Štirje na en mah

Kot razmeroma pohlevna planinca se večinoma drživa sredogorja, poleti, ko je dan dolg, pa kdaj pogledava tudi nad 2000 m, če je seveda vreme zanesljivo. Letošnja bera (slovenskih) dvatisočakov je bila zaradi potepanja po svetu, stiske s časom in slabega vremena nikakršna, zadnjo septembrsko soboto pa sva jo nekoliko popravila.

 

Pri zapornici na Vorenčkojci na robu Stare Fužine sva kot vedno odštela 10 evrov. Na prve parkirane avtomobile sva naletela že precej pred parkiriščem nad planino Blato. Bilo jih je več kot sto (da, štela sem jih!) iz vse Slovenije, nekaj iz Hrvaške pa tudi po en nemški, avstrijski in belgijski, in še so prihajali. Na ovinku nad parkiriščem se s ceste povzpne desno v mešani gozd z jeklenico zavarovana nemarkirana stezica, na katere začetku je lesen kažipot Krstenica. Tokrat se nanjo nisva podala sama kot prejšnjikrat, ampak so nama sledile tri glasne planinke. Midva v strmini »globoko dihava«, torej molčiva, one pa so bile krepkejše sape, a k sreči tudi hitrejše od naju, zato sva kmalu spet uživala v tišini.

 

Pot do lovske koče in planine Krstenica sva že poznala. Planino so krasili  volnatoglavi osati in resasti sviščevci. Nad stanovi se dviga Krsteniški ali Mali Stog, za katerega se doslej nisva prida menila, tokrat pa so bili središče najinega zanimanja prav Stogi. Ko sva šla mimo korita in planinskih oznak na škarpi, sta kočo nad njo zapuščali planinki, namenjeni na Prevalski Stog čez Adama in Evo. Tak je bil tudi najin načrt. Ker sva po prebranem pričakovala slabó ali sploh nič označene poti in tudi brezpotje, sva bila kar vesela, ko sta nama Sonja in Marija ponudili, da jima slediva. Malo naju je že »skrbelo«, saj sva vajena hoditi sama in imava rada svoj mir, a sopotnici sta bili kljub zgovornosti umirjeni in večinoma smo hodili vsak zase, le tu in tam smo se dohiteli ali prehiteli.

Planino smo zapuščali po komaj opazni stezici z mogočnimi Ogradi pred očmi. Nato smo začeli zavijati bolj v desno. Potka je postajala razločnejša; tekla je med macesni in se čez čas spustila. Pred nami se je dvignil Jezerski Stog, levo od njega smo prepoznali Adama in Evo, še bolj levo pa z našega gledišča triglavi Škednjovec. Po zemljevidih naj bi bila to označena pot k Vodnikovemu domu, a markacije ni bilo nobene. Čez že prav široko stezo, ki teče vzporedno s pobočjem Krsteniškega Stoga, se usiplje grušč na pobočje levo pod njo. Onkraj doline Pod Ogradi (Janez Pikon ji pravi dnina Podogradi) na levi smo še vedno lepo videli Ograde.
 

Kake pol ure nad Krstenico smo prispeli na opuščeno planino  Jezerce. Nad napajalnimi koriti na drugem koncu (na trikotni skali nad njimi je edina – obledela – markacija, opažena dotlej) se je pot obrnila proti Jezerskemu prevalu, mi pa smo se začeli vzpenjati levo od nje po travniku, posejanem s skalami in redkimi macesni. To je treba vedeti, saj kakega opaznega razcepa ni. Z desne nas je že vabil Adam. Hodili smo po divjem, razbitem svetu, a se mi je zdel vse prej kot neprijazen, saj v njem domujejo goli lepeni, preobjede in drugo cvetje. Skozi dolinico, vijoličasto od lepenov, v kateri smo poleg obilja dotedanjih rož našli tudi precej planik in že odcvetelih rožnih korenov, smo nadaljevali vzporedno z Adamovo steno in se ob njej rahlo spustili. Levo pod nami je padalo gruščnato pobočje, poraslo z macesni, na dnu pa so ležale skale. Sčasoma dno ni bilo več tako globoko in strmo, pobočje pa je preraščala trava. Onkraj globeli, ki smo jo obhodili, smo se začeli spet strmeje vzpenjati. Na začetku vzpona sem si zapomnila grmiček z rdečimi jagodami, najbrž navadni volčin. Vijugali smo po skalnatem travniku med redkimi macesni in prvimi otočki ruševja. Više so cveteli poponi. Kravjaki so pričali, da pridejo krave celo do sem; vedno se čudim, kako tolikšna žival, ki je videti prej okorna kot ne, premaguje skalnato strmino, ne da bi ji spodrsnilo.

