Po najstarejši označeni poti na Slavnik

Drugo aprilsko nedeljo sva si po treh hribih zaželela gore, a ker je bilo v »pravih« gorah še preveč snega, sva jo mahnila na Slavnik. Tam sva že bila, tokrat pa sva si izbrala pot iz Hrpelj, ki jo je leta 1952 označil slikar Janez Potočnik s skupino učencev likovne vzgoje in bo 22. junija letos že osemnajstič prizorišče nočnega pohoda na Slavnik (ob prvi junijski polni luni). Smerokaz Slavnik v desno na začetku Hrpelj ne kaže na markirano pot, zato sva zavila desno šele takoj za osnovno šolo Dragomirja Benčiča - Brkina v ozko ulico, imenovano po tem narodnem heroju. Pomagala sva si tudi z oznakami za gostilno Na vasi in pokopališče, na koncu asfalta pa parkirala ob deloma obnovljeni Rudetovi ledenici. V njej so nekoč pozimi shranjevali led iz Rudetovega kala ter ga poleti vozili mesarjem in pivovarjem v Trst. Ledenica je ena od postaj naravoslovno-zgodovinske učne poti po Hrpeljah in okolici.

 

Markirani kolovoz naju je vodil čez Valce in Podvrtle, kjer so bili nekdaj zelenjavni vrtovi in pašniki, zdaj pa je svet neobdelan. Sicer še ne kaj zelena narava se je že na moč postavljala z istrskimi telohi in trobenticami. Na prvem razcepu naju je kažipot nezgrešljivo usmeril desno. Telohom in trobenticam (te so cvetele celo sredi poti) so se pridružili vijolice, jetrniki in deveterolistne konopnice. Še gole veje rumenega drena so krasili živo rumeni kobulčki. Visoki posušeni lučniki so pričali, da je tukajšnje poletje prav tako lepo. Sploh je tu doma rumena barva: lapuhovi sončki so se tudi že razcveteli. Dotlej kamnita cesta se je vztrajno vzpenjala, zdaj pa je postala blatna in se začela rahlo spuščati. Drevje se je zgostilo. Pomudila sva se v kotanji pri skupini štorov – »miz« in »stolov«, kjer sva opazila prvi rdeči trikotnik (leta 1992, 40 let po označitvi te poti, sta jo obnovila dva domačina in jo označila z rdečimi črtami in trikotniki). Po rahlem vzponu sva se znašla na križišču (menda se temu kraju reče Nadžlebe), kjer je v desno odcep na Hrpeljsko goro, tudi Mišja šoga imenovano (v vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Mišja gora). Kažipoti stojijo v bližini velike podrte preže. Tu se kolovoz konča in takoj zatem je razcep; ostanek rdečega trikotnika nama je pomagal izbrati desni krak, nato pa se je pokazala še markacija.

 

Steza se vztrajno vzpenja po redkem gozdu; med drobnimi drevesi je tu in tam kak brinov grm in čedalje več borov. Podrti, tudi z mahom poraščeni ostanki suhozidov spominjajo na čase, ko so razmejevali njive tamkajšnjih kmetov. Prišla sva do slabe gozdne ceste, ki priteče iz Hrpelj po drugi strani Hrpeljske gore, in zavila levo nanjo. Kjer cesta naredi levi ovinek, se desno odcepi travnat kolovoz, kamor je odkorakal možak, ki naju je prehitel, gotovo poznavalec tamkajšnjih neoznačenih poti. Midva sva se držala markacij in pripeljale so naju k lovski koči Pri lipi (lovskemu bivaku LD Videž iz Kozine). Tako se imenuje po mogočni lipi, ki jo je strela razklala na troje, sedaj pa vsak del raste kot samostojno drevo. Okoli koče je bilo precej živo: lovci so odstranjevali azbestno streho. Eden nama je pojasnil, da je med tradicionalnim pohodom na Slavnik pri njih prva marenda. V bližini sva videla cveteti prvi grmiček navadnega volčina ta dan.

Nadaljevala sva po gozdni cesti (ali kolovozu – včasih je težko reči) mimo številnih odcepov. Za tukajšnje območje (Bukovico) so značilni kupi kamenja, ki niso kar tako. Ko so kmetje tu še gojili zelenjavo (predvsem zeljne sadike), pasli in kosili, so rodovitno zemljo skrbno čistili kamenja. Zlagali so ga v okrogle ali pravokotne kupe, grublje. Etnološka zanimivost so tudi kamnite pastirske hišice, v katere so se zatekali pred dežjem. Tako nizke in majhne so, da je bilo prostora komaj kaj več kot za enega sedečega človeka. V hosti levo od ceste sva našla dve; ena je bila pokrita le z vejevjem, druga pa je še vedno premogla tudi kamnito streho. Pusto travo ob cesti so ponekod popestrili beli žafrani ali nunke.

