Pod Rabeljskimi špicami

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvo letošnjo nedeljo sva preživela na italijanski strani meje. Spet sva se odpeljala v Trbiž (Tarvisio): mimo železniške postaje, skozi predor in takoj za njim ostro levo, nazaj, v smer Rutte Piccolo (Male Rovte) in Ortigara (Koprivnik). Iz Malih Rovt je lep pogled na Breitkofel. V Kugyjevih časih so ta petelinjemu grebenu podobni masiv menda nepoučenim predstavljali kot Rabeljske špice (po Kugyju oziroma Avčinu Pet špic; Cinque Punte, Fünfspitz). Nad vasjo je razcep: levi krak s smerokazom Ortigara je pravi. Pripeljal naju je na parkirišče. Vsega sva imela zase. Vedno pa ni tako; na neki poletni sliki na spletu sva videla, da je ves prostor založen s hlodi.

Po gozdni cesti ob Belem potoku (Rio Bianco) so naju vodile planinske markacije 511. V daljavi se je nastavljala najinim očem lepa koničasta gora Monte Bucher (Bucherspitze; slovenskega imena menda nima), ko pa sva se ozrla, sva zagledala še Dobrač. Po 20 minutah sva v gozdu desno nad cesto opazila smerno tablico poti 520, pa sva kljub napisu Cap.na 5 punte bivio 518 2:00 nadaljevala do širokega prodišča, pred katerim je še ena puščica kazala v desno proti zavetišču Cinque Punte. Cesta prodišče prečka. Na drugi strani sta kažipota za plezališča – levo navzgor Val Romana Bassa, desno ob strugi pa Val Romana Alta. Sledila sva drugi. Divja, slikovita okolica naju je čisto prevzela. Izkazalo se je, da sva prodišče prečkala brez potrebe (po njem se nadaljuje pot 511), zato sva se vrnila na ono stran in prišla na pot 518 ravno pri kažipotu Cap. Cinque Punte 1.45 bivio 520. Začela sva se vzpenjati. Pred nama se je dvigal Šober (Monte Sciober), spodaj je ostajal Remšendol. Čudno ime, pol nemško, pol slovensko (Kugyjev oziroma Avčinov Remšji dol zveni bolj po naše), italijansko Val Romana ali Valromana je pa tako menda prevod napačnega nemškega Römertal.

Čez razdejano široko grapo so naju do naslednje markacije poti 518 pospremili možici. Na drugi strani sva premagovala strmino v dokaj kratkih, a še vedno zelo strmih ključih, nato pa previdno stopala po ozkih policah nad skoraj navpično steno, k sreči poraščeno z drevjem, zato nama je bilo prizaneseno z »zračnostjo«, ki jo precej slabo prenašava. Tudi nad naslednjo grapo, razbito in zdaj suho strugo potočka Šober (Rio Sciober), in ob njej sva pošteno grizla kolena. Ne vem, kako bi se v italijanščini reklo Gamsov skret, ampak tej poti bi se to ime nadvse prilegalo. Ko se je strmina vendarle nekoliko unesla, sva prečkala s snegom zalit »pritok« druge grape. Snega je bilo čedalje več. Ko sva prestopila Šober, ki je imel tu zgoraj celo nekaj vode, sva jo končno zapustila. Prečkala sva še dve manjši grapi in postala pri križu v spomin Liviu Puschiasisu. Pot je za zimske razmere ponekod kar preslabo označena, zato sva bila večkrat hvaležna za gazi predhodnikov. Kljub zimskim razmeram sva se na nekaj mestih razveselila popkov telohov. Okrog zavetišča na planini Kolja jama (Alpe di Rutte, 1520 m, po Tumi Kolja Jama, Greuteraibl,1510 m) pod Rabeljskimi špicami se nama je udiralo že do kolen.

Zavetišče je po Miheliču neoskrbovano, a dobro urejeno. Kaj je mislil s slednjim, ne vem, a sicer čedna hiška znotraj ni ne pospravljena ne snažna. Okrog nje so stranišče, korito s pipo, ostanki brunarice in kažipoti. Pogled na Rabeljske špice je imeniten, katera je katera, pa nama ni čisto jasno: Prima (1909 m), Seconda (1907 m), Terza (1882 m), Quarta (1889 m) in Quinta (1844 m). Kugy nejasno piše o Petih špicah kot o »vseh treh«: Srednji (1877 m), Drugi (1905 m) in Prvi (1907 m). Ne glede na višine in imena je pogled nanje res veličasten, z njih pa verjetno ne bova gledala nikoli, so najbrž prezahtevne.

