Bel božič na Kriški gori – malo od telohov, malo od snega

Dan po božiču sva bila zadnjič letos v hribih. Izbrala sva si Kriško goro, čeprav je komaj dober mesec, odkar sva bila tam, kar ni ravno najina navada. Tokrat prvič iz Tržiča. V nedeljo je bilo od pošte do gostišča Sluga dovolj prostih parkirnih prostorov. Stopnišče, na katerem se začne poltretjo uro dolga markirana pot, je trenutno gradbišče, a je prehodno. Poti ni treba opisovati, ker je dovolj označena. Kar precej strma je, vendar dobro nadelana, kjer se pobočje postavi pokonci, pa speljana v lepih ključih.

Za kratek čas sva se ustavila pri cerkvi sv. Jožefa, ki je samevala, mnoge druge pa sva slišala s prazničnim zvonjenjem vabiti k maši za domovino. Pač pa svetnika te dni gotovo bolijo ušesa, saj vsenaokoli ležijo ostanki pirotehničnih sredstev. Kmalu nad cerkvijo sva srečala priletnega možaka, ki se je že vračal z gore (torej se je odpravil gor še v temi). Že sedemnajst let vsako nedeljo prehodi to pot in pobira špirovce, če se kateri podre, je povedal. Pa nama kljub temu ni znal razložiti, kje nad Križami naj nazaj grede zavijeva desno, če hočeva napraviti krog, in ali je pot označena. Nekje pri Čevdrcah, ampak morava še vprašati.

Z razgledišča, označenega z napisom Velika Mizica (po višinomeru in zemljevidu bi tam pričakovala Malo Mizico, 764 m, Veliko, 976 m, pa više, ravno prav pod napisom 1000 m), sva imela Tržič kot na dlani, okoliški hribi in gore za njimi pa so se igrali skrivalnice v oblakih in meglicah. Dež je pobral sneg ne le v dolini, ampak tudi tu. Pa je bilo kljub temu vsaj malo belo: od teloha – številnih popkov in tudi nekaj odprtih cvetov. Šele od kakih 1200 m so bila tla rahlo poprhana s snegom. Pot dolgo teče po grebenu, potem pa se pomakne na njegovo desno stran in nekajkrat zapusti gozd; na travnati strmini je (sploh v snegu) nekoliko nevarno za zdrs. S teh odprtih odsekov je lep pogled na Lešansko planino na Dobrči. Po travnatem pobočju razpostavljene smreke so bile že kar novoletno zasnežene, a po tleh je bilo komaj kak centimeter, dva snega.

Na dvojnem razpotju se spustita poti desno v Križe in Gozd. Od tam je prihajalo veliko ljudi, iz Tržiča pa samo midva. Zadnje četrt ure je bilo pod snegom in suhim listjem precej ledu. Okrog Koče na Kriški gori je bilo nekaj napihanega snega, gaziti pa tudi tu ni bilo treba. Koča je pokala po šivih. Čeprav se sicer drživa bolj zase, sva tokrat prisedla k prijazni družbi. Pogovarjali so se o »doseganju norme« (52 obiskov na leto) in o tem, kako nekateri pri tem goljufajo. Goljufajo?! Le koga? Same sebe!

Ne vem, ali je v tej koči vedno tako ali so bili »krivi« prazniki, ampak ajdovi krapci in zavitek z gozdnimi sadeži so bili imenitni, sprejem pa zelo prijazen. Preden sva se spustila v dolino, sva si po tradiciji nazdravila s šampanjcem. Še na mnoge vzpone!

Tokrat se nisva povzpela na Tolsti vrh; planinci, ki so odhajali v tisto smer, so si natikali dereze, ker je bila pot menda poledenela. Vrnila sva se po že znani poti, ker ne veva, kje so Čevdrce, in ne, ali je pot zares označena. Vsi so na dvojnem križpotju zavili levo in spet sva bila vso pot sama, le čisto na koncu sva srečala mladeniča. Oblaki so se razkadili, tako da sva uživala v pogledu na Dobrčo, zasneženo Košuto »v enem kosu«, Belo peč, Ženiklovec in druge nama znane gore. Vse skupaj je trajalo šest ur, torej je podatek na začetku poti (dve uri in pol) precej »popustljiv«.

Vsem ljubiteljem gora želiva, da bi zdravi in dobre volje tudi v novem letu uživali v hribih – ali na hribčkih ali v gorah, niti ni tako pomembno, pomembno je imeti odprte oči in srce. Srečno!

