Vinski vrh nad Vinami in Vinsko Gorico

Skoraj od povsod, koder sem (sva) se potepala, ko sem bila v zdravilišču Dobrna, je bilo videti dva hriba: manjše Gradišče (542 m) in večji Vinski vrh (557 m) z anteno, med njima pa sedelce z nekaj hišami. Ko se mi je pridružil Jani, sva zlezla na višjega.

 

 

Iz zdravilišča sva se odpravila do križišča sredi Dobrne in tam levo. Mimo vhoda v razpadajočo vilo Ružičko sva prikorakala do mostu čez Dobrnico in na drugi strani pred koncem naselja zavila desno na ozko asfaltno cesto. Že od daleč nama je kazala pot cerkev sv. Miklavža v Vrbi. Po njej se krožna pot, katere del sva se namenila prehoditi, imenuje Pot od Miklavža do Miklavža. K cerkvi iz 16. stoletja vodijo stopnice. V južno steno je vzidan nagrobnik rimskega vojščaka Avrelija Viktorja iz 3. stoletja. V niši na zvoniku je kip sv. Miklavža. Posebnost cerkve je mali stolpič na kapeli. Lepe notranjosti žal nisva videla.

 

 

 

 

 

 

 

Mimo še prazne kapelice se spusti kolovoz in tam se krog začne in konča. Midva sva nadaljevala po asfaltni cesti, kakor nama je pokazala markacija klobuček. Na koncu vasi naju je kažipot usmeril levo in zatem je asfaltno cesto zamenjala senčna gozdna. Na travniku pod njo so se pasle ovce, midva pa sva se popasla v gozdnih jagodah. Po krajšem spustu sva stopila iz gozda. Pri tamkajšnji domačiji sva napasla še svojo radovednost. Zanimalo naju je, katere hribe sva gledala med potjo in kaj pomeni Majpigel na kažipotu (tudi na zemljevidu). Gospodar nama je razložil, da sva videla Lindeško goro (v Atlasu Slovenije sem našla le naselje Lindek in Lindeški grad) in Kislico (Kislica, v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije tudi Kisel(i)ca, je v atlasu Špičasti vrh, 994 m, nekateri viri pa trdijo, da je Špičasti vrh najvišji vrh Kislice) ter Konjiško goro. Majpigel je graščina nad Vinami, v kateri ne stanuje nihče.

 

 

Radovednost naju je najprej gnala k Majpiglu. Spustila sva se na cesto proti Vinam, kjer številne hiše razpadajo, nekatere pa so nove, tudi zelo velike; vas se nama je zdela precej nenavadna, saj v njej prevladujejo gospodarska poslopja. Ko se je asfaltna cesta začela spuščati, sva jo zapustila v levo po ožji. Pred nama je stal hribček, vrh katerega je izza drevja kukala graščinska streha. Preden se je cesta prekucnila navzdol, se je od nje odcepil kolovoz. Mimo toplarja in majhne stare hiše sva prišla h glavni stavbi z novejšim poslopjem z garažo in s čebelnjakom zadaj. Pod novimi strehami je tičalo staro, že nekoliko razrahljano zidovje. Videlo pa se je, da je bila graščina Vine ali Majpigel (Weinbüchel) z začetka 17. stoletja nekoč kar imenitna. Najprej je bila last celjskega minoritskega samostana, od leta 1791 pa je zamenjala več lastnikov. Leta 1922 jo je kupila družina Piščanec; od leta 1930 do smrti je v njej živela in ustvarjala malo znana slikarka Elda Piščanec (1897‒1967) in Piščanci so menda lastniki še danes. Na vrtu sva se posladkala z belimi murvami (upam, da nama lastnik ne bo zameril).