 

Po krajšem vzponu sva dosegla sedlo med Videžem na desni in hribom s smešnim imenom Zdrkec (v vodniku tudi Špičnik) ter prvič zagledala Slavnik in Grmado. Ko je kolovoz zavil levo pod Glavico, sva ga zapustila in se napotila po travi navzdol na planino Jegno. Pod Gobovico so se pasle ovce in koze pod budnim očesom štirih psov. Malo pastirsko naselje sva pustila na levi in na križišču sledila »svojemu« kažipotu. Kjer pot zavije levo, vodnik opozarja na katastrski mejni kamen iz avstro-ogrskih časov pod ovinkom, a očitno so jo prestavili niže, tako da je zdaj kamen nad ovinkom. V vodniku omenjene stare markacije iz leta 1952 (seveda) nisva našla, zato pa obilo malih zvončkov in pomladanskih žafranov. 

 

Nad planino je šlo čedalje strmeje. Menjali sta se kamnita in travnata pot, obrobljeni s suho šopasto travo in brinovimi grmi, a bolj ko sva se bližala Grmadi, več je bilo dreves. Prečkala sva že nekoliko »pozabljeno« cesto; rdeči trikotnik naju je vabil na drugo stran na travnat in blaten kolovoz. Tam sva naletela celo na nekaj zaplat snega. Ob prečnem kolovozu so naju pričakali smerni tablici in kažipota ter v en glas napovedovali desno Prešnico in levo Slavnik. Mimo table Naravni spomenik Slavnik sva vstopila v gozd in se vztrajno vzpenjala med čedalje višjim drevjem. Planinci so se močno namnožili, saj sva prišla na SPP. Pod Grmado sva dosegla gozdno cesto, kjer sva lahko opazovala redek pojav, ki pa v naših hribih ni čisto edinstven: na istem drogu je na kažipotu nazaj Prešnica nadmorska višina 960 m, na kažipotu naprej Slavnik pa 10 m manj.

 

Kakor je bila najina pot skoraj do konca samotna, pa je bila gneča pri koči in RTV-oddajniku (1018 m) nepopisna, tudi tujcev ni manjkalo. Vrsta čakajočih na malico se je vlekla do izhoda. Lakoto sva si sicer potešila, posebno okusno pa ni bilo, kar je čudno, saj je primorska kuhinja sicer odlična. A kaj bi tisto – zunaj je sijalo sonce in malo vetrčka je bilo, ravno prav za prešerno razpoloženje. Razglede z vrha (1028 m) je nekoliko pokvaril mrč, veselja ob pogledu na morje, bližnje hribe in zastrte velikane na obzorju pa ne. Posebno lep se mi je tokrat zdel beloglavi Snežnik.

 

S Slavnika sva se podala čez Cigana (988 m) še na bližnjo Grmado (Mali Slavnik, 1001 m), s katere je še lepši pogled na Slovensko primorje. Na njej stoji okrogla stavba, ki se vidi že s Slavnika. Po drugi vojni so jo menda postavili kot protipožarno opazovalnico, zdaj pa – tako vodnik – tu domujejo radioamaterji.

 

Do lovske koče Pri lipi sva se vrnila po poti vzpona. Tam je bilo že vse mirno, na koči pa se je svetila nova streha. Pod kočo nisva nadaljevala po jutranji poti, temveč sva šla naravnost po gozdni cesti, ki teče po drugi strani Hrpeljske gore (nekoliko izgubljene Italijane, ki so si želeli v Hrpelje, pa sva poslala desno). Oznake so naju v četrt ure pripeljale na njen vrh (737 m). Označuje jo geodetski kamen (ne stoji na najvišji točki), vpisne skrinjice pa ni. Skalnate konice so navdihnile ljudski domišljiji legendo, da je tu stala utrdba razbojnika z imenom Dobrila tat. Kot Robin Hood je jemal bogatim in dajal revnim. Ko je umrl, je grad izginil, razbojnikovega bogastva pa še do danes niso našli. Na drogu so pritrjeni dva pločevinasta trakova, ki označujeta smeri neba, ter kažipota proti lovski koči in »najinim« Hrpeljam. Spust po poraščenem pobočju je strm in pot precej kamnita. Sestopila sva na dokaj novo gozdno cesto, a markacije so naju vabile čeznjo, čeprav so Hrpelje na levi. Še en spust po razdrtem terenu in že sva zagledala podrto prežo (Nadžlebe). Po že znani poti sva bila v pol ure na izhodišču.