 

Obhodili smo skalno gmoto na desni in pred nami se je zmerno dvigal širen travnik. Prevalski Stog je ostal na levi. Mimo rastišča trnatih osatov smo se povzpeli po pobočju, posejanem s skalami in otočki »lučk«, ki so ostale za alpskimi velesami. Steza ni bila prav razločna, med skalovjem pa se je sploh izgubila. Šele v travi pod vrhom Adama (2012 m) se je spet izrisala. Z golega razglednika smo na Jezerskem in Prevalskem Stogu pa tudi na Ogradih, Debelem vrhu, Škednjovcu, Vernarju in Toscu za Evo občasno razločili človeške postave. Za Prevalskim Stogom, na katerega smo bili namenjeni, se je kazal Mišelj vrh. Videli smo tudi del Triglava in pod njim Dom Planika. Z Adama je bil videti Jezerski Stog še posebno vabljiv.

 

Naslednji cilj, Evo (2019 m), smo imeli kot na dlani. Proti tej  Adamovi višji in bolj poraščeni sosedi (na ta račun je včasih tudi nekaj smeha, nekateri pa celo trdijo, da je kosmati in višji vrh Adam, kakor se za moškega »spodobi«) smo se napotili kar na pogled. Med potjo so nas razveseljevale planike. Na vrhu nas je pričakal majhen (podrt) možic. Ko smo zapuščali Evo in se ozrli nazaj nanjo, se je Jani (seveda, edini moški v družbi) pošalil, da morajo ob tem pogledu tudi največji dvomljivci spoznati, da je dekle. Po njenem travnatem pobočju smo se spustili pod ruševje, nato pa se spet začeli vzpenjati. Skozi vrzel v grmovju smo stopili na trato sredi njega (tam je cvetelo posebno veliko planik) in skozi naslednjo vrzel že zagledali glavni cilj tega dne ‒ Prevalski Stog. Pod nami je ležalo Velo polje z Vernarjem in Toscem v ozadju. 

Po Miheliču in zemljevidu PZS Prevalski Stog meri 2075 m, po Sidartinih zemljevidih pa 2079 m. Z vrha se je razgledoval velik možic. Pogled na Triglav je od tam zares veličasten. Kar nekaj časa sva morala počakati, da je moška družba, ki je vrh osvojila pred nama, opravila vse potrebno: telefoniranje, fotografiranje, moževanje. Nato sva se lahko slikala tudi midva in pohitela za sopotnicama, ki sta kramljali in malicali na stranskem »vrhu«. Tam je bilo res prijetno posedeti in uživati v pogledu na Očaka. Sonja in Marija sta se odločili vrniti na Krstenico, midva pa zlesti še na Jezerski Stog, zato smo se poslovili.

 

Da ne bi sestopala po isti poti, sva se morala najprej spustiti na  Mišeljski preval (1995 m). Poti pravzaprav ni, strmina pa je huda. Nekaj časa se nama je zdelo, da vidiva stezico bolj na desni, a zaradi krušljivosti sva imela obilo težav. Tedaj sta se zgoraj nepričakovano prikazali najini vodnici in Sonja naju je prepričevala, naj se pomakneva bolj levo, kjer da je »prava avtocesta«. Seveda ni bilo nič takega, bilo pa je vsekakor lažje.