Vrnila sva se na Vine in pri hiši 17 sledila klobučku na levi kolovoz (gor sva prišla po desnem). Čez travnike sva se povzpela v gozd in tam dalje po široki blatni vlaki. Na križišču štirih kolovozov in steza sva zavila desno nazaj. Zdaj sva bila na grebenu, ki se je sčasoma začel rahlo vzpenjati. K sreči je bil dobro zaščiten pred soncem, saj je bil dan zelo vroč. Ko sta markacija in puščica pokazali levo navzdol, sva sklepala, da sva na najvišji točki. Udobna grebenska steza se je še nadaljevala in ko sva šla pogledat, kam, sva ugotovila, da je najvišja točka nekoliko naprej, označena z geodetskim kamnom. Vrnila sva se k markaciji in puščici in v dveh minutah sva bila na cilju s klopco in vpisno skrinjico, a brez razgleda. Na tisti strani, kjer stoji klopca, sva skozi vrzel v drevju videla antenski stolp. Torej (planinski) vrh ni pri stolpu, kakor sem pričakovala.

 

V dolino sva se vrnila po drugi strani, kamor je kazala bela puščica. Hudo strma ozka blatna stezica se je skrivala v podrasti. Sestopila sva na slab kolovoz, ki se je takoj zožil v stezico. Levo navzdol je šlo še nekaj časa po ozki še strmejši in zelo slabi potki, potem pa se je izgubila. Zdelo se je, da tod že dolgo ni nihče hodil. Po nekaj tavanja sva se s težavo podričala na gozdno cesto in ugotovila, da se po nekaj korakih v levo nanjo izteče stezica, ki sva jo zgoraj izgubila. Stopila sva iz gozda. Gozdna cesta je naredila desni ovinek; levo se je odcepil travnat kolovoz, midva pa sva nadaljevala desno mimo vegaste hiše. Pod njo sva našla samo dve puščici navzgor, markacij pa ni bilo. Spuščala sva se po travniku. Pod hišami, ki so že del Vinske Gorice, sva zavila ostro levo. Pred naju se je postavil kolovoz izpod hiš na desni. Zavila sva levo nanj do prečne makadamske ceste in sledila klobučkom desno.

 

Asfaltna cesta naju je odložila pri Dobrnici in onkraj mostu sva zavila desno na sprehajalno pot med cesto Dobrna‒Vojnik in potokom. Po naslednjem mostu sva ga spet prestopila in zapustila pot Od Miklavža do Miklavža, ki je zavila na drugo stran ceste, midva pa desno proti Vinski Gorici in Dobrni. Nazaj na izhodišče so naju po dveh urah in pol pripeljali knafelčki. Po takšni »vinski turi« se je pri večerji tako rekoč spodobil kozarec konjičana.

Izleti z Dobrne

Po nekaj namigih, kaj lahko počnete v zdravilišču Dobrna v prostem času, če ste zmožni hoditi, pa še nekaj predlogov za kratke avtomobilske izlete do krajev, kjer pa je seveda tudi mogoče ‒ hoditi.

V sosednji Lokovini stoji Novi grad iz 18. stoletja. V njem so po vojni skrbeli za vojne sirote in do nedavnega za mladino s posebnimi potrebami, zdaj pa je prazen in ga najeda zob časa. Jasminovi grmi v njegovem parku so tako dišali le za naključne mimoidoče. Od njega sva lepo videla Kačji grad. V bližini je ribnik, za katerega skrbi ribiška sekcija dobrnskega gasilskega društva. Ko sva bila tam, so na ribniku postavljali uto, namenjeno porokam. Okolico imajo vzorno urejeno in zelo prijazno so odgovarjali na najina vprašanja o tistih krajih. Sploh so tamkajšnji ljudje sila prijazni.

Neki domačin nama je priporočil, naj si ogledava  Maganjev grad v Hudičevem grabnu, in se pri tem skrivnostno muzal. Res sva se odpravila tudi v Hudičev graben. Nekoliko sva ga že poznala od prej, saj sva si del dobrnske okolice ogledala predlani, ko sva šla na Basališče. Parkirala sva na istem mestu in se peš odpravila po soteski. Bil je ravno čas kresničevja. Dobrnica je šumela in skupaj z bujnim drevjem hladila vroči dan. Na koncu Grabna je stransko sotesko zapiralo nekaj, kar menda nastaja že 30 let in ni videti, da bo kmalu končano. Zanimivo je, lepo pa nikakor. Mimo okrepčevalnice Hudičev graben, kjer sva se odžejala, sva se vrnila k avtu ter se odpeljala še k slapu Šumečnik, izviru Šumečnice, ki se pri nekdanjem Zlodejevem mlinu zlije s potokom Kačnikom in tako nastane Dobrnica. Bolj po naključju sva odkrila še lovsko kočo na Trojni.

