Storžič, lepotec Kamniško-Savinjskih Alp

Storžič (2132 m) sva 35 let občudovala skozi okno svoje spalnice v Komendi in tudi od blizu sva si ga že ogledala. Letos se mi ga je spet zahotelo. Drugo junijsko soboto sva si za izhodišče izbrala Mače in na razcepu dobre četrt ure nad parkiriščem pri umetelnem znamenju zavila levo.

 

 

Prestopila sva Suho in se vzpenjala po koreninasti stezi ob njenem pritoku. Bližnjic je kar mrgolelo in nekatere so bile s kako počez položeno vejo zasilno »zaprte«. Vsaj jaz sem tako razumela, ampak za tiste, ki si brez potrebe utirajo bližnjice, je tako znamenje najbrž premalo. Po prečkanju gozdne ceste sva se vzpenjala ob poseki, porasli z mladim smrečjem. Tam je cvetelo obilo lučnikov. Korenine in skale na razločni stezi so nama pogosto služile za stopnice. Spet sva dosegla gozdno cesto, ko pa se je razcepila, sva se med krakoma povzpela na stezo. Zaljšali so jo veliki zali kobulčki. Strmino sva premagovala v ključih in po stopnicah, delu markacistov. Čez čas se nama je odprl pogled na dolino od Kranja s Šmarjetno goro do Ljubljane s Šmarno. Ustavila sva se na razgledišču s hvalospevom preddvorski fari, ki sva ga poznala že s poti s Kališča.
 

 

Od razgledišča sva stopila na gozdno cesto; oznak ni bilo, domnevo, da jo je treba prečkati, pa nama je čez nekaj časa potrdila markacija. Ko sva cesto prečkala naslednjič (tokrat na označenem prehodu), je bila že precej poraščena, in ko sva kmalu zavila levo nanjo, je bila bolj kolovoz. Po kakih 25 m sva se povzpela desno na stezo. Pogled na tamkajšnji gozd, nepospravljen, čeprav dostopen po cesti, mi je pomagal razumeti, zakaj imamo v Sloveniji toliko lubadarja; kako je šele na težko dostopnih in nedostopnih krajih. Kar hitro sva znova zavila levo nazaj na gozdno prometnico in prišla do kažipotov; tisti za Kališče je kazal naravnost navzgor. Pri naslednjem srečanju z gozdno cesto ali kolovozom so naju pričakali številni velecvetni naprsteci. Ko sva spet zavila desno v strmi breg, sva nadaljevala po lepo nadelani poti v ključih z utrjenimi robovi in ponekod s stopnicami. Nekateri so se že vračali, a se nismo srečali – zaradi bližnjic.
 

 

Pot naju je vodila mimo ene številnih stvaritev gorskega tekača in rezbarja Ivana Šavsa (tudi vsi tamkajšnji umetelni kažipoti so njegovi) – okrašene klopce in znamenja z ocvetličeno »pesmico«, malo nad njo pa je še ena klopca, sicer mnogo manj imenitna, zato pa z dokaj točno stensko (pravzaprav drevesno) uro. Kmalu nad tem počivališčem sva stopila iz gozda in po slabih dveh urah dosegla Spodnje ali Malo Kališče (1435 m ali 1425 m) s tremi brunaricami Agrarne skupnosti Bašelj, kjer je Šavsovo rokodelstvo doseglo enega svojih vrhuncev (že tako »obloženim« kažipotom je dodan še zvonček želja). Plošča na bližnji skali spominja na ustanovitev II. bataljona Kokrškega odreda. S te male planine je zelo lep pogled na Storžič. Iz gozda nad njo sva stopila na plano in v četrt ure prispela k Planinskemu domu (nekdaj Kokrškega odreda) na Kališču (1540 ali 1534 m).

