S potepa nad Jezerskim: Ankova slapova, Žmitkov špic in Virnikova planina

Jezersko je samosvoja, pravljična, čudežna, tekaška dežela in še kaj so na spletu napisali poznavalci in naključni obiskovalci. Pa hribovska seveda in (tudi zato) lepa. Prvi oktobrski petek sva si tam gori izbrala tri cilje.

Ankova slapova

Zapeljala sva se na Zgornje Jezersko. Odcepu desno k Planinskemu jezeru sledita odcepa levo in pri drugem sva zagledala kažipota Ankova slapova in Izvir mineralne vode. Zavila sva tja in onkraj mostička, kjer je bilo konec asfalta, parkirala pri izviru tako imenovane jezerske slatine. Ta vsebuje veliko mangana in amonija, zato je koristna za ljudi s srčno-žilnimi boleznimi in prebavnimi težavami. Zaradi lažje dostopnosti so vodo leta 2013 speljali od više ležečega izvira h koritu pri cesti. Občina Jezersko se na listu s slovenskim in angleškim besedilom zahvaljuje obiskovalcem za morebitne prostovoljne prispevke za vzdrževanje izvira (vržemo jih lahko v »pušico« za ta namen), dvojezično razlagalno tablo o slatini in Ankovih slapovih pa je »dopolnjevalo« vabilo k nakupu Ankove pirine moke. Domnevno zaradi obračališča tam stoji znak za prepoved parkiranja, a če parkiramo pri koritu (tudi dovolj proč od njega, da komu ne pokvarimo fotografije – taki, ki parkirajo pred panoramsko tablo, prislonijo kolo na znamenje, obesijo vetrovko na vpisno skrinjico ali sedijo na spomeniku, mi gredo res na živce), nismo (upam) nikomur v napotje. 

Odpravila sva se proti Ankovi domačiji, kjer se je makadamska cesta končala, kakor je napovedal znak za slepo cesto. Za propadajočo staro hišo iz leta 1554, obnovljeno davnega leta1905, se je v drevju skrivala novejša. Zanimiva kapelica s konca 19. stoletja je bila od daleč videti imenitna, a od blizu že precej klavrna. Mimo kamnite razvaline, čebelnjaka in lesene lope ter dveh lepih počitniških hišic sva nadaljevala po čedalje slabši cesti, ki se je začela vzpenjati. Kmalu se je razcepila; kažipot ob desnem kraku je usmerjal k slapovoma, levi pa ni bil označen, čeprav sva na spletu našla fotografijo, na kateri je bil tam še kažipot Slatina (tudi pri Anku ga ni več). Nekdaj so bile na tej poti belo-rumene markacije, zdaj pa so planinske. Najprej sva šla pogledat levo. Za betonskim objektom, podobnim bunkerju, se je slaba gozdna cesta razcepila v kolovoza. Poskusila sva po obeh, prvotnega izvira slatine (ene izmed dveh starih poskusnih vrtin) pa kljub gaženju po mokri podrasti nisva našla. Ko nisva mogla več naprej, sva obrnila in nazaj grede opazila pipo v ščavju za betonskim objektom (le kakih 5 minut od Anka). Pokusila sva vodo in ni se nama zdela nič posebnega.

Vrnila sva se k razcepu in nadaljevala proti slapoma. Dvakrat sva prečkala potok, nato je kolovoz postal precej strm. Označen je bil z redkimi knafelčki. Levo pod njim je tekel potok, h katerega slapovoma sva bila namenjena. Del kolovoza je spodkopala voda. Ob njem je ležala tablica Ankovi slapovi (čeprav sta le dva), zatem pa naju je kažipot z enakim napisom usmeril levo na bolje označeno in nadelano gozdno stezo. Po brvi sva prečkala potoček in kakih 20 minut od razcepa zagledala večji, enostopenjski slap na Ankovem potoku, visok 10 m. Njegov tolmun je na višini 1250 m. Do njega naju je pripeljala razločna steza, k manjšemu pa sva se morala spustiti skozi slabo prehodno ščavje, tako da sva se podričala po mešanici lapornatega drobirja, vode in blata. Pred spodnjim slapom so ležala podrta drevesa, zato sva si ga lahko ogledala šele čisto od blizu. Ta je visok 7 m in dvostopenjski; višja stopnja meri 4 m (po drugem viru 5‒6 m, tristopenjski). Njegov tolmun je na višini 1240 m.