 

Na prevalu smo stopili na markirano pot s planine V Lazu k Vodnikovemu domu. Po 10 minutah smo zavili z nje navzdol proti planini Jezerce. Spuščali smo se po travnatem pobočju, posejanem z rumenimi cvetki poponov. Kar kmalu smo se znašli na mestu, kjer smo gor grede pod Prevalskim Stogom zavili desno proti Adamu, in tako smo bili spet na jutranji poti. Ustavili smo se pri skupinici planincev, ki so počivali in opazili gamsa. Medtem se je sicer že zelo oddaljil, a smo ga še lahko videli. To nas je nekoliko zmedlo, da smo za kratek čas zašli z znane poti, a ko sem prepoznala grmiček navadnega volčina z rdečimi plodovi, sem vedela, da smo spet na njej. 

Skozi dolinico, vijoličasto od lepenov, smo se spustili nad planino Jezerce, a ne čisto do korit, ampak smo jo mahnili kar levo čez pobočje med grmovjem po sitnem grušču. Tu je spodletelo že drugo slovo od sopotnic, saj si je Marija tudi tako zelo želela na Jezerski Stog, da je morala Sonja popustiti. Ujeli smo že znano neoznačeno stezico, ki bi morala biti po zemljevidih markirana. Ob njej so ležale cevi za vodo (v bližini je izvir). V dolgih ključih smo se vzpenjali po travnatem pobočju Jezerskega Stoga. Tu so macesni že začenjali rumeneti. V slabe pol ure smo stali na Jezerskem prevalu (1945 m). Po slikovitem grebenu smo dosegli ruševje, ko pa smo bili že mimo njega, je steza zavila strmeje levo navzgor. Kmalu smo z vrha (2040 m) lahko opazovali jadralnega padalca, ki je krožil nad nami. Verjamem, da je nadvse užival, ampak jaz sem se dosti bolje počutila na trdnih tleh. Marija je bila navdušena in mislim, da tudi Sonji ni bilo prav nič žal, da se je dala pregovoriti.

 

Še zadnjič smo se spustili na planino Jezerce. Med potjo smo se pri cevi napili izvirske vode in si je natočili za s seboj, tako da se pri koritih na planini nismo več ustavljali. Šele zdaj sva tam opazila nekaj, kar bi lahko bili ostanki lesenih cevi, ki so menda nekdaj povezovale korito z izvirom. Ko smo postali že tako neločljivi, sta naju Sonja in Marija povabili na čaj v »svojo« kočo na Krstenici. Pridružili so se nam še gorski reševalec s psom in mlada Dolenjca, ki sta tudi prišla prenočit tja. Bil je prijeten oddih, nato pa sva jo ucvrla v dolino. Na parkirišču in ob cesti je bilo še precej vozil. Ob nekaterih so se planinci preobuvali in preoblačili, vsi dobre volje. Eden se je ustavil pri naju, ker je očitno moral svoje navdušenje z nekom deliti. Dan je bil res lep, sva po skoraj desetih urah (hoje je bilo za dobrih šest) sklenila tudi midva. 

Svačica v megli

V sredo, 17. septembra, sva se odpravila na Svačico (Bielschitzo), ker sva verjela, da bo sonce in torej tudi razgled, ki je z nje menda imeniten, saj je skoraj dvatisočak (po Klinarju in zemljevidu Karavanke – osrednji del 1953 m, po Janši 1958 m, po avstrijskem Kompassu celo 1959 m, naš Stol in Begunjščica pa se je temu podatku modro izognil).

 

Z naše strani je najkrajša pot na mejno Svačico po stezi skozi Zagon. Tako sva se odpeljala v Moste pri Žirovnici, od koder sva sledila rjavim smerokazom Završnica. Mimo makadamskega odcepa levo proti Valvasorjevemu domu in velikega parkirišča do Zavrh bara sva se vozila po slabi asfaltni cesti, od tam pa po makadamu. Dosti hitreje kot prvikrat, ko sva tod pešačila, sva prečkala Završnico ter puščala za seboj MHE Žingarica, počitniško hišico, tablo o Titovi vasi in partizanski spomenik, pastirsko hišo z napisom Smokuška planina pri Žagi. Trije strmejši odseki ceste so asfaltirani; pri zadnjem, najdaljšem, piše Prva prestava. Cesta je ozka in zelo jamasta; še posebno »hudi« so odtoki za vodo, zadnji pred parkiriščem pri Jagrskih bajtah prav nevaren.

