Golica kar nad Ljubljano

Mojemu Ljubljančanu (že 30 let nekdanjemu, a v resnici bo vedno Ljubljančan) se je včeraj stožilo po Šmarni gori. Menda sva bila na njej že po vseh poteh, ampak ker je ne "uporabljava" vsak dan ali vsako nedeljo kot mnogi, je za naju tam vsakič kaj novega. Tokrat sva se povzpela po Plezalni (Pogačnikovi) poti, vrnila pa po Westrovi.

Prva novost naju je čakala že na začetku Plezalne poti: velikanski rumen križ na drevesu. Ne vem, kdo in zakaj ga je napleskal, deluje pa prav "napadalno". Ob poti sva opazila nove tablice z imeni poti in smermi. Ko sva se razgledovala z Grmade, se nama je zdelo, da je parkirišče na izhodišču za Romarsko pot v Tacnu asfaltirano. Nad sedlom se je že nekoliko utrujeni stari klopci pridružila nova. Doslej menda sploh še nisva opazila, kako lepo se od tam vidita Storžič in Zaplata. Ker je Šmarna gora letos končno dobila svoj vodovod, sta pod vrhom nova transformatorska postaja in vodno zajetje.

Najbolj pa nama je pohod polepšalo odkritje, da so pobočja Grmade posuta z narcisami. In to s tistimi, ki jih imam najraje: belimi z rdečimi kronicami na sredi (naj mi botaniki oprostijo ta diletantski opis). Tako lepe so, da si res zaslužijo ime Narcissus poeticus. Celo Janija, "domorodca", so presenetile. Sploh nama ni treba na gorenjsko Golico! Razveseljevale pa so naju tudi številne druge rože, med njimi posebno lepi vijolično-rumeni, belo-rumeni in rumeno-rjavkasti žanjevci.

Naj poleg "pleskarskega" onesnaženja omenim še eno, popolnoma nenamerno: nekje pod Turncem leži spodnji del moje Lekijeve pohodne palice, ki mi je "ušla" s stojišča nad zavarovanim delom Plezalne poti. Če jo najdete, se pa oglasite.

Samo 609 m, pa prava gora

Sobotni koncert v Gorici je bil priložnost za nedeljski vzpon na Sabotin. Na parkirišču na koncu Solkana je informativna piramida z zemljevidom, oznak pa nobenih. Odločila sva se za krog: po severni poti gor in po južni dol. Lahko tudi obrnete, ampak najina izbira se mi zdi dobra. V obeh primerih je treba s parkirišča na cesto in po cestnem mostu čez Sočo. Takoj onkraj njega je na levi strani označen začetek severne poti (tam se spusti pod most), južna pa se začne kakih 300 m naprej na desnem ovinku (tablico, pri kateri je treba levo s ceste, nekoliko zakriva zelenje). Razen začetka je pot odlično označena in večinoma dobro nadelana, le kamenje se zelo proži.
Sabotin je preluknjan kot sir: ogledate si lahko številne kaverne iz prve svetovne vojne. Celo delček markirane poti teče po predorih. Nekaj predmetov in fotografij iz tistega časa si lahko ogledate v muzejčku v Koči na Sabotinu. Če imate veselje s cvetjem, si boste napasli oči na grmičasti šmarni detelji (pod soškim mostom je vse rumeno), nizkih relikah, visokih jegličih, gozdnih šebenikih, lobodikah, trilistnih vetrnicah, zimzelenu, mrtvih koprivah, resi, žanjevcih, kukavicah (nekaj jih je bilo ob južni poti) ... Na vrhu vas čaka razgled na Goriška Brda, Julijske Alpe, sosednjo Skalnico (Sveto Goro), Trnovski gozd, Golake, Čaven, Nanos, našo in italijansko Gorico, Sočo. Sv. Valentin pa je prijetna družba med počitkom in prigrizkom.

Čeprav Sabotin komaj pokuka čez 600 m nad morjem, sem se na njem počutila kot v "pravih" gorah: na manjka mu ne strmin ne skal, še jeklenice so ponekod, planinskega cvetja obilo in širni razgledi, pri 609 m pa kar 509 m višinske razlike.