Žmitkov špic

Od slapov sva se vrnila k avtu, se odpeljala po glavni cesti nazaj do Petrola in nasproti njega skrenila mimo hotela Planinka k župnijski cerkvi sv. Ožbolta. Parkirala sva pri pokopališču. Sprehodila sva se po njem in našla nekaj gorniških grobov: družine Karničar, v katerega so pred kratkim pokopali Dava, ki se je smrtno ponesrečil pri sečnji, Luke Karničarja in Rada Markiča (oba sta umrla v znani nesreči gorskih reševalcev na Okrešlju). Na nekem nagrobniku nama je pritegnil pozornost priimek Žmitik (najinemu naslednjemu cilju je dal ime Žmitek). Na župnišču sva prebrala ploščo, ki so jo farani leta 1997 posvetili spominu Joža Vovka (1911‒1957), v letih 1951‒1957 župnika na Jezerskem. Bil je tudi pisatelj, pesnik (na plošči je odlomek iz njegove pesmi) in prevajalec. Iz otroštva se spominjam njegove knjige Naš Buček.

Sledila sva kažipotu Virnikov Grintovec na mogočni lipi. Ob poti med ograjenim travnikom in robom gozda je stala klopca. Ko sva po slabi brvi prečkala potoček, sva srečala deset prvo- in drugošolcev z učiteljico. Potem ko jih je opozorila, so pozdravili. Neki fantič je opomnil sošolca: »A sta vidva kaj pozdravila?« Iz mrzle sence (tisti dan je bilo kljub sončnemu vremenu komaj 1 °C) sva stopila na plano in na drugi strani zagledala staro cerkev, tudi posvečeno sv. Ožboltu, obsijano s soncem. V gozdu je bilo nekaj markacij, zunaj pa nič. Kolovoz se je začel vzpenjati in prej kot v četrt ure sva stopila na obračališče, s katerega se je v desno vzpenjala gozdna cesta, levo pa je bilo le nekaj korakov do Žmitka (Zg. Jezersko 103, Pr Žmihk). Okrog domačije je bilo sila živahno, ker so obnavljali in gradili. Kažipot Virnikov Grint. onkraj ceste je kazal v gozd. Povzpela sva se med drevje in kmalu zagledala prvo markacijo. Kar strma koreninasta steza je bila ponekod posuta s kamni. Tekla je po jarku in postala blatna. Ob njej so rasle sirovke, štorovke in mušnice. Zavila sva desno na kolovoz, ki se je kmalu razcepil: desni krak se je spuščal, levi, najin (označen s kar tremi markacijami, drevo s četrto so podrli), pa se je vzpenjal.

Četrt ure nad Žmitkom sva se znašla na majhnem prevalu med Žmitkovim špicem, ki je na zemljevidu označen kot Olipov rob (po domače Žmitkov šp'c, 1124 m), in Žmitkovim vrhom (1238 m). Zavila sva levo po grebenu, se rahlo spustila in se začela močno vzpenjati na skalno gmoto pred seboj. V slabih 10 minutah sva ob vrvi in po leseni lestvi dosegla skalnat rob. Pred 14 leti, ko sva šla na Virnikov Grintovec, sva se s prevala povzpela do skalnega roba, se razgledala in se vrnila na pot proti »svojemu« Grintovcu, ne vedoč, da je nekaj metrov naprej vrh Žmitkovega špica (Klinar in Janša ga v svojih vodnikih po Karavankah ne omenjata). Na Špicu so geodetski kamen, klopca in vpisna skrinjica ‒ »votel panj, PD postavi zvezek vanj«. Od tam se vidijo na jugozahodu Storžič, na zahodu Bukovec in Ruš, za njima skalnati Štegovnikov greben, na severozahodu Virnikov Grintovec, na severovzhodu Pristovški Storžič, na vzhodu Goli vrh, na jugovzhodu Velika Baba, Rinke, Skuta, Dolgi hrbet, Grintovec, na jugu Kočna.

