Dve košuti in en plešec nad dolgima njivama

Na poti iz Kort na Pristovški Storžič sva opazovala Tolsto Košuto (Breite/Dicke Koschuta) kot imeniten, a nama najbrž nedosegljiv cilj. Potem sva prebrala, da ni tak bav-bav, in v nedeljo sva se opogumila. Skozi Tržič sva se zapeljala do Jelendola, od tam pa je še kakih 10 km makadama (od Medvodja, to je približno od sredine, precej slabega) do parkirišča Pod Krnico. Z njega sva se povzpela najprej na Spodnjo Dolgo njivo, o kateri je Stanko Klinar v svojih Karavankah napisal, da je idilična in samotna, zdaj pa berem poročila o hrupni glasbi in razgrajanju pri lovski koči in planšariji. Pod planino sva bila res deležna temeljitega preskušanja basovcev, a preden sva dognala, od kod, so utihnili.

Na Zgornji Dolgi njivi so markacije odšle proti Košutnikovemu Turnu, midva pa sva nekoliko naprej zavila levo pri novem kažipotu Tolsta Košuta. Čeprav pot ni označena, nisva imela orientacijskih težav. Povzpela sva se skozi ruševje do ograje na koncu pašnika in jo prestopila. O poti pravzaprav ni povedati kaj posebnega, razen da je zelo strma in razgledna. V mokrem je ne priporočam, kajti travnata strmina utegne postati drsalnica, nekoliko siten pa je tudi vršni del, ker se drobir "spodmika" pod podplati. Kar prehitro sva bila na vrhu (2057 m), zato sva se napotila še proti drugemu, zahodnemu (2026 m), pa ne daleč. Nisva bila razpoložena za razbiti greben, na katerem je močno pihal prav strupen veter, zato sva se odločila podaljšati planinarjenje drugače. Vračanje na vzhodni vrh nama je "popestrilo" srečanje z gadom. Res sva brala, da je na Tolsti Košuti veliko kač. Tik pod vrhom sva šele nazaj grede opazila lepe rožice prijaznega imena: navadne zdravilke.

Za dodatek sva si izbrala Malo Košuto. Pišejo, da je nepomemben vrh, ampak nama je bila simpatična. Pot prav tako ni označena. Mimo mejnega kamna XXIV/29 sva se spustila na Orlovsko sedlo (Adlersattel; na sedlu piše Orlovo in višina 1672 m, v vodnikih 1680 m, na najinih zemljevidih pa ga ni) in naprej na Zgornjo Dolgo njivo, od tam pa levo ob ograji in čeznjo. Večkrat je bilo treba gor in dol, preden sva stala na vrhu. Nekaj zmede je povzročil tržiški zemljevid mladega para, s katerim sva družno navigirala skozi ruševje: njun zemljevid je trdil, da je na vrhu Male Košute mejni kamen 28, vendar sva tega videla pri Orlovskem sedlu, tukajšnji pa ima številko 26. Dol smo se spustili po drugi strani in iz pretepanja z ruševjem izšli kot zmagovalci. Mladina je odšla domov, jaz pa sem na Janijevo vprašanje, ali bi se povzpela še na Plešivec, navdušeno pokimala (da je tam baje še več kač, sem od jutra že pozabila).

Spuščala sva se po kolovozu čez Zgornjo Dolgo njivo. Natanko nasproti kažipota Tolsta Košuta je v bregu na levi tabla, ki označuje državno mejo, in že pri njej se lahko "oprimemo" mejnih kamnov onstran ograje (tamkajšnji je 19), ki nas pripeljejo do kažipota Plešivec ob mejniku 13, potem pa gre večinoma kar naravnost navzgor, zato je pot precej strma. Nekajkrat sva se ustavila in občudovala predvsem "svoji" Tolsto in Malo Košuto, ki sva ju imela kot na dlani. Od kamna 1 je lep razgled, do najvišje točke pa se je treba prebiti še skozi nekaj ruševja.

Med vračanjem na Spodnjo Dolgo njivo sva pobrala športno bluzo, katere lastnik je že počival pri planšariji. Tako sva mimogrede opravila še dobro delo. Parkirišče Pod Krnico je bilo zjutraj nabito polno pločevine, zdaj pa je imel najin avto še komaj kaj družbe. Nad makadamom ni bil posebno navdušen, saj se je prašilo kot za stavo, a ob "spodobnih" cestah zlepa ne rastejo takele prikupne jerebike (tega avto seveda ne razume). Vse skupaj ni trajalo več kot sedem ur.

Kratko, a sladko: Gojška planina z Bukovcem

Za kratko popoldansko prejšnjo sredo sva izbrala vzhodni del Velike planine. Skozi Kamnik sva se odpeljala proti Črnivcu in že pod njim zavila levo proti prelazu Volovljek. Parkirala sva nasproti Okrepčevalnice na Kranjskem Raku. Zdelo se nama je, da "najin" kažipot kaže čez travnik za okrepčevalnico, a so naju poslali kar po makadamski cesti. Najbrž ne marajo, da hodimo po njihovem. Do označenega odcepa strme ozke stezice levo proti Gojški in Mali planini je komaj kako minutko. Markacij ni, a kmalu sva dosegla označeno pot, ki priteče z leve, od okrepčevalnice. Sčasoma se je strmina unesla, gozd se je razredčil in stopila sva na gozdno cesto na Rakovih ravneh.