 

Pri domu se nisva dosti mudila, ampak sva kar nadaljevala pot. Čedalje bolj sva uživala v pogledu na svoj postavni cilj. Po poraščenem delu njegovega pobočja se je lepo videlo, kako stezica vijuga navzgor. Mimo razcepa, kjer sva bila posvarjena, da se podajava na zahtevno pot, sva v dobre četrt ure prišla na Bašeljski preval (1630 m), ki ga imam v lepem spominu iz poletja 2005, ko sva se povzpela na Bašeljski vrh in Mali Grintovec in me je navdihnil za zgodbo o dečku, ki ga je babica prvič peljala v gore. Sledilo je precej grizenja kolen z eno samo kratko uravnavico vmes. Proti koncu so se stezice kar namnožile in včasih sta bili označeni celo dve. Pobočje se je postavilo tako pokonci, da sva po golih skalah laže napredovala brez palic, zato sva jih zložila. Debelo poldrugo uro nad prevalom sva vesela prisopihala na vrh, posebno jaz, da sem spet kos strmini in višini.

 

Storžič je najvišja gora zahodne skupine Kamniško-Savinjskih Alp. Ime je dobil po stožčasti obliki; Rudolf Badjura omenja staro ime (Kranjski) Storžec. Na vrhu je malo prostora, komaj za velik lesen križ. No, kljub vsemu ga je še ostalo za peščico navdušenih planincev in lahkokrilih kavk. Te so se navduševale predvsem nad grižljaji, mi pa nad razgledi, čeprav je bilo ozračje nekoliko mrčasto. A vsej lepoti navkljub smo vsi vihali nosove nad neznanskim smradom, saj je bil naš cilj dobesedno prekrit z živalskimi iztrebki. Zaradi tega sva se »utaborila« nekaj metrov pod njim.

 

 
 

Nazaj grede sva kake pol ure pod vrhom pri treh ušescih vrvnih klinov še bolj občutila, da bi v tistih strmih skalah prišlo kar prav nekaj varovanja. Čeprav je bilo treba paziti na vsak korak, pa ni bilo mogoče prezreti sinje modrih šopkov in šopov zvončic, ki so se kljub dobesedno trdim razmeram razcvetele v prave lepotičke. Za najtežjim delom sva spet raztegnila palice. Ko sva se spuščala proti Bašeljskemu prevalu, sva se ozirala za jadralnimi padalci. Pri tem sva odkrila, da nekdo motri tudi naju: krokar ‒ drobno črno piko vrh krušljivega skalovja mi je približal objektiv. V planinskem domu sva si privoščila radler, potem pa se vrnila v dolino. Pod domom sem šele zdaj opazila šopasto zvončico, belo sestrično modrih.
 

 

Vse popoldne sva poslušala hrumenje helikopterja in ugibala, ali koga išče. Šele doma sva izvedela, kaj se je zgodilo; morda je bil ponesrečenec celo eden izmed planincev, ki sva jih srečala tisti dan.

Vrata v julijske prelesti

Po krajšem potepanju po tirolskih tritisočakih se vračam k domačim zaostankom. Prvo julijsko nedeljo sva se zaradi Janijevih nenadnih bolečin v nogi in ozonskega alarma odločila za Vrata, da bi hodila bolj po ravnem in čim več v senci. Ta ledeniška dolina se razprostira od Mojstrane do vznožja Triglava. Zapeljala sva na parkirišče na koncu Mojstrane, malo pred krajevno tablo. To je tudi izhodišče za Sleme (4 ure), Vrtaški vrh (3 ure) in Vrtaško planino (2 uri); kažipot zanje kaže desno v gozd, midva pa sva odpešačila naprej po asfaltni cesti.

 

Markacije, dopolnjene z 1 (SPP), so naju usmerile mimo table TNP proti zadnjim hišam, kjer je še eno parkirišče. Pri Rosu (Triglavska cesta 67) so obvestilni stebriček s kažipoti za pešpoti 15 in 16 (to je Pot Triglavske Bistrice) in za kolesarsko 6 ter še eden s kažipotoma za pot ob Bistrici in Aljažev dom, razlagalna tabla o Vratih in Bistrici, slikovni napotki o obnašanju v parku (same prepovedi), opozorilo o neprehodnosti poti zaradi poplav jeseni 2012 (ena je bila že prečrtana, pot Koča pri Peričniku–Galerije–Aljažev dom pa je deloma še tekla po cesti) ter obvestilna tabla o ureditvi in cenah parkiranja pri Aljaževem domu čez 10 km. Za Rosom sva pri HE Mojstrana zavila levo po mostu čez zeleno Bistrico, ki si ime več kot zasluži.