Ker poti 518 na drugo stran nisva našla, sva se vrnila po 520. Ko sva bila mimo ostankov še ene brunarice, sva se začela strmeje spuščati. Nekatere markacije so prebarvane. Tudi ta pot je ozka in strma; ponekod pomagajo kratki ostri ključi. Obšla sva večjo skalno gmoto, pod katero je v nekakšnem »spodmolu« ležalo za neznane namene obdelano deblo. Po dobri uri sva se ustavila na razgledišču. Oko se nama je z užitkom sprehodilo od Breitkofla prek Mangarta do Bucherja. Znova sva prečkala široko grapo, čez katero so nama gor grede pomagali možici, le da tokrat precej više, potem pa še eno, ki je gor grede nisva, ker sva bila še na poti 511, in takoj še tretjo. Razgledi so postali še lepši kot z razgledišča. Med ruševjem sva sestopila v mešani gozd in pristala pri smerni tablici poti 520, ki je zjutraj nisva upoštevala. Od tam sva se po že znani gozdni cesti vrnila k avtu.

Hoje pravzaprav ni bilo veliko (manj ko tri ure gor in slabo poltretjo dol), a v tako slikovitem, lepem, divjem svetu dan mine, kot bi mignil.

Poldnik ‒ »sončna ura« s tremi imeni

Za drugi julijski dan je Jani izbral goro, po kateri so baje naravnavali ure tako na naši kot na italijanski strani meje, zato sta se je prijeli imeni Poldnik in Pizzo di Mezzodì, pri nas tudi Kopa (2063 m). A s pravo množico zemljepisnih imen sva se »spopadla« že na izhodišču (če vas to ne zanima, naslednji odstavek preskočite).
 

Čez rateški mejni prehod sva se odpeljala v Fužine (Fusine in Valromana), kjer sva pod klancem (tako se tisti predel tudi imenuje na naših zemljevidih, na italijanskem Tabacco 019 pa Villa alta) zavila levo proti Mangartskim ali Belopeškim jezerom (Laghi di Fusine; na italijanskem zemljevidu sta poleg spodnjega – inferiore – in zgornjega – superiore – še dve, mali – piccoli). Ti imeni sta na našem planinskem zemljevidu zahodnih Julijcev; v Atlasu Slovenije sta narisani samo večji jezeri, slovenski imeni pa sta dve in se razlikujeta po številu: Mangartski jezeri in Belopeška jezera (kakor da sta Mangartski le veliki, Belopeška pa vsa, četudi malih v atlasu ni), toda Mihelič ima obe v dvojini; zemljevid Jalovec in Mangart pozna Zgornje in Spodnje Belopeško jezero, narisano pa je tudi eno malo, a brez imena; po Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp (v kazalu piše Mangrtsko Dolenje in Gorenje jezero) se je Zgornje po starem imenovalo Jezerce, Belopeška so prevod iz nemščine (Weissenfelser Seen), navaja pa še imena Lanška (spačenka iz nemškega Lahn = plaz) in Klanška jezera (po posestnikih Pod Klancem) ter staro domače ime Rateška jezera, ki »sedaj ko so izgubili Ratečanje posest, ni več dobro rabno«; Wikipedija navaja še ime Fužinska jezera. Kaj pa je Bela Peč? Po naših zemljevidih Villa bassa, ampak Pavle Merku (tako kot Wikipedija) pravi, da je Bela Peč slovensko ime za Fusine in Valromana (nemško Weissenfels), Stritar pa v 111 izletih po slovenskih gorah trdi, da je Bela Peč Fusine Laghi (na naših zemljevidih Pri Jalnu). Popolna zmešnjava.

 

Ob cesti proti jezerom(a) je začetek urejene in označene Poti ob Jezerskem potoku (Sentiero del Rio del Lago). Do spodnjega jezera je slab kilometer, kmalu za njim pa je zgornje, ob katerem je veliko parkirišče. Pred odhodom sva se sprehodila ob obali. Jezero obdajajo Rateške Ponce, Mangart, Travnik, Bukovnik, vidi se že Poldnik. Zelo lepo je tam.

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo okrepčevalnice Pri sedmih palčkih (Ai sette nani) in table z zemljevidom območja sva se odpravila po poti 514 (ne 515, kakor piše Stritar – do te je še kaka ura hoda). Onkraj mostička se levo odcepi pot 512 proti Zacchijevi koči (Rifugio Zacchi), midva pa sva nadaljevala desno mimo lesene ograje. Kmalu sva spet zagledala Poldnik. Kolovoz naju je vodil po travniku, na levi belem od ivanjščic, na desni posejanem s kukavicami in drugimi rožami. Pojavili so se prvi šopi tako temnih orlic, da so bile gotovo črnikastovijolične. Pri stanovih Jezerske planine (Alpe del Lago, 1006 m) sva se začela rahlo vzpenjati proti gozdu. Zelenje so ponekod poživljala rumena grozdasta socvetja nagnoja. Kmalu se je v levo odcepila pot 516 v Plazje (Forcella della Lavina), midva pa sva šele na naslednjem razcepu zavila desno ter kmalu za rumeno tablo z napisom Azienda faunistico venatoria Picco di Mezzodì stopila iz gozda in pred prežo zavila levo čez travnik.