Na razcepu je cela zbirka kažipotov (tisto popoldne sva jih videla nič koliko, vse enake, nove, lične, postavljene z evropskim denarjem); za Veliko planino sta dva, levo in desno. Napotila sva se po levem kraku. Ob cesti je cvetela množica kukavic. Mimo dveh domnevno opuščenih peskokopov na desni in vmes hiše na levi sva se sprehodila do križišča Jelšev konfin (od Rakovih ravni do tu nisva opazila markacij) s kažipoti, ki kažejo naprej proti Kisovcu, levo proti Krivčevemu (te poti ni na zemljevidu), desno pa proti Veliki planini. Povzpela sva se desno. Čez koreninasto, sicer pa mehko pot so ležala številna podrta debla, ob njej pa so cvetele ciklame. Zavila sva desno čez grapo, ob kateri sva hodila dotlej. Strmina kar ni popustila.

Kmalu za leso in veliko skalo z markacijo sva stopila na Gojško planino. Kako je lepa! In zelo živa. Poklepetala sva z enim izmed pastirjev. Povedal nama je, da se imenuje po Gozdu (Gojzdu); prebivalcem te vasi jo je menda podarila Marija Terezija. Možak je potožil, da so vsi pastirji stari čez 70 let (svoja dobro skriva!) in da mladih ni. Gor se je prepovedano pripeljati z avtomobilom; pregrešijo se le na začetku pašne sezone in ob vrnitvi, a k sreči zaradi tega še niso imeli težav. Pasejo kakih 250 krav. Stanovi so taki, kakršne ohranjajo na Veliki planini. Ko sva zlezla na levi rob, se je pokazala Mala planina. Nato sva se povzpela še po "glavni cesti" na nasprotni rob, na 1552 m visoki Bukovec, enega najvišjih vrhov Velike planine. Ob poti so cveteli silno lepi kimasti bodaki, čez čas pa se jim bodo očitno pridružili še drugi osati, med njimi tudi volnatoglavi. Pogled na Veliki Rogatec (in Lepenatko) je od tam resnično lep (samo še s Kala tako). Z vrha sva zagledala še Veliko planino. Zgoraj je klopca, s katere so na ogled vsi sosedi Ojstrice, le njena glava je tičala v oblaku kot zadnjič. Videla sva štiri planine hkrati, poleg Velike, Male in Gojške še Dovjo raven.

Vrnila sva se h kažipotom sredi Gojške planine, od tam pa sledila tistemu za Marjanine njive in kasneje Luče. Neoznačen traktorski kolovoz se zravna pri zbiralniku za vodo, kjer sva opazila smerno tablico Kranjski Rak, ki kaže desno na markirano pot, vendar sva se še naprej spuščala po strmem kolovozu in pristala na cesti nad Marjaninimi njivami, manjšo "podružnico" Gojške planine. Koliko dobrih misli cveti tam! Že od prej pa so naju na vsakem koraku spremljale šentjanževke. Niže na planini sva opazila markacijo in kažipot Podvolovljek, midva pa sva se držala ceste; pripeljala naju je h kamnolomu na Rakovih ravneh in od tam po že znani poti k avtu.

Pričakovala sva le prijeten sprehod, a Gojška planina in razgledi z Bukovca so naju prav očarali pa tudi natelovadila sva se kar dobro. Uro in četrt do vrha Bukovca, 50 minut nazaj.

Ojstrica, "glavni dobitek Savinjskih Alp"

Poleti, ko je dolg dan, si privoščiva tudi kak zahtevnejši cilj. Prejšnjo nedeljo sva bila na Ojstrici (2350 m). Pred takim podvigom poiščeva čim več podatkov in mnenj o zahtevnosti. Velikokrat sva potem presenečena, koliko lažje ali težje je dejansko stanje (seveda po najinih merilih, ki upoštevajo najine izkušnje, znanje in končno tudi pogum). Za dostop s Korošice večina pravi, da je z juga lahek/nezahteven, po vzhodnem grebenu (Kocbekovi poti) pa zahteven (le nekje sva prebrala, da je zelo zahteven). Neko planinsko društvo je v spletnem vabilu zapisalo: "Pot na Ojstrico je zahtevna in dobro zavarovana ter primerna za planince z nekaj izkušnjami." Štirje gorniki pa so poročali: "Pot je čudovita, brez odvečnih varoval (med 7 - 10 klini na celi poti), brez jeklenic, izkorišča naravne prehode." Eden izmed vodnikov najbrž popisuje starejše stanje, ko pravi: "Le na enem mestu nam pomaga kratka jeklenica, sicer pa ni pretirano težko." Nekdo je po zimski turi celo zapisal: "Od koče sva odšla naravnost navzgor po lepo uhojeni poti. /.../ Samo noge je bilo treba premikati in cilj je bil vse bliže in bliže." Juhej!