 

Na drugi strani reke sva stopila desno na senčno pot. Ko sva prišla iz gozda, se je čisto približala tam že makadamski cesti. Tam sva videla še eno parkirišče in most sem čez, torej je mogoče začeti pohod tudi tu. Pot ob Bistrici je opremljena z razlagalnimi tablami: o reki, obvodnih ptičih, živalstvu. Pol ure za Rosom sva zavila desno čez vodo nazaj na cesto. Ob njej je sicer tekla pešpot, a ponekod je bilo vendarle treba na cestišče in to se je v vročini prav lepo kadilo, posebno kadar je pripeljal mimo kak avto. Med številnimi pohodniki sva videla tudi take v japonkah. Do Koče pri Peričniku jim ni bilo hudega (če odmislim zaprašena stopala), a nekateri so se tako obuti podali tudi k slapu. V Bistrico, ki izvira pod severno steno Triglava, se v spodnjem toku izlije pritok Peričnik, znan po istoimenskem slapu. Ta pada čez 70-metrsko konglomeratno steno. Sprva je bil enovit, zaradi izpodjedanja stene pa so se previsi podirali in nastal je dvostopenjski slap: Zgornji (16 m) in Spodnji (52 m) Peričnik. Zdaj tudi nista več natanko drug pod drugim, ker sta se premikala. Voda seveda še dolbe in nekoč, tako pravijo geologi, bosta predrla svoji steni in ostali bosta le globoki zajedi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

K slapu sva se odpravila po stezi levo od potoka. Do Spodnjega sva se vzpenjala kakih 10 minut, od razgledišča nanj do Zgornjega pa tudi nekaj takega, le strmina je bila večja; celo poplezati je bilo treba, a po stopnicah in ob jeklenici je kar šlo. Ravno v najožjem prehodu sva srečala slepca. Ker se ni imel kam umakniti, se je vrgel po stopnicah navzdol; težko je reči, kdo se je bolj ustrašil. Menda je na svetu le malo takih slapov, ki jih lahko vidimo (obhodimo) od zadaj. To sva s pridom izkoristila. Resda je silno kapljalo in škropilo, a v tisti vročini je celo prijalo. Na drugi strani vodne zavese se je stezica nadaljevala pod spodmoli okrog hriba; baje se po njej pride na neko planino – to bova preverila kdaj drugič. Vrnila sva se k razgledišču, od tam pa ne po poti vzpona, ampak sva po nekaj korakih proti slapu zavila pri ograji navzdol. Tako sva prišla naravnost nazaj h koči.

 

 