 

Najstarejša označena pot na Slavnik je najbrž tudi najdaljša (tri ure čiste hoje gor, dve in pol dol), take pa so navadno manj obiskane. Ampak nama so všeč, saj vendar rada hodiva.

Špilk

Špilk (956 m) je prišel na vrsto ne šele nekoč, ampak že takoj prvo aprilsko sredo. Parkirala sva med šolo in cerkvijo sv. Petra v Blagovici. Tabla z zemljevidom kraja in okolice je bila nekoč opremljena z lučkami, povezanimi z gumbi ob seznamu krajev, zdaj pa je v precej žalostnem stanju. Nanjo je pritrjena skrinjica PD Blagovica z žigom Rokovnjaške planinske poti.

 

Napotila sva se naprej po asfaltni cesti, takoj za naseljem pa sva jo pri kažipotu desno in znamenju zapustila po makadamskem dovozu k skupini hiš in se povzpela levo po rahlo zasneženem in zelo blatnem travnatem klančku v gozd. Ko sva spet stopila na plano, sva nad seboj zagledala pretvornik na Jelci (tako vodnik Posavsko hribovje, na zemljevidu pa Jelša). Sredi zasneženega travnika za naslednjim pasom gozda sva srečala dijaka, namenjenega k pouku; večina njegovih sošolcev si najbrž težko predstavlja tako pot v šolo. Ker ni bilo videti oznak, sva jo tudi midva mahnila kar po sredi travnika. Pod njegovim vrhom je  na kolu markacija desno od poti v gozd, a kot se večkrat zgodi, v resnici označuje ne to pot, ampak kolovoz, na katerega levi strani je. Morda pa so planinsko pot le preusmerili (opazila sva prebarvano markacijo in čez pot so ležali hlodi). Kmalu za križiščem s klopco in kažipotoma se kolovoz spusti iz gozda na asfaltno cesto. Pri prvi hiši na Prevojah so naju brž poučili, da so to Prevoje nad Blagovico, ne Prevoje pri Šentvidu, o čemer da se nekaterim pisarniškim škricem v dolini niti ne sanja.

Za naseljem se cesta strmo vzpne. Na križišču vrh vzpona sva zavila levo. Pred zadnjimi prevojskimi hišami se asfalt spremeni v makadam. Kjer se izteče na asfaltno cesto, sva jo prečkala in na drugi strani nadaljevala po gozdnem kolovozu. Ko sva se znašla na travniku, je bilo že kar precej snega; saj ne vem, ali je bilo to slabo (ni bilo videti morebitnih oznak) ali dobro (sledila sva gazem). Pred kozolcema v Prilesju nad Blagovico sva zavila levo v breg in se v strmini nad vasjo prvič nekoliko spotila. Na travniku, po katerem so naju vodile markacije na nekaterih količkih ograje, sva srečala mlajšega moškega s psom; svetoval nama je, naj slediva njunim gazem, ker je del markirane poti pod zameti. Vzpon se je končal v Gabrju pod Špilkom; asfaltna cesta, ki priteče z leve v vas, ni bila splužena. V vasi je nekaj starih kašt. Z lastnikom ene sva poklepetala; v njej so nekoč hranili mošt, zdaj pa jo nažira zob časa. V tisti, ob kateri stoji kapelica, zdaj skladiščijo krompir. Pred njo je stal sod in latnik priča, da za domačo rabo še gojijo nekaj trte. Na koncu Gabrja je precejšnja farma (tako jo je imenoval moški s psom; kaj gojijo, nisva dognala). Pred gozdom je konec asfalta.

Na odcepu čez četrt ure so gazi predhodnika zavile desno, markacije pa so naju vabile naprej po gozdni cesti. Sledila sva jim kljub opozorilu glede zametov. V gosti megli sva desno zgoraj komaj opazila hišo. Gazila sva naprej navzgor in iz megle sta vstala kažipota: nazaj Češnjice 1h 45min in Blagovica 1h 15min, desno pa Špilk 15min in Trojane 2h 25min. Najprej sva napravila še nekaj korakov v levo pod bližnji hribček, kjer naj bi bil partizanski spomenik. Ker se ni nič videlo, sva se povzpela kar na pamet. Na robu gozda sva res našla spomenik ustanovitvi VI. SNOUB Slavka Šlandra 1943, pri katerem sta žiga Poti spominov NOB kamniške in domžalske občine. Nato sva od kažipotov sledila smeri Špilk. Gazila sva med ograjama mimo privezov za konje in zbiralnika za vodo v gozd, kjer sva zavila z gozdne ceste desno navzgor. Na nekaterih drevesih so narisani rdeči krogi. Pot je kar strma. Kmalu sva prečkala kolovoz, po katerem je z desne prišel sem gor predhodnik s psom, in prej kot v 10 minutah sva dosegla vrh.

