Pozdrav z Lubnika brez dežnika!

Načrt za sredo popoldne sva ob pogledu na Kamniške planine, ki so naju gledale mrko in so jim izpod čela jezno švigali bliski, na hitro spremenila: pogled proti Škofji Loki je bil vsaj nekoliko prijaznejši. Na Lubniku sva bila le enkrat, že dolgo tega, in med tednom - pa še v takem vremenu - ni bilo pričakovati običajnih množic. Če bi se le ulilo, sva si izbrala pot, po kateri bi šlo tudi z dežnikom in brez palic.

Skozi Škofjo Loko sva se zapeljala do mostu čez Selščico; tik pred njim je v desno odcep proti Planici, kmalu za njim pa v levo k Sv. Tomažu nad Praprotnim. Parkirate lahko na križišču nad zadnjo kmetijo. Pot je lepa in če odmislim nekaj strmih odsekov, tudi prav udobna, precejšen del teče celo po ravnem, skratka prava izbira za deževen dan. Ampak dežnih kapelj je bilo komaj za vzorec, na vrhu so skozi oblake začeli bosti žarki in spust je bil že ves sončen. Samo dva pohodnika sva prehitela in enega srečala, vrh pa sva imela čisto zase. Še v oblačnem vremenu se je videlo daleč, v soncu pa so razgledi res lepi. Videla sva srno, pot nama je prekrižal zajček, v krošnjah je žvrgolelo in povsod je dišalo po bezgu. Pa nenavadno veliko repušev je modro kimalo ob poti.

Vrnitev sva si popestrila z bližnjico: od drugega (levega) ovinka se v desno spusti neoznačena steza, sprva nekoliko neizrazita, potem pa razločna, in se po četrt ure izteče na markirano pot. Uro in četrt gor, dobro uro dol. V vasi sva se povzpela še k cerkvici sv. Tomaža na prijaznem hribu sredi mehko zaobljenih skrbno pokošenih pobočij, od koder sva se še zadnjič naužila razgledov.

Jazz Cerkno - izhodišče za Porezen

Prejšnji konec tedna so naju odlični cerkljanski organizatorji zvabili pod svoj jazzovski šotor. Petkov spored je bil vrhunski, vreden cijazenja po cesti v Cerkno. Tisti, ki so ob štirih zjutraj še bolj ali manj ubrano prepevali, so še sladko spali, ko sva se odpeljala proti Jesenici.

Držala sva se odličnega opisa na spletišču Zaplana.net, zato si o poti na Porezen preberite kar tam, le ljubiteljem rumene barve naj priporočim obilico zlatic, nokot, ranjakov, šmarne detelje, pogačic, košeničic, lučnikov, celo še regrata ... Če ste bolj za modro, pa vas čakajo glavinci, svišči (tisti malčki - spomladanski ali tržaški, pa tudi nekaj clusijevih je že cvetelo), srobot, spominčice, jetičniki ... Da ne bo zamere, naj omenim še dišeče salomonove pečate, travnolistne perunike, velikanske zvezdaste kukavice ... Čeprav je na strani PZS pisalo, da je Dom Andreja Žvana - Borisa zaprt (zdaj s(m)o to že popravili), sta nas čakala prijazen sprejem in toplo kosilo. Kar veliko se nas je nabralo, posebno mladina je bila razveseljivo številna, a med potjo sva ves dan srečala le enega planinca (tudi to je prednost opisov na strani Zaplana.net: ogibajo se najbolj "prometnim" potem).

Nazaj pa sva jo mahnila po svoje. Na vrhu sva se napotila za napisom Poče, se spustila mimo bunkerjev in čez 20 minut po travnatih pobočjih prišla do odcepa levo v Davčo, kmalu za njim pa zavila desno proti Počam. Čudovita sicer nemarkirana, a zelo razgledna potka naju je v 25 minutah pripeljala nazaj na markirano pot. Gor in dol po 2 uri.

Prihodnja leta bo Jazz Cerkno izhodišče za Kojco, Pohoški kup, Hum, Kopo ... V turističnem uradu imajo obilico gradiva za nemirne in raziskovalne duhove.

Mala gora v maju

Če ste se v maju že sprehajali po cvetočih travnikih pod Goličem in Slavnikom, se letos odpravite na Malo goro na Čavnu. Najkrajši izlet bo krožna pot od planinske koče na Čavnu, precej lepši pa je sprehod po Srednječavenski poti do stičišča z markirano potjo iz Kamenj, po kateri se povzpnete do koče na Mali Gori. Zdaj vas čaka najlepši del sprehoda: po robu Male gore do stičišča s potjo iz Vrtovina, po kateri se lahko spustite v dolino.

