Dvakrat v enem nalivu na Osojnico

Danes teden sva se namenila na Vremščico. Pozno spomladi je gotovo čisto drugačna, kot je bila pozimi, pa tudi novo izhodišče sva si izbrala: Selce, vasico severno od Pivke. Pri cerkvi sv. Križa se ne da parkirati, zato sva nadaljevala do konca asfalta in po makadamski cesti do razcepa, od tam pa še nekaj časa po desnem kraku (naravnost) in parkirala pri leseni lopi. Vrnila sva se na razcep in se povzpela po levem kraku, kamor kaže markacija. Vreme se ni moglo čisto odločiti, zato sva si nadela nepremočljivo opravo.

Z markirane makadamske (pozneje gozdne) ceste, ob kateri bi bilo tudi še mogoče parkirati, sva se na mestu, kjer sva s pašnika onkraj ozkega pasu gozda zaslišala kravje zvonce, spustila k potoku na levi. Pozornost sta nama zbudila račja (?) hišica in mostiček za dostop k vodi, ob potoku pa so klopi in mizici. Brž zatem sva se znašla na križišču (ob njem je mogoče parkirati), kjer je bil eden izmed kažipotov Osojnica 45 min.; pot na Vremščico teče čez ta hrib. Gozdna cesta se spremeni v širok kolovoz in kjer se ta razcepi, sva sledila označenemu desnemu kraku, ki ga je na začetku nekdo »domiselno« asfaltiral (posul s kosi asfalta z kdo ve katere razkopane ceste). Pod daljnovodom in po zatravljenem kolovozu, ki že dolgo ni videl kose, sva prišla do odcepa levo na kamnito, a v čedalje močnejšem dežju tudi že precej blatno gozdno pot in se začela vzpenjati po njej (oznaka je nekoliko skrita v grmovju). Kljub dežju sva se nekajkrat ustavila in popasla po gozdnih jagodah, ki jih je tam obilo. Pri kažipotu nazaj Gradec (to je naselje med Pivko in Selcami) se nama je zdelo, da z desne priteče nekaj potki podobnega, a je bilo neoznačeno in tako zaraščeno, da ni bilo videti uporabno. Po nekaj korakih v levo navzgor pa sva že stala na vrhu Osojnice.

Na zidanem stebru, ki označuje vrh, sta pritrjena vpisna skrinjica in žig. Poleg napisa Osojnica 820 m so označene strani neba. Na mokro klopco seveda nisva sedla in rdeče-bela "naprava" (kako pa se reče tisti črtasti »nogavici«, ki kaže, kako močno piha?) na visokem drogu je samo potrjevala, kar sva dobro občutila že sama: močno je brilo. S kažipotom levo Sveta Trojica 3h se nisva ukvarjala (tam sva že bila), tisti desno Vremščica 4h pa je bil uganka: v tisto smer prav zares ni nobene poti, našla pa sva eno naprej na drugo stran hriba in poskusila po njej.

Markacij ni, tu in tam pa je na deblu narisana bledo rdeča pokončna črta. Prehodila sva majhno jaso z veliko prežo, pred naslednjo jaso pa pot zavije desno in se spremeni v precej širok kolovoz. Pripeljal naju je na gozdno cesto, onkraj katere sva opazila tablico 4 Kamnoseška delavnica. K njej najbrž vodi zatravljeni kolovoz, a vode sva imela dovolj že izpod neba, zato nisva zagazila še v visoko mokro travo, ampak sva se odpravila desno po cesti. Ob njej sva naletela na drugo tablico, 3 Apnenica, in se kmalu ustavila pri opuščenem kamnolomu: 2 Avscov preht. Dovoz onemogočajo velike skale, onkraj njih pa rjavijo delovni stroji. Nedaleč naprej sva v bujnem zelenju na desni bolj po naključju opazila kažipota desno Osojnica, naprej po cesti pa Vremščica. Torej sva na pravi poti! Vendar sva kljub temu spodbudnemu odkritju začela razmišljati, da v tolikšnem nalivu najbrž ni umno nadaljevati na Vremščico. »Samo še malo,« sva rekla in po gozdni cesti, ki bi se morala po izletniški karti Notranjski Kras končati že pri kamnolomu, vztrajala do dobro označenega odcepa levo v gozd, po katerem teče precej zapuščena in zaraščena, sicer pa markirana pot na Vremščico. »Privoščila« sva si še jaso z nageljčki, brinovimi grmi in veliko brezo ter brstično lilijo, katere oranžni cvet je prav žarel v tisti mokroti, potem pa sva končno obrnila.

