Šija (1880 m)

Za predprejšnji petek so vremenoslovci obljubili tako brezhibno vreme, da sem vzela dopust, potem pa sva se skoraj izgubila v megli. Vogel, ki sva ga imela na muhi, se je popolnoma skril, zato sva si izbrala nadomestni cilj: Šijo.

Pod spodnjo postajo nihalke na Vogel (zdaj vozi vsake pol ure od 8.00 do 18.00) sva si najprej ogledala zanimivo vojaško pokopališče Ukanc 1915–1917, nato pa sva se napotila po gozdni cesti pod postajo žičnice. Ko sva prišla do izteka Žagarjevega grabna, sva za skalo z markacijo in napisom Ukanc zaman iskala pot od Zlatoroga, ki jo »obljubljata« vodnik in zemljevid, zato jo bo treba drugič poiskati od spodaj navzgor. Po strmem smučišču in ob njem sva pošteno grizla kolena in srečala precej rohneče težke mehanizacije, ki se je lahkotno vozila gor in dol. Delavnik pač – na to res nisva računala. Med kratkimi oddihi sva občudovala razgled in uživala obljubljeno lepo vreme. Po kakih dveh urah sva dosegla planino Zadnji Vogel. Kažipoti in markacije so naju pripeljali čez travnato kotanjo v skalnati svet pod Voglom. Megle, ki so se že nekaj časa vlačile okoli naju, so se zgostile, da sva videla le še pot, pod vršno strmino pa samo še ped pred nosom. Dva mladca sta menda le šla na vrh, vsi drugi pa so se obrnili, kar nekaj sva jih srečala. Same tujce, največ Angležev. Ob delavnikih večina Slovencev vendarle dela.

Vrnila sva se k odcepu proti Orlovi glavi, brž nato pa se spopadla s strmino proti Šiji. Tudi to sva komaj našla, a na vrhu (čez tričetrt ure) sva bila poplačana za trud in razočaranje nad Voglom: odprl se je prelep razgled, megle pa so se selile tako naglo, da je bil prizor vsak hip drugačen. Le Vogel se ni hotel prikazati. Najbolj všeč nama je bila gola piramida Rodice; upam, da jo bova kdaj obiskala. Ko sva se začela spuščati, se je za trenutek milostno pokazal celo vrh Vogla. Vrnila sva se čez Visoki Orlov rob in Orlovo glavo, si pri Merjascu privoščila odlično pozno kosilo in se z nihalko vrnila v dolino.

Tokratni zapis je bolj spominski kot dnevniški, kajti na Šiji sva bila še pred neurjem. Žagarjev graben je menda že »deloma saniran«, čisto tako, kot je bilo, pa gotovo ni. Prejšnji konec tedna nisva bila nikjer, zato se mi že pošteno toži. Vendar bo treba za jutri izbrati po pameti, kajti v gorah je že sneg, torej ne kam zelo visoko.

Spodmoli, mostovi in fuži

Če si konec septembra zaželite prave poletne vročine, se odpravite na potep po skalnem robu med Sočergo in Mlini. Primorsko avtocesto zapustite na izvozu Črni Kal in sledite kažipotom proti Buzetu, parkirate na začetku Sočerge na velikem parkirišču ob (bivšem?) zadružnem domu. Tik pred parkiriščem vas ob cesti dobro viden kažipot usmerja proti cerkvici svetega Kvirika (na zemljevidih so ga spremenili v Kinka, Kirka, Kirika in Kvirina), do katerega se povzpnete po ozki asfaltni cesti skozi borov gozdiček in poiščete široko stezo, ki se za cerkvijo zlagoma spušča proti jugovzhodu. Steza vas vodi po razglednih travnikih ob skalnem robu (oglejte si tudi zanimiv naraven bunker ob poti), ki jih le občasno prekinejo redki gozdički. Tik pred Mlini (in državno mejo) se pot spusti po kaminu (jeklenica) do neverjetno velikih spodmolov, ki vam tudi sredi dneva nudijo prijetno senco. Za njimi vas čaka še naravni most, nato pa vračanje po isti poti ali pa nadaljevanje izleta do Movraža.