Virnikova planina

Z Zgornjega Jezerskega sva se odpeljala še na Spodnje in v zaselku Bajte ali Spodnji Kraj (pred hišnima številkama 7 in 7a) zavila desno po mostu čez Jezernico. Ob njem sta bila med šestimi kažipoti različnih barv tudi tretji od zgoraj (rjav) Kamnolom lehnjaka in zadnji (moder) Učni center GRZS. Po ozki asfaltni cesti sva se pripeljala do edinega slovenskega kamnoloma lehnjaka. Že leta 2011 so ga sklenili zapreti ter ga predstaviti kot naravno vrednoto in vključiti v učno pot s pojasnjevalnimi tablami in geološkim profilom. Po starejših virih naj bi bil že prej prva točka Slovenske geološke poti. Zaprt je bil res videti, nisva pa našla nobene table ali kake druge oznake, da gre za geološko naravno vrednoto državnega pomena, med katere je bil uvrščen leta 2004, ali da je del geološke poti. V bližini sva zlahka našla prostor za parkiranje.

Odpešačila sva naprej po cesti ob Kokri. Asfalt se je končal in kmalu naju je na nekem drevesu pričakala nalepka Območje medveda. Mimo več Kokrinih pritokov in še dveh parkirišč sva v kake četrt ure prispela do zapornice, do katere bi se bila lahko pripeljala, od tam pa je bila vožnja prepovedana (od 20. 7. do 20. 10.). Tod sva že hodila, ko sva pozimi 2011 skušala priti na Pečovnik. Markacij ni bilo. Sčasoma je cesta postala strmejša. Ko je zavila levo proti partizanski bolnici Krtina in Komatevri, kamor je kazal tudi kolesarski kažipot, sva sledila kažipotu Učni center GRZS desno na drugo gozdno cesto, prav tako prepovedano za promet. S tega razcepa pri transformatorski postaji Komatevra sva med krošnjami ugledala del Robniških peči.

V bližini, levo od najine ceste, naj bi bila Robnikova domačija. Ko sva v tisti smeri zagledala travnik, sva se povzpela nanj skozi ostanke ograje, mimo velike »kolonije« mušnic in po visoki travi, v kateri so se skrivali prvi jesenski podleski, ter zagledala hišo. Pred njo je sedela ženska, potem se je prikazal še moški, najbrž babica in vnuk. Nič nista vedela o Robniku, tudi ne o učnem centru GRZS, o Virnikovi planini pa sta trdila, da je vsaj še uro hoda daleč. Izkazalo se je, da sta pretiravala, saj naju je cesta, ki se je vztrajno vzpenjala in pod katero je močno šumela voda, mimo več pritokov in čez lesen most že v pol ure pripeljala na planino (1160 m), kjer je bila nekdaj obmejna stražarnica JLA. Velika stavba z nekaj manjšimi dodatnimi objekti in koritom, v katero je prijazno curljala voda, je od leta 2013 učni center GRZS. V steni bližnjega Virnikovega Grintovca so uredili vadišče za stensko reševanje. Na klopcah pred glavno stavbo sva se posončila in okrepčala, nato pa se počasi vrnila h kamnolomu.

Po skoraj 8 urah, kolikor so trajali ti trije »sprehodi« (dobre 4 ure hoje in tudi nekaj vožnje), sva se zadovoljna odpeljala domov. »Nič pretresljivega,« reče Jani v takih primerih. »Ampak prijetno,« zmeraj dodam jaz. S tem se pa strinja.