Med potjo boste hitro našli svilnato in primorsko košeničico, travnolistno, ilirsko in kojniško peruniko, tu in tam se skriva še kakšna narcisa, med skalami pa prav zdaj cveti alpski volčin.

Scheuchzerjev repuš nad (vipavsko) Belo

V skalah okoli plezališča Vipavska Bela boste te dni opazili nežne vijolične cvetove Scheuchzerjevega repuša. Ogled te zanimive rože lahko seveda združite s spustom do potoka Bela, lahko pa se odpravite tudi po dobro uhojeni in označeni poti nad potokom proti Vrhpolju ali Sanaborju.

Pa še pot do izhodišča za tiste, ki plezanje opazujete le od daleč: ob cesti iz Vipave skozi Vrhpolje proti Colu boste kmalu za Vrhpoljem na desni strani (če prihajate iz Vipave) opazili večje parkirišče in tablo "Plezališče Bela". Če se boste tja odpravili čez Col, boste parkirišče opazili kmalu za odcepom za Sanabor in Nanos. Pod skale se lahko spustite po strmi stezici, ki se začne ob parkirišču, ali pa se sprehodite čez travnik (proti severu) in poiščete stezo, ki se na koncu travnika spušča desno proti Beli.

Sporočilo za dvomljivce: nebesa so!

Preverjeno. Na današnji poti iz Podgorja na Kojnik, čez Majbrmo, vse tri Goliče in Nadglavinjak, pod Malim in Velikim Kavčičem, mimo Lipnika (na zadnjih štirih sva bila v snegu), nad Zazidom in čez Jampršnik nazaj v Podgorje sva videla toliko cvetja kot še nikoli nikjer. Posebno so naju očarali potonike, perunike, bele narcise in zlati koreni. Tudi zlato jabolko sva videla in travnolistno peruniko in gorskega kosmatinca in še desetine drugih rož. Vsepovsod so rumene preproge navadne nokote. Potonike, narcise in perunike najbrž ne bodo več dolgo.

Zjutraj je bilo na števcu 77.777 km, vzpela sva se na 7 vrhov in hodila 7 ur – moral je biti srečen dan!

Na Trstelj po grebenu Črnih hribov

Pred nekaj leti sem se odpravil na Trstelj po grebenu Črnih hribov in (zaradi pomanjkanja časa) "obrnil" za Renškim vrhom. Tokrat sem se odločil, da opravim še preostali del poti ... in odkril čudovito razgibano pot po prijetno senčnih borovih gozdičkih, ki je kot nalašč za krajši prijeten izlet. Rož med potjo seveda ne boste videli prav dosti, v senčnih borovih gozdičkih, zaraščenih s precej visoko travo (pazite tudi na klope), se ne počutijo najbolje; le tu in tam vas bo ob poti pozdravila kakšna perunika ali Kochovo ptičje mleko.

Na pot se odpravite z (asfaltirane) ceste Renče-Temnica. Tam, kjer se klanec iz Renč prevali proti kraški planoti, boste našli majhno parkirišče, le nekaj metrov naprej pa vas kažipot v levo usmeri proti Trstelju. Že prvih nekaj minut hoje vam pokaže, kaj vas čaka: vzpon skozi senčen borov gozdiček na vrh v grebenu, spust do naslednjega sedelca, malce hoje po gozdni cesti, pa spet stezica na naslednji vrh ... in tako si v slabih dveh urah sledijo Trešnik (502 m), Lesenjak (552 m), Stolovec (562 m) in Stol (dvakrat 628 m). Na zadnjem sedlu vas poleg znamenja čaka še prijetno senčna klopca, od malice na Trstelju pa vas loči le še nekaj minut vzpona.

Če se vam mudi (ali pa ste imeli razgibanosti za en dan zadosti), se lahko do izhodišča vrnete po položnih gozdnih cestah: na sedlu pod Trsteljem se odpravite po širši stezi v levo, po nekaj metrih pridete iz gozda na gozdno cesto, kjer zavijete desno, potem pa stalno proti zahodu. V pomoč vam bo tudi zemljevid Goriška, na katerem so ceste, po katerih se lahko vrnete (na moje precejšnje presenečenje) dokaj natančno vrisane.

Po ozkih stezicah ...

... ali gozdnih cestah

Pojdite na Koreno!

Med prazniki sva se potepala po deželah, ki se komaj kje dvignejo nad 300 m, zato je bil pogled iz letala na razgibano površje Slovenije pravi užitek. Ampak za kak pohod še ni bilo časa, zato naj obudim spomin na Koreno tik pred prazniki. »Uradno« Koreno, po domače tudi Korena, nad Horjulom je prijeten kraj (729 m), do katerega lahko pridete od marsikje: iz Briš pri Polhovem Gradcu, Samotorice, Horjula, Zaklanca, s prevala nad Škoficem, iz Podolnice, Polhovega Gradca. Odločila sva se za Briše.