Ker pa ne odnehava rada, sva se odločila vsaj raziskati, ali tisti kažipot Osojnica pomeni, da tam pride iz hoste na cesto markirana pot, katere začetka na vrhu Osojnice nisva našla. Markacije so naju vodile po stezici, ki je zlasti na obeh konceh hudo zaraščena, in čez slabih 20 minut sva pririnila iz goščave prav pri kažipotu Gradec, kjer se nama je gor grede zdelo, da z desne priteče neoznačena stezica. Le zakaj poleg tega kažipota ni še enega za Vremščico (šele zdaj sva opazila, da je to nekoč pisalo na bližnjem deblu, vendar je ostanek napisa nečitljiv) in kako, za božjo voljo, naj človek razume kažipot Vremščica na vrhu Osojnice, saj sploh ni usmerjen tja, kamor je treba iti?

Ko sva drugič stala na Osojnici, se je le za trenutek uneslo in je skozi špranjo v oblakih posijalo nekaj žarkov, a prav tako le za trenutek se je oglasilo obžalovanje, da sva se obrnila, kajti špranja se je hitro zaprla in vrnila sva se k avtu. Na Vremščico od te strani torej drugič in po kamnoseški poti (iz Kala jugozahodno od Pivke) takisto.

»Ogledna tura« na Jermanco

V opisu poti na Kamniško sedlo iz doline Kamniške Bistrice na spletišču Zaplana.net piše: najbolj »vztrajni« pa lahko poskusite doseči planino Jermanca. S tem ironičnim tonom se strinjam, saj mi ni bilo nikoli jasno, zakaj in čemu hodijo v hribe taki, ki se skušajo pripeljati kar najviše, da bi čim manj hodili. Izvzeti so seveda tisti, ki težko hodijo, pa ne bi bili radi prikrajšani za gore. Odločitvi za visoko izhodišče lahko botruje tudi časovna stiska ali slabo vreme, ampak takrat je po moje bolje izbrati kak bližji cilj.

Midva z Janijem že ravnava tako. Prejšnji teden sva si lahko privoščila »hribe« samo v torek, ko je bila najslabša vremenska napoved, in še to šele po moji službi. V takih primerih pridejo na vrsto »čudni« cilji. Tokrat sva šla gledat, kaj in kje je Jermanca, ki sva jo doslej poznala samo po imenu. Če se bova kdaj ojunačila za Planjavo (odkar sva se povzpela na Brano, resneje misliva na to), bi bilo skoraj šest ur iz doline morda le nekoliko prenaporno za naju, saj bi najverjetneje (sploh po zahtevnejših delih poti) hodila celo dlje, pa še nazaj je seveda treba priti, zato bova najbrž začela na Jermanci.

Mimo osličkov, ki sta se pasla sredi ivanjščic nad Domom v Kamniški Bistrici, sva se napotila do malega parkirišča pet minut od tam, nato pa desno (nad hišo št. 8) po markiranem kolovozu, ki vodi proti Kokrskemu sedlu. Cvetelo je kresničevje, dišalo je po bezgovem cvetju in sladkala sva se z gozdnimi jagodami. Hodila sva med velikimi skalami. Ugibala sva, kateri so kar slikoviti vrhovi na levi in ali je med njimi tudi moj priljubljeni Čmaževski turn. Markiranost je sčasoma »popustila« in na Jakovem ovinku sva dosegla neoznačeno gozdno cesto. Sicer nevznemirljivo hojo je »popestril« najprej pogled na gostilniško marelo, nato pa še na hladilnik v več delih v bregu pod cesto (kjer se osel valja, tam dlako pusti – pa o osličkih iz Kamniške Bistrice ne mislim nič slabega!). Pri veliki preži sva stopila iz gozda in na nasprotni strani cvetočega travnika zagledala krmilnico za divjad (ta kombinacija me vedno navda z nelagodjem). V visoka travi se je zibalo tudi nekaj kranjskih lilij. Začelo je deževati. Nekoliko više so parkirali prvi avtomobili, na večjem parkirišču in še enem manjšem nad njim pa jih je bilo še več. Kmalu zatem se cesta konča in se nadaljuje s potjo, ki se združi z markirano iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo.

