Prišel je čas lepih čeveljcev, zato sva se prejšnjo soboto odpravila nad Gozd - Martuljek. Parkirala sva poleg sramotno propadajočega penziona Špik ob cesti v Kranjsko Goro. Onstran njega sva pri kozolčku z obvestilnimi tablami in kažipoti zavila levo s ceste. Kjer se kolesarska pot odcepi desno, sva nadaljevala naravnost po makadamski cesti, na naslednjem razcepu pa desno. Pri obvestilni tabli TNP in oglarski bajti, kjer se lahko poučimo o kuhanju oglja, piše, da je levi krak poti 6 (ob potoku Martuljku)
zaprt, zato sva se podala po desnem. Kolovoz je strm, kamnat in razrit. Dotlej so naju vodili le kažipoti, od tu pa tudi markacije. Za trenutek sva sedla na klopco ob poti in obudila spomin na
Kresišče, ki se lepo vidi onkraj doline. Nad tem
razglediščem strmina popusti. Zvabiti sva se dala tudi kažipotu k prvemu (spodnjemu, malemu) slapu. Opozorilo pravi, da je pot
zahtevna. Posebno zahtevna se nama ni zdela, je pa precej mokra, krušljiva in ponekod spodjedena, zato je potrebna previdnost. Pršenje slapa naju je nekoliko osvežilo. Kaže, da dobro dene tudi planinskemu srobotu, s katerega modrimi cvetovi je okrašeno okoliško grmovje.
Vso pot so naju spremljale orlice, pred Brunarico pri Ingotu na Jasenju pa so se jim pridružile še pogačice in prve potočne sretene. Kljub zgodnji uri je že dišalo od ognjišča: nekaj možakarjev se je naročilo na krepko malico pred težkim delom v gozdu. Malo naju je zadržal prelepi razgled,
malo pa moknati jegliči. Mimo Finžgarjeve kapelice (Marije Snežne) in spomenika ponesrečenim v okoliških gorah sva prišla do Martuljka in po brvi čezenj. Čez kake pol ure sva dosegla razcep s kažipotoma za krnico Za Akom in za drugi (zgornji, veliki) slap. Čeprav sva se namenila v krnico, se nisva mogla upreti slikovitemu slapu. Ko sva mu bila že čisto blizu, sva v daljavi zagledala
Vošco, svoj nedavni cilj. Blizu mesta, kjer sva
pred dvema letoma lovila ravnotežje čez razpenjeno vodo, sredi katere je stala le slaba pomoč - majava skala, so postavili most. Ne rečem,
da je divji okolici v poseben okras, za varnost je pa le poskrbljeno. Odložila sva nahrbtnika in palice ter se povzpela ob jeklenicah k slapu. Vzpon je kratek, a nekoliko siten. Nekaj minut sva imela zase in za divjo naravo, potem pa sva se umaknila nemško govoreči skupinici. Počakali so, da sva jim odstopila prostor, in ob srečanju ob vznožju je nekdo vprašal, ali je zgoraj koča. K sreči ne!
Nato sva se vrnila na razcep, kjer se napoveduje
zahtevna pot k Bivaku III. Vzpon je zelo strm; ponekod ga pomagajo premagovati ključi, ponekod pa je treba kar naravnost navzgor. Pot je dobro nadelana, opremljena tudi s stopnicami in varovali. Kmalu je bilo treba spraviti palice, saj bi naju pri plezanju samo ovirale. Posebno slikovit je kos poti, speljan čez steno po dvojnih stopnih klinih. Po bučanju vode sva vedela, kdaj sva bila nad slapom, a ga nisva videla. Pokazala pa se je široka struga, sredi katere vijuga Martuljek, h kateremu se spušča potka. Šla sva kar
naprej, upajoč, da ne bova zgrešila poti, saj ni zelo razločna, markacij pa ni bilo več (»odšle« so k potoku). Usmerila sva se naravnost navzgor proti najvišji točki in se znašla pri bivaku (1340 m). Ta ni kak arhitektonski dosežek, tudi pobarvali bi ga lahko bolj prijazno, je pa najbolje opremljen in oskrbljen pa tudi najbolj čist in pospravljen, kar sva jih videla doslej. Čeprav »konzerva« ni lepotica, ima dušo; to začutiš, ko prebiraš vpisni zvezek. In stoji nad krnico Za Akom, kjer »navaden« planinec kar ne more nehati pasti oči na okoliških gorah, pravim gornikom pa gotovo
naredi skomine, da se poskusijo v njih. Spustila sva se v krnico. V gornjem koncu je snežišče, kjer so nekoč smučali. Pusto kamnito strugo delajo prijaznejšo številni možici in blazinice navadnega slečnika. Po prodišču sva se sprehodila do izvirov Martuljka in še niže čisto nad slap. Požirek izvirske vode je zelo prijal.
Iz krnice, kjer je prav poletno pripekalo, naju je markacija usmerila nazaj v gozdno senco. Onkraj prvega robu je za kratek čas zmanjkalo oznak. Treba se je držati desno (levo se pride nazaj k bivaku); tako sva spet prišla do markacij in na že znano pot, po kateri sva se vzpenjala. Potepala sva se sedem ur in pol (čiste hoje je bilo kakih pet). In lepi čeveljci? Pred dvema letoma sva bila nekaj dni prepozna, letos raje nekoliko prezgodnja. A bili so – od popkov do najlepših cvetov!
razglediščem strmina popusti. Zvabiti sva se dala tudi kažipotu k prvemu (spodnjemu, malemu) slapu. Opozorilo pravi, da je pot zahtevna. Posebno zahtevna se nama ni zdela, je pa precej mokra, krušljiva in ponekod spodjedena, zato je potrebna previdnost. Pršenje slapa naju je nekoliko osvežilo. Kaže, da dobro dene tudi planinskemu srobotu, s katerega modrimi cvetovi je okrašeno okoliško grmovje.