 

Od Tinčkove koče (1070 m) sva se povzpela mimo kažipotov in korita, nad katerim je razcep; tam sva nadaljevala levo. Pod počitniško hišico na levi sva prečkala suho strugo in najina stezica se je združila s širšo stezo. Takoj zatem sva se spet držala leve. Na desni se je ves čas vlekla grapa. Pred petimi leti so naju vodile oranžnordeče črte, a tokrat sva opazila prvo šele čez 10 minut, pa še ta je že obledela. Pot nama je popestrilo nekaj resastih zvezdic. Na razcepu pri veliki skali čez kake četrt ure sva zaman iskala oranžna kolobarja ‒ bodisi ker se ne vidita več bodisi ker nisva našla prave skale. Tudi tu sva se odločila za levo smer. Na nekaj skalah so bili (morda) ostanki rdeče barve in kupček kamenja je (morda) ostal od možica. Stezica se je izgubljala. Ko so naju ustavile skale, sva prišla prav do grape in čeprav na oni strani nisva videla nadaljevanja, sva jo prečkala. Tam okrog je raslo obilo sirovk. Na Hribi.net piše »lahka neoznačena steza«; lahka je res, le najti jo je težko. Končno sva jo spet ujela; bila je kar dobro razvidna, večinoma strma, ponekod v ključih. Začela je zavijati desno in se oddaljevati od grape. Gozd se je zredčil, čedalje več je bilo macesnov in ruševja.

 

Ko sva se znova približala grapi na levi, je bila čisto zaraščena. Da je na tem koncu veliko malinovja in jerebik, se spominjam izpred petih let, od drugega poskusa priti skozi Zagon na Srednji vrh, a letos so jerebike kazili porjaveli listi in niti ene rdeče jagode ni bilo na njih. Znašla sva se pred dvema stezicama: leva je izginjala v grmovje, midva pa sva izbrala desno. Če sva se ozrla, sva videla visoke gore z velikimi melišči. Bolj slutila pravzaprav, saj so se le tu in tam pokazali iz megle. Tudi najina stezica je zavila levo. Ob njej so cvetele močvirske samoperke, vsaj mislim, čeprav tisto ni ravno močviren svet, le vlažen. Ko sva stopila iz gozda, naju je pričakalo ruševje. Vanj sta vodili dve stezici, a po nobeni nisva prišla daleč; pred seboj sva videla grapo, iz katere se je slišal šum vode, in na pobočju onkraj stezo. Obrnila sva in namesto v ruševje zavila strmeje desno pred njim (gledano od spodaj). Stopila sva na ozek pas travnika. Grapo, ki sva jo prej gledala iz ruševja, je že do vrha zalila megla in tudi od zadaj se je plazila proti nama.

 

Dosegla sva širšo stezico, ki je pritekla prečno z desne od spodaj in se v levo nadaljevala skozi malinovje. Tudi midva sva zavila tja. Končno sva našla markirano spodnjo pot z Zelenice na Stol. Nad njo stoji propadajoče betonsko zavetišče z napisoma Šija in Zelenica (desno). Levo spodaj sva kljub megli zaznala skalo z napisom Stol, markacijo in puščico. Sledila sva ji čez travnik med zaplatami ruševja in premočenimi ostanki poletne cvetane: zvončic, sviščev, klinčkov, osatov. Nato sva napredovala po zaraščeni stezici, mokrih skalah in spolzkih koreninah v skromnem gozdu. Spet naju je obdajalo malinovje, tudi borovničevje in sleč, celo rdeči ribez. Slabe pol ure od podrtega zavetišča sva se ustavila na križišču v krnici V Kožnah, kjer se nama je z desne pridružila zgornja pot z Zelenice na Stol.

Od stičišča poti sva kmalu prišla v kamnit svet; med balvani so zeleneli večji in manjši otoki ruševja, cveteli sviščevci in močvirske samoperke, rdele brusnice, od alpskih veles pa so ostale le še »lučke«. Megla se kar ni hotela razkaditi. Pot se je vzpenjala v ključih, čez čas pa se je zravnala in naju vodila po sila razbitem svetu. Za veliko skalo z napisom Zelenica in puščico nazaj sva prišla do križišča. Na skali z mejno markacijo in napisom Zur Klagenf. Hütte sta naju zbegali puščici levo in desno, na drugi pa je bil podoben napis s puščico samo desno, kakor je tudi prav. Za pot v levo, kamor se gre na Stol, ni bilo nobenega napisa.