RR ali Šibenik pod snegom

Ko pohajava po hribih, že razmišljam, kaj bom napisala v dnevnik, tudi o naslovu za zapis. Tokrat sta mi prišla na misel dva, pa oba nekam zavajajoča. Da ne bom pisala o raziskavah in razvoju, bi si najbrž že mislili, s snegom v Šibeniku bi vas pa lahko celo zavedla, saj ni dolgo, kar je zares pobelil dalmatinsko obalo. Ker se nisem spomnila nič boljšega, sem obdržala oba naslova. Prejšnjo nedeljo sva zlezla na Resevno in Rifnik ter pri tem odkrila, da imamo Šibenik tudi v Sloveniji.

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Dramlje in se odpeljala v Šentjur pri Celju. Parkirala sva pri osnovni šoli Hruševec, saj parkirišča iz opisa na spletišču Hribi.net nisva našla (morda je bilo zasneženo). Kjer Malgajeva ulica zavije desno, sva nadaljevala po Ulici II. bataljona do kapelice in kažipotov za Dom na Resevni: levo Pot, desno Cesta. Podatek 682 m se ne ujema ne z zemljevidom ne z vodnikom Posavsko hribovje, po katerih je dom na 645 m, vrh pa meri 650 m (najin višinomer sicer ni zelo natančen, a kolikor si lahko pomagava z njim, meniva, da je 682 m kar pravšnji podatek za vrh Resevne). Zaradi napotka iz vodnika, da se pride »po ulici Franja Malgaja do križišča in kapelice«, sva napravila nekaj odvečne poti, pa sva jo vštela v ogrevanje, saj je bilo kar –14 °C.

Od kažipotov sva se napotila k Rataju (Šibenik 36), kjer se po zemljevidu ločita strma (po bližnjicah) in položna pot (po cesti). Namenila sva se ubrati strmo, a ni bilo videti ne markacije, ki jo obljublja vodnik, ne gazi, zato sva nadaljevala po cesti. Pri veliki hiši na samem sta na električnem drogu desno pod cesto markacija in kažipot za strmo pot, ki tam pride na cesto. Čez 10 minut se v levo odcepi ožja cesta, po kateri kaže kažipot Položna pot, vraščen v deblo in zalit s smrekovo smolo, ki sva ga opazila bolj po naključju, saj je bil skrit pod zasneženimi vejami. Takoj za njim se v desno odcepi nadaljevanje strme poti (markacije so, napisa pa ni). Po 20 minutah se pot požene levo navzgor; v snegu je markacijo nekoliko težko opaziti. Tik preden sva prisopihala na gozdno cesto, se nama je ponudil lep pogled na dolino. Levo po cesti ni bilo več daleč do stopnic, ki vodijo na jaso, vrh katere stoji spomenik mladima partizanoma. Ob vznožju jase je nekakšen prireditveni prostor. Z vrha stopnic se na desni že vidijo kažipoti, mimo katerih sva spet dosegla gozdno cesto in zavila desno po njej. Za ovinkom sta naju pričakala kar močan veter in zaklenjeno zavetišče, od katerega se že vidi Dom na Resevni. Mimo njega do vrha Resevne je le še nekaj minut. Tam stoji 20 m visok jeklen razgledni stolp z razgledno ploščo. Boč, Plešivec, Rifnik ... bližnje hribe sva dobro videla, Triglava pa ravno ne. Sonce je ogrelo srce, roke se pa še kar niso mogle ločiti od rokavic.

Iz kosila ni bilo nič, ker ne kuhajo. Hotela sva še na Svetino, pa nama oskrbnik ni vedel prav ničesar povedati o poti. Nazadnje sva se odločila za Rifnik. Oskrbnikov napotek, naj se spustiva po strmi poti, kjer naju čaka kažipot za Rifnik, se nama je zdel sumljiv, saj gor grede takega kažipota nisva videla, in izkazalo se je, da sva storila prav, ko ga nisva ubogala. Ali bom kdaj nehala pričakovati, da so oskrbniki tudi »svetovalci« za svoje območje? Bi morala? Od doma sva se vrnila po cesti na jaso in kažipot naju je čakal ob njenem spodnjem robu, pri hiši Vodruž 28a. Spustila sva se mimo opuščene domačije na gozdno cesto in levo po njej. Takoj za ovinkom sta kažipota Šibenik in Rifnik, ki usmerjata desno z nje. Spust je kar strm. Mimo redkih hiš sva spet prišla na cesto. V Šibeniku se svet odpre in streljaj pred hišo 17a, kjer kravi in teličku v hlevu igra prijetna glasba, sva lahko hkrati videla na desni Resevno in na levi Rifnik. Od tu se asfalt vije tako daleč v dolino in tako zelo proti desni, da sva že mislila, da sva zgrešila pot (markacije so »izginile«). V Sotenskem pod Kalobjem sva onkraj mostu zavila levo na asfaltno cesto Šentrupert–Šentjur in sledila kažipotu desno z nje. Pri gugalnicah, košu za košarko in napisu Ne parkiraj sva stopila v gozd. Ko sva ga zapustila, so se redkim markacijam pridružile oznake Slomškove poti. Med vinogradi vasi Rifnik sva dosegla parkirišče Arheološkega parka Rifnik. Turistična pisarna Hiška pod goro je bila zaprta, obiskovalcev pa kar nekaj. Na vrhu Rifnika na novo pozidani temelji obzidja in stavb, ki so nekoč stali na tem hribu, in pokrit lapidarij, v katerega se je treba spustiti po stopnicah (obiskovalci se podpisujejo celo na tam razstavljene nagrobnike!), pričajo o tamkajšnji prazgodovinski in antični naselbini. S hriba sva se spustila še k slikoviti grajski razvalini. Napisi »branijo« privatno lastnino, svarijo pred hudim psom in opominjajo, da smo tam na svojo odgovornost.