Kolovoz se je zelo poslabšal. Kos poti je bil bolj podoben razriti suhi strugi, poraščeni s travo. Z nje sva stopila na udobno gozdno stezo, posejano s skalami. Po strugi levo pod nama je komaj slišno curljala voda; po lesenih stopnicah sva se spustila k njej in jo prestopila. Na drugi strani naju je čakal možic, steza pa se je nekoliko zožila in namesto skal so jo pestrile korenine. Poseki pred seboj sva se v lepo speljanih ključih ognila v desno. Kljub več uhojenim bližnjicam sva se držala markacij. Za robom gozda na desni se je vlekel širok bel pas skal.

 

Po kaki uri sva dosegla Sella Colrotondo (1400 m), sedlo, ki se imenuje po bližnjem vrhu Colrotondo (Črnem vrhu, 1486 m; komaj verjetno naključje: naš Črni vrh nad Soriško planino meri do metra enako!). Najprej sva napravila nekaj korakov v desno na razgledišče, kjer tiči lovska hiška. Čeprav razglede ovira drevje, sva se takoj navdušila nad slikovitim Travnikom. Nato sva se vrnila na sedlo in nadaljevala v nasprotno smer; šele zdaj sva stopila na pot 515. Po krajšem spustu sva se začela spet strmo vzpenjati po gozdnatem grebenu, poraslem z borovničevjem, in čez čas zložneje desno pod njim.

 

Ko se je gozd razredčil, so se pojavili prvi grmički navadnega slečnika. Rastlinstvo je sploh postalo barvitejše: trilistne vetrnice, glavičasti repuši, pritlikave vrbe, šipek, zlatice, krvomočnice, alpski srobot, lakote. Onstran Kanalske doline sva videla Gorjansko planino, levo od nje Ojstrnik, desno Dobrač. Ozka strma peščena in zemljata stezica je bila marsikje podrta in še bolj bi bila, če je ne bi zadrževale korenine. Na najstrmejših odsekih nama je zelo drselo, ker je bilo vlažno. Cvetana se je še kar množila: dvocvetne vijolice, pogačice, špajke, krvomočnice, progasti volčin. Veselila sva se pogleda na Jezersko planino in del zgornjega jezera, ki se je zdaj v soncu bleščalo modrozeleno.  

 

Pol ure nad sedlom Colrotondo sva stopila na manjše sedelce, kjer sva zavila desno navzgor, še prej pa sva šla malo naprej pogledat, ali je kaj razgleda. Našla sva prostor, ki je skoraj bolj kot za razgledišče prikladen za počitek in malico. Med ruševjem in nizkimi macesni so cveteli resje, vijolice, deveterolistne konopnice, alpski kosmatinci, rumeno milje, navadni volčin. Čez slabe pol ure sva naletela na prvo zaplato snega in melišče. Po njem sva napravila le nekaj korakov, potem pa se povzpela strmo ob njegovem levem robu. Tam so cveteli navadni alpski zvončki in alpske mastnice. Še eno manjše melišče na levi sva prečila na zgornjem koncu, potem pa naju je puščica na skali usmerila desno in onstran ozkega pasu slabega gozda sva nadaljevala skoraj naravnost navzgor po zagruščeni plitvi grapi. Opazila sva ozek trak večstopenjskega slapu v Travniku (Mt. Traunig/M. Traunik, 2204 ali 2200 m). Videla sva Tromejo, desno od nje pa zgornjo postajo žičnice nad Podkloštrom (Arnoldsteinom). S pogledom sva našla tudi Zacchijevo kočo. Med avriklji, alpskimi velesami in drugim cvetjem sva po dobre pol ure grizenja kolen in celo nekaj malega plezanja dosegla križišče. Pot 519 se odcepi levo v Remšendol (Valromano) in na kažipotu piše, da je samo za izkušene. Zavila sva desno med ruševje, kamor naju je usmeril napis Picco na skali. Čez dobre četrt ure sva dosegla vrh, pod katerim so naju razveselili clusijevi svišči.

 

Poleg zveriženega kovinskega križa stoji vpisna skrinjica z zvezkom. Čez skale položena preperela deska služi za klopco, a iz nobenega fotelja ni takšnih razgledov kot z nje. Vso pot sva občudovala Travnikov »zaviti rog« in Mangart, zdaj pa sta se dvigala natanko pred nama. Že samo zaradi pogleda na ta imenitni par se je bilo vredno povzpeti sem gor, a je bilo še veliko drugih: Rateške Ponce, Vevnica, Kaninsko pogorje, Viš in Montaž, Karnijske Alpe, Dobrač (tega menda vidiva »od povsod«), celo Visoke Ture, na drugi strani pa Karavanke. Seveda tudi Belopeški jezeri in Jezerska planina. Samo kavke sem pogrešala.






 

 

Vrnila sva se po isti poti. Kakor se rado zgodi, nazaj grede opaziva kaj, česar med vzponom nisva: tokrat drevesi s slikovitima »buškama«. Ob jezeru je bilo kljub sredi precej pohodnikov in turistov, celo z avtobusom. Saj je res lepo, ampak zgoraj je bilo še lepše.