V Lembergu pri Novi Cerkvi sva bila prijetno presenečena; ogledat sva si šla grad Lemberg, a nisva pričakovala česa tako mogočnega. Parkirala sva pri cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske in domačini so nama svetovali, naj se povzpneva k njemu od pruha (po cesti z druge strani da je daleč in vroče). Pri kamnolomu pa je stal znak »Prepovedan promet za pešce«. Kljub temu sva stopila v gozd in se začela vzpenjati po lepo prehodni stezi. Šele ko sva čez nekaj minut stala pod gradom, nama je postalo jasno, zakaj prepoved: kak del ruševine bi nama bil lahko padel na glavo. Imela sva srečo, da je bil vhod odprt, ker grad obnavljajo in je bila prav tedaj notri »pooblaščena oseba«. Možaka sva samo slišala, videla ne; od nekod iz(za) obzidja nama je naročal, naj bova previdna. Drugo presenečenje je bil obnovljeni del gradu ‒ pravzaprav že samo dejstvo, da so se obnove lotili, saj bo najbrž trajala desetletja.

Končno sva se odpravila tudi na ogled Žičke  kartuzije. V bližini najstarejše slovenske gostilne Gastuža je ob cesti veliko parkirišče. Poleg kartuzije in okolice sva si ogledala lončarski atelje, zeliščarsko »lekarno« in muzejske zbirke. Vse je zelo lepo urejeno in zanimivo. Čeprav se imenuje Žička, stoji v Dolini sv. Janeza Krstnika v Špitaliču pri Slovenskih Konjicah (tak je naslov, čeprav nekateri viri navajajo kraj Stare Slemene, katerih del je bil nekoč Špitalič). V Špitaliču sva se ustavila še pri cerkvi Marijinega obiskanja, spodnji cerkvi kartuzije, ki je znana predvsem po vhodnem portalu z luneto.

Pohoda na Goro nad Galicijo in na Vinski vrh pa si zaslužita posebna opisa. In ju bosta tudi dobila.

Dobrna zdravi tudi s svojimi hrib(čk)i

Če gre človek v zdravilišče, ker ga je izdalo zdravje, hodi pa lahko, je hvaležen za razsežen, lepo negovan park s številnimi potmi v senci mogočnih dreves. A če je ta človek ljubitelj vkrebric, mu je dovolj park prekrižariti enkrat, potem pa hoče navzgor.

 

 

Moj hrib

  

K številnim terapijam, ki so mi jih predpisali od 1. do 15. junija, sem nemudoma dodala še eno: vsako jutro sem se povzpela na bližnji grič in tam telovadila. Od svojega hotela, po grški boginji zdravja imenovanega Vila Higiea, sem se sprehodila mimo dveh kapelic in upravne stavbe ter pred dolgim poslopjem, v katerem so bili nekdaj garaže in skladišča, zavila levo na makadamsko cesto med zdraviliškim parkom in travniki. Prvi dan sva se tam kar dolgo gledali s srnico, ki se je skrivala v visoki travi, naslednje dni pa so ji skrivalnice onemogočili kosci. Zato pa je potem prijetno dišalo, ker se je v tisti vročini seno odlično sušilo. Na desni se je odprl pogled na hrib z visoko anteno (menda radijsko še iz jugoslovanskih časov) in že sem bila pri mogočni rdečelistni bukvi. Ob spremljavi kukavičjega petja sem zakorakala v pošten gozd, kmalu za ograjenim vodnim zajetjem pa je cesta dosegla najvišjo točko, s katere je bilo le še nekaj korakov do vile Zora. Slikovito stavbo z gospodarskim poslopjem obdaja lepo urejen vrt, ki ga krasijo tudi palčki, račke, žabice.
 

