Poldnik ‒ »sončna ura« s tremi imeni

Za drugi julijski dan je Jani izbral goro, po kateri so baje naravnavali ure tako na naši kot na italijanski strani meje, zato sta se je prijeli imeni Poldnik in Pizzo di Mezzodì, pri nas tudi Kopa (2063 m). A s pravo množico zemljepisnih imen sva se »spopadla« že na izhodišču (če vas to ne zanima, naslednji odstavek preskočite).
 

Čez rateški mejni prehod sva se odpeljala v Fužine (Fusine in Valromana), kjer sva pod klancem (tako se tisti predel tudi imenuje na naših zemljevidih, na italijanskem Tabacco 019 pa Villa alta) zavila levo proti Mangartskim ali Belopeškim jezerom (Laghi di Fusine; na italijanskem zemljevidu sta poleg spodnjega – inferiore – in zgornjega – superiore – še dve, mali – piccoli). Ti imeni sta na našem planinskem zemljevidu zahodnih Julijcev; v Atlasu Slovenije sta narisani samo večji jezeri, slovenski imeni pa sta dve in se razlikujeta po številu: Mangartski jezeri in Belopeška jezera (kakor da sta Mangartski le veliki, Belopeška pa vsa, četudi malih v atlasu ni), toda Mihelič ima obe v dvojini; zemljevid Jalovec in Mangart pozna Zgornje in Spodnje Belopeško jezero, narisano pa je tudi eno malo, a brez imena; po Tumovem Imenoslovju Julijskih Alp (v kazalu piše Mangrtsko Dolenje in Gorenje jezero) se je Zgornje po starem imenovalo Jezerce, Belopeška so prevod iz nemščine (Weissenfelser Seen), navaja pa še imena Lanška (spačenka iz nemškega Lahn = plaz) in Klanška jezera (po posestnikih Pod Klancem) ter staro domače ime Rateška jezera, ki »sedaj ko so izgubili Ratečanje posest, ni več dobro rabno«; Wikipedija navaja še ime Fužinska jezera. Kaj pa je Bela Peč? Po naših zemljevidih Villa bassa, ampak Pavle Merku (tako kot Wikipedija) pravi, da je Bela Peč slovensko ime za Fusine in Valromana (nemško Weissenfels), Stritar pa v 111 izletih po slovenskih gorah trdi, da je Bela Peč Fusine Laghi (na naših zemljevidih Pri Jalnu). Popolna zmešnjava.

 

Ob cesti proti jezerom(a) je začetek urejene in označene Poti ob Jezerskem potoku (Sentiero del Rio del Lago). Do spodnjega jezera je slab kilometer, kmalu za njim pa je zgornje, ob katerem je veliko parkirišče. Pred odhodom sva se sprehodila ob obali. Jezero obdajajo Rateške Ponce, Mangart, Travnik, Bukovnik, vidi se že Poldnik. Zelo lepo je tam.

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo okrepčevalnice Pri sedmih palčkih (Ai sette nani) in table z zemljevidom območja sva se odpravila po poti 514 (ne 515, kakor piše Stritar – do te je še kaka ura hoda). Onkraj mostička se levo odcepi pot 512 proti Zacchijevi koči (Rifugio Zacchi), midva pa sva nadaljevala desno mimo lesene ograje. Kmalu sva spet zagledala Poldnik. Kolovoz naju je vodil po travniku, na levi belem od ivanjščic, na desni posejanem s kukavicami in drugimi rožami. Pojavili so se prvi šopi tako temnih orlic, da so bile gotovo črnikastovijolične. Pri stanovih Jezerske planine (Alpe del Lago, 1006 m) sva se začela rahlo vzpenjati proti gozdu. Zelenje so ponekod poživljala rumena grozdasta socvetja nagnoja. Kmalu se je v levo odcepila pot 516 v Plazje (Forcella della Lavina), midva pa sva šele na naslednjem razcepu zavila desno ter kmalu za rumeno tablo z napisom Azienda faunistico venatoria Picco di Mezzodì stopila iz gozda in pred prežo zavila levo čez travnik.