  

 

 Sredi gozda poleg geodetskega kamna stoji bivaček, okrog njega pa so »razgledna« plošča (razgleda seveda ni), miza in klopi. Na stenah visijo koledar, termometer, pesmica o odnašanju smeti ter (otroške) risbice in zapisi obiskovalcev. Na mizici so vpisna skrinjica, ura in sveča. Tudi lopata je na voljo (metle pa ni, a je prav čisto). Čeprav je notri zelo tesno, je lepo pospravljeno in na klopci sva kar udobno pomalicala.

Dol grede sva zavila levo za sledmi predhodnika in njegovega psa. Čez 5 minut sva nadaljevala po kolovozu naprej navzdol (eden se spušča v levo), takoj zatem pa zavila levo na drugega, ki se je postavil povprek pred naju. Te (precej krajše) poti ne bi bila našla brez sledi v snegu, saj ni oznak. Ko se je zožila in je čeznjo ležalo podrto drevje, je bila še najbolj podobna vlaki. Po 10 minutah sva stopila iz gozda v Gabrju pri farmi, le da sva do nje prišla z druge strani. Skozi Prilesje in Prevoje sva se vračala po poti vzpona. Megla se je toliko razkadila, da sva videla nadvoz Petelinjek in Golčaj s cerkvico na drugi strani doline. Snežni poprh se je že stopil, a kljub temu sva opazila le nekaj trobentic in še zaprtih podlesnih vetrnic.

Dve uri gor, uro in četrt dol čiste hoje. Ko sva se po šestih urah (ne, to res ni seštevek prejšnjih podatkov) vrnila k avtu, je Jani izjavil, da ima po Smolniku, Jasovniku in Špilku za nekaj časa dosti »mojega« konca (ko sem se rodila, smo namreč živeli v bližnjem Špitaliču). No, prepričana sem, da nama bo kak dan, ko ne bova imela veliko časa, tokrat »odkriti« Golčaj prišel zelo prav.

Neprevozna cesta ob Belci

Če ima kdo namen parkirati pri nekdanjem nakladališču ob Belci, kjer je tudi izhodišče za Kepo, ga moram razočarati, saj zaradi treh razlogov cesta ni prevozna.

 

Že nekoliko pred predorom nad Belco se je na cesto podrlo precej skal in kamenja.

 

 Više gori je na nekaterih mestih še veliko snega.

Sneg bo skopnel, tudi kamniti podor bodo najbrž kmalu odstranili, nekoliko dlje pa bo trajalo, da bodo popravili spodjedeno cesto.

 

A razočarani boste le tisti, ki bi se do malega parkirišča ob omenjenem nakladališču radi pripeljali. Midva sva včeraj to pot prehodila in bilo je zelo lepo, predvsem zaradi bogatih rastišč lepih jegličev (avrikljev), a tudi Belca je bila dosti lepša kot skozi okno avtomobila, kakor sva je bila vajena doslej.

Lipovec‒Jasovnik‒Alpe‒

Predzadnjo marčno soboto sva se odzvala prijaznemu vabilu na Jasovnik (765 m). Za izhodišče sva si izbrala Trojane. S ceste sva zavila pri kažipotih za Špilk, Doline  in Stolp na Rebri ter se zapeljala navkreber do mesnice (za njo je vpisna knjižica PD Blagovica), poleg katere stoji drevo z markacijo. Med mesnico in sosednjo hišo sva se spustila po makadamski cesti čez mostiček na gozdno cesto in ob njej parkirala. Tudi tu je kažipot za Špilk.

 

 

Cesta lep čas teče ob potoku Bolska, ki ima številne pritoke. Beli repuhi so napovedovali pomlad. S kažipota na veliki preži sva izvedela, da je Lipovc oddaljen še 4 km. Za naslednjim kažipotom (tokrat Lipovec) se cesta prestavi na drugi breg Bolske in se začne zložno vzpenjati. Čeznjo je stekla veverica. Na križišču s tablico Motniške poti ni oznak niti za Špilk niti za Lipovec, pač pa sta naprej po cesti Jastroblje 1h 15min in po cesti desno navzdol Mala Raven 45min. Z zemljevida sva razbrala, da se po kolovozu desno nazaj verjetno pride na Veliko Raven, a to ne piše. Na zemljevidu Posavsko hribovje sta obe desni smeri neoznačeni, kraja pa imenovana Mali in Veliki Raven. Črka D na deblu nama je povedala, da je to tudi del Domžalske poti spominov.