Parkirala sva pri cerkvi sv. Treh kraljev. Pri kažipotu kmetije Štebavnik sva zapustila asfaltno cesto in prečkala Malo vodo. Makadamska cesta se pri Štebavniku konča. Po kolovozu sva mimo odcepa markirane poti iz Polhovega Gradca (od tu so naju vodile markacije) prišla do počitniške hišice in pred njo zavila desno. Po sila prijetni grebenski poti sva »osvojila« Visoki hrib (602 m), od koder je prelep pogled na Koreno. Med uživanjem v razgledih na Polhograjsko hribovje in dolino (tudi na sv. Tri kralje, ki so nama pazili avto) sva bila kar prehitro na asfaltu v vasi. Vso pot so naju razveseljevali pisani grahorji, pozne trobentice, podlesne vetrnice, repuh, lapuh, vijolice, pljučniki, spominčice, spomladanske torilnice, njivska grabljišča, detelja, marjetice, regrat ... Mehko zaobljena pobočja, ozaljšana z zelenjem in belimi oblački – cvetočimi krošnjami, so bila lep uvod v končni cilj: razgledni vrh. Izza Tošča je kukal Storžič in na drugi strani se je v daljavi belil Snežnik. S ploščo z vrisanimi smermi in imeni gora sva si pomagala še do drugih »odkritij«. Pri cerkvi sv. Mohorja in Fortunata stoji velik križ, znamenje sprave, solidarnosti in sožitja. Pod cerkvijo je kmetija odprtih vrat Pr' Lenart.

Vrnila sva se mimo domačije Pr' Anton (levo od Lenarta), kjer je konec asfalta. Makadamska cesta je komaj kaj označena in tudi drugo ni hotelo biti tako kot na zemljevidu. Kljub temu sva brez težav prišla do Koroščeve kmetije, od tam pa po asfaltu do avta. Travniki ob cesti so bili polni travniških penuš, rumene deteljice, preslic in drugega pomladnega rastja. Ta pot ni tako lepa in razgledna kot tista gor grede, zaradi ceste je tudi nekoliko dolgočasna (izkoristite vsaj ponujene bližnjice), a za vrnitev je še vedno kar dobra izbira, posebno če se ne vračate radi po isti poti. Gor dobro uro in četrt, nazaj slabo uro. Vsa pot je primerna celo za deževno vreme in tudi brez palic ne bi bila pretežka.

Med So(v)ro in Idrijco

Največ rož boste te dni našli na sončnih nižje ležečih travnikih. Za tiste, ki ne cenite položnih sprehodov po slovenskih gričih, bo morda prava rešitev kolo, saj si lahko med počasno vožnjo dodobra napasete oči z živobarvno lepoto okoli vas. Če niste zagrizen ljubitelj vožnje po ozkih stezicah, bo morda prava izbira cesta po grebenu južno od Rovt s čudovitim pogledom na okoliške hribe, Idrijsko hribovje, Trnovski gozd in Kamniško-Savinjske ter Julijske Alpe s Triglavom na drugi strani.

Na pot se lahko odpravite iz Cest, prvega zaselka na cesti iz Logatca proti Žirem, kjer parkirate pri gostilni (tam seveda povprašajte za dovoljenje in popijte odlično turško kavo). Vrh Židovnika se v levo odcepi cesta proti Rovtarskim Žibršam in Medvedjemu Brdu. Od tam naprej je orientacija enostavna: ves čas kar naravnost, dokler se ne naveličate razgibane ceste in zavijete desno proti Zavratcu ali Ravnam (najbolj vztrajni pa boste seveda zdržali do Gor in končali na Ledinskem razpotju ter se spustili v Žiri). Do izhodišča se vrnete po cesti Logatec-Žiri ali pa se odpravite še pod Hlevni vrh, v Rovte, do Gradišča in nato čez Petkovec, pri izbiri poti pa vam bo v pomoč zemljevid Škofjeloško in Cerkljansko hribovje. Malce drugačno pot po istem hribovju si lahko omislite, če se odpravite na izlet iz Gornjega Logatca čez Logaške Žibrše ali iz Hotedrščice čez Žejno dolino.

Med potjo boste zagotovo opazili nekaj kukavičevk, največ je zvezdaste kukavice, tu in tam pa uspevajo tudi naglavke in pilovci. Rumeno barvo poleg jajčarjev, dimkov in obveznega regrata dobro branijo tudi kozje brade in škrobotci, modro in vijolično prispevajo kadulje in (v dolini) orlice, na vlažnih tleh pa boste hitro našli kalužnice, morda pa tudi šmarnice.