Kolovoz se je zelo poslabšal. Kos poti je bil bolj podoben razriti suhi strugi, poraščeni s travo. Z nje sva stopila na udobno gozdno stezo, posejano s skalami. Po strugi levo pod nama je komaj slišno curljala voda; po lesenih stopnicah sva se spustila k njej in jo prestopila. Na drugi strani naju je čakal možic, steza pa se je nekoliko zožila in namesto skal so jo pestrile korenine. Poseki pred seboj sva se v lepo speljanih ključih ognila v desno. Kljub več uhojenim bližnjicam sva se držala markacij. Za robom gozda na desni se je vlekel širok bel pas skal.

 

Po kaki uri sva dosegla Sella Colrotondo (1400 m), sedlo, ki se imenuje po bližnjem vrhu Colrotondo (Črnem vrhu, 1486 m; komaj verjetno naključje: naš Črni vrh nad Soriško planino meri do metra enako!). Najprej sva napravila nekaj korakov v desno na razgledišče, kjer tiči lovska hiška. Čeprav razglede ovira drevje, sva se takoj navdušila nad slikovitim Travnikom. Nato sva se vrnila na sedlo in nadaljevala v nasprotno smer; šele zdaj sva stopila na pot 515. Po krajšem spustu sva se začela spet strmo vzpenjati po gozdnatem grebenu, poraslem z borovničevjem, in čez čas zložneje desno pod njim.

 

Ko se je gozd razredčil, so se pojavili prvi grmički navadnega slečnika. Rastlinstvo je sploh postalo barvitejše: trilistne vetrnice, glavičasti repuši, pritlikave vrbe, šipek, zlatice, krvomočnice, alpski srobot, lakote. Onstran Kanalske doline sva videla Gorjansko planino, levo od nje Ojstrnik, desno Dobrač. Ozka strma peščena in zemljata stezica je bila marsikje podrta in še bolj bi bila, če je ne bi zadrževale korenine. Na najstrmejših odsekih nama je zelo drselo, ker je bilo vlažno. Cvetana se je še kar množila: dvocvetne vijolice, pogačice, špajke, krvomočnice, progasti volčin. Veselila sva se pogleda na Jezersko planino in del zgornjega jezera, ki se je zdaj v soncu bleščalo modrozeleno.  

 

Pol ure nad sedlom Colrotondo sva stopila na manjše sedelce, kjer sva zavila desno navzgor, še prej pa sva šla malo naprej pogledat, ali je kaj razgleda. Našla sva prostor, ki je skoraj bolj kot za razgledišče prikladen za počitek in malico. Med ruševjem in nizkimi macesni so cveteli resje, vijolice, deveterolistne konopnice, alpski kosmatinci, rumeno milje, navadni volčin. Čez slabe pol ure sva naletela na prvo zaplato snega in melišče. Po njem sva napravila le nekaj korakov, potem pa se povzpela strmo ob njegovem levem robu. Tam so cveteli navadni alpski zvončki in alpske mastnice. Še eno manjše melišče na levi sva prečila na zgornjem koncu, potem pa naju je puščica na skali usmerila desno in onstran ozkega pasu slabega gozda sva nadaljevala skoraj naravnost navzgor po zagruščeni plitvi grapi. Opazila sva ozek trak večstopenjskega slapu v Travniku (Mt. Traunig/M. Traunik, 2204 ali 2200 m). Videla sva Tromejo, desno od nje pa zgornjo postajo žičnice nad Podkloštrom (Arnoldsteinom). S pogledom sva našla tudi Zacchijevo kočo. Med avriklji, alpskimi velesami in drugim cvetjem sva po dobre pol ure grizenja kolen in celo nekaj malega plezanja dosegla križišče. Pot 519 se odcepi levo v Remšendol (Valromano) in na kažipotu piše, da je samo za izkušene. Zavila sva desno med ruševje, kamor naju je usmeril napis Picco na skali. Čez dobre četrt ure sva dosegla vrh, pod katerim so naju razveselili clusijevi svišči.