Pa sva vzela pot pod noge. Najprej pod kolesa: odpeljala sva se na Ravno polje pod planino Podvežak (na koncu je skoraj 10 km slabega makadama). "Vztrajnejši", ki parkirajo še više, utegnejo biti nagrajeni: zaprašene šipe jim poližejo krave (preverjeno!). Pot se začne pri lopici z napisom Korošica.

Na planini Podvežak sva se povzpela levo od stanu. V grapici nad njo cvetijo rožnati gadnjaki. Kmalu sva lahko občudovala koničasti Veliki vrh. Po kratkem spustu sva tik pred pristankom v dolinici opazila nemarkiran odcep v levo na Desko. Na drugi strani dolinice sva odvijugala navzgor med ruševjem, tako da sva bila deležna še kar nekaj sence. Kažipoti in markacije so lepo skrbeli za naju. Kmalu po tistem, ko sva preplezala ograjo v kamniti grapici, sta naju napis Voda in puščica na skali usmerila levo k Inkretovemu studencu. Betonsko korito je bilo prazno. Od tam sva se spustila mimo precejšnje jame v skalah na levi in se nato nekaj časa "sprehajala" po ravnem skozi ozko dolino. Spominska tabla in spomenik dvema mladima človekoma opozarjata na nevarnost plazov. Ob pogledu na belo potko, ki se je vila po zeleni travi in so jo obrobljali šopki vijoličnih socvetij alpskih pečnikov, se mi je kar smejalo.

Kmalu po tistem, ko sva pustila za seboj odcep na Moličko planino, sva prvič "zagledala" konico Ojstrice (v oblaku). Pot naju je vodila desno od naravnega okna in tudi škrapelj in drugih značilnosti kraškega sveta je tam kar precej. S spremenljivo srečo sva v presledkih med oblaki lovila poglede na cilj. Z desne sta pritekli poti z Moličke planine in iz Robanovega kota. Kmalu zatem sva se ustavila na Sedelcu (1900 m), od koder sva imela planino Korošica in njeno "nogometno igrišče" kot na dlani, nad njo pa se je dvigal mogočni Lučki Dedec ‒ pogled, ki sva ga nekoč že občudovala. S Sedelca sva se napotila, kamor naju je usmerjalo, kar je ostalo od kažipota PD Celje - Matica. Najprej sva se nekoliko spustila v desno, nato pa sva se začela vzpenjati in čez četrt ure zavila levo (črto na skali sva najprej prezrla), v "pravo" smer, levo na greben proti Mali Ojstrici (z desne priteče še ena pot z Moličke planine). Pod nama se je sončil Robanov kot. Za kratek čas naju je "zmotil" majcen posnetek Aljaževega stolpa na Mali Ojstrici (2017 m, napis savinjskih skalašev trdi 2019 m; vpisne knjige ni), da sva zlezla tistih nekaj metrov v desno. Potka je strma in krušljiva, zato je treba paziti na vsak korak, posebno dol grede (Korošica je zelo daleč spodaj!). Ni za vrtoglave in nadaljevanje poti tudi ne. Vrnila sva se na greben. Pot vodi po njegovi levi strani, sprva še po travi in med redkim ruševjem, potem pa je čedalje bolj kamnita in skalnata. Treba je ne le paziti, ampak sva se morala midva, "normalna" planinca (Stanko Klinar pravi: Ojstríca je glavni dobitek Savinjskih Alp. Tako za "normalne" planince kot za plezalce.) tu in tam tudi prijeti za skalo. Eno uro za Malo Ojstrico se je pojavil prvi klin (upoštevajte, da sva od Male do vrha porabila uro in 40 minut), čez čas pa še nekaj klinov (zaradi njih plezanje "nič ne šteje", čeprav se nama je na Ojstrici zdelo težje kot na Zelenjaku, predvsem pa ga je precej več). Po sitnem spustu s predvrha v škrbino (tudi nekaj klinov) sva se mimo velikega naravnega okna končno povzpela do vrha.

Okrog žiga in dveh vpisnih skrinjic (obeh v slabem stanju in praznih ‒ pa na takem vrhu!) se nas je zbralo nekaj "normalnih" planincev, ena gornica, ki si je nadela čelado in se spustila po Kopinškovi poti, in nekaj plašnih kavk. Razgledi so bili razkošni, čeprav so jih nekoliko motili oblaki. Ob pogledu na Krofičko sva se kot vsakič čudila, kako neki sva prišla gor. "Odkrila" sem traunfellnerjevo zlatico.* Misel, da se ne bo treba vračati po vzhodnem grebenu, je bila kar prijetna.

Spuščanje po južnem pobočju ni bilo tako težavno, kot bi bilo po vzhodnem grebenu, a kar naporno. K sreči sem tu in tam pomudila pri kaki "novi" roži* (alpski krešici, skorjastem kamnokreču ...), velikih zaplatah dlakavega sleča, