrat desno po glavni cesti skozi vas. Z glavne ceste sva zavila levo v klanec, prečkala Koroško ulico in po vsem tem zavijanju prijetno presenečena res pristala pri opuščenem Rekreacijskem centru Kres, kjer je začetna tabla Gajškove poti, posvečena pretežno Koroški Beli. Manj prijeten pa je bil pogled na »pokojni« center, imenovan po bližnjem griču Kres (711 m), na katerega pobočju stoji sodniški stolp. Tam je bilo v boljših časih poleg teniških igrišč in strelišča tudi smučišče z žičnico in razsvetljavo za nočno smuko, nekdaj pa celo smučarska skakalnica, ki so jo skušali obnoviti, a dlje od omenjenega stolpa niso prišli. In kaj dela na Gorenjskem Koroška Bela? Nihče od mimoidočih nama ni znal odgovoriti, pojasnilo pa je bilo pri vseh enako: da so priseljenci.*
 

 

Nasproti table Gajškove poti se povzpne v desno slaba gozdna cesta. Tudi ob njej še marsikaj spominja na RC Kres. Na razcepu sva zavila na levi krak. Ob njem je zapornica, ki brani vozilom k opuščenemu kamnolomu Trebež. V dolini sva videla (in tudi slišala!) železarno. Ne posebno dobro markirana cesta je vijugala ter se vzpenjala in spuščala okrog hriba. Sčasoma je – razrita in blatna – postala bolj podobna kolovozu. Skozi drevje na levi se je kazal Javorniški Rovt. Spodaj je šumel Javornik. S kolovoza sta naju markacija in puščica usmerili navzdol na stezo. Pod precej novo lično klopco na razcepu sva se ob leseni varovalni ograji spustila do kupa debel in vej, menda ostankov plazu, kjer sva prestopila pritok Javornika. Na drugi strani je steza tekla izmenično med poleglo dolgo suho travo in telohi (nekateri so celo cveteli).

 

Spolzka koreninasta stezica je vijugala po pobočju, poraslem pretežno z iglavci, večinoma bori. Prečkala sva še en pritok Javornika in se onstran struge povzpela mimo studenčka. Nad njim se je pot precej zravnala. Kljub zimi so cvetele trobentice. Dosegla sva ravnico in na njej z listjem zasuto prečno stezo. Dve markaciji sta nama pokazali desno nanjo. Bila je nerazločna in markacije so bile redke, vendar nove, zato so se k sreči videle dovolj daleč. Kažipot Pristava naju je usmeril levo proti gozdnatemu vrhu. Pod njim se je steza zravnala in razširila v nekakšen gozdarski kolovoz. Pripeljal naju je do vegaste lesenjače. Od nje sva se spustila k tretjemu pritoku Javornika in ga prečkala.

 

Kmalu za ogrado s srnjadjo naju je pričakal kažipot desno Dom Pristava z eno narciso. Kolovoz, po katerem sva se vzpenjala, je zatem zavil desno, midva pa sva nadaljevala naravnost. Tamkajšnji kažipot sta krasili dve narcisi. Nedaleč naprej je pot k Valvasorjevemu domu odšla desno. Mimo betonskih pregrad in cevi, speljanih navzdol v strugo Javornika, sva se spustila k slabemu mostu čezenj. Na drugi strani sva si ogledala še eno obvestilno tablo Gajškove poti, deloma enako izhodiščni, večinoma pa posvečeno Javorniškemu Rovtu.

 

Napotila sva se levo v vas na asfaltno cesto (desno se pride po makadamski k Centru šolskih in obšolskih dejavnosti ‒ Domu Trilobit). Na križišču sva zavila desno čez Javornikov pritok in kmalu zatem levo v gozd na kolovoz. Prečkala sva novo asfaltno cesto in se pognala v breg. Strm vzpon po koreninastih »stopnicah« mimo slikovitih skal se je končal na križišču z zanimivim znamenjem, tretjo tablo Gajškove poti, posvečeno Pristavi, partizanskim spomenikom, stebričkom Geološke poti in kažipotom Dom Pristava s tremi narcisami. V nekaj korakih sva bila pri njem.

 

 

 

Dom (975 m) je spet odprt vsak dan. V preddverju so panoji s slikami in besedili o Žigi in Karlu Zoisu, rudnikih železa v okolici Javorniškega Rovta in plavžu Kranjske industrijske družbe na Javorniku ter hvalospev prelepi Gorenjski, ki ga je spesnila Rezka Jan. Okrog doma so mize in klopi, nekaj igral, obvestilni tabli Naravne vrednote (o narcisah ali ključavnicah) in Natura 2000 (o Karavankah ter tamkajšnjih rastlinah in živalih), tablice z imeni dreves. Park v okolici premore tri jezerca, nastala v 18. stoletju z zajezitvijo Javornikovega pritoka. Ta se pretaka med jezerci, mogočnimi drevesi, z mahom poraščenimi debli in koreninami, lesenimi hiškami in klopmi. Blizu zgornjega jezerca so kažipoti proti Črnemu vrhu, Jelenkamnu in Jesenicam, še eden pa navzdol po cesti proti Golici, kamor kaže tudi smerokaz za Križovc in Planino pod Golico. Ob tem križišču je spominska tablica, posvečena padli partizanki Ivanki Krničar s Poljan.

 

 

Sprehodila sva se še do bližnjega Doma kurirjev NOB. Na lepem kraju je, okolica pa je žal zanemarjena in nasmetena, zato dom od blizu ni tako prikupen, kot obeta pogled od daleč.

 

Vrnila sva se po isti poti. Za kratek čas je porosilo, sicer pa se nama je »načrt« ostati suha v glavnem uresničil. Tokrat sva šla še na drugo stran zapornice in si ogledala opuščeni kamnolom Trebež nad hrupno železarno. Tik pred parkiriščem sva se spustila strmo desno pod Kres in se povzpela po njegovem pobočju k sodniškemu stolpu. RC Kres je bil zame »odkritje«, zaradi katerega sem nekoliko pobrskala po spletu in našla marsikaj zanimivega. Ali smo tako revni ali tako bogati, da pustimo propadati nekaj, v kar so številni navdušenci vložili toliko truda, časa in navsezadnje tudi denarja?

 

 

* O Koroški Beli sem povprašala kolega iz študentskih časov dr. Silva Torkarja, ki se med drugim ukvarja z zemljepisnimi imeni. Izvedela sem, da je o tem imenu pisal zgodovinar dr. Milko Kos v članku Nekatera krajevna imena na Gorenjskem, objavljenem v zborniku Onomastica Jugoslavica 1 iz leta 1969. V ohranjenih pisnih virih je bilo prvič omenjeno že v briksenskem urbarju iz leta 1253: "in Chernischem Velach", nato v 15. stoletju kot Kernisch Velach/Fellach, leta 1602 pa že Khärner Vellach in Karosckha Wella. Dr. Kos je menil, da so se tjakaj naselili ljudje s Koroškega; mogoče so jih privabila nahajališča železove rude nad Belo. Celo za Savo, ki teče iz Doline, je v radovljiških urbarjih našel imeni Kerner Saw in Khärner Sau, ker je za Gorenjce pritekala s koroške strani.