 

Poleg zveriženega kovinskega križa stoji vpisna skrinjica z zvezkom. Čez skale položena preperela deska služi za klopco, a iz nobenega fotelja ni takšnih razgledov kot z nje. Vso pot sva občudovala Travnikov »zaviti rog« in Mangart, zdaj pa sta se dvigala natanko pred nama. Že samo zaradi pogleda na ta imenitni par se je bilo vredno povzpeti sem gor, a je bilo še veliko drugih: Rateške Ponce, Vevnica, Kaninsko pogorje, Viš in Montaž, Karnijske Alpe, Dobrač (tega menda vidiva »od povsod«), celo Visoke Ture, na drugi strani pa Karavanke. Seveda tudi Belopeški jezeri in Jezerska planina. Samo kavke sem pogrešala.






 

 

Vrnila sva se po isti poti. Kakor se rado zgodi, nazaj grede opaziva kaj, česar med vzponom nisva: tokrat drevesi s slikovitima »buškama«. Ob jezeru je bilo kljub sredi precej pohodnikov in turistov, celo z avtobusom. Saj je res lepo, ampak zgoraj je bilo še lepše.

Zima in pomlad na Gorjanski planini

Toliko snega kot v ponedeljek letošnjo zimo še nisva imela. Pa tudi toliko sonca ne; bilo je prevroče celo za pomlad, kaj šele za zimo. Ta teden sva si za cilj spet izbrala planino, tokrat Gorjansko (Göriacher Alm, Goriane) na meji med Italijo in Avstrijo. Videla sva jo že iz Trbiža (Tarvisia). Od tam sva sledila smerokazom za Avstrijo (ne po avtocesti), nato za Coccau, vendar nisva zavila levo, kamor kaže moder smerokaz, ampak sva se peljala še skozi predor in na drugi strani pri prvem odcepu levo (pri avtobusni postaji). Pozdravila naju je tabla Benvenuti a Coccau. Parkirala sva pri bližnjem ekološkem otoku.

 

Po ozki asfaltni cesti sva se povzpela skozi Spodnje Kokovo (Coccau di Sotto). Ti kraji so znani iz koroškega kmečkega upora leta 1478. Kmetje, ki so jih podpirali tudi rudarji in obrtniki, so se uprli dajatvam in so postavili svojo oblast, tedaj pa so deželo napadli Turki in upornike tako oslabili, da je kmečka vojska razpadla, njene vodje pa je cesarska oblast polovila in obsodila. Bitko pri Kokovem 25. 7. 1478 opisuje Saša Vuga v zgodovinskem romanu Erazem Predjamski, o teh dogodkih pa piše tudi Dušica Kunaver v knjigi Ljudska pripoved pod lipo domačo. Nad vasjo stoji cerkev sv. Nikolaja, v kateri so odkrili imenitne freske.

 

Nasproti hiše št. 22 sva zavila strmo desno navzgor. Ko se je asfalt končal, sva stopila v gozd. Kolovoz, ob katerem so cveteli lapuhi in telohi, naju je pripeljal do razcepa, kjer stoji tabla z zemljevidom, na drog z markacijo 510 pa je pritrjen kažipot M. Goriane (Gorjanski vrh, Göriacher Berg), ki kaže levo. Tudi pri sosedih je žledolom napravil nekaj škode. Sicer so očitno že pospravljali, a precej dreves je še ležalo čez pot. Levo spodaj teče Canale dell'Inferno, ki ima na našem zemljevidu (Julijske Alpe – zahodni del) dosti pohlevnejše ime Pleče; na italijanskem zemljevidu (Tabacco 019) pa je kot Rio Pleccia označen potok pod vzpetino Monte Pleccia (Pleče, 1524 m), ki na našem ni imenovan. Pri znaku za prepoved vožnje sva se ustavila, čeprav nisva bila »motorizirana«; slekla sva vetrovki, saj je postalo prevroče, in si nataknila gamaše, ker se je v čedalje globlji in mehkejši sneg udiralo do kolen in čez.

