Na Rašico iz Povodja

Kratkih pohodov za po službi, pa še pozimi, ko je ob petih tema, nama že zmanjkuje, zato pridejo na vrsto tudi ponovitve. Na Rašico sva se nekoč že odpravila iz Mengša čez Gobavico, ena pot vodi tudi iz Trzina čez Dobeno, Ljubljančani pa bolje poznajo tisto iz Črnuč oziroma Gameljn.

Tokrat sva se odpeljala skozi Vodice in Skaručno do ribogojnice v Povodju. Planinska tablica ponuja Šmarno goro (naravnost) in Rašico (levo). Torej levo. Pred mostom čez Gameljščico nas markacija in puščica usmerita levo (parkiramo pa onkraj mostu pri vadbišču za konje). Pri kmetiji, kjer domujejo konji, piše, da je do Planinskega doma Rašiške čete uro in 40 minut hoda. Takoj sva izračunala, da naju bo ujela noč, zato sva pospešila korak. Zaradi ograje je pot prestavljena pod prejšnjo, sicer pa je dobro označena. Po pol ure prijetnega vzpenjanja po gozdu zavijemo levo na gozdno cesto, čez četrt ure pa na razcepu desno proti križišču, na katerem je leva cesta naša. Pripelje do planinskega doma, a ko zagledamo razgledni stolp, jo lahko uberemo kar naravnost na vrh (uhojena stezica priča, da marsikdo stori tako). Na cilju sva bila natanko v eni uri.

Vrh (641 m) se imenuje po narodnem heroju Stanetu Koscu, a njegove spominske plošče ni več. Razgledni stolp je precej nov in se ne maje tako, kot se je stari. V mraku se je komaj še kaj videlo, pogled na razsvetljeni vrh Šmarne gore pa je bil precej lep. Preberite še http://www.slovenia.info/?koca_planinski_dom=27929 in razgledišče vas bo gotovo zamikalo.

Spust je bil jadrn: dobre pol ure. Če le morete, si vzemite nekaj več časa (poldrugo uro gor, eno dol) in čeprav je "samo" Rašica, vas čaka prav prijeten pohod.

Od savskega mostu na Rašico

Prejšnji torek popoldne sva se odpeljala proti Ljubljani skozi Črnuče in pred savskim mostom zavila desno po Gameljski cesti. Malo po tistem, ko sva opazila odcep desno v breg (kažipot Rašica – stolp), sva parkirala levo ob cesti, kjer je prostora za avto ali dva. Pozneje sva videla, da je nekoliko naprej še več takih mest in eno večje parkirišče; od vseh vodijo steze navzgor.

Sprva sva hodila vzporedno s cesto (nad njo). Sledila sva Knafelčevim in vezističnim markacijam. Pri električnem vodu se je v levo odprl pogled na Šmartno in Šmarno goro. Nato sva se začela zmerno vzpenjati. Ker drevje še ni olistano, je bil gozd svetel in topel od pomladnega sonca. Ko sva dosegla (najbrž Straški) vrh, sva med drevjem na desni zagledala vas Rašica. Prečkala sva široko pot in se na drugi strani povzpela po razpotegnjenih stopnicah. Kmalu zatem sva opazila v gozdu nekaj skakalnicam podobnih lesenih "naprav". Kjer sva prečkala gozdno cesto, so rumeno-modre markacije "odšle" desno navzdol proti Sračji dolini, belo-rdeče pa so naju vodile naprej. Pod daljnovodom sva stopila na plano; na desni sta se sončila vas Rašica in istoimenski hrib nad njo, levo pa Gameljne in Šmarna gora. Pri klopci se je vzpon končal in začela sva se spuščati. Iznad Sračje doline sva med drevjem že razločila razgledni stolp na Rašici.