Po desetminutnem vzponu na grič brez imena (poimenovala sem ga Moj hrib) sem se vrnila k rdečelistni bukvi in telovadila v senci pod njo. Okrog tamkajšnje klopce so ležali ogorki, embalaža od sladkarij, plastenka in vstopnica za odrasle za razstavo v Arboretumu Volčji Potok – torej je tu pred menoj sedel odrasel (!) »ljubitelj« narave. V bližini sta domovala veverica in detel. Nekega dne me je k telovadni klopci prišla »obiskat« (najbrž ista) srnica. S klopce sem imela lep razgled na del Dobrne. Pri domačiji Polenek so stali trije vagončki, s katerimi so menda nekoč vozili turiste. Od tam se je vsako jutro na vso moč razlegal radio Veseljak. Ubogi sosedje! Na hribu nad naseljem se je sončila Božnikova domačija in neko popoldne sem se povzpela tudi tja. Iz dneva v dan mi je šlo bolje in kakor so bili sprehodi po ravnem ob Savi dobra priprava za ta gričevnati svet, sem čutila, da mi bodo dobrnski hribčki pomagali, da se bom lahko kmalu vrnila v gore.

 

 

Klanc

 

Za večjo izmed kapelic pri mojem hotelu se je desno v gozd odcepila široka peščena steza, ki se je brž spremenila v gozdno stezico. Po nekaj deset metrih je z leve od upravne stavbe pritekel kolovoz, po katerem sem se povzpela desno. Čez kakih 20 m se je z njega pognala v breg poraščena steza, ki je bila nekoč tudi kolovoz. Zožila se je v stezico (polovico kolovoza), ki se je skoraj izgubila v grmovju, a sem vztrajala, čeprav sem »ometla« obilo pajčevin. Za vztrajnost sem bila nagrajena: stezica se je razširila v spodobno stezo. Bolj ko sem se vzpenjala proti robu gozda, bolj se je polovični kolovoz širil. Pripeljal me je na travnik in čezenj na asfaltno cesto. Povzpela sem se levo po njej okrog razglednega kuclja z mizo in klopmi pod senčnatimi lipami. Nanj so vodile lesene stopnice. Po dotrajanosti »pohištva« sem sklepala, da ne spada k bližnji hiši, ampak je najbrž »javna« last (po Dobrni in okolici je sploh veliko klopc). Tu se je končala Dobrna in se je začel Klanc. Tudi ta »pohod« je trajal približno deset minut. Prvi teden sem bila v zdravilišču sama, drugi teden pa se mi je pridružil Jani. Poslej sem hodila na jutranjo telovadbo semkaj pod lipe, kjer je bilo Janiju bolj všeč brati časopis kot pod bukvijo.

 

 

Kačnik

 

Potem ko sem prehodila že vse poti in stezice v okolici hotela, tudi tiste, ki me niso pripeljale nikamor, sem se odločila raziskati, kam se pride od cerkve Marijinega vnebovzetja na Dobrni, pod katero sem na ozki asfaltni cesti z zdraviliške strani opazila dva odcepa v gozd. Prvi z lesenimi stopničkami na začetku me je privedel le do trimske steze nad zdraviliščem, drugi pa se je izkazal za zadetek v polno. Lepa široka steza se je začela kmalu spuščati in tam se je levo navzgor odcepila malo manj lepa. Lesene konstrukcije ob njej so bile najverjetneje namenjene kolesarjem. Z razcepa pod vodnim zajetjem sem odvijugala levo na greben in nadaljevala desno po njem. Na razcepu čez nekaj metrov sem izbrala desni, razločnejši krak, enako na naslednjem, od koder sem se strmo povzpela, potem pa se je steza zravnala in gozd se je nekoliko odprl. S tamkajšnjega razcepa se je desno rahlo spuščal kolovoz, levo pa se je strmo vzpenja steza. Sledila sem ji, prišla do lesenega mostička (spet za kolesarje?) in onstran njega kmalu stopila na plosek vrh. Na drugi strani sem se strmo spustila k električnemu stebru na preseki, ki je nastala zaradi elektrovoda. Nanjo je pritekel tudi omenjeni kolovoz; ob njem so cvetele prelepe kukavice. Na levi sem v daljavi zagledala objekt, skrit v zelenju, in nad njim vihrajočo zastavo. To je Kačji grad! V prospektu sem že videla opis poti, a le po (asfaltni) cesti, to pa ni zame, zato sem sklenila poiskati pot do tja sama.