Od gradu Rifnik sva se vrnila na cesto, na kateri sva pristala po spustu z Rifnika, in se pod tamkajšnjim parkiriščem odpravila navzdol po cesti proti Šentjurju. Po Cesti na grad sva prišla spet v Hruševec, potem pa še kar nekaj časa hodila kot mačka okrog vrele kaše okoli šole, kjer naju je čakal avto, saj zaradi ograj ob cesti nisva mogla nikjer zaviti k parkirišču. Čiste hoje je bilo za manj kot štiri ure in pol, a človek ne more samo hoditi in gledati na uro. Kljub sibirskemu mrazu sva se imela ves dan prav lepo (Dima s Kamčatke bi rekel, ta dva pa nista bila še nikoli v Sibiriji – res še ne!).

Ni bil ravno hrib ...

Ta teden ni bilo varno hribolaziti. Če bi trdila, da je najinemu »pohodu« v sredo botrovala tovrstna razsodnost, bi bilo podobno basni o lisici in kislem grozdju. Ne, to je bil pač edini dan, ko sva se lahko kam potepla, in se nisva mogla ozirati na vreme. Razmere niso bile primerne za kaj imenitnejšega kot za »ostanke«, denimo za iskanje odgovora na vprašanje, kam se pride izpod avtoceste v Skaručni, če onstran potoka Gračenice izmed več poti (nikoli ne veva zagotovo, koliko se jih skriva pod snegom – treba bo kdaj poskusiti v kopnem) izberemo drugo z leve, ko stopimo iz gozda, pa namesto levo po mostičku čez potok zavijemo desno. Tokrat pod avtocesto ni bilo »drvarnice«, zato sva si privoščila parkiranje pod streho, namesto s palicami pa sva se oborožila z dežnikoma.

Na robu gozda sva torej zavila desno. Kolovozna pot je takoj spet potonila v gozd – in mokroto. Čez čas nama je napis na smreki Repnje povedal, kam jo mahava. Gaziti težak, moker sneg je bilo kljub ravnini naporno. Koliko poti! Toda oznake so naju zanesljivo vodile. Enkrat je bilo treba preskočiti potok, drugič se je voda razlila v pravcato jezero, sredi katerega je stalo drevo s puščico, zato je bilo treba daleč naokoli in potoček preskočiti precej s poti. Z desne je ves čas prihajal šum z avtoceste. V »deževnem gozdu« se je začelo mračiti. Po uri hoda se je med drevjem zasvetlikala luč in znašla sva se pred veliko hišo z avtoservisno delavnico. Mladi gospodar nama je razložil, da sva pristala v Repnjah 11b, pod sv. Tilnom, in da se v levo nadaljuje markirana pot na smledniški Stari grad, do koder naj bi bilo še dve uri hoda. Celo to nama je povedal, da parkirava pr Tink (na zemljevidu TIS res piše Tinek). Če sva se mu zdela prismuknjena, da v takem tavava okoli, je imel čisto prav, pokazal pa tega ni.

Nadela sva si čelki in se vrnila po svojih gazeh. Markacije so se že bolj slabo videle, k sreči pa nama je »svetil« tudi sneg. Po slabe pol ure sva na drevesu opazila napis Zavrh, ki ga tja grede nisva. Torej bi lahko rekla, da pot povezuje Stari grad in Šmarno goro.

Zdaj pravijo, da so se snežne razmere v gorah umirile. No, planinci z znanjem in opremo, kakršna premoreva midva, kljub temu ne bomo rinili kam visoko, upati pa je, da nam po ravnem in z dežniki vendarle ne bo več treba.