Vrnila sva se po isti poti, le od Jakovega ovinka sva nadaljevala kar po gozdni cesti, ker je čedalje bolj lilo (tudi misel na iskanje Sivnice, največje ledeniške klade v Kamniških Alpah, sva zaradi tega opustila). V Kamniško Bistrico sva se tako vrnila pod hišo št. 8 in do avta pričofotala mokra do spodnjic (drugič v najini planinski karieri). Ampak »pohod« je popolnoma uspel: ugotovila sva, da se bova lahko pripeljala na Jermanco (katero območje natanko se tako imenuje, še vedno ne veva), saj je cesta razen enega razdrtega ovinka kar dobra.

Pokljuške zanke in uganke

Ko sva bila v Pokljuški soteski, sva videla, da se skozi Pokljuško luknjo pride na Klek. Prejšnjo nedeljo sva se namenila na planino Klek (1556 m) in sklenila izkoristiti to »odkritje«. Spet sva parkirala v Krnici. Iz Pokljuške luknje sva prilezla na plano po stopničkah. Sledila sva markacijam v obliki črke P, dokler naju niso nenadoma ustavili ograja ter napisa Stop in Pozor hud pes. Na ograji sta puščici v levo in desno. Sledila sva slednji, pa sta naju znova ustavila zapora in še en Hud pes. Lastnik zemljišča očitno ni naklonjen pohodnikom, do česar ima vso pravico, a potem puščica ne bi smela kazati skozi Pokljuško luknjo na Klek. Ko sva se rešila vseh ovir, sva se kar za nosom povzpela na kolovoz; desno spodaj so se na planini z dvema hiškama pasle krave, midva pa sva zavila levo navzgor proti Figovcu, kjer so naju pričakale številne kukavice. Cveteli so tudi alpski nagnoji, ena naših najlepših dreves. Nad domačijo je razcep; sledila sva kažipotu Meja dolina – Klek desno. Še zadnji Hud pes naju je odgnal čez travnik proti gozdu. Kolovoz po Jelerjevi dolini sva že poznala; po njem sva se vračala iz Pokljuške soteske.

Orlice in pogačice so se kar izmenjavale. Slednjih je bilo posebno veliko okrog lesenjače na Spodnjih Pokljuških rovtih, ki ji je »odpadla« streha. Onkraj zvoženega blatnega križišča sva kolovoz zamenjala za gozdno cesto. Kljub številnim odcepom in razcepom sprva nisva imela težav, saj je pot odlično označena. Toda ko sva prišla na veliko poseko, se je zataknilo. Ker sicer razločni travnati kolovoz čeznjo kar predolgo ni bil označen, česar dotlej nisva bila vajena, sva se vrnila na začetek in odkrila skrito markacijo s puščico, ki naju je vabila levo v gosto smrečje, kjer ni bilo ne duha ne sluha o poti. Toda puščica je nedvoumna, zato sva se prebila med smrečicami, ponekod prav »božično« ozaljšanimi s planinskim srobotom. Potem ko sva z vej posmukala vso mokroto, da bi naju bilo skoraj treba ožeti, sva res ujela potko. Zdaj sva bila orientacijskih težav že nekoliko vajena. Na »neoznačenem« (puščica se skriva v zelenju) razcepu sva izbrala desni krak, ki naju je pripeljal do lepe gozdne ceste, kjer sva zavila levo in tudi pot nazaj je tam označena s kažipotom. Povsod pa ni tako in nekajkrat sva si za vrnitev pripravila svoje oznake, ker planinskih ni ali so slabo vidne. Dobrih deset minut nad zadnjo omenjeno cesto sva stopila iz gozda in potem ko sva si iz vej postavila puščico za nazaj, sva kar nadaljevala po široki travnati vrzeli med smrečjem, ker nisva opazila ne markacije na kamnu, ki tiči v travi, ne dobro skrite puščice v desno, potka v tisto smer pa je tudi komaj opazna. Ko sva jo vendarle odkrila, naju je pripeljala na kolovoz, ta pa k tovornjaku čebelnjaku na jasi. Od njega sva se povzpela po travnatem presledku med smrekami in na prvem razcepu zavila desno, na naslednjem pa levo (oboje neoznačeno); markacije so v glavnem po tleh, zato se nepoznavalec pozimi tod najbrž laže izgubi kot ne.