Pred odhodom domov je skorajda obvezen postanek v gostilni Sočerga tik ob parkirišču. Zanjo sem slišal že pred leti in prav zaradi nje že dlje časa načrtoval izlet v ta del Slovenije, zato sem bil še toliko bolj razočaran, ko sva pred začetkom izleta naletela na majhno hišico brez očitnih znakov življenja. Ob vrnitvi se je ta hišica (skorajda kot pekarna Miš-Maš) čudežno spremenila v živahno gostilno, pred katero so v senci stale vabljive pogrnjene mize, klopi in stoli, med katerimi se je sukal prijazen gostilničar. Jedilni list (če sploh obstaja, midva sva zdržala brez njega) sicer ni prav obsežen, a nič hudega, na njem so same dobrote: od mineštre do fužev s tartufi ali golažem, neverjetno dobrim domačim kruhom (z malce sreče boste dobili sveže pečenega) in solato do izvrstne kave, s katero sva zaključila kosilo. Ko sva s polnimi želodci prijetno utrujena ob srebanju kave razmišljala o odhodu domov, sva lahko le še ugotovila, da je Bog, ko je ustvarjal poklic gostilničarja, očitno imel v mislih takšne ljudi, kot jih najdeš v Sočergi.

Več fotografij >>>

Hriboterapija

V sredo sem za dve minuti zdravstvene »obravnave« dobre tri ure presedela v čakalnici, izgubila pol šihta, "ta kratka popoldanska turca" pa je postala še krajša.

V Spodnji Kokri nasproti partizanskega spomenika in avtobusne postaje je most čez Kokro. Onkraj njega so na robu gozda stopnice – začetek poti na Davovec. Že kmalu nad njimi naju je presenetil pogled na piramido Škrbine, slikovito ozadje za tak kraj nenavadne Globočnikove vile, če sva prav razumela zemljevid. Pri podirajoči se Tomažkovi hiši sva jo ubrala po slabem kolovozu navzgor (na sicer dobro markirani poti sva le tu pogrešala kako znamenje). Onkraj Tomažkovega potoka so se začeli strmi ključi. Dan po neurju je bila potka lepo očiščena, a posuta z rdečimi plodovi mokovcev, ki so letos obilno obrodili. Škrlatni (kamniški) luk tam množično kljubuje jeseni. Spotoma sva osvojila še Babo (768 m). Kokro tukaj stražita kar dve; tista na drugi strani doline je precej postavnejša (1119 m). Na prevalu Davovec je križišče z razpelom in kažipoti (to je za večino le "postaja" na poti na Krvavec). Senčnati kraj brez razgleda lepo popestrijo številne mušnice. Še pol ure do Štefanje Gore (vasi) sva si privoščila, potem pa je dan začel ugašati. Za Štefanjo goro (hrib) s cerkvico, kamor sva se nekoč že povzpela iz Adergasa, je zmanjkalo časa. Saj ne bo nikamor ušla.

V čakalnici sem prebrala skoraj ves Planinski vestnik, učinkovito zdravilo zoper slabo voljo, do konca pa me je minila, ko sem se preznojena in prezračena vrnila iz hriba. Hriboterapija ima še druge dobre strani: zlahka jo prilagodite svojim potrebam in (z)možnostim in če ravnate tako, zajamčeno nima stranskih učinkov. Pa še vrst ni, če si le ne izberete kakega romarskega cilja.

Kraški rob od Črnega Kala do Podpeči

Če bi radi konec septembra uživali v cvetočih travnikih, se odpravite na Kraški rob. Precej idej za izlete boste našli na straneh www.zaplana.net (na primer vzpon na Lipnik iz Zazida), lep pa je tudi sprehod po robu od Črnega Kala do Podpeči.

Najlepše je začeti na parkirišču nad Črnim Kalom: z avtoceste se na odcepu Kastelec odpravite proti Podgorju, po prvem klancu zavijete desno proti Črnotičam, nato pa desno na prvi širši makadam, ki vas po slabem kilometru pripelje do parkirišča nad plezališčem in začetka markirane poti. Pot vas najprej popelje mimo ostankov gradu na stolpu (ne hodite nanj, da ne boste prožili kamenja na plezalce pod seboj), nato pa se ob jeklenicah spusti pod steno. Po krajšem sprehodu skozi plezališče boste prišli do železniške proge, ki jo prečkate, na drugi strani v gozdu poiščete nadaljevanje poti in uživate v čudovitih travnikih in lepih razgledih.