Od koče sva se odpravila spet po cesti. Na asfaltiranem 25-odstotnem klancu čez Kredo se vsaj ni kadilo. Za naslednjim asfaltiranim klancem sva se pri stebričku TNP za Pot Triglavske Bistrice ustavila na razglednem pomolčku. Pogled po sprani grapi je razkril moški profil s kumarastim nosom in šobo ter zelenim klobukom. Pri stebričku sva se spustila levo s ceste. Smerna tablica i 200m naju je opozorila na informacije pod potjo. Našla sva tri razlagalne table: o značilnostih pobočja na desnem in levem bregu Bistrice ter o gamsu. Okolica je bila zelo mokra in ko sva dobro pogledala, sva odkrila več izvirov. Vrnila sva se k smerni tablici in sledila stebričku, ki je napovedoval Galerije. Prečkala sva suho strugo in prišla do široke steze. Nadaljevala sva po njej mimo odcepa desno v Spodnji Tilešov rovt. Pri Galerijah je bila seveda spet razlagalna tabla. Konglomerate je tako izpodjedlo, da so nastale pravcate lope (spodmoli).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od Galerij sva mimo opuščenega rovta na levi prikorakala na velik razcep, kjer je ležal hlod (na njem je pisalo Adam Perič), ki je kazal naprej po desnem kraku, in ob tem se je res prikazala slabotna markacija. Pri količku z rdeče pobarvanim vrhom na levi sva prvič zagledala Triglav. Kratek čas sva spet hodila po gozdni cesti. Ko sva jo zapustila, sva zavila levo čez suho strugo, sredi katere je ležala skala z markacijo. Za stebričkom bistriške poti so se zvrstile razlagalne table o gozdu v ekstremnih rastiščnih razmerah, kopišču, mravljišču in erozijski dejavnosti reke. Strugo sva prečkala še enkrat. Skozi drevje sva videla hišo; ta rovt sva si sklenila ogledati, ko se bova vračala po cesti. Pri naslednji hišici na robu gozda so nama obiskovalci, ki so se tja pripeljali z avtomobili, povedali, da sva na Ancelnovem rovtu. Stopila sva na plano; tamkajšnja razlagalna tabla pripoveduje o grbinastih travnikih. Z rovta sva videla severno steno Triglava in druge mogočne Julijce. Kmalu sva znova prišla na cesto; v okolici je parkiralo na desetine avtomobilov. Čez parkirišče sva se vrnila v hosto. Kam naprej? Verjela sva možicu sredi suhe struge ter mimo dveh hiš in čez široko strugo po skoraj treh urah prispela k Aljaževemu domu.
 

 

V domu in okrog njega je bilo nadvse živo. Po kosilu sva se zleknila na trato v bližini kapelice sv. Cirila in Metoda in uživala v senci. Kljub številnim planincem sem v tistem kotičku sredi Julijcev čutila blagodejen mir. Kar težko se je bilo dvigniti, saj je sonce še vedno močno pripekalo.

 

 

Odpravila sva se mimo Šlajmerjevega doma in čez parkirišče po cesti do Turkovega rovta. Kmalu za njim sva pustila za seboj suho strugo z markacijo na skali in stebriček, ki usmerja desno v gozd proti Galerijam. Kljub vročini sva ostala na cesti, ker sva se pač odločila za vrnitev po njej, da bi »zbrala« vse rovte. V tisti pripeki je bilo to noro, a ni bilo prva nora stvar, ki sva jo kdaj naredila. Nemudoma sva bila »nagrajena«: obvestilni stebriček je pokazal levo k Mitharjevemu rovtu. Skozi drevje sva videla avto; nisva šla tja. Sledil mu je Zgornji Poldov rovt s čudovitim ozadjem in razlagalno tablo o rovtih. Piše, da tod niso le kosili, ampak so tudi pasli. Če se krave pasejo na takem rajskem travniku, morata biti mleko in sir angelsko dobra!
 

 

Kmalu za tablama o gozdni združbi in sonaravnem gospodarskem gozdu se je avtomobilski promet silno razživel in temu ustrezno se je prašilo; najbolj so se podili Kranjčani. Prikorakala sva do dolge ograje. Luksov rovt je ob cesti ograjen po vsej dolžini in skoraj drži se ga Zgornji Tilešov rovt. Sledil je asfaltni klanec navzdol – Kreda. Kmalu se je v levo odcepila gozdna cesta, za katero je Jani po zemljevidu domneval, da pelje na planino Višek. Vsa zaprašena in željna mrzle pijače sva se še enkrat ustavila pri koči pod slapom, od nje pa sva nadaljevala po čedalje bolj prometni cesti. Pri Rosu sva si v reki umila prepotene roke in po dveh urah sedla v precej ogret avto.
 

 

Namera, da bi hodila po ravnem in v blagodejni senci, se ni čisto posrečila, posebno drugi del ne, a sva na koncu soglašala, da je bil pohod kljub temu prijeten in zanimiv. Tokrat torej nisem »soglašala« samo jaz, kakor se rado zgodi, kadar se načrt ne posreči popolnoma.

