Hribi iz druge roke

Podobno kot pred štirimi leti, ko sem si zlomila gleženj, tičim doma, Jani pa hodi v hribe sam. Najprej je zahajal le na Šmarno goro, od koder mi je prinašal rože (seveda samo na slikah; letos sem zamudila »ljubljansko Golico«), kakih posebno razburljivih poročil pa ne, zdaj si me pa že upa pustiti samo za dlje časa. Trenutno »podiram rekorde«, do kod lahko pridem v eni uri po ravnem; poševnic in navpičnic še nisem zmožna. Odkrivam, s katere ulice se v lepem vremenu vidita hkrati Šmarna gora in Triglav, poslušam Savo, ki mi pripoveduje, kaj lepega o gorenjskih gorah je slišala od svojih hčera Bohinjke in Dolinke, Jani pa me pridno obvešča o svojih samostojnih potepih. Tale je bil prvi.

 

Ko sva jeseni 2013 preverjala, ali sva sposobna splezati na Srebrno sedlo, sva se kar nekaj časa ozirala s poti proti strugi Sedelščka, ali bova kje ugledala spominsko ploščo Ivanu Robleku - Petru, ki jo omenjajo nekateri vodniki. Nisva je uzrla. Zato se mi je sobota pred dnevom upora proti okupatorju zdela pravšen dan, da jo končno poiščem.

 

Od Doma v Kamniški Bistrici (600 m) sem po »klasični« poti na Kamniško sedlo zagrizel v breg. Korak je bil dovolj lahak, da sem prej kot v uri dosegel razcep V Klinu (1090 m). Markirana pot na sedlo se nadaljuje levo navzgor, desno pa zavije komaj kaj manj uhojena lovska steza v Repov kot, ki jo, čeprav brez oznak, uporablja vedno več zvedavih planincev. Že čez dobrih sto metrov se ji ostro z leve priključi opuščena široka jahalna pot, v desno pa se na istem mestu skozi skale spusti stezica proti Sedelščku. Nekaj deset metrov niže sem že stal ob suhi strugi, kjer je na drugi strani presenetljivo debela snežna odeja skrivala majhno prodišče. Bolj ko sem buljil v zemljevid, bolj sem bil prepričan, da bi morala biti tu nekje plošča, ki jo iščem. Pa ne da tudi njo prekriva sneg? Pretaknil sem nekaj deset metrov struge navzgor in navzdol, a o plošči ne duha ne sluha.  Mimo sta prišla mladeniča in nekaj minut za njima še možak v zrelejših letih. Nikomur od njih se ni sanjalo o kakšnem partizanskem spomeniku v bližini.

 

Brez pravega upanja, da bom ploščo našel, sem previdno prečil snežišče, izpod katerega je na drugi strani kukala še druga neoznačena stezica – na Kamniškega Dedca. »Nič, grem še malo navzgor razmigat noge,« sem si rekel. Zatopljen v misli se nisem niti zavedel, kdaj sem se znašel na razcepu tik pod lovsko kočo. Od nje sta se mi z desne bližala fant in dekle (če sem kasneje prav uganil, sta bila Marija in Drago). Ne bodi len, sem ju pobaral, ali morda vesta, kam vodi levi krak poti. »Najbrž do spominske plošče Ivanu Robleku,« je bil slišati precej prepričan Drago. »Prejšnji teden sem zgrešil pot na Dedca in sem prišel do plošče,« je še pojasnil. Srce mi je poskočneje zaigralo: »Ups, z vama grem nazaj, da mi pokažeta, kjer je ta napačni odcep.«

 

V desetih minutah smo bili spet na poti v Repov kot in z nje mi je Drago razkril, kako se pride do skrite Roblekove plošče. Treba je še kakih sto metrov navzgor po dolinici, do mesta, kjer desno ob poti kot v šopku rastejo tri bukve, malce nad njimi pa se šopiri približno trimetrska skala. Če se od tod ozrete v desno, lahko na pobočju Zeleniških špic opazite kratko grapico, ki se v blagem S spušča proti Sedelščku. No, tik pred omenjenimi bukvami se proti njemu odcepi tudi skromna stezica z naše strani. V nadaljevanju se sicer na nekaj mestih v travi izgubi, a do struge tudi brez nje ni pretežko sestopiti.