Pri krajevni tabli Rašica sva stopila na asfaltno cesto. V grmovju ob njej je ležala podrta smerna tablica Šmarno-savske poti. Po klancu iz vasi so pridrveli kolesarji v dresih, najbrž na treningu. Ko je izza ovinka pod spomenikom, ki pove, da so fašistične tolpe septembra 1941 Rašico požgale in vaščane izgnale, pridivjal še en kolesar, je dobesedno zarjovel na Janija, ki je resda neprevidno stal na cestišču, a kolesar se je tudi obnašal, kakor da je sam na cesti (ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, če bi bil nasproti pripeljal avtomobil ali pritekel pes). O gorskih kolesarjih imamo povedati marsikaj, posebno zaradi "oranja" po planinskih poteh, a kar sva jih srečala doslej, so bili večinoma prijazni, nikakor pa naju niso ne ogrožali ne zmerjali pa tudi tako hrupni niso bili kot ti cestni kolesarji.

Pri kapelici in cerkvi sv. Križa sredi vasi naju je kažipot levo obvestil, da je do vrha še 40 minut. Cesta se najprej zoži, potem pa se asfalt konča. Vzpenjala sva se mimo odprte lesene hišice s fotelji na verandi in klanec je postajal čedalje strmejši. Na križišču pri klopci sva zavila desno. Do planinskega doma ni bilo več daleč (piše, da je zaprt ob ponedeljkih in torkih, po spletni strani PZS pa le ob ponedeljkih). Pod njim so cveteli zvončki. Ti se mi že od otroštva zdijo nekaj posebnega, kajti v naši vasi so rasle samo kronice; zvončke sem videvala le na (ograjenem) farovškem vrtu in kadar so nas peljali na izlet k Mengeški koči. Mimo doma sva se povzpela na vrh. Gospa, ki je pravkar sestopila z razglednega stolpa, je poročala, da zgoraj neznansko piha. Verjela sva ji na besedo.

V vasi sva iskala odsek Poti kurirjev in vezistov skozi Sračjo dolino, da bi se vsaj do križišča z gozdno cesto vrnila drugače, pa ga nisva našla. Bova kdaj poskusila od ceste, kjer so markacije. Tokrat sva se vrnila po poti vzpona (uro in tričetrt gor, slabo poldrugo dol). Doslej sva hodila na Rašico le iz Mengša in Povodja, kdaj drugič pa pojdeva še iz Trzina in iz Gameljn, saj zamisli za nove kratke popoldanske že težko najdeva.

Ali grem lahko sama na Rašico in se ne izgubim?

Prejšnji konec tedna je bil Jani v službi, jaz pa sem sklenila preizkusiti svoj gleženj na krajšem pohodu. Odpeljala sem se v bližnji Mengeš na parkirišče nad Oranžerijo. Na prvem levem ovinku kar strme asfaltne ceste na Gobavico se odcepi v desno steza mimo križa k Staremu gradu na Ogrinovem. Čeprav je bil mrzel dan in je bil gozd že popolnoma jesenski, je cvetelo še precej ciklam. Ostanek Mengovega gradu je majhen, a obnovljen. Poleg je 23. postaja trimske steze; ker sem hodila po njej v "napačno" smer, seveda nisem videla oznak – morala sem se dobesedno ozirati za njimi. Tu in tam je tudi kaka obledela Knafelčeva markacija. Nekatera drevesa ob stezi imajo tablice s slovenskimi in latinskimi imeni. Ko sem prišla iz gozda, sem prečkala cesto in se nad kapelico povzpela na markirano pot. Pripeljala me je k Mengeški koči na Gobavici (435 m).