Begunjščica ‒ Veliki vrh

Severno od Begunj se dviga gora s tremi vrhovi: Velikim (2060 m), Srednjim (1979 m) in Begunjsko Vrtačo (1991 m). Na Begunjščico sem se spomnila, ko sem se morala odločiti, katera gora bo zame zahtevnejša in/ali napornejša kot Lepenatka pred tednom dni, da bom videla, kako napredujem. Na Velikem vrhu sva že bila (z Ljubelja), pri Roblekovem domu pa že večkrat – v kopnem in v snegu. Čeprav je od najinega prvega obiska na vrhu že dolgo (jeseni 2004), nisva hotela po isti poti, ampak sva začela pri Tinčkovi koči, kamor naju večkrat zanese.

Od Jagrskih bajt sva se napotila po gozdni cesti, že po kakih 10 m pa desno v travnato pobočje. To je le bližnjica, ki pripelje nazaj na cesto. Za leso naju je kažipot usmeril desno (cesta se nadaljuje proti Domu pri izviru Završnice in Zelenici). Skalnata steza je cikcakala med podrastjo, kmalu pa zavila desno in prečila pobočje. Ob njej so cveteli ciklame, dvocvetne vijolice in planinski srobot. Nad križiščem vrh strmega vzpona se je svet nekoliko odprl. Levo zgoraj so se skozi drevje že videla skalnata pobočja Begunjščice. Prečkala sva kamnit plazič z razgledom na Stol (na Malem sva razločila planinski dom), Zagon in Srednji vrh. Rožam so se pridružili glavičasti repuši, orlice, platanolistne zlatice, kukavice, krvomočnice, smrdljivke.

 

Začel se je vzpon po grapi, ki naj bi bil najnapornejši del poti. Med vijuganjem po strmi stezici so naju prehiteli štirje planinci. Na razcepu, kjer je stal možic, sva zavila desno k razgledišču, s katerega sva videla Dom pri izviru Završnice, Smokuško planino, Srednji vrh in za njim Vrtačo; stezica se je nadaljevala, a je bila preslaba in neoznačena, zato sva se vrnila k razcepu in v grapo. Kar precej grušča sva premlela, preden sva na skali spet zagledala markacijo. Razveseljevale so naju (no, bolj mene) vedno nove rože: vretenčasti ušivci, smiljke, spominčice, zlatice, kranjski zali kobulčki. Vzpenjala sva se ob skalnati steni, ki je bila videti krušljiva (nekateri tam priporočajo čelado), nad njo pa prešla v travnat svet in se povzpela na greben, kjer je močno pihalo. Zavila sva levo nanj in sence je bilo konec. Četverica naju je prehitela še enkrat; spodaj pri razgledišču so se skušali prebiti po neoznačeni stezici, pa so ugotovili, da je čez čas zmanjka.

 

Greben se je postavil precej pokonci, a spretno speljani ključi so nama zelo olajšali vzpon. Jagode so tam šele cvetele. Pojavili so se grmički rododendrona in šipka, nokote, rožnordeči deženi. Naletela sva na dve rastišči travnolistnih perunik. Tik nad drugim se je greben zravnal in vzponi so bili poslej blažji. Po uri in četrt sva prišla iz gozda med zelene čmerike, rožnate gadnjake in druge cvetice ter zagledala Roblekov dom (1657 m). Kažipot nama je povedal, da je na Veliki vrh še uro hoda.

 

 

 

 

 

 

  

Po kamniti stezi sva se vzpenjala med ruševjem, marsikje po lesenih stopnicah. Nova roža: julijski lan. Nekaj travnolistnih perunik sva opazila tudi ob tej poti. Že tretjič so naju prehiteli isti štirje planinci. Nenadoma nama je pogled nazaj postregel z zanimivim prizorom: na Pokljuki je izbruhnil ognjenik! Seveda ni, a videti je bilo res tako. Ko se je ruševje razredčilo, se je na desni pokazala Dobrča, naprej pa Kriška gora in Storžič. Pod nama je ležala gorenjska ravnina z Blejskim jezerom pod Pokljuko in Julijci v ozadju. Med šopki mračic, blazinicami brezstebelnih lepnic in drugimi rožami sva uro in 10 minut nad domom stopila na vrh Begunjščice. Jani je zmagoslavno naznanil, da so se novi gojzarji obnesli odlično (jaz si za ves dan ne bi upala obuti novih, še ne preizkušenih na krajših poteh).