Vso pot so naju spremljale orlice, pred Brunarico pri Ingotu na Jasenju pa so se jim pridružile še pogačice in prve potočne sretene. Kljub zgodnji uri je že dišalo od ognjišča: nekaj možakarjev se je naročilo na krepko malico pred težkim delom v gozdu. Malo naju je zadržal prelepi razgled, 
malo pa moknati jegliči. Mimo Finžgarjeve kapelice (Marije Snežne) in spomenika ponesrečenim v okoliških gorah sva prišla do Martuljka in po brvi čezenj. Čez kake pol ure sva dosegla razcep s kažipotoma za krnico Za Akom in za drugi (zgornji, veliki) slap. Čeprav sva se namenila v krnico, se nisva mogla upreti slikovitemu slapu. Ko sva mu bila že čisto blizu, sva v daljavi zagledala Vošco, svoj nedavni cilj. Blizu mesta, kjer sva pred dvema letoma lovila ravnotežje čez razpenjeno vodo, sredi katere je stala le slaba pomoč - majava skala, so postavili most. Ne rečem, 
da je divji okolici v poseben okras, za varnost je pa le poskrbljeno. Odložila sva nahrbtnika in palice ter se povzpela ob jeklenicah k slapu. Vzpon je kratek, a nekoliko siten. Nekaj minut sva imela zase in za divjo naravo, potem pa sva se umaknila nemško govoreči skupinici. Počakali so, da sva jim odstopila prostor, in ob srečanju ob vznožju je nekdo vprašal, ali je zgoraj koča. K sreči ne!
Nato sva se vrnila na razcep, kjer se napoveduje zahtevna pot k Bivaku III. Vzpon je zelo strm; ponekod ga pomagajo premagovati ključi, ponekod pa je treba kar naravnost navzgor. Pot je dobro nadelana, opremljena tudi s stopnicami in varovali. Kmalu je bilo treba spraviti palice, saj bi naju pri plezanju samo ovirale. Posebno slikovit je kos poti, speljan čez steno po dvojnih stopnih klinih. Po bučanju vode sva vedela, kdaj sva bila nad slapom, a ga nisva videla. Pokazala pa se je široka struga, sredi katere vijuga Martuljek, h kateremu se spušča potka. Šla sva kar 
naprej, upajoč, da ne bova zgrešila poti, saj ni zelo razločna, markacij pa ni bilo več (»odšle« so k potoku). Usmerila sva se naravnost navzgor proti najvišji točki in se znašla pri bivaku (1340 m). Ta ni kak arhitektonski dosežek, tudi pobarvali bi ga lahko bolj prijazno, je pa najbolje opremljen in oskrbljen pa tudi najbolj čist in pospravljen, kar sva jih videla doslej. Čeprav »konzerva« ni lepotica, ima dušo; to začutiš, ko prebiraš vpisni zvezek. In stoji nad krnico Za Akom, kjer »navaden« planinec kar ne more nehati pasti oči na okoliških gorah, pravim gornikom pa gotovo 
naredi skomine, da se poskusijo v njih. Spustila sva se v krnico. V gornjem koncu je snežišče, kjer so nekoč smučali. Pusto kamnito strugo delajo prijaznejšo številni možici in blazinice navadnega slečnika. Po prodišču sva se sprehodila do izvirov Martuljka in še niže čisto nad slap. Požirek izvirske vode je zelo prijal.
Iz krnice, kjer je prav poletno pripekalo, naju je markacija usmerila nazaj v gozdno senco. Onkraj prvega robu je za kratek čas zmanjkalo oznak. Treba se je držati desno (levo se pride nazaj k bivaku); tako sva spet prišla do markacij in na že znano pot, po kateri sva se vzpenjala. Potepala sva se sedem ur in pol (čiste hoje je bilo kakih pet). In lepi čeveljci? Pred dvema letoma sva bila nekaj dni prepozna, letos raje nekoliko prezgodnja. A bili so – od popkov do najlepših cvetov!
2 komentarja:
Poleg poti skozi sotesko, ki je še zaprta, in tiste po kamniti gozdni cesti, ki res ni najbolj prijetna za hojo, obstaja še bolj prijetna alternativa skozi gozd, ki vodi še bolj desno od gozdne ceste. Resda ni markirana, a shojena je dovolj, da jo je težko zgrešiti. Verjetno se je za prvič po njej še najbolje spustiti, saj v ovinku nanjo kaže tabla za pešpot. Naš lanski spust po njej sem opisal tule.
Sicer pa naj bi iz doline na Jasenje vodila še ena pot mimo obeležja Miranu Cizlju in Lipovčeve koče. Morda se po njej spustimo letos med vračanjem z načrtovane krožne poti mimo Skočnikov. V tem primeru zagotovo poročam o izkušnji.
Konec junija smo se res odpravili do Skočnikov, zato se ponovno oglašam. Po besedah oskrbnikov Brunarice pri Ingotu so mostovi skozi sotesko mimo spodnjega slapu sicer urejeni, a bo zaradi nevarnosti padajočega kamenja pot ostala zaprta. Ravno tako so mi odsvetovali spust mimo Cizlja, saj je bila zaradi gozdnih del pot poškodovana, zato je v bolj vlažnih razmerah precejšnja nevarnost zdrsa. Še posebej pri spustu.
Objavite komentar