 

Ker bo nekoč prišel na vrsto tudi Špilk, a ne po isti poti, bi utegnila ostati brez Lipovca (848 m), zato sva se napotila naprej po cesti in se kmalu znašla pri vhodu na pašnik pod njim. Tu je vsako zadnjo avgustovsko nedeljo pastirski praznik z zanimivo tombolo in tedaj zakurijo oglarsko kopo (ogenjco). Morda je tudi zaradi te prireditve na hiši in okoli nje toliko pritiklin in okraskov, ki skušajo biti zabavni. Prav tako dobesedno mrgoli tabel in kažipotov, med njimi za Rokovnjaško pot. Nad planšarijo sva se povzpela na vrh Lipovca. Razgleda nisva imela posebnega, a v jasnem vremenu je gotovo lep pogled na Menino planino.

 

Vrnila sva se na križišče in se napotila proti Mali Ravni. Če je že kažipot, bi pričakovala tudi markacije, pa jih ni. Kmalu se je bilo treba pri skladovnici hlodov odločiti, ali levo ali desno. V levo se cesta prelevi v kolovoz, prečka potok in se konča na jasi s prežo. Zato sva poskusila v desno, a že po nekaj korakih sva spet stala pred razcepom. Ostala sva na desnem kraku, razritem s kolesnicami. Pretekla ga je plaha srnica. Kolovoz se v glavnem spušča, le tu in tam se rahlo povzpne. Levo pod seboj sva skozi drevje opazila zeleno hišo, najbrž Podlipovčevo. Breg je bil ves bel od telohov. Kmalu za tablico Pozor prepreka (lesa) sva na pašniku presenetila še dve srnici. Rob travnika sva dosegla pri skladovnicah drv in razpelu. Ozrla sva se in pomahala Lipovcu. Stopila sva na asfaltno cesto na Mali Ravni (na tablicah s hišnimi številkami piše Bela). Domačin nama je potrdil, da je prav Mala Raven, ne Mali Raven, kakor piše na zemljevidu.

 

Onstran malega zaselka sva se spustila mimo opuščenega kamnoloma in razpadajoče domačije, to nekoliko turobno podobo pa so popravljali lapuhi, trobentice in pljučniki. Desno ob popolnoma razpokani asfaltni cesti teče Mejačev graben. Kjer se zlije s pritokom, sva opazila z desne priteči E6 in se odločila, da se bova po njej vračala. Po številnih mostičkih sva večkrat zamenjala stran potoka. Pred seboj sva čedalje lepše videla »svoj« Jasovnik. Najin spust se je končal na križišču pri mostu. Asfaltna cesta se spušča naprej na Trojane, kolesarski kažipot pa kaže navzgor po sila ozki asfaltni proti Motniku (a tega ne pove nobeno znamenje). Po tej sva se odpravila tudi midva. Kmalu sva dosegla preval Strmec. Tik pod njim se v desno navzdol odcepi označena planinska potka (Savinjska pot). Šele tu je kažipot levo Motnik. Zapustila sva cesto ter sledila evropskim oznakam mimo kapelice in lepo obnovljene hiše, kakih 10 m za njo pa zagrizla levo v strm gozdnat breg (Jasovnik – Loka).

 

Na Hribi.net je nekdo 13. novembra 2011 poročal, da pot ni označena, vendar to ni (več) res; markacije so sicer redke, a razločne. Po strmem pobočju, posutem s trobenticami, nekaj jetrniki in obilico telohov, sva dosegla sedlo med Malim Jasovnikom na levi in Jasovnikom na desni. Najprej sva zlezla na Malega. Markacije vodijo še nekoliko naprej od najvišje točke, do razglednega pomola, od koder se lepo vidi Motnik. Do tja ni niti pet minut. Na Jasovnik pa je kake četrt ure precej strmega vzpona. Menda je znan po gamsih, a žal nisva videla nobenega. Vrh je gozdnat in zato nerazgleden. Vpisni zvezek tiči v škatli z nenavadnim »patentom« za odpiranje in zapiranje. Obiskovalci vpisujejo v zvezek vtise, otroci tudi kaj narišejo. V prvi zvezek so se vpisovali od leta 1977, sedanji pa je od aprila 2000. Malo obiskovalcev za tak »telovaden« hrib. So pa zato tisti, ki prihajajo, toliko bolj navdušeni in zvesti, na primer največkrat vpisani Alen, precej pogosto pa prihaja tudi Tone Škarja, ki je ob neki priliki napisal Sončen trening za Alpe. Kar dobro se nama je zdelo, da si hrib »deliva« s človekom, ki je v gorništvu in alpinizmu toliko dosegel.