Miklavž obdaruje pridne

Pred Miklavžem sva se spomnila na meni precej ljubo Miklavško goro. Pa saj so še drugi Miklavži: po Atlasu Slovenije dve "gori" Sveti Miklavž (na italijanski strani reke Idrije 719 m in nad Savo 741 m) in 42 "objektov" (tudi marsikatera cerkvica stoji na hribu ali vsaj hribčku), potem pa še en Sveti Mikula, Sveti Nikola (312 m) in štiri cerkve enakega imena ter 61 cerkvá, posvečenih svetemu Nikolaju. Tako sva se v nedeljo podala na hrib Sveti Miklavž nad Savo (zaselek poleg pa se imenuje Vrh Svetega Miklavža).

Avto sva zaupala svetemu Martinu v Moravčah in sledila rumeno-rdečim markacijam evropske pešpoti E6 po Marokovi ulici, ki se nadaljuje v Cesto heroja Vasje. Tik pred koncem Moravč je desno odcep v Ribče. Po Cesti na Grmače sva prišla v Češnjice, kjer naju je pozdravil velik snežak s pisanimi gumbi. Zaradi megle nisva videla posebno daleč, a že zimska pokrajina ob cesti je bila prav pravljična. Pri Drtiji 24 sva zavila levo, kamor kaže smerna tablica Planinski dom 45'. V gozdu so se evropskim markacijam pridružile Knafelčeve. Čez 5 minut je še en kažipot levo k planinskemu domu, midva pa sva se vzpenjala naprej po E6.

Ko sva stopila iz gozda, sva onkraj čistine zgoraj na robu zagledala hiše. Povzpela sva se proti njim rahlo v desno čez travnik (markacije so bile najbrž skrite pod snegom) in dosegla asfaltno cesto na prevalu Grmače, kjer stoji kapelica. Na križišču sta kažipota levo Geoss in Planinski dom v gradnji (dotlej sva se spraševala, kje je, kako se imenuje – zdaj pa, ali sploh že je), midva pa sva zavila desno za smerokazom Sv. Miklavž. Smerna tablica pri transformatorski postaji Katarija, kjer lahko parkira nekaj avtomobilov, nama je povedala, da se do tam pride v eni uri tudi iz Velike vasi ob Savi (kdaj drugič). Vzpenjala sva se dalje po cesti, ki se kmalu izvije iz gozda (po njej tečejo tudi Badjurova krožna pot, Tuštanjska pot in Zasavska planinska pot – še se bova potepala!). Prehitevalo naju je čedalje več avtomobilov. Posvetilo se nama je: Miklavževa maša bo!

Za ekološko kmetijo pri Mežnarjevih sva zavila levo in mimo Katarije 9, kjer naj bi bilo zavetišče, a v nedeljo je bilo zaprto. Megla se je tako zgostila, da je bilo romanje k Miklavžu prav filmsko: po gazi so se pomikale nerazločne postave in izginjale v beli gmoti, cerkev pa je vstala iz nje šele zadnji trenutek. V 15. stoletju naj bi jo bili zgradili brodarji na Savi. Bili so prepričani, da je plovba varna, dokler vidijo cerkev sv. Miklavža, zavetnika splavarjev in čolnarjev. Kakor piše ob vhodu, naj bi bila maša osemkrat v letu, med drugim na Miklavžev dan ob 17.00 in v nedeljo po njegovem godu ob 10.00, a to pot so jo prestavili na nedeljo pred njim, tako da sva si lahko ogledala tudi notranjost. Ko je pritrkavanje potihnilo, sva možaka, ki je po lestvi prilezel iz zvonika, pohvalila, da je bilo lepo slišati; dobro se mu je zdelo. Pridružil se je vernikom pri obredu, midva pa sva se vrnila pod hrib. Medtem je pri domnevnem zavetišču postalo živahno: Miklavž, dva strašna parkeljna in dva angelca so se pripravljali na obdarovanje otrok. Miklavž že ve, kdo si zasluži darilo: čeprav sva bila edina, ki nisva šla k maši, pa sva bila tudi edina, ki sva se potrudila gor peš iz Moravč, zato sva dobila miklavževno. Skoraj gotovo edina odrasla.

Ker se nama je zdelo škoda iti že domov (iz Moravč do Miklavža je samo poldrugo uro, v snegu le malo več), sva poiskala planinski dom, posijalo je celo sonce, nadaljnji načrt vrniti se po drugi poti pa se je sprevrgel v tavanje, o katerem mogoče kdaj drugič.

Danes je mednarodni dan gora. Pri drugih praznikih se počutimo kar prikrajšani, če so na soboto, za "planinskega" pa je ta dan kot nalašč. Če ga seveda ne prebijete v službi, kot sva ga midva z Janijem. Ampak tistim, ki ste ga preživeli v hribih, privoščiva od srca in vam želiva še veliko tako sončnih!