 

 

Zavila sva desno. Srečala sva dva Avstrijca; ona je za silo govorila slovensko. Izvedela sva, da prihajata od Celovške koče in da tam ni megle, koči pa da popravljajo streho. Prečila sva veliko melišče; potka se je najprej spuščala, potem pa sva se spet vzpenjala med skalami in znova rahlo dol in gor. Pusto šopasto travo, ki je rasla ponekod po melišču, so popestrile redke rože, na primer resasti sviščevci in nizki osati, ki jim ne vem imena, pa tudi žareče jesenske barve listov. Po strmem spustu sva se povzpela na rob. Na skali je bil poleg puščic desno napis Vert. (Vertatscha?), za nazaj modro-rumena markacija (Panoramaweg Südalpen) za Stol, levo pa nič. Šla sva pogledat v levo, kamor so poleg mejnih markacij vodile tudi rumeno-modre. V nekaj minutah sva se znašla na sedlu Belščica (Bielschitzasattel, 1840 m, na zemljevidu Stol in Begunjščica Rupa) z mejnim kamnom XXV/118 in s kažipoti. Zaradi ledenega vetra sva se topleje oblekla. Sledila sva kažipotu naprej Bielschitza 20min 665. Pri kamnu 116 se je vzpon končal in zavila sva desno po stezi čez travnik ob pasu ruševja. Na razpotju pri kamnu 110 in tabli brez napisa sva imela možnost zagristi levo v breg po stezi skozi ruševje, nadaljevati na drugo stran navzdol ali zaviti desno. Markacij ali kažipotov ni bilo. Zavila sva levo. Med vzpenjanjem sva se ozrla in spodaj videla razpotje, pod njim pa kotlinico Skledo (tako zemljevid Karavanke in avstrijski) ali Vatelco (tako zemljevid Stol in Begunjščica). Šlo je čedalje strmeje, čisto naravnost navzgor. Tu in tam je bilo treba stopiti visoko čez skale. Po četrt ure je pritekla z leve markirana pot; očitno sva se vzpenjala po tisti, o kateri Klinar pravi: »Lahko se povzpnemo tudi s sedla Vrtača, ki ga s sedla Belščica dosežemo po slovenskem ozemlju v treh minutah, je nekoliko ugodneje, a tudi strmo.« Kje sva zgrešila markacije, sva sklenila dognati dol grede. Brž nato sva zagledala vrh; pri kamnu 112 sva odložila palice, da sva si do vrha lahko pomagala z rokami. Dosegla sva ga v nekaj minutah. Zgoraj je komaj prostora za križ (na njem piše 1958 m), skrinjico in geodetski kamen. Dobro, da sva bila sama, sicer ne vem, kam bi se dali. Zaradi megle žal nisva imela popolnoma nikakršnega razgleda, zato sva kar hitro obrnila.

 

 

Pri kamnu 112 sva pobrala palice in zavila za markacijami desno od poti, po kateri sva prišla gor. Od Celovške koče je prihajal hrup. Z leve, precej od daleč, sva slišala trušč valečega se kamenja ali celo skal; če sva si ga razložila prav, je moral biti kar pošten podor. Strmo sva se spustila med ruševjem. Z roba na desni bi bila morala videti kočo, a v megli je nisva. Ne prezahtevno plezanje se je končalo pri kamnu 115. Ob nekoliko boljši vidljivosti sva dognala, da bi se bila morala gor grede pri mejniku 116 povzpeti pravokotno levo; markacij je dovolj,  le v megli jih nisva opazila, pot pa je v tistem grušču precej nerazločna. Ker je pot v desno razločnejša, naju je zlahka zapeljala. 