 

 

Vpliv toplote na obilni sneg se je kazal na vsakem koraku. Iz »Pekla« se je slišal glasen šum vode, a je zaradi globine in poraščenosti nisva videla. Više pa se je pot čisto približala »peklenskemu« potoku. Kljub njegovemu imenu je postalo opazno hladneje. Vanj se zlivajo številni potočki, mnogi najbrž samo ta čas, ko se tali sneg. Ko je postala grapa že zelo plitva, sva po kamnih prestopila vodo; zapustila sva potok in hlad je takoj popustil. Na drugi strani sva prečkala še en potoček. Snega je bilo čedalje več in vedno bolj se nama je udiralo. Kljub oznakam sva se nekajkrat lahko zanesla samo na gazi. Nekje se nama je zdelo, da najino pot prečka kolovoz; čeprav so gazi vodile naravnost navzgor, pa sva tokrat verjela markaciji 510 in zavila desno nanj. Izkazalo se je, da imava opraviti s poznavalci: že po nekaj korakih sta naju puščica in markacija usmerili levo navzgor in spet sva se pridružila gazem z bližnjice.

 

Ko sva zaradi pozne ure že začela dvomiti, ali sva še na pravi poti (po zemljevidu na začetku poti naj bi bilo tri ure do Gorjanskega vrha, ne do planine), sva končno stopila na plano. Na desni ob robu gozda je stala preža, številnih stavb, ki sva jih videla na sliki, pa ni bilo nikjer. Tudi markacij ne. Gazi so se razcepile. Odločila sva se za desno smer. Sledi so se čez čas obrnile naravnost gor v breg in potem levo. Po dolgem »tavanju« brez oznak sva zagledala markacijo na veliki smreki; predhodniki so torej poznali pot. Mimo treh macesnov (na prvih dveh sta markaciji) sva pod gozdom dosegla nekaj, kar bi lahko bil kolovoz. Jani, ki je gazil pred mano, se je večkrat nerazločno oglasil, večinoma zlovoljno, kadar je padel v kako luknjo. No, tudi mene, ki gazim zelo rada, tako neenakomerno udiranje ne veseli posebno. Končno pa sem zaslišala artikulirana in predvsem vesela vzklika: »Dobrač! Kažipoti!« Dobrač je taka prijazna »prikazen«; zdi se, da jo vidiva od vsepovsod. Kmalu zatem sta se pokazali dve strehi pa še dve in še več. Po treh urah in pol sva bila čisto zares na Gorjanski planini.

 

 

Čez planino teče meja med Italijo in Avstrijo. Mejna tabla je komaj kukala iz snega. Po našem zemljevidu in italijanski tabli planina leži na 1644 m, po italijanskem zemljevidu pa na 1621 m. Nad njo se dviga Gorjanski vrh (po našem zemljevidu 1689 m, po italijanskem pa 1693 m). Na planini je celo naselje hiš, večinoma sodobnih, počitniških. Na nekaterih so table z nemškimi imeni, napis na začetku naselja pa je italijanski: Regione Autonoma Friuli Venezia Giulia / Direzione regionale delle foreste e della caccia / Baita Goriane Alt. 1644 mt. Kako se je treba obnašati, kadar se tu pasejo krave, piše v obeh jezikih, o območju medveda pa v nemščini (razen naslova, ki je tudi v italijanščini in angleščini – vsi smo torej posvarjeni, da utegnemo srečati medveda, za podroben poduk pa je treba znati nemško). Pod strešico z zvonom je tudi znamenje v spomin italijanskemu gorskemu kolesarju, ki mu je po vzponu na planino odpovedalo srce. Čeprav stavbe niso kaki starosvetni stanovi, so bile pod debelo snežno odejo vendarle malo pravljične.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do bližnjega vršiča je le kratek vzpon, a najvišja točka Gorjanskega vrha je še nekoliko naprej. Pustila sva jo za drugič, ko bova napravila krog po tem skrajnem vzhodnem odrastku Karnijskih Alp, začrtan na zemljevidu na začetku poti. Razgled pa je že od tu čudovit.