Vrnila sva se h gor grede opaženemu odcepu E6. Do križišča pri mostu je nekaj slabo vidnih rumeno-rdečih markacij na obcestni ograji, od tam pa dolgo nobene. Odcep levo s ceste na dokaj strm traktorski kolovoz je k sreči jasno označen. Kjer zavije desno, so naju markacije usmerile levo na travnik. Vrh njega sva še ujela pogled na tri srne, preden so se skrile v gozd. Pot je bila zoprno mokra in blatna, večinoma pa pod snegom, čeprav je bilo daleč okrog vse kopno. Mimo preže sva prišla do napisa Lebenice in dveh hiš, kjer sva stopila na gozdno cesto. Pripeljala naju je na asfaltno v vasi Hribi, kjer sta nama zbudili pozornost počitniška hišica z evropsko in slovensko zastavo ter hiša, okoli katere je stalo blizu deset nevoznih škod, večina brez koles.

 

Na električnem drogu za vasjo naju je spravil v zadrego napis 90 m poleg evropske markacije in puščice v obe smeri. 90 m česa? Poskusila sva z razlago, da bo E6 čez 90 m zavila desno s ceste. Približno tam sicer je odcep, a ni označen, poleg tega pa se takoj razcepi: desni krak se rahlo spušča, levi pa strmeje. Slednji se spet razcepi; desna smer se nama je zdela prava, a bi bilo treba preplezati žičnato ograjo in prestopiti potoček, leva pot pa je normalno prehodna, a sva menila, da zavija v napačno smer. Zato sva preplezala ograjo. Ko sva izsledila ostanek evropske markacije, sva postala pozorna in med podrtim drevjem zagledala odžagano deblo z veliko, razločno markacijo; ko je drevo še stalo, je bila gotovo vidna od ograje. Spustila sva se po travniku mimo velike nove zgradbe in pristala pri toplarju z markacijo na vogalu. Pod njim sva čez betonski mostiček stopila na blaten travnik, na koncu katerega naju je čakal trojanski asfalt. Pri avtobusni postaji sva zavila desno po cesti skozi vas. Zdaj sva tudi videla, pri kateri tabli bi še lahko zavila z glavne ceste in bodisi zastavila pohod v nasprotni smeri bodisi se pripeljala do najinega izhodišča. Do njega ni bilo več daleč.

 

Naslov se konča s pomišljajem, ker nisem hotela napisati še Himalaja ‒ kljub Tonetu Škarji (ali pa ravno zaradi njega!). Za naju je primerneje reči, da je bil Lipovec trening za Jasovnik, čeprav sicer zmoreva tudi kak čisto spodoben alpski vrh. Nadaljevanje, ki v naslovu manjka, pa seveda  prepuščam sposobnejšim. Morda nekoč tudi Alenu.

Za motniškim polžem na Smolnik

Že precej časa imam knjižico Pešpoti v okolici Motnika in 16. marca sva jo končno sklenila uporabiti. K temu naju je spodbudil tudi vodnik Boža Jordana Opis Savinjske planinske poti, ki sva ga našla na spletu. Iz motniške turistične ponudbe sva izbrala Smólnik (1002 m). Parkirala sva pri Domu družbenih organizacij. V parku za avtobusno postajo streljaj proč so spomenik zbiralcu slovenske slovstvene dediščine Gašperju Križniku (1848‒1904), sramotilni steber (pranger) iz leta 1793 ter tabli o trgu Motnik in o 3,5 km dolgi Motniški turistični poti, katere znak je motniški polž. V kraju je sicer videti še marsikaj, celo muzej pritlikavega nosoroga.