 

S sedla Belščica, kjer je šele zdaj pogledalo iz megle naravno okence, nisva nadaljevala po poti vzpona, ampak sva zavila desno na melišče proti Celovški koči. Po kratkem plezanju brez varoval naju je pričakala jeklenica, ki je bila zaradi mlahavosti (dva klina sta bila celo izdrta) bolj v moralno pomoč kot v dejansko; jeklenice so pri nas pritrjene dosti bolje. Pod zavarovanim odsekom sva srečala družino z otrokom v očkovem nahrbtniku in z dojenčkom v mamičinem kengurujčku. Kar precej sva se še spustila, nato pa se mimo ograjene lesene hiške povzpela k Celovški koči. Kljub temeljitemu prenavljanju strehe je delovala brez motenj. Naročila sva skromno kosilo (kremno bučno juho in pečena jabolka); ni bilo ravno poceni, a zelo okusno in imenitno postreženo. Čaj pa je pri nas večinoma boljši in predvsem ne iz vrečke.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva odhajala, naju je ustavil koroški Slovenec (pisatelj in publicist Kristijan Močilnik, če se ne motim), ker je slišal slovensko besedo in si je želel pogovora v našem jeziku, potem pa naju je še spremil kos poti. Do križišča, kjer se ločita zgornja in spodnja pot s Stola na Zelenico, je šlo po starem, tam pa sva zavila levo, na zgornjo. Čeprav tod menda hodi na Stol veliko planincev, je zelo ozka, zaraščena in ne ravno zgledno markirana. Tudi ta teče med velikanskimi balvani. V bregu onstran tega razbitega sveta sva opazila stezico, za katero sva kmalu ugotovila, da je najina; na koncu krnice sva namreč zavila pravokotno levo navzgor v strmo skalnato pobočje. Od tam sva videla, kako prijazno v dolini sije sonce; saj ne, da ga dolincem ne bi privoščila, nekoliko za malo se nama je pa le zdelo, da sva se odpravila na imeniten razglednik, potem pa ves dan bolj ali manj tavala v megli. No, pozno popoldne je končno posijalo tudi pri nama. Pogled nazaj naju je še bolj utrdil v prepričanju, da sva zaradi megle zamudila marsikaj lepega, zato se prej ali slej vrneva.

 

Hudo strmi vzpon, med katerim bi bila na najbolj krušljivih mestih najbrž koristna čelada, se je po dobre pol ure končal na travnatem grebenu, s katerega sva videla Begunjščico in Srednji vrh. Globoko spodaj naju je najbrž začutila čredica srnjadi; brž se je razkropila, le najbolj lačni član se ni dal motiti pri obiranju grma. Pot je bila komaj kaj označena, je pa res, da z nje ni kam zaviti. Prečkala sva nekaj grap(ic) in zagazila v malinovje. S travnate zaplate sredi njega sva levo zgoraj opazila kažipot na Vrtačo. S podrtega kažipota, ki ga je nekdo privezal, sva razbrala, da morava desno navzdol na spodnjo pot. Pripeljala naju je na sedlo Šija (1693 m), kjer naju je pričakal cel grozd kažipotov. Nadaljevala sva levo proti Završnici. Menjaje travnik in gozd sva se mimo klopce z napisom tukaj sedijo ta zmatran' spustila k Domu pri izviru Završnice. Oskrbnica je prijazno poklepetala z nama in ni bila videti nejevoljna, ker nisva ničesar naročila. Povedala je, da je do Tinčkove koče še pol ure hoda. Jani je bil prepričan, da je rekla premalo, a se je izkazalo, da je imela prav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvo markacijo sva opazila šele pod pastirsko kočo na koncu Smokuške planine. Levo kaže kažipot Roblekov dom, midva pa sva se držala desno. Markirana gozdna cesta je tako razdrapana, da je malo verjetno, da bi se lahko kdo vozil po njej. In res sva šla mimo razcepa, od koder oranžne puščice usmerjajo na drugi krak, ki očitno obide razdrapani del. Kmalu za leso (ta kraj se imenuje Tinčkova koča – pri lesi, 1128 m) so nama markacije pokazale na odcep levo s ceste, od koder sva že videla Jagrske bajte in med njimi Tinčkovo kočo.

 

Na Svačico sva hodila slabe tri ure, nazaj dve in četrt, skok k Celovški koči pa nama je vzel še poldrugo. Celo v megli nama je bila pot všeč, a pogrešala sva razglede. Sklenila sva, da si Svačica zasluži še eno priložnost. Ali pa midva ...