Zaplana.net: Pomladne rože, Mrežce, Vrh Svetih treh kraljev

V galeriji slovenskih rož vas čakata dve pomladni roži: čopasto hrušico boste našli v Savinjski dolini (tja me pot redko zanese; fotografijo je poslal Marjan Gresl), pegasti kačnik pa po vlažnih gozdnih obronkih po vsej Sloveniji.

Konec aprila na nižje ležečih rastiščih že zacveti visoki jeglič, roža tega tedna. Njegovo fotografijo boste našli na naši domači strani, v živo pa si ga boste zagotovo lahko ogledali, če se boste junija
odpravili na Mrežce nad Lipanco.

Za ljubitelje rož so v teh dneh najlepši izleti po hribih predalpskega hribovja, kjer najdete obilo spomladanskih rož. Pred nekaj leti sem užival v pomladnem sprehodu na Vrh Svetih treh kraljev nad Rovtami, ki ga priporočam kot izlet meseca.

Ko skopni sneg in minejo leta

V nedeljo sva se podala na Petričev hrib ali Oblenk nad Planino. Zaplana.net to pot že opisuje, zato je ne bom ponavljala, samo tisto bom povedala, kar je v kopnem drugače kot v snegu in kar se je spremenilo, odkar se je tam potepal Ivan. Tudi o razgledih si preberite pri njem, ker sva imela z Janijem obupno vreme.

Gozdna pot desno od vodnega zajetja (»v zemljo vkopanega objekta«), čeprav razrita od vode, je bila edina izbira, kajti če bi bila nadaljevala po makadamskem kolovozu, upajoč, da bova »po mreži vedno ožjih gozdnih poti verjetno prišla do vrha« (tako Zaplana.net), bi bila morala plavati. Že zelo blizu cerkve sv. Marije, ko se je najina pot iztekla na kolovoz, sva zagledala nekaj kot okno. Tega Ivan ne omenja, ker je bilo najbrž zasneženo. V resnici sta tam dva kratka predora. Po betonskih delih više gori se vidi, da je vse skupaj delo človeških rok. Pri sv. Mariji sva vedrila. Trato okrog nje krasijo beli žafrani, trobentice, vijolice, blagodišeči telohi. Razgled z Grmade toplo priporočam: poplavljeno Planinsko polje je čudovito.

Nato sva se vrnila k cerkvi in se od nje podala po skrajno levi gozdni poti, ob kateri cveti poleg že omenjenih rož še tevje in veliko spomladanskih torilnic, precej pa je tudi čemaža. Ko se je začela pot, bolj podobna vlaki, močno vzpenjati, sva opazila na desni na debelem listavcu markacijo s samo rdečim obročkom in še eno na razcepu kmalu zatem; sledila sva ji levo, čeprav Ivan pravi, naj se držimo desne. Po 20 minutah se svet odpre. Na desni je ograja; preplezala sva jo, kajti pot, ki teče v levo mimo nje, se kar konča. Steza onkraj ograje je komaj opazna, zato sva se vzpela po hribu precej na pamet. Kmalu sva zagledala pravokotno na najino smer do prsti shojeno stezico v travi. Zavila sva desno nanjo. Pri prevrnjenem koritu za živino izgine, zato sva spet po občutku zagrizla v strmino (nekoliko v levo). Desno teče ograja in skupaj z njo sva dosegla vrh hriba (najbrž tistega, za katerega Ivan navaja višino 920 m), na katerem leži nekaj betonskih zidakov. Tam sva prestopila ograjo in se po njeni desni strani spustila na stezico, vidno izpod vrha. Najprej sva zavila desno po njej iskat gospodarsko poslopje, omenjeno na Zaplana.net, saj sva ga očitno nekako zgrešila. Res sva na planini, na katere začetku je ob lesi napis Pozor bik!, našla velik odprt hlev. Nevarna žival je še na zimskih počitnicah, zato sva brez skrbi vedrila in pomalicala. Potem sva se vrnila na stezico in po njej dosegla cilj. Na vrhu in pod njim cveti obilo ljubkih modrih hrušic (po dolžini listov sklepam, da so grozdaste; zaradi boja z vetrom in dežnikom ni niti ena slika ostra).