Ko vas pot pripelje do radijskega stolpa, bo verjetno že čas za malico. Če je bil izlet za vas še prekratek, se odpravite po makadamski cesti; na prvem razcepu vas bodo markacije spet poslale na ozko stezico skozi gozd. Na začetku naslednjega razglednega travnika vas čaka razcep: lahko se odpravite do cerkvice Marije Snežne (levo) ali naprej po robu (naravnost) do jeklenic, ki vas varno spravijo pod steno. V gozdu pod robom se pot skorajda izgubi, mi smo ubrali shojeno bližnjico do makadama, na tem zavili levo in se znašli v deželi markacijskih bitk. Modre packe premazane čez sive lise, ki pokrivajo markacije, vas bodo poslale desno na dobro vidno stezo, ki pripelje nad Podpeč. Tam se ustavite, od daleč uživajte v pogledu na obrambni stolp, si odpočijte na klopci, ne motite domačinov in se počasi vrnite do izhodišča. Zmedi v goščavi pod robom smo se med vračanjem izognili s sprehodom po makadamu do radijskega stolpa.

Več fotografij >>>

Klek in Golica in še kaj

Na Golici sva nekoč že bila, seveda zaradi ključavnic. V nedeljo pa sva šla na pot zaradi Kleka, čeprav pravijo, da ni »samostojen« cilj, in ga obiskujejo le »spotoma«, ker pač stoji ob poti med »imenitnejšima« Dovško Babo in Golico. Ampak midva z Janijem ne dava dosti na taka mnenja. Začela sva na Planini pod Golico pri Domu pod Golico, ki ga pravzaprav ni več; na zemljevidu v vasi piše Hotel Belcijan – zaprto. Za naju zanimivo odkritje: zgradil ga je mojster Belcijan, iz Komende kot midva.

Z nekaj težavami zaradi neujemanja dejanskega stanja s pohodniškim zemljevidom na strani geopedia.si (pot se odcepi v levo ne že pred mostom čez Beli potok, ampak šele precej onkraj njega med hišama št. 48 in 49), redkih in slabih markacij ter slabe vzdrževanosti poti sva se na drugi strani potoka Raten znašla na kolovozu, ki ga na karti Karavanke – osrednji del sploh ni. Priporočava, da se ga kar držite, kajti bližnjice so večinoma blatne in slabo označene. Pripeljal naju je na Jeseniško planino. V travnatem bregu nad njo so markacije dobro »skrite«; najbolje se je vzpenjati levo od leve izmed dveh grap, ki se spuščata na planino. Držala sva se levo in izsledila potko do koče pod sedlom Rožca. Tam je kot v raju: mir, prijazne krave, lepi razgledi na Hruški vrh, Dovško Babo, Kepo, Struško, Belščico, Julijce ... Povzpela sva se na sedlo in po grebenu ob državni meji prisopihala na Klek ali Petelin(jek). S svojim skalnatim »predvrhom« je pravi fant od fare in tudi z imenitnimi razgledi se lahko pobaha. Po njegovem grebenu sva se spustila na neizrazito Jekljevo sedlo, od koder je mogoče do Koče na Golici čez goro ali pod njo (obe poti sta markirani, na omenjenem pohodniškem zemljevidu pa nobena). Ker sva pot čez goro zgrešila, sva šla po spodnji, od koče pa vendarle zlezla gor.

Vrnila sva se po najobičajnejši poti na Golico: mimo Fenca. Do Kleka je približno poltretjo uro, do Koče na Golici slabo poldrugo uro, nazaj v dolino pa poldrugo uro hoda. Na najlepših krajih uživajte v razgledih, se sončite, podremuckajte (na vrhu Golice so nekateri vlekli dreto), pomalicajte, pa boste imeli imeniten dan.

Na Kucelj mimo sv. Pavla

Že med prvim potepanjem po pobočjih nad Vrtovinom sem opazil, da nanj vodi tudi pot čez Školj svetega Pavla. Ko sem se tokrat spet odpravljal na Čaven, sem sklenil, da si bom vzpon malce popestril z raziskovalnim ovinkom.

Ker že med prvim obiskom Vrtovina nisem bil navdušen nad motoviljenjem markirane poti okoli asfaltnih cest po pobočjih na robu Vipavske doline, sem se tudi tokrat odpeljal vse do parkirišča nad kapelico v Guštinih. Od tam se spustite nazaj mimo kapelice in odpravite desno po asfaltni cesti proti Lozarjem (usmerja pa vas tudi kažipot proti svetemu Pavlu). Pri zadnjih hišah ne zaupajte markaciji, ampak kažipotu, ki vas pošlje kar naravnost na lep kolovoz. Ta se kmalu razcepi; desni krak pripelje do sv. Pavla po kolovozu, levi (bolj zanimiv) pa do vodnega stolpa, mimo katerega se po skalah povzpnete na školj.