 

Vrnila sva se po isti poti. Najine sledi so se v soncu že skoraj čisto sesule vase. Kljub temu da sem zaradi »snežnega makadama« čutila vsako koščico v hrbtenici, sem bila vesela jetrnikov in trobentic, ki jih zjutraj nisem opazila – najbrž so še spali. Ko sva po dobri poltretji uri prišla spet v Kokovo, naju je ogovoril domačin, radoveden, od kod prihajava. Najina italijanščina ni prida, a je k sreči hitro uganil, »čigava« sva, in presedlal na slovenščino. Preden sva sedla v avto, pa sva prebrala zjutraj opaženo tablo še z druge strani. Zadnji pozdrav na njej je v furlanščini. Tako je bila zbirka jezikov popolna.

Tokrat Veliki Kopinj, Gorjanski vrh pa drugič

Za predzadnji novembrski petek sva si izbrala Veliki Kopinj (Monte Capin di Ponente, Kapinberg, 1736 m) in Gorjanski vrh (Monte Goriane, Goriacher Berg, po našem zemljevidu zahodnega dela Julijcev 1689 m, po Tabaccu 19 pa 1693 m). Izhodišče (Val Bartolo piše na zemljevidu) je bilo za naju novo. Odpeljala sva se v Trbiž (Tarvisio), prvo krožišče za njim tik pred Žabnicami (Camporosso in Valcanale) zapustila pri drugem izvozu, takoj zavila desno, se zapeljala pod železnico in brž za podvozom spet desno. Ko se je asfalt končal, je bilo še precej (slabega) makadama, za tablo, ki označuje plezališče, pa je bila cesta spet asfaltirana. Parkirala sva onkraj mostu pri vodnem zajetju. Med slovenskimi imeni za Val Bartolo prevladuje na spletu Vrtinjlogarski graben, so pa še druga (v tukajšnjih imenih se nepojasnjeno menjavata Vrtin(j) in Vrtlin*). Soteska je sila slikovita; obakraj ceste se dvigajo skalni stolpi, močno regulirana struga, ki se spušča izmed skal k mostu, pa da slutiti, da se tod večkrat razbesnijo hudourne vode. Zaradi megle žal ni bilo tako lepo, kot bi lahko bilo.

 

Sledila sva kažipotu Sella Canton z oznako poti 509. Po široki stezi, ponekod podprti s škarpo, sva se v ključih vzpenjala po razmeroma strmem pobočju nad parkiriščem. Že na začetku so naju pričakale prve zaplate snega. Na nekaj mestih se je steza zožila, ponekod je bil rob utrjen z betonom. Tu in tam je kljub markacijam stal možic; menda se je nekdo trudil postaviti čim bolj posrečene. Pod potjo sva slišala močan šum vode, a je bila sprva pregloboko, da bi jo bila videla. Kasneje sva potok tudi zagledala in ga celo prečkala. Najbrž je bil Rio Scalina; slovenskega imena nisem našla, sta pa res ravno na mestu prehoda »stopnički«, ena že kar stopnica, čez kateri se zlivata slapiča. Na mokrih tleh sva opazila sledove srnjadi.