 

Na vrhu nas je okrog geodetskega kamna, kamnite mize s popisom razgledov, zemljepisnimi podatki in vpisno skrinjico ter betonskega stebra z ostanki kdo ve česa posedalo, postopalo in se razgledovalo kar nekaj planincev. Grelo nas je sonce, tu gori ne tako vroče kot v dolini. Med nami so se sprehajale in spreletavale planinske kavke. Niže doli se je pasla čreda ovac. Lepo je bilo.

 

 

 

 

 

 

Med vračanjem k Roblekovemu domu sva naletela na gada; še dobro, da tudi on ni bil posebno navdušen nad srečanjem. Dol grede sva srečevala prave množice planincev. V domu sva si privoščila kosilo, nato pa se vrnila po drugi poti, čez Poljško planino. Po široki zemljati, kamniti in koreninasti stezi, dosti bolj shojeni od tiste, po kateri sva prišli gor, sva se spustila mimo dveh odcepov proti planini Preval čez Rožo. Ob poti je bilo nekaj časa vse rumeno smrdljivk s prikupno nazobčanimi listi in po krivici odbijajočim imenom (menda so celo zelo okusne, juho kuhajo iz njih). Na kraju, kjer so bili nekoč manganovi rudniki, sva prebrala obvestilno tablo; kakih ostalin nisva našla, je pa res, da nisva zelo raziskovala. Ob poti so zložene skladovnice drv, poleg pa tablice z zahvalo morebitnim prostovoljcem, ki bi prinesli kako poleno v Roblekov dom.
 

 

 Do Poljške planine (1180 m, po Klinarju 1192 m) sva hodila 50 minut. Od množice kažipotov sva sledila tistemu Tinčkova koča 1h 15min (pravzaprav sta kar dva na istem drogu – en radovljiški in en žirovniški). Pri vhodu v gozd je še lesen kažipot Tinčkova koča in Valvazor. K Tinčku od tod res ni mogoče zgrešiti.

 

 

Široki kolovoz, ki bi lahko bil tudi vlaka, se je precej   vzpenjal. Vrh klanca sva ga zapustila v levo rahlo navzdol. Pot je bila strašno mokrotna in na trenutke se je kar izgubila, ob njej pa je raslo veliko močvirskih osatov. Spraševala sva se, ali tu sploh kdo kdaj hodi. K sreči so bile markacije dovolj pogoste in nove. Sčasoma je postala steza razločnejša in se je lep čas močno spuščala. Potem se je spet izgubila v podrasti in še markacij je zmanjkalo. Pri tablici Spominsko obeležje NOB (spomenika nisva našla, res pa ga nisva posebno prizadevno iskala) sva sestopila desno v grapo. Spust je bil kar strm, a so ga lajšali ključi. Pod seboj sva slišala šum Završnice. Svet je spet postal zelo zaraščen; bilo je obilo volčjih češenj, osatov in drugih bodikastih rastlin, a tudi jagod. Prečkala sva grapico in na drugi strani se je gozd zgostil. Stezica se je zožila in nagnjena ob strmem pobočju preizkušala najino ravnotežje. Razveselila naju je osamljena turška lilija, sčasoma pa so se pojavile še druge rože: ciklame, velecvetni naprsteci, trpežne srebrenke, krvomočnice. Vzpenjala in spuščala sva se ob skalnati »škarpi«. Prečila sva melišče in še dva kamnita plaziča. Približala sva se Završnici, prestopila še dve suhi strugi in stopila na gozdno cesto čisto blizu avta, ki naju je čakal nekoliko pod Jagrskimi bajtami.

 

Bila sem utrujena, a zadovoljna, da mi je šlo kar dobro ‒ prvič spet z nahrbtnikom, resda skoraj praznim. Naslednjič bo poln, sem bila prepričana.