Neznani Slevec

Po uspešnem Golovcu je Jani previdno sklenil, da se preizkusi še na prvem tisočaku. Zaradi starega dolga (še ne najdene lokacije partizanske bolnišnice Pod bukvijo) se je spet ozrl v Tuhinjsko dolino in si za cilj 2. februarja izbral 1070 m visoki Slevec, v širših planinskih krogih bolj ali manj neznan hrib v južnem predgorju Menine.

 

Na Slevec ne vodi nobena markirana pot. Pač pa je iz Gradišča v Tuhinju v njegova pobočja speljana kar poštena cesta, katere en krak pripelje v dveh dolgih ovinkih do partizanskega spomenika in drugi do Kostavske planine. Ker mi ceste pri hribolazenju seveda ne dišijo, sem brskal dalje po zemljevidih. Na spletni Karti tematskih pohodnih poti v Tuhinjski dolini sem našel kolovoz, ki vodi s Starih sel pod vrh Slevca mimo ceste. V upanju, da ga bom našel tudi na terenu, sem sklenil, da bo ta moja izbira. Ker sem na Starih selah pričakoval težave s parkiranjem, sem se še malo posvetoval s spletom. Googlov zemljevid pravi, da tamkajšnja hišna številka 4 pripada pašni skupnosti Biba planina. Sklepal sem, da pozimi in še na nedeljo »pastirji« ne bodo dejavni, zato se mi je prostor ob njihovi hiši (S 46.224474, V 14.756789) zdel povsem primeren, da me na njem počaka moj jekleni konjiček.

 

Takoj za hišo sem zagledal kamnit kolovoz in si oddahnil, da je gotovo pravi. A kaj, ko me je samo nekaj korakov više presenetilo križišče. Jasno mi je bilo, da je treba zaviti desno, vendar sta tja vodila dva kraka. Med njima sem izbral levega, bolj vzpenjajočega se. Že kmalu mi je pot zaprlo podrto drevo. Pod njim sem se splazil na travnik in čezenj spet v gozd. Po 20 minutah se je – tako kot na zemljevidu – kolovoz zasukal ostro levo. Od tam dalje je bil vedno bolj zaraščen, na delu bi bilo najbrž najbolj prav reči, da se je spremenil v stezo po kolovozu. Ko se je spet razširil, sem v četrt ure stopil na levi ovinek prej omenjene ceste. Ampak res samo stopil, saj sem jo takoj zapustil v desno na nov kolovoz. Tega sem se nato držal kakih 40 minut, ves čas naravnost navzgor, ne meneč se ne za leve ne za desne odcepe. Iztekel se je na veliko križišče, kjer se je stikalo kar sedem poti, vse razločne in široke. Ob njem je stal spomenik šestnajstim partizanom Kamniškega bataljona, padlim v spopadu z Nemci na predbožični večer leta 1942. Med njimi je bil tudi komandant Matija Blejc, po vojni razglašen za narodnega heroja.

Spomenik stoji tik pod vrhom Slevca. Čeprav je ta očitno poraščen, torej brez razgleda, se mi je zdelo skoraj nujno povzpeti se nanj. Ker ni bilo očitno, ali katera od poti vodi na vrh, sem jo tja mahnil kar na pamet. Ponekod je bila podrast težko prehodna, a kljub temu sem bil v 5 minutah na vrhu. Med vzponom sem ugibal, ali bo označen vsaj z geodetskim kamnom. A glej ga zlomka! Vrh je krasila kar spodobna kamnita piramida s slovensko zastavico in križcem na konici, zraven pa še škatla z ličnim vpisnim zvezkom in celo umetelnim žigom. Torej vsaj domačini Slevec obiskujejo, toda, sodeč po vpisnem zvezku, v tem ravno ne tekmujejo. Vpisi so se začeli z datumom 17. september 2023, jaz pa sem se vpisal šele kot 43. Medtem je – v nasprotju z vremensko napovedjo – začelo rahlo rositi, vmes je padlo celo kakšno zrno sodre, a ker sem bil v gozdu, ni bilo vredno niti kapuce izvleči.

 

 

Ker sem vedel, da se nedaleč pod vrhom razteza Kostavska planina, sem se odločil obiskati še to. Spet sem kar po občutki krenil po brezpotju proti severovzhodu. Kmalu sem naletel na eno tistih poti, ki so se stikale pri spomeniku, in po njej sestopil na križišče. Tam stoji tudi drevesna rogovila s celo vrsto kažipotov domače izdelave in tablico POLINOVA TRATA. Kaj početi s tem imenom, nisem vedel in tudi še zdaj ne vem. Med kažipoti pa sem izbral smer proti sv. Miklavžu, kamor je kazal tudi napis POT SPOMINOV NOB (tega doslej prav tako nisem razvozlal). Blago sem se spuščal in že čez nekaj minut skozi drevje zapazil planino. S te strani je vsa zagrajena, tako da sem moral nanjo splezati čez ograjo. Na obsežnih travnikih sem izsledil kar tri kale. Najlepši je skrit v plitvi kotanji, vsi trije pa so bili zamrznjeni. Ob tistem pri stanu sta ležali hudomušni tablici RIBOLOV PREPOVEDAN in KOPANJE NA LASTNO ODGOVORNOST. Ko sem se vzpel nad stan, se mi je tudi edinkrat razkril pogled na Slevec, čeprav v protisvetlobi bolj v obrisih.

 

 

Sklenil sem, da se bom na Stara sela vrnil kar večji del po cesti. Planino sem torej zapustil po »uradnem« kolovozu skozi leso in se znašel na pravi cesti. Zakoračil sem levo navzdol. Še preden se je sešla z onim krakom, ki priteče od spomenika, sem na levi opazil še eno leseno bajto; verjetno spada prav tako k planini. Monotono korakanje po blago spuščajoči se cesti sem si skušal popestriti z opazovanjem prvih cvetk teloha in trobentic,  ki so prehitevale pomlad. Tudi leske so že vzcvetele. Levo nad cesto je rasel lep bukov gozd, nekatera suha debla so krasile še lanske lesne gobe. Po 2 km sem dosegel ovinek, kjer sem zjutraj prvič stopil na cesto. Do avta sem se v dobrih 20 minutah vrnil po že znanem kolovozu.