 

V strugi je le čez eno skalo šumljal tanek curek vode, sicer je bila suha. Onstran nje je na golo sivo skalo pritrjena plošča, ki morebitne mimoidoče obvešča, da je tam 21. 8. 1944 padel Ivan Roblek - Peter, kurir partizanske bolnišnice v Kamniški Beli, ki ni imel takrat še niti polnih osemnajst let. Po majhni črno-beli fotografiji z njegovim portretom na plošči bi ugibal, da je bil še mlajši. Nemška patrulja ga je presenetila, ko se je s tovarišem kopal v tolmunčku. S ploščo sta se njegovemu spominu poklonili borčevski organizaciji Kamniške Bistrice in Britofa poleti 1969. No, videti je, da mladenič ni izgubil življenja prav na tem mestu. Tega bo našel, kdor se bo po spodmikajočem se grušču povzpel po prej omenjeni grapici v obliki S čisto do stene. Tam je pod previsom v pesek zabodena palica z zguljeno rdečo zvezdo in pripisom, da je to kraj njegove prezgodnje smrti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker je bila ura še prezgodnja za vrnitev v civilizacijo, sem še enkrat zavil proti Kamniškemu Dedcu (1583 m). Kot rečeno, pot na vrh, s katerim se slikoviti greben Zeleniških špic pravzaprav začne, ni markirana, a je, ko najdeš njen začetek, ni mogoče več zgrešiti. Poldrugo uro kasneje sem stal na kamnitem vrhu, a so v tem času oblaki vso njegovo okolico žal že zakrili, tako da sem tokrat ostal brez razgleda.
 

 

Na Kamniškem Dedcu sva bila že skupaj, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika. Imela sva lep razgled (in enajst let manj).



DODATEK 17. junija 2015

Najdba Roblekove spominske plošče V Klinu ni potolažila moje radovednosti. Zdaj sem hotel vedeti kaj več o mladeniču in njegovem žalostnem koncu.

 

Za najboljši vir osnovnih podatkov o njem se je izkazala spletna stran SIstory, za katero skrbi Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane. Tam sem izvedel, da se je fant rodil materi Angeli (rojeni Sedlar) in očetu Francu 10. 10. 1926 v Ljubljani. V času njegovega odhoda v partizane (na drugem mestu sem prebral, da se jim je pridružil 21. 1. 1944) je družina živela v Britofu, kjer se je Ivan učil za mizarskega vajenca.

 

Zanimivo, da sem vse to našel, šele ko sem v iskalnik vojnih žrtev odtipkal priimek Robljek, ne Roblek. Na inštitutu so mi pojasnili, da so se odločili ravnati se po uradnih listinah, kar v tem primeru pomeni po mrliškem listu oziroma knjigi, četudi vsi drugi viri dosledno govorijo drugače.

Kot sem odkril šele zdaj, je bil Ivan v resnici kurir gorenjske kurirske postaje G 18. Ta se je po vrsti selitev poleti 1944 za nekaj časa ustalila V Klinu. Kako je tam ugasnilo njegovo življenje, je v knjigi Partizanski kurirji po pričevanjih dveh udeležencev dogodkov opisal Rado Zakonjšek:

18. avgusta je prišel na kurirsko postajo namestnik komandanta V. sektorja Ivan Kralj-Zvonko, ki je bil namenjen proti Štajerski. Zato je nadaljeval pot s kurirjema, ki sta šla na zvezo v Logarsko dolino. Tam so naleteli na Nemce, ki so ujeli kurirja Milana Kokalja, druga dva sta srečno ušla. Že 21. avgusta 1944 pa je Kokalj pripeljal Nemce preko Okrešlja in Kamniškega sedla do kurirskega taborišča v Klinah. Na postaji so bili samo namestnik komandirja Branko Bračič-Jaka, kurir Ivan Roblek-Peter in kuharica Anica Škrjanc. Marjan Lautar-Rigo in Janez Rebolj sta se tedaj v neki kotanji umivala. Ko sta Jaka in Peter opazila, da se taborišču približujejo Nemci, sta skočila v kritje in ustrelila po njih. Ujeti Kokalj je kurirjem zavpil, naj ne streljajo in se naj predajo, ker so obkoljeni. Klical je tudi svojega brata Karla. Ker se skupina ni hotela predati, so začeli Nemci tolči po njih z mitraljezom in brzostrelkami. Jaku je uspelo, da se je po nekem žlebu rešil v skalne stene, Petra pa je zadel rafal preko prsi, kuharico Anico pa so ujeli. Tudi na Riga in njegovega tovariša so streljali. Ob presledku sta se kar naga in bosa pognala navzgor v skale vsak na svojo stran in se rešila.

Roblekove posmrtne ostanke so šele po vojni prenesli v dolino in jih dostojno pokopali v Predosljah. Leta 1963 so na pobudo krajevnega odbora borčevske organizacije Robleku in devetim drugim padlim domačinom iz Predoselj, Britofa in Orehovelj na pokopališču postavili grobišče, kot ga je zasnoval arhitekt Nande Jocif. Spominu nanj in še šestim drugim žrtvam so se poklonili tudi sami Britofljani s skromno kovinsko ploščo, ki so jo pritrdili na pročelje svojega gasilskega doma.