Na križišču pod Oblenkom sta (očitno nova) kažipota naravnost Poljšak koča ter desno Lovska koča in Sv. Marija. Ob cesti cvetijo tevje, mali zvončki, beli repuhi, beli in pomladanski žafrani (nekateri pa, kot da bi bili križanci med njima, a ne progasti). Kjer gozdna cesta doseže najvišjo točko, je vse zeleno od čemaža. Lovski dom LD Planina je veliko lepši kot na Ivanovi sliki, okolica pa še ni urejena. Potka, po kateri sva se spustila k sv. Mariji, je bila razrita od motorja, s katerim je prihrumel mimo lovskega doma mladec in oddrvel po cesti proti Grmadi. Edino ta »novost« v primerjavi z Ivanovim opisom ni izboljšava ... Izlet z veseljem priporočam.

Zaplana.net: Škrbina in Kuk

Če bi poznavalcu Julijskih Alp omenil Škrbino in Kuk, bi takoj pomislil na daljšo turo po tolminskih gorah, naš današnji cilj pa je precej bolj umirjen: Kuk je prvi vrh v grebenu med Idrijco in Hotenjo, Škrbina pa sedlo med Kukom in Plešarskim vrhom.

Z nekaj sreče boste med izleti po apnenčastih travnikih in gozdovih našli cvetove blede kukavice, rože tega tedna.

Mili vrh

Po sinočnjih divjih ritmih in decibelih Gogol Bordella v ljubljanski Cvetličarni bi se danes prileglo nekaj miru kje v hribih, pa je vreme odločilo po svoje: vse dopoldne sem poslušala trušč napredka (v Komendi napeljujejo plin). Zato le poročilce o pohodu prejšnjo sredo; za kratke popoldanske izlete in slabo vreme so za nekaj časa določeni bližnji cilji Komendske planinske poti (KPP); tokrat je bil na vrsti Mili vrh (485 m).

Do lovskega doma na Križu sva se kar peljala in skoraj do svete Ane v Tunjicah je še deževalo. Od nje sva se spustila proti vasi in tam nekje, kjer je narisana označena pot na Mili vrh, res našla kolovoz, a brez markacij. Čez hrib z nevarno nagnjeno visoko skladovnico drv sva prišla na asfaltno cesto in po njej na glavno Tunjice-Kamnik. Šele na mostu čez Tunjščico je spet markacija. Naprej od odcepa v Sidraž in Laniše je treba pri slabo opazni markaciji desno čez potok na kolovoz in na prvem ovinku z njega desno v breg (ni oznake). Pot po grebenu je spet označena in pripelje do Žal (del Kamnika). Prav na Mili vrh ni mogoče, ker je ograjen. Pri gostilni Mili vrh sva dobila žig. Nazaj grede sva zaman iskala domnevno označeno pot h Kriškemu bajerju.

Toliko za tiste, ki morebiti nabirate žige KPP. Sodeč po vpisih v knjigah PD Komenda vas ni veliko - ugibam, ali so slabo označene poti vzrok ali posledica.

Zaplana.net: Pomladne rože, Polhograjska Grmada

V teh dneh boste med izleti po Sloveniji opazili obilico pomladnih rož. V Idrijskem in Posavskem hribovju cveti drobnocvetni petoprstnik, povsod po Sloveniji pa boste kmalu našli tudi modre cvetove vrednikovega jetičnika.

Na toplih suhih pobočjih boste vas morda že čakajo prvi cvetovi dišečega volčina, rože tega tedna. Obsežna rastišča te prijetno dišeče rožice so na južnih pobočjih Polhograjske Grmade. Odpravite se nanjo čez Ravnek, pri lovski koči pa zavijte desno na krožno pot po južnih pobočjih Grmade.