 

 

  

Na drugi strani potoka je voda večkrat tekla kar po stezi. Nekoliko sva se pomudila pri razgledu na Viš, Montaž in Višarje. V tišini je bilo slišati le hrustanje korakov po rahlo zaskorjenem snegu in šum vode globoko spodaj. Če ne bi bilo mojega nadležnega pokašljevanja, bi bilo kot v raju. Raj je pravzaprav posrečena »inštitucija«: glede na to, da kakih zanesljivih poročil od tam nimamo, si ga vsakdo lahko predstavlja po svoje. Zdaj sva gazila že po kakih 10 cm snega. Stezica se je stisnila v plitev jarek. Ko sva se bližala sedlu, ki sva ga že slutila levo zgoraj, je potegnil mrzel veter.

 

Sedlo Kot (Sella Canton, 1413 m) ne na našem zemljevidu zahodnih Julijcev in Tabaccu 019 ne v Atlasu Slovenije nima slovenskega imena. Tamkajšnja kažipota povesta, da se z njega pride desno po poti 509 čez sedlo Borgo v Trbiž, levo pa po 510 na Gorjanski vrh. Pot naravnost naprej ni označena; najbrž pelje na Kokovo (na našem zemljevidu in v atlasu piše Kokovo, a zdaj sem v dvojezičnem priročniku Slovenska krajevna imena v Italiji Pavleta Merkuja našla »Kokova, s Kokove«). Poleg zvona z nadstreškom stoji razpelo in nanj je pritrjena zanimiva vpisna skrinjica, v kateri je zvezek neke sosedske združbe s Kokove (Coccau, Goggau) z napisoma v italijanščini in nemščini. Slovenščino »zastopa« le priimek Petritsch na lesenem spominskem znamenju, pritrjenem na nadstrešku. Kaj pomeni napis Original Schweinvonger Goggau, (še) nisem dognala.

 

Na sedlu se je pokazalo sonce. Tu je bilo snega še več in bil je bolj južen. Zavila sva levo s poti 509 na 510. Odtlej ni bilo več človeških gazi, le živalske stopinje. Nadela sva si gamaše. Kar strmo sva se vzpenjala po gozdni cesti in v presledkih na desni lovila razglede na Ponce in Mangart. Mimo odcepa levo, označenega s kamnom z napisoma 5/81 in 5/O₁ ter različnimi markacijami, sva nadaljevala po gozdni cesti navzgor po čedalje višjem snegu. Sčasoma so iz njega tu in tam štrlele tolikšne skale, da najbrž nisva več hodila po  cesti. Končno sva bila na desnem ovinku prvič deležna tudi razgleda v levo; globoko spodaj se je odkrival Vrtinji log (Prati del Bartolo), zadaj za kopastim Ojstrnikom pa se je vlekla veriga zasneženih gora. Na drugi strani so bili še vedno na ogled Viš, Montaž in Višarje.

 

Vijugala sva navzgor med razgledi na levi in desni in najine sledi so se družile s sledmi divjadi. Dosegla sva manjšo uravnavo; s tamkajšnje jase se je ena pot pognala naravnost navzgor (morda celo na Veliki Kopinj, a se je skrivala pod snegom in ni bila označena), najin kolovoz pa je zavil položno desno. Zdaj je bil spet bolj podoben cesti. Zelo mokra je bila, a v snegu so se videle le največje luže, druge pa sva »odkrivala«, kadar je kako najino stopinjo nemudoma zalila voda. Nedaleč za uravnavo sva se začela spuščati. V presledkih med smrekami sva videvala vrhove Julijcev. Ko naju je zaskrbelo, da gre že predolgo navzdol, se je cesta zravnala in končno sta naju razveselila prva avstrijska kažipota skoraj nazaj levo proti Bistriškemu sedlu (Bartolosattel) in naprej (desno) proti Gorjanski planini (Göriacher Alm). O Velikem Kopinju pa nič.