Ker je bilo 20 minut celo zame premalo, sem se odločila nadaljevati na Rašico. Kažipot vabi za (pravzaprav pred) kočo po bregu navzdol. Markacij je skorajda preveč, a ker moram zaradi gležnja pazljivo gledati pod noge, so mi vsakovrstne oznake prišle prav: tudi če sem jih nekaj prezrla, jih je še vedno ostalo dovolj. Čez Marin hrib in Magarovnik, ki sta premalo pomembna, da bi bila označena (poznam ju z zemljevida Komendske planinske poti), in še naprej je šlo gor in dol, deloma tudi po Homško-rašiški poti. Za nekoliko večjim vzponom po dobre pol ure se svet zravna in tam se začne grebenska pot (ne vem, s čim si je prislužila to oznako). Tam je tudi prvi odcep levo na Dobeno. Drugi po kakih 20 minutah je viden samo iz nasprotne smeri. Čeprav pot ni razgledna, je hoditi po jesenskem gozdu s šumečim listjem pod nogami in sončnimi žarki, ki se zlahka pretikajo skozi ogolele veje, nad glavo neznansko prijetno. Ko sem se že bala, da sem se izgubila (sicer sem imela s seboj svoj stari popis poti, ampak zaradi gležnja mi je šlo bolj počasi, zato se časi seveda niso ujemali), sem se končno spustila na gozdno cesto (pri tem so mi skoraj bolj pomagale rumene črte, menda oznake LD Vodice, kot nekam razredčeni knafelčki), za kratek čas zavila levo po njej, nato pa jo zapustila v desno. Mimo z belo puščico označenega odcepa v levo, za katerega ne vem, kam vodi, sem zakoračila med praprotjo čez poseko in kmalu dosegla prečno pot. Presenetilo me je, da je bilo treba kar hitro z nje levo navzdol; podrto drevo preprečuje nadaljevanje v smer, ki se je vsaj meni zdela bolj logična (ampak to ne pomeni dosti in to ve tudi Jani, zato me je ravno tam nekje poklical po telefonu, da se je prepričal, ali se (še) nisem izgubila). Med naslednjimi kažipoti je že bil Stolp Rašica (in tretjič Dobeno) in v 5 minutah sem stala na Vrhu Staneta Kosca (641 m).

Čeprav sem bila vso pot sama, je bil zgoraj kar precejšen promet. Sede na klopci sem poslušala pogovor mlajšega para. "A taka je Rašica? Nisem si je predstavljala tako. Ali ni Rašica tudi neka znamka? Za cunje?" Mladenič, ki je tik pred tem razlagal, kako se zadnjič po devetih urah hoje ni mogel premakniti niti dva centimetra (!) več, je odkimal: "Nisem še slišal." Počutila sem se kot kaka veteranka. Vsaj v dveh pogledih in v obeh zadovoljna s seboj, ne z mladino. Razgleda ni bilo posebnega, preveč mrčasto ozračje je bilo, sonce pa je kljub temu napravilo vrh prav prijeten.

Vrniti sem se namenila malo drugače: pri tretjem (zdaj prvem) odcepu zaviti proti Dobenu. Prepričana, da sem se z vrha spustila prav tam, kjer sem prišla gor, sem za prvo markacijo kar nekaj časa iskala naslednjo, pa je nisem našla. Pot se mi zaradi suhega listja že med vzpenjanjem ni zdela posebno razločna, a gor je šlo lahko, saj sem nad seboj videla vrh. Ko me je že zaskrbelo, da se bom izgubila, sem z leve zaslišala glasove. Šla sem za njimi in se znašla na široki poti, ki vodi iz Povodja; po njej se je vzpenjala prava procesija hodcev in kolesarjev. Vrnila sem se, bolj desno pod vrhom vendarle našla svoje markacije in zavila desno proti Dobenu. Od tam je bilo vse tako, kakor naj bi bilo: na razcepu (desno na skali Z. Dobeno, levo na drevesu M. koča) sem zavila levo. Usmerjali so me tudi beli trikotniki v vlogi puščic. Ta pot je nekoliko manj udobna kot pot vzpona (na strmejših delih je več skal in korenin), označena pa je enako dobro, le na enem mestu je zaradi sečnje precej zametana in kjer so si pohodniki utrli pot, ni markacij (čisto kratek odsek). Ker ni bilo Janija, da bi mi povedal, kolikokrat sem že fotografirala mušnice, se jim nisem mogla upreti. Mimo več dobro označenih "križišč" sem prišla do množice puščic v levo, ki opozarjajo na v hrib vsekano pot proti Mengeški koči, in v kaki uri sem bila spet pri avtu. Gleženj se je po skoraj petih urah nekoliko pritoževal, splošno razpoloženje pa je bilo odlično.

In odgovor na vprašanje iz naslova? Lahko! Toda čeprav se mi nazaj grede ni "posrečilo" izgubiti in mi je moj stari popis poti prišel zelo prav (oboje navzkriž z Janijevimi pričakovanji), je v dvoje vendarle lepše. Pa ne samo zaradi orientacije.