 

Na drugi strani preseke sem spet stopila v gozd. Široka steza se je čez minuto razcepila na štiri krake; izbrala sem drugega z leve, ki se je nekoliko vzpenjal. Pri postaji 11 trimske steze se je desno spustila kamnita pot, druga pa se je vzpenjala naravnost navzgor. Ta se je zožila in ko je postala strmejša, se je razdelila; odločila sem se za desni, bolj uhojeni krak. Za moje trenutne sposobnosti je bila strmina kar huda. Nato se je svet zravnal in približala sem se robu gozda na desni. Po rahlem spustu sem pristala na gozdni cesti. Zavila sem levo nanjo in kar hitro prišla do prečne asfaltne, kjer me je med sedmimi kažipoti najbolj razveselil tisti levo Razvaline Kačjega gradu. Po kakih 100 m hoda po asfaltu se je v desno odcepil kolovoz proti Dolini mlinov. Cesta se je spustila iz gozda in se priključila prečni z Dobrne. Kažipot me je usmeril desno in za ovinkom sem že zagledala razvaline z zastavo. Zdaj sem bila že v Lokovini. Kmalu sem zavila levo na ožjo asfaltno cesto, na razcepu med cestnima krakoma pa naravnost na travnik. Tamkajšnjo domačijo sem obhodila po razglednem travnatem »balkonu« do skromne klopce, oblečene v polivinil, z razgledom na Gradišče in Vinski vrh. Naprej od hiše ni bilo pokošeno, a stezica je bila uhojena. Pripeljala me je do velike razlagalne table s slikami in zgodovino gradu, čedne klopi in iz kamnov sezidanega valja, ki mu je iz luknje na sredi štrlela kovinska cevka (valj neznane namembnosti nekateri brez dvoma napačno, a s pridom uporabljajo kot smetnjak). Za njim se je pri slabi klopci povzpela v breg neurejena stopničasta stezica. Vstopila sem v »predor« (grmovje) in na drugi strani me je čakalo nekam »konspirativno« peščeno-skalnato nadaljevanje. Potem je stezica postala razločnejša in je skozi grmovje strmo privijugala do razvalin. Pot mi je vzela 35 minut.

 

Od Starega ali Kačjega gradu, imenovanega tudi Kačnik, iz 13. stoletja ni ostalo veliko: dva večja kosa zidu in nekaj manjših, preraslih z grmovjem. Na eni strani sem videla Lokovino z Novim gradom in okoliške hribe, na drugi ribnik in v daljavi oblak dima iz visokega dimnika. Če bi bilo ozračje jasnejše, bi bil razgled prav imeniten, tudi onkraj Ložniškega in Hudinjskega gričevja. Zastava je še okrepila občutek o imenitnosti mojega dosežka, čeprav je kršila predpise o sebi (imela je razcefran rob). Tako imeniten se mi je zdel, da sem Janija že prvi dan, ko se mi je pridružil, peljala tja gor.
 

