Tematska pot Na svoji zemlji

Film Na svoji zemlji (1948) je bil prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film in prvi slovenski partizanski film. Na Grahovem ob Bači, kjer so ga snemali, so mu posvetili tematsko pot, ki sva jo uvrstila v svoj »razširjeni program« letošnjega jazzovskega festivala v Cerknem. Na pot sva se pripravila z branjem novele Očka Orel, ki jo je avtor Ciril Kosmač priredil za filmski scenarij (zanj je dobil Prešernovo nagrado), in s ponovnim gledanjem filma, še prej pa je Jani raziskal, kako je nastajal.

Ko sva se pripeljala na Grahovo ob Bači, sva že od daleč zagledala plakat s filmskim prizorom, v katerem partizan Sova navdušeno vzklikne: »Stane, glej jo, našo Grapo!« In tovariš se razneži: »Baška grapa!« Začela sva pri postaji 1 ob Domu krajanov, na katerega vogalu je tabla Kapitulacija! Dol s fašisti! in kjer sta tudi zemljevid poti in seznam sedmih postaj. Na bližnjem panoju je pod sliko, ki prikazuje veselje zaradi kapitulacije Italije, odprtina za pogled na cesto, po kateri so tedaj v vas prikorakali partizani. Preteklost in sedanjost se tako povezujeta tudi na drugih postajah.

Tabla s puščico naju je usmerila proti postaji 2 pri vaškem koritu poleg Štefcovega vrta, kjer so belogardisti zajeli partizansko bolničarko Tildico (Ali jo poznaš, ptičico, a?). Nato sva mimo table o Grahovem ob Bači prišla do okrepčevalnice Pri Brišarju, se nasproti nje spustila pod cesto proti cerkvi sv. Ane in mimo nje do točke, od koder sva imela lep razgled na Logarjev most (na postajo 3). Asfalta je bilo konec in po makadamski poti sva sestopila k Bači. S težavo sva se pretaknila mimo gradbenih strojev, ki so odpravljali posledice lanskih poplav, in sredi Logarjeve brvi debelo pogledala: po železniški progi nad nama se je peljal traktor.

Na drugi strani Bače sva prišla pod Logarjev most, kjer je postaja 3. Napis Prižgi, prižgi! spominja na prizor, v katerem so partizani minirali železniški most (v resnici niso tega, ker so se bali, da se bo sovražnik maščeval vaščanom, ampak most Bukovo v Zarakovcu). Besedila na tablah dopolnjujejo razlage filmskih elementov in Orličeva zgodba (Orlič je partizansko ime vnuka očka Orla). Pod mostom sva zavila levo na kolovoz proti postajama 4a in 4b. S poti ob železniški progi sva videla Rodico in Raskavec. Zdaj se nama je razkrilo, kaj je delal traktor na progi: kosil je travo ob njej, vozeč se na nekakšni drezini. Mimo stare hiše Grahovo 12 sva se po gruščnatem kolovozu povzpela v gozd ter dosegla asfaltno cesto proti Bukovemu in Zakojci. Nadaljevala sva levo po njej. Ko sva se ozrla, sva zagledala Mali vrh in desno za njim Kotel. Ob posedeni in razlomljeni cesti so cvetele kadulje, travniške kozje brade, zlatice, ivanjščice, ob robu gozda pa salomonovi pečati in bele kobulnice. Pod nama je ležala Koritnica, skozi katero se tematska pot pozneje obrne nazaj proti izhodišču.

Naslednja je bila na vrsti postaja 4b. S ceste sva zavila ostro desno nazaj in se po kamnatem kolovozu, poraslem s travo, mimo domačije Brel(i)h sprehodila do table, na kateri piše Stane, glej jo, našo Grapo! Ta prizor, prvi v filmu, ni bil zares posnet na tem kraju, je pa tudi od tu lep pogled na Baško grapo, Grahovo ob Bači, Koritnico, Kotel.