Kmalu za grobom padlega partizana se je desno spodaj odprla Meja dolina; ta planina ni več živa. Nadaljevanje je nekoliko zagonetno, ker poti ni videti; držati se je treba levo. Še enkrat sva za kratek čas izgubila markacije in še dvakrat prečkala gozdno cesto (na Pokljuki jih je za pravi labirint!), potem pa sva prišla do kala in izza roba nad njim se je pokazala prva streha planine Klek. Na njenem zgornjem delu sta dva manjša rudarsko-pastirska stanova; enega je TNP preuredil v informacijsko točko. Slike in besedila predstavljajo tamkajšnje rastlinstvo, pridobivanje železa, arheološke najdbe, ohranjanje biotske in krajinske pestrosti planine in Pokljuke, varstvo in obnavljanje stavbne kulture. Imela sva srečo, da naju je edina ploha doletela prav tam. Vedrila sva pri paru z Jesenic na verandi največje stavbe. Povedala sta nama marsikaj zanimivega o planini in sodelovanju s TNP in z arheologi, posebej z Janezom Bizjakom, nekdanjim direktorjem TNP in sedanjim raziskovalcem rudarjenja v naših gorah (na planini Klek je bil površinski kop železove rude). Poleg tega so tu še zbiralnik za deževnico (enak kot na Meji planini), kamniti ostanki dveh stavb in križ – spomenik štirinajstletnima pastirčkoma, ki so ju zaradi domačih izdajalcev pokončali Nemci. Na spodnjem delu planine so še trije stanovi. Planina je zelo prostrana in še živa. Z nje je imeniten pogled na Debelo peč.

Vrnila sva se po isti poti, le tistemu komaj prehodnemu smrečju sva se ognila, tako da sva pred njim zavila levo in po gozdu tik nad poseko kar hitro prišla na neoznačeni travnati kolovoz, po njem pa navzdol mimo skrite markacije s puščico, ki naju je zjutraj "pregovorila", da sva zagazila v mokro goščavo (v mokrem je tudi gor grede bolje ravnati tako: po travnatem kolovozu do gozda, v njem pa takoj levo in nekaj deset metrov do markirane poti). Pa še pri Figovcu sva se ognila ograjenemu območju in se vrnila v Krnico po kolovozu. Gor dobre tri ure, dol slabo poltretjo. Zelo prijetno.

Večerni obisk pri sveti Ani

Prejšnji teden niti za kratko popoldansko ni bilo časa, pa ne zaradi Janijeve službe kot navadno, ampak zaradi preobilice obveznosti in dveh družinskih praznovanj: osemdesetletnice mlajše mame in prve svečke, ki jo je upihnila naša Ajda. Toda midva se ne dava. Saj že dolgo nisva šla na nočni pohod, pa sva se v četrtek ob osmih zvečer odpravila k sveti Ani v Tunjicah. Čeprav je samo 476 m nad morjem in je iz Komende do tja le kakih 130 m višinske razlike (s Križa, od koder sva šla tokrat, pa še kakih 10 m manj), je za najino hribolazenje pomembna: prvi "planinski" cilj pred več kot devetimi leti. Danes bi mu komaj lahko rekla pohodniški ...

Zaradi pozne ure sva se zapeljala k lovskemu domu na Križu, od tam pa po že opisani markirani poti. Žvrgoleli so ptički, tudi kukavica se je oglašala, ko sva v Tunjicah stopila iz gozda, pa so zapeli še črički in zadišalo je po senu. Izza hribčka sta pokukala zvonika in namesto levo okrog njega kakor navadno sva se podala kar čezenj. Kljub električnemu pastirju. Sicer po potki, da nisva tacala po travi, ampak koj se je pokazalo, kdo je tam glavni: vse krave so se v strnjeni gruči napotile naravnost proti nama. Jani jih je ogovarjal in slikal, jaz sem se jih pa kar zbala. Mogoče so bile res samo radovedne ... Cerkev so krasili mlaji v čast prvoobhajancem. Kamniške in druge gore so deloma zakrivali oblaki, pogled v dolino pa je začel zastirati mrak.

Od cerkve sva se spustila po stopnicah mimo kapelice v vas in po asfaltni cesti levo, čez 20 minut pa zavila levo na makadam. Stemnilo se je in nataknila sva si lučki. Od vsepovsod se je slišalo regljanje žab. Eno, ki je priskakljala na cesto, je osvetlila čelka. Skozi Mlako in Gmajnico sva se vrnila na Goro in k lovskemu domu. Ko sva odšla od doma, je še sijalo sonce, ob pol enajstih pa so naju k avtu že pospremile zvezde. Bilo je toplo kot na poletni večer.