Za prijazno pomoč pri zbiranju podatkov o Robleku se lepo zahvaljujem Darji Vipavc z Inštituta za novejšo zgodovino.

Recept za srečno vrnitev z Okrešlja

V soboto sva bila na Okrešlju (1396 m). Kako tja, sva si za začetek prebrala na Zaplana.net. Vesela sva bila, da nisva prezrla namiga, kako hitreje do Luč; pa ne zaradi hitrosti, ampak ker nama je bilo v Podvolovljeku tako všeč, da sva se kar naprej ustavljala in je trajalo skoraj dlje kot čez Črnivec, naredila pa sva tudi nekaj načrtov za toplejše (in bolj zelene) dni. Ceste so precej slabe, predvsem pa na njih vsepovsod leži kamenje, ki ga je zima odgriznila od pobočij, tudi tolikšni kosi, da so nevarni. Parkirala sva pri (zaprtem) Domu planincev, čeprav je že od Razpotja (tam piše, da je Koča na Klemenči jami zaprta) prepovedan promet v obeh smereh. Zakaj, ne vem; cesta do Doma planincev je popolnoma kopna, mnogi pa se vozijo še naprej (enega sva videla odnehati tik pred Logarskim kotom, kjer jih je sicer parkiralo precej, dva pa sta se pripeljala prav do Koče pod slapom Rinka).

Od Doma planincev cesta ni bila kopna, zvožena pač. Z nje naju je nekajkrat povabil na bližnjico kažipot Pešpot do slapa Rinka, a v snegu je ni bilo videti; očitno vsi hodijo po cesti, ki je tudi markirana. Planšarija Logarski kot je bila vsaj zjutraj zaprta. Cesta se komaj kaj vzpenja. Najine poglede je pritegovala gora, ki naju je zelo spominjala na Krn: Štajerska Rinka. Ena bližnjica pa je bila vendar shojena in zato vidna; od klopc ob cesti sva se povzpela skozi gozd in na drugi strani prečkala cesto pri mostu čez Kotovec. Onstran je spet klopca, na kateri bi lahko sedela v nedogled (če ne bi do vrha naslona tičala v snegu), saj se z nje ponuja čudovit pogled na gore. Še ugibati nama ni bilo treba, na katere, ker je tam lična razgledna slika. Za najinim hrbtom se je dvigala Krofička v (za naju) popolnoma nedostopni izdaji. Ker se je bližnjica spet izgubila v snegu, sva se vrnila k mostu in nadaljevala po cesti. Ni bilo dolgo, ko je je bilo konec, pri Koči pod slapom Rinka pa naju je čakalo obvestilo, da je Frischaufov dom na Okrešlju odprt. Pastirska pot ni bila zgažena (v snegu najbrž niti ni varna) pa tudi k slapu sva hotela. V tankem curku je padal na ledeno grmado, nekak stalagmit, kjer se je razpršil v milijone kapljic. Povzpela sva se še do Orlovega gnezda, slikovito pripetega na rdečkasto skalno steno. Napisu Ludo i nezaboravno 22. 11. 2009 niti ne morem ugovarjati, čeprav bi bilo še lepše (pa nič manj nepozabno), če ga ne bi bilo.

Potem pa sva zagrizla v strmino levo od slapu. Nekatere jeklenice zdaj v visokem snegu pot le označujejo, varovalne vloge pa ne opravljajo, saj se vlečejo tam nekje pri gležnjih. Strmino in prehode čez strugo pomagajo premagovati stopnice in mostički. Eden je prav nad slapom. Pobočje je res zelo strmo in morebitni padec se ne bi dobro končal. Zato sva si kar oddahnila, ko je pot zavila za skale, ki so nekoliko skrile globino. Od izvira Savinje je bilo videti le lužico. Za njim se pot umakne v gozd in ni več izpostavljena. Kmalu sva na levi skozi drevje zagledala Frischaufov dom. Nekoliko naprej stoji Čajzovo zavetišče GRS Celje.

Gore, ki obdajajo krnico Okrešelj, so se kopale v soncu, da sva se kar precej obirala, preden sva vstopila. Kako je zadišalo! Hrvaški svatje, napovedani za ta dan, so bili »krivi« za to. Le zakaj bi Hrvatje hoteli svatovati na Okrešlju? Mogoče pa imata mladoporočenca lepe spomine na te gore? Ker jima je bilo tu ludo i nezaboravno? Med potjo me je nekoliko skrbelo, kar sem prebrala na Zaplana.net: »Doma nikakor ne smete zapustiti, dokler ne pokusite izvrstnega borovničevega štrudlja.« Menda ne bova kar ostala gori? A štrudelj je bil (res izvrsten) in lahko sva se vrnila v dolino. Seveda je bilo za srečno vrnitev treba tudi nekaj previdnosti.