 

Nazaj grede sem zavila v gozd proti Dolini mlinov. Ob kolovozu so cveteli nizki šipki z belimi cvetovi in posebno lepe zvončice. Na odseku med gozdom in travnikom sem imela čudovit pogled na Kačji grad. Nato se je kolovoz spet čisto skril v gozd, kjer se je začel vzpenjati in postal kamnit. Zaslišala sem šum Temnjaškega potoka. Kolovoz se je spustil k njemu; ko se je spet začel vzpenjati, se je v levo odcepil drug. Na križišču sta me pričakala kažipota Po poteh Vinske gore levo k Vovkovemu mlinu in naprej proti Vinski gori. Ob potoku so se Knafelčevim markacijam, prvim ta dan, pridružile oznake v obliki belih klobučkov (pozneje sem odkrila, da označujejo Pot od Miklavža do Miklavža). Mimo ruševin nekdanjega mlina sem v četrt ure prispela do Vovkovega v Lokovini. Del potoka je bil speljan na mlinsko kolo, a ob mojem obisku se ni vrtelo, saj je bil leseni žleb odmaknjen. Ob stavbi sem si ogledala mlinske kamne in druge naprave, notri pa je bila pregledna razstava fotografij »Mlinarske mreže« Bojana Vrečerja in Marka Dena. Misleč, da se bova pri Vovku oglasila skupaj in si ogledala še notranjost (to se potem ni zgodilo, zato s te stranpoti nimam nobene slike; morda bova kdaj vzela na piko vso dolino mlinov, ki je del Loške poti), sem obrnila.
 

Pri trimski postaji 11 sem zapustila pot vzpona in zavila ostro levo na kamnito pot. Na najbolj strmih in skalnatih mestih je bila zavarovana z ograjo. Pripeljala me je do asfaltne ceste, ki se od zdravilišča vzpenja na hrib k Božniku. Tik pred to cesto sem se skupaj s trimsko stezo obrnila ostro desno nazaj v gozd. Med opojnimi bezgovimi vonjavami sem prečkala grapico, zavarovano s kovinsko ograjo; ta preprečuje padce s steze, žal pa ne metanja smeti podnjo. Tik pred postajo 7 (tabla je že podrta kakor žal še marsikaj v sicer prelepem parku) mi je zbudil radovednost razdrt betonski cevovod, ki z brega na desni teče dol do Zdraviliškega doma. Mimo nekaj odcepov, posebno mogočne smreke z »oteklo nogo«, klopce s podrtim naslonom sredi ščavja in uravnave s še več klopcami sem sestopila pri Zdraviliškem domu, a nisem zavila k njemu, ampak sem jo raje ubrala desno čez uravnavo. Mimo izjeme ‒ lepo urejenega balinišča ‒ sem se pri postaji 1 po 45 minutah vrnila v park.


To je le nekaj primerov, kako sem si polepšala bivanje v zdravilišču. Janija je moje navdušenje za hojo nekoliko utrudilo, zato je pohode "razredčil" z nekaj avtomobilskimi izleti.

 

S Stoga na Stog proti raju

Medtem ko sem bila v zdravilišču, je Jani le dočakal odlično vremensko napoved. Prvo junijsko soboto je sklenil priložnost pošteno izrabiti. Že lep čas se mu je motalo po glavi prečenje krsteniških gorskih kopic ali stogov, kot jim rečejo bohinjski pastirji. Še enkrat je vzel s knjižne police Manj znane poti slovenskih gora Vladimirja Habjana in njegov opis še preveril pri Mojci Stritar Kučuk v Planinskem vestniku 9/14.

 

Za mano je bil naporen teden, zato me zjutraj niti tako vabljiva misel ni mogla izstreliti iz postelje. Ko sem parkiral pri planini Blato (1088 m), je bila ura že pol devetih. Bohinjce moram pohvaliti, ker so, če že pobirajo 10 evrov za vožnjo po dolini Suhe, asfalt potegnili že skoraj do končnega parkirišča. Zapodil sem se po vsako leto bolj obljudeni, čeprav nemarkirani lovski poti proti planini Krstenici, ki jo bralci Mojčinega dnevnika že poznate. Krstenico (1655 m) sem dosegel v uri in četrt. Na meji med meglo in soncem se nas je nabralo kar nekaj, a smo krenili vsak v svojo smer.