Ob cesti proti Vranskemu so že Knafelčeve in evropske markacije (E6). Kažipot kaže levo proti sv. Joštu in Čreti, kjer sva že bila. Pri hiši št. 23 sva zavila levo po ozki asfaltirani poti in čez Motnišnico na cesto, ki se vzpenja proti cerkvi sv. Jurija in kapeli sv. Magdalene, pred njima pa desno in po nadvozu čez cesto skozi Tuhinjsko dolino na kolovoz. Od razpela (kužnega znamenja) sva se povzpela pod gozd, od koder sva se spustila na asfaltno cesto ob Globovščici, tudi označeno z obojimi markacijami. Kjer cesta zavije desno v Zgornji Motnik, se loči od nje planinska/pohodniška pot. To je razrit makadam, ob katerem se markacijam pridruži beli S, ki označuje Savinjsko planinsko pot. Mimo preže, peskokopa, krmilnice in čez več potočkov je šlo čedalje strmeje. Številni odcepi naju niso zbegali, saj so markacije nedvoumne. Ko sva pri kmetiji na Srobotnem stopila iz gozda, naju je pri gospodarskem poslopju z markacijama in puščico pozdravil lajež. Po kratkem spustu pa sva se spet začela vzpenjati proti gozdu. Potočki in odcepi so se še kar vrstili. Na vrhu vzpona sva spet stopila na plano, tokrat na poledenelo makadamsko cesto. Levo po njej se pride na Slope. Pod Srobotnikovo rebrijo sva zagledala še druge domačije. Travniki so ograjeni in za ograjo stoji zanimiva vo(dovo)dna naprava. Mimo brezovega gaja in vegastega znamenja sva po rahlem vzponu pod daljnovodom dosegla razgledno mesto pri smernih tablicah PD Vransko. Do Smolnika naj bi bilo še uro in četrt.

Tudi pot naprej je dobro označena, a ponekod so se nanjo navalile poleg kamenja tudi kar velike skale in na nekaterih mestih se je skrivala pod debelim snegom. Na senčni strani Srobotnikove rebri je bil nekoliko pomrznjen, zato se nama ni udiralo. Po slabe pol ure sva prisopihala na sedelce. Z njega sva jo najprej ubrala v napačno smer; zavedli sta naju markaciji desno od široke poti, pod njo pa nisva opazila še ene, ozke, katere začetek je nekoliko zakrit z grmovjem, in ta je prava, čeprav sta markaciji na njeni levi strani (kar je navzkriž s pravilom, ki ga v Priročniku za markaciste spremlja velik klicaj!). Po njej sva se spustila do kolovoza, a ne nanj, saj tik nad njim potka spet zavije levo v breg. Skoraj vsa je bila zasuta s snegom in tako popolnoma zlita s pobočjem, zato je brez markacij in gazi sploh ne bi bilo mogoče opaziti. Zlasti pomrznjeni deli so bili zelo nevarni za zdrs. Pripeljala naju je pod slikovite Jeseničnikove peči. Nato sva prečkala zaledenel potoček (prehod je zavarovan z ograjo) in prišla do Jeseničnikovega studenca, okrašenega z deblom, izrezljanim v srnjakovo glavo. Nad križiščem, kjer od spodaj z desne priteče Pot kurirjev in vezistov z Vranskega, pot ni več vzporedna s pobočjem, ampak zavije naravnost navzgor, kjer bi bila le prestrma, pa napravi nekaj ključev. Po njej sva dosegla Jeseničnikovo domačijo. Na križišču pred njo so tri smerne tablice; do Smolnika je še tričetrt ure. Klopca pod borom in brinje sta napravila na naju prav kraški vtis. Dotlej sva videla že nekaj kronic, spomladanskih žafranov, trobentic in telohov, tu pa so se telohi močno namnožili. Domačija pozimi sameva, v bližini je ležal ostanek rala ali pluga, a zaščiteno sadno drevje priča, da ni popolnoma zapuščena; zdelo se nama je celo, da jo obnavljajo.

Naprej mimo Jeseničnika se gre na Menino, midva pa sva zavila desno nazaj na dobro gozdno cesto. Pozneje sva jo zapustila in po kakih 20 minutah presenečena obstala pred kočo, ki je bila morda kdaj lovska ali gozdarska, zdaj pa je bolj podobna imenitni počitniški hišici. Poleg nje je kljub visokemu snegu stalo terensko vozilo. Pripeljalo se je po gozdni cesti, ki priteče z desne, markacije pa usmerjajo nanjo že malo pred kočo. V visokem snegu so nama prišle kolesnice kar prav. Pri smerni tablici Smolnik 15' sva se ločila od njih in se zagrizla levo v breg. Dosegla sva kolovoz. V daljavi na desni sva videla sv. Jošta. Strmina ni popuščala in kjer je bilo treba poplezati čez skale, nama je bila v pomoč ograja. Z vrha skal je lep pogled na dolino. Z romantično zasneženimi smrekami obdana skalnata pot naju je pripeljala na vrh, označen z geodetskim kamnom. Ker je sredi gozda, je seveda nerazgleden, klopco pa vendarle premore. Vpisna knjižica je od 26. 4. 2008, a ni polna niti do polovice. Meni se je zdelo, da po krivici, saj je hrib čisto prijeten in pot tudi. Pa še to: jugozahodno od Motnika je še en Smolnik (733 m); ni videti, da bi nanj vodila kaka (označena) pot.