Ozka stezica vas popelje po robu školja do cerkvice sv. Pavla, za katero zavije na travnik in se nato skozi redek gozd hitro spusti do naslednjega travnika po nemarno blatnem klancu. Markacij ne boste našli, le tu in tam vas bo pozdravila kakšna utrujena črta na skalah. Na drugi strani se držite steze, ki se rahlo v levo dviga proti gozdu; z malce sreče boste prišli do naslednjega kažipota. Od tam do markirane poti iz Vrtovina na Kucelj ne bo več težav, steza je dobro vidna, na vseh razpotjih pa so kažipoti.

Barje v prvem nadstropju

Morda ste med vožnjo po avtocesti iz Ljubljane proti Vrhniki že kdaj razmišljali kaj počnejo hribčki sredi sicer ravnega Ljubljanskega barja. Verjetno pa niste pomislili, da je na enem od teh osamelcev še vedno barje, ki je nastalo v kotanji nekaj metrov više od barjanskih tal, in tako preživelo izsuševanje. Mali plac na osamelcu Kostanjevica (tudi Kostajnica) je približno 2 hektara velik naravni rezervat na robu vasi Bevke, do katerega boste najhitreje prišli po makadamski cesti iz Drenovega griča. Iz Ljubljane se po stari cesti odpravite proti Vrhniki, v Drenovem griču pa vas kažipot Bevke usmeri na barje. Po dobrih dveh kilometrih se pretreseni pripeljete do prvih hiš v Bevkah, tam zavijete levo (kažipot) in parkirate tik pred znakom za prepoved vožnje.

Makadamska cesta vas popelje po robu gozda do začetka naravnega rezervata, kjer še naprej sledite levi stezi, uganete, kje bi se znalo skrivati barje (približno tam, kjer steza prečka potok), in se z nekaj sreče prebijete do njega. Najlepše bo maja, ko cvetijo rumene vodne perunike, sredi poletja pa lahko poskusite poiskati rosike.

Preden se boste navdušeni odpravili na izlet še ščepec realnosti: rob barja je precej zaraščen (in očitno ga nihče ne očisti), poti okoli njega pa tudi ni (je le zmedena mreža stezic, ki so jih naredili vaši predhodniki). Črno jezero in Lovrenška jezera na Pohorju dokazujejo, da je moč barje obiskovalcem predstaviti tudi drugače, le nekaj vizije in volje je potrebno, te pa je očitno na robu Slovenije več kot v njeni sredini.

Grofička Krofička (2083 m)

Preden je bilo treba po dopustu spet v službo, je bilo nič manj nujno po dolgem času spet v (naše!) hribe. Logarska dolina je bila v ponedeljkovem soncu lepa kot vedno in Klemenča jama prijetna kot vedno. Tokrat sva se odpravila od Doma planincev (pri kažipotu onkraj mostu, ne pri tistem ob parkirišču). Tudi pot na Puklovc sva že poznala, od tam pa nama je bilo vse novo. Zaradi skrbi, ali bova zmogla, sva bila bolj molčeča, pa tudi bolj pazljiva sva morala biti kot na najinih običajnih pohodih. Na kažipotu namreč piše Zahtevna pot.

Precej obledele oznake so naju vodile po lepo speljani, a ponekod zelo ozki in sitno zagruščeni stezi, tu in tam pa je bilo treba tudi malo poplezati. Ko je postala pot nekam »zračna« (za vrtoglave nikakor ni!), so se začele nove markacije in jeklenice. Za »navadne« planince, kakršna sva midva, kar zahtevno. Ob večjem »prometu« bi bila res potrebna čelada, saj je težko doseči, da se ne bi sprožil prav noben kamen. Ponekod ni bilo jeklenic, tako da so nama vrvni klini služili kot oprijemalni. Trud in kanček strahu pa so po dobrih treh urah bogato poplačali pogledi na okoliške gore, Robanov kot in Logarsko dolino z majceno Rinko tam na koncu. Navzdol ni šlo nič kaj hitreje, ker je bilo treba pretehtati vsak korak in ker so precej trpela kolena. Rož je bilo že zelo malo, le zvončice, smetlike in bodeče neže še nič ne popuščajo. In ne smem pozabiti: v koči na Klemenči jami sva si privoščila slastne žlinkrofe z nadevom iz suhih hrušk.

Ali se najin tokratni vrh imenuje po nesrečnem lovcu Krofiču, ki se je zaplezal in zgrmel v prepad, ali po prevzetni grofični, ki je za kazen okamenela, je pravzaprav vseeno. Imenitno je iti (in priti!) gor in uživati v prelepih razgledih.