 

Moj prvi cilj je bila z rušjem na gosto porasla kopica, ki se strmo dviga naravnost s planine – Krsteniški ali Mali Stog (1877 m). Vrh mi je kazal smer, kam je treba po brezpotju čez bujno cvetoče travnike, na kateri se kar nisem mogel načuditi obilici encijanov, in to tistih »pravih« – clusijevih sviščev. Na najvišji točki planine sem pri paru ukrivljenih macesnov na desni brez težav našel razločno stezico. Ta me je povedla bolj kot ne vodoravno po vzhodnem boku Krsteniškega Stoga, za začetek čez kratko melišče, potem pa po zelenih travnikih, bolj na redko posejanih z macesni, a toliko bolj bogato obloženih s preprogami čvrstoglavih pogačic. Začeli so se odpirati razgledi: najprej na širokopleči Tosc, potem na piramidasti Jezerski Stog in končno še na kraljevski Triglav.

 

Ravno sem se spraševal, koliko hribovcev se sploh potika po teh manj znanih koncih Julijcev, ko sem zaslišal dekliške glasove. Čez nekaj sekund sem skoraj trčil v ženski trojček – planinko srednjih let in dve zanesljivo še osnovnošolki. »Kaj pa ve tukaj?« sem debelo pogledal. Pojasnile so mi, da se vračajo z Jezerskega Stoga. Očitno so postale moje oči še večje, kajti dekletci sta začeli hiteti: »Joooj, pa kako strmo je bilo!« Vse tri sem pohvalil za dosežek in izrazil upanje, da ga bom zmogel ponoviti tudi sam.

 

Ker sem Krsteniški Stog že skoraj obkrožil, je bilo treba nad bližnjim prevalom poiskati skromnejšo potko nazaj proti vrhu gore. Za nekaj ovinki skozi rušje sem dosegel njen vršni greben. Ta je sila ozek, na nekaj mestih celo rahlo izpostavljen, a na srečo po njem do možica na vrhu ni niti celih deset minut previdne hoje. Za pot od Krstenice do vrha Krsteniškega Stoga sem brez vsakršne naglice porabil uro in četrt.

 

A glavnina ture je bila še pred menoj. Zato sem se kar hitro vrnil k severnemu vznožju gore in se tokrat spustil prav na dno sedelca, ki se ga šele v novejšem času prijemlje ime Krsteniški preval (1819 m). Z njega je stezica zavijugala na nasprotno stran proti grozečim pečinam Jezerskega ali Velikega Stoga (2040 m). Po njej je treba prav do stene, ne le do prvih skal, kjer sem opazil več ušesc svedrovcev. Seveda, zlasti njegova vzhodna stena, ki prepada v gozdnato Jurjevčevo vrtačo, je kljub temu, da se ne more pohvaliti s kakšno častitljivo dolžino, menda priljubljena med plezalci.

 

Prav po zaslugi plezalcev zavije pod steno v desno dobro uhojena steza, a jaz sem moral levo, kjer pot ni tako razločna. Kljub temu me je pod pečinami varno pripeljala na travnate vesine in čez kratek kamnit plazič na zahodni obronek trikotnega travnika. Ker nisem natanko vedel, kaj me čaka, sem v nahrbtnik pospravil ne le pohodne palice, ampak tudi fotoaparat. Previdno sem se po skrajni levi lotil travnatega žleba. Skale, ki so štrlele iz trave, so ponujale dovolj oprimkov, zato napredovanje ni bilo pretežko. Po kakih 30 metrih tehnično najzahtevnejšega dela ture sem se zadovoljen skobacal na greben. Na drugi strani mi je ostalo le še nekaj deset metrov brezpotnega skrotja in sem bil na vrhu. Za prehod s Krsteniškega Stoga na Jezerskega sem porabil poldrugo uro.