 

Vrnila sva se na gozdno cesto in zavila levo proti prevalu Lipa. Tudi na prečno cesto Lipa‒Slopi sva zavila levo. Na tej strani je Smolnik zelo pečevnat. Cesta se najprej zlagoma vzpenja, nato se začne rahlo spuščati. Do mesta, kjer so nanjo navalili posekana debla, je bila splužena, onstran ovire pa je bilo treba gaziti. Vzpenjala sva se nad potokom, dvakrat prečkala njegov pritok in nato nekoliko na pamet, ker ni bilo videti markacij, napredovala med dvema strugama. Končno sva pri krajevni tabli Rovt pod Menino dosegla asfaltno cesto. Levo po njej sva prispela do (odprte) lese. Z ostrega levega ovinka sva se povzpela ob ograji po travniku proti hiši, za katero sva po zemljevidu sklepala, da je Piklova na Slopih. Na tamkajšnji lipi so Knafelčeva markacija in puščica levo ter ostanek rumene markacije. Pri Piklu sva izvedela, da se v smeri, ki jo kaže puščica, pride po označeni poti »na Jesenice«, na Srobotno pa je treba desno od Jeseničnikove smeri, a motniške markacije menda ‒ sploh pozimi ‒ niso ravno zanesljive.

Odločila sva se za Jeseničnika. Sledila sva planinskim markacijam, a vrh hriba jih je zmanjkalo, le eno v nasprotno smer sva našla. Ker se nama je zdelo verjetno, da je treba skozi leso v desnem kotu ograjenega travnika, sva se odpravila tja. Res sva pod snegom zaslutila pot. S kažipotoma desno na Menino in levo na Vransko si nisva dosti pomagala. Na levi sta se dvigala Predkovica in Smolnik, pred nama je stal Medvedov hrib. Če sva hotela priti do Jeseničnika, sva morala desno okoli slednjega. Knafelčkov ni hotelo biti, pojavile pa so se rumene črte in pike. Opazila sva tudi bel kvadrat in v njem komaj še vidno rdečo zvezdo. Božo Jordan v Opisu Savinjske planinske poti pravi, da je to oznaka Poti spominov NOB občine Kamnik, tu na odseku Srobotno‒Motnik. Torej sva hodila ne proti Jeseničniku, ampak proti Srobotnemu. Toliko o označeni poti »na Jesenice« in slabo označeni motniški.

Po gozdu in čez travnik z dvema prežama sva prigazila do motniškega polža in napisa Pleš 1012M. Pleš je torej celo 10 m višji od Smolnika. Turistično društvo Motnik je pod vrhom postavilo kozolček z napisom, da je točka Motniške planinske poti z nadmorsko višino 1012 m najvišja točka KS Motnik (po motniškem zemljevidu, na katerem so narisane občinske meje, je vrh Pleša pravzaprav v občini Vransko, Motnik pa spada v kamniško). Na voljo je vpisna knjiga. Tu so junija 2011 ob 20-letnici samostojnosti Slovenije zasadili lipo, ki jo krasi trak – trobojnica. Od te točke je pot uhojena, markacij pa ni. Pri leseni hiški so se gazi nadaljevale naprej navzdol, beli okvir z rdečo zvezdo pa naju je vabil v levo. Izkazalo se je, da so gazi napravili poznavalci bližnjice. Po slabi gozdni cesti sva se spustila na neoznačeno križišče in nadaljevala po njej do Srobotnega. Kmalu sva bila na jutranji poti in pri markacijah. V Motnik sva se vrnila po že znani poti. Ustavila sva se le pri peskokopu, kjer so v velikih lužah majhne pike v mrestu čakale, da jih pokliče pomlad.

Po dobrih treh urah hoje na Smolnik in slabih treh nazaj sva bila spet v Motniku. Za konec sva se povzpela še na grajski hrib. Dozdevno vodijo nanj stopnice, toda ograja je podrta, stopnice tudi in še zaraščene so povrhu, zato sva uprizorila pravo plezarijo. Zgoraj so razlagalna tabla Motniške turistične poti, klopi, mize, nekaj igral, smetnjak. Od gradu je ostal le kos zidu. Vrnila sva se po drugi strani, kjer je pot udobna in predvsem zlahka prehodna. Grajskega soseda sem vprašala, kako se imenuje bližnji koničasti hrib, ki mi je bil precej všeč. Jasovnik, je povedal in naju povabil nanj, češ da je imeniten cilj. Hvala, z veseljem!