Vrnila sva se na cesto in nadaljevala po njej proti postaji 4a mimo prazne hiše Grahovo 7 in še ene domačije, najbrž 5. Pred nama se je dvigala Kojca. Naslednji tablici za postaji 4a in 5 sta bili obrnjeni ravno narobe: 4a je kazala levo namesto naprej po cesti, 5 pa naprej namesto levo; tam je nekaj malega parkirnega prostora. Cesta se je vztrajno vzpenjala in se potopila v gozd. Med orlicami, kukavicami, naglavkami, vetrovkami, medenikami, zelenimi čmerikami sva prispela do tretje domačije, Grahovo 1. Na stari hiši je plošča v spomin na tamkajšnjega organizatorja OF Andreja Brovča in na partijsko posvetovanje 29. junija 1942, ki ga je vodil Tomo Brejc. K domačiji spada tudi zidan toplar na drugi strani ceste, kakršni so značilni za te kraje. Samotna ovinkasta cesta naju je pripeljala do križišča, na katerem sva šla kar naravnost naprej. Kojco sva imela zdaj že na levi, desno pa Bukovski vrh. Na naslednjem križišču nama je smerokaz nazaj Grahovo 6 povedal, koliko asfalta sva že premerila; bilo bi prijazno, če bi se mu tematska pot bolj izogibala. Do postaje 4a z enako tablo kot pri 4b (tu je bil v resnici posnet prvi prizor) ni bilo več daleč. Od nje naj bi bil posebno lep razgled, a je razgledišče že preveč zaraščeno. Po tabli se je zvirala zelena gosenica in me spomnila na Gosenico, meni najljubše Kosmačevo delo.

Zdaj je bilo treba znova premeriti ves tisti asfalt do razcepa poti k postajama 4a in 5. Tam sva zavila pod cesto mimo transformatorske postaje Spodnje Bukovo (čez kolovoz je potegnjena žica, a je k sreči označena s krpo) in čez dvorišče domačije Grahovo 6a. Pod njo sva stopila na razmočeno stezo in tam žica ni označena, zato je kar malo nevarna. Kažipot naju je usmeril čez nepokošen travnik proti hosti. Prečkala sva potoček in z nekaj sreče pravilno uganila nadaljevanje poti desno navzdol ob njem. Pozneje je postala razločnejša. Ko sva se vrnila na travnik, kjer so cvetele kukavice, naju je spet čakala smerna tablica. Stopala sva pod drevjem po desnem robu travnika in nato spet po gozdu in ob potoku. V Zarakovcu sva sestopila na kolovoz pri železniški progi. Na desni sva videla železniški predor, midva pa sva zavila levo po ozki asfaltni cesti pod železnico. Mimo čebelnjakov in radovednih ovc sva prispela do zgledno urejenega balinišča Balinarskega športnega kluba Rudi Bašelj. Pri njem sva prečkala Bačo in se napotila levo navzgor po asfalti cesti, kamor je kazala smerna tablica. Kmalu sva zagledala vas in most, ki je bil med vojno v resnici porušen.

Pri Koritnici 17 sva prišla na glavno asfaltno cesto in šele nato do krajevne table Koritnica. Sledila sva smerokazu za Rut in tja je kazala tudi tablica najine poti. Sredi naselja sva se povzpela desno po stopnicah k postaji 5. Strma stezica naju je pripeljala do table z napisom O, moj Jezus! nad vodnjakom pod Koritnico 36. Ta prizor je bil posnet V klancu, zgornjem delu Koritnice. Vrnila sva se pod stopnice in zavila še na nasprotno (gor grede levo) stran ceste proti postaji 6. Med hišami pod Gasarjem je nastal najbolj znani prizor iz filma: Sezula se bom, ker grem poslednjič po naši zemlji. Ni čudno, da so ga množice gledalcev (v prvem letu skoraj 450 tisoč!) doživljale zelo čustveno. Slovenski poročevalec je ob premieri zapisal, da je to »dogodek, ki pomeni za nas prav toliko kot Trubarjev nastop za našo književnost ali Linhartov za slovensko gledališče«. Leta 1949 je bil film prikazan tudi na 3. filmskem festivalu v Cannesu, a le v netekmovalnem programu.

 

 

Med hišami sva se pretaknila do asfaltne ceste, ob kateri naju je pričakal enak plakat kot na začetku. Poleg table o Koritnici je tudi nekaj prostora za parkiranje. Pri številki 58 sva zavila levo s ceste in navzdol med škarpami. Prečkala sva Koritnico in se po že znani poti vrnila mimo cerkve sv. Ane k spomeniku filmu kiparja Petra Jovanoviča in postaji 7 z naslovom Na svoji zemlji bom svoj gospod. Na svoji zemlji je tako edini slovenski film, ki so mu postavili spomenik. Krožno pot sva brez naglice prehodila v slabih štirih urah.

Naslednji dan sva obiskala še Slap ob Idrijci, kjer je bil Ciril Kosmač rojen. Tisti dan je bil pohod po Kosmačevi poti, zato sva bila kar razočarana, da njegova rojstna hiša ni bila odprta. Pozneje sva se zapeljala tudi v Roče, kjer je pokopan. Tako je bila tematska pot zares zaokrožena.