 

 

Po malici in nekoliko daljšem oddihu sem se po udobni stezi spustil na travnati Jezerski preval (1945 m). Naprej po grebenu ne gre, saj so pobočja Adama in Eve, ki na severni strani pohodniku zastavita pot, prestrma in preveč krušljiva. Zato sem se spustil desno na označeno pot, ki vodi proti Vodnikovemu domu. Vendar ne prav globoko – le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot obrne desno za 180 stopinj. Tam je zelo slabo viden odcep, ki vodi naravnost na melišča pod Prevalskim Stogom. Stezica se je, kot sem se bal, v prvih travah izgubila. Gorniki v takih primerih rečejo, da je potreben smisel za orientacijo, pesniki se zanašajo na bujno domišljijo. Meni manjka in enega in drugega, zato sem potreboval debelih 40 minut, da sem se prebil skozi labirint rušja in kamnitih zaplat. Ko sem končno zagledal prvega knafelčka na poti z Mišeljskega prevala (1995 m) k Vodnikovemu domu, sem si pošteno oddahnil. A preden sem po spodmikajočem se grušču dosegel sam preval, sem izpustil še veliko sape.

 

V hudi pripeki so me začele izdajati moči in v glavo se mi je prikradla misel, da bi kar sestopil na Krstenico. A skoraj istočasno sem pomislil na Mojco, ki v takih primerih rada reče: »Jaz bi poskusila še malo.« Preklopil sem na svojega avtomatskega pilota, kar pomeni, da izklopim vse misli, štejem korake do dvesto in potem za kakšno minutko počivam. Vajo ponavljam, dokler je treba. Zagrizel sem se levo v hudo brezpotno strmino, kombinacijo trav in posameznih skal, ter štel. A še preden sem prišel do prve dvestotice, se je strmina končala in skoraj po ravnem sem se brez predvidenega oddiha sprehodil do vrha Prevalskega Stoga (2075 m). Zadnji cilj je bil dosežen, treba se je bilo le še varno vrniti.

 

Začel sem sestopati po poti, po kateri sva bila lani deležna napol vodenega vzpona na isti vrh. Čeprav človek misli, da pot pozna, je treba biti pazljiv, saj se steza ponekod izgubi, zapletena mreža travnatih dolcev pa je za površnega poznavalca povsod bolj ali manj enaka. Z vrha Prevalskega Stoga sem se usmeril med rušjem proti Evi ter pred njo in Adamom zavil desno navzdol. V eni od kotanj sem splašil gamsa, ki si je gasil žejo na skromnih ostankih snega. Poskočil je, bolj jezno kot preplašeno prsknil proti meni in izginil v rušju na nasprotnem bregu. Le nekaj minut niže sem presenetil svizca. Čeprav je zažvižgal tik pod mojimi nogami, se je skril, preden mi ga je uspelo izslediti. Še nekaj niže pa sta me pošteno prestrašila glasen sik in divje zvijajoči se klobčič, ki se mi je pred nogami zvalil čez pot. Moje presenečenje je bilo tolikšno, da nisem utegnil preveriti, ali je bil gad ali modras. Da, večina hribovcev se je že pobrala v dolino in na plano so si drznili šibkejši prebivalci teh krajev.

 

Kakorkoli že, v slabi uri sem prisopihal na najviše ležečo bohinjsko planino Jezerce (1720 m). Od nje do Krstenice vodi lahka in bojda markirana pot (jaz tu še nikoli nisem opazil nobene Knafelčeve oznake), ki slednjo povezuje z Velim poljem. Na Krstenici sem se oskrbel z dovolj sveže vode in se po že znani lovski poti spustil proti Blatu. Ko sem prispel do avta, so bili urni kazalci že mimo šeste popoldanske ure.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za mano je bil zelo naporen pohod. A moje srce je vriskalo od navdušenja, saj sem se ves dan potepal med dehtečimi gorskimi vrtovi, užival v osupljivih pogledih in bil za povrhu deležen še čisto sprejemljive merice adrenalina. Tehnično problematičen je edinole travnati žleb pod vrhom Jezerskega Stoga, orientacijsko pa brezpotno prečenje vzhodnega pobočja Prevalskega Stoga. Habjan zato pravi, da je to tura »za izkušene gornike«, Mihelič pa »za izurjene stezosledce«. Sam se ne prištevam ne med ene ne med druge, a sem na njej neizmerno užival. Upam, da bo naslednjič z mano tudi Mojca.

 

Tudi jaz!