 

Zavila sva levo v breg na avstrijsko pot 403. Še naprej sva gazila po celcu. Pokazal se je Dobrač. Po grebenu se je bilo treba pretikati od markacije do markacije, ker v snegu poti ni bilo videti. Z nekaj sreče sva opazila prvi mejni kamen s številko 22, skrit pod snežno odejo. Na drevesih so se pojavile črno-bele markacije. Številke ne kamnih so padale. Nekateri so bili oštevilčeni drugače, na primer P-369, tudi te številke pa so padale. Kopinjevo teme sva dosegla dobrih 20 minut nad kažipotoma. Na koncu ni bilo več ne mejnih kamnov ne markacij; mogoče so bili zasneženi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ZapiskiV snegu nisva opazila nobene oznake, kje je vrh. Kljub megli v dolini sva lepo videla Peč na tromeji in druge zahodnokaravanške vrhove za njo, Mangart s sosedi, Viševo in Montaževo skupino, na drugo stran pa Ojstrnik in visoke gore zadaj na obzorju. Na nebu se je naredilo nekaj, kar ni bilo ne mavrica ne glorija, bilo pa je precej lepo. Ko je začelo mrzlo briti, sva se nekoliko laže ločila od čudovitih razgledov.

 

 

Vrnila sva se h kažipotoma pod vrhom in se zelo optimistično  odločila, da bova zlezla tudi na Gorjanski vrh. Odpravila sva se proti Gorjanski planini (1644 m po tamkajšnjem napisu in našem zemljevidu, 1621 m po italijanskem), spet po poti z italijansko številko 510 in avstrijsko 403. Mokrotna gozdna cesta naju je pripeljala do skladovnice hlodov. Mimo njih sva zavila s ceste levo v breg in s tamkajšnje poseke se nama je odprl lep razgled na Ojstrnik in okolico. Nadaljevala sva kar po gozdu, saj se nama je zdelo, da je pod snegom kolovoz. Na najvišji točki je tičal mejni kamen P-379. Med spuščanjem na drugo stran sva morala preplezati in obiti veliko podrtega drevja. Na grebenu sva naletela na nenavaden mejni kamen, pritrjen z železnimi kljukami; imel je številko 380. Ti kamni so bili zdaj najini edini vodniki. Srečala sva dva lovca s psom; sicer sta odzdravila, gledala pa nista nič kaj prijazno. Po njuni sledi (tako ozka je bila, da smo najbrž hodili po kaki lovski stezi) sva prišla do podrte »pritlične« preže v mračnem gozdu, ki mu ni bilo videti konca. Zavedela sva se, da se bo prej kot v treh urah začelo temniti, in ker nisva bila gotova, ali sva na pravi poti, sva raje obrnila in se vrnila h kamnu 382, od katerega sva nazadnje videla markacije na cesti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po gozdni cesti sva kmalu prikorakala na Gorjansko planino. Sneg ji zelo »pristoji«; bila je lepa kot prvič. Toda sonce je že ugašalo, zato se je bilo treba kmalu posloviti. Na Gorjanski vrh nisva več mislila. Kakor je pojemala svetloba, je naraščal mraz. Dol grede sva se ves čas držala gozdne ceste. Iz doline se je začela dvigati megla; dosegla je že sedlo Kot, kjer sva se kljub skopo odmerjenemu preostanku svetlega dne ustavila, da sva se pogrela s čajem. Pod sedlom je tudi tokrat zavel mrzel veter. Ko sva pristala v Vrtinjlogarskem grabnu, je bilo že temno. Iz njega se megla očitno ves dan ni umaknila; vesela sva bila, da sva se skoraj vseh sedem ur in pol potepala nad njo (hoje je bilo za slabih pet).

 
Gorjanski vrh je že vajen čakati, pa bo počakal še do naslednjič.
 

* Več o imenih na tem območju najdete v obsežnem spisu dr. Viktorja Vovka Karnijske Alpe in Karnija v Planinskem vestniku 12/60 na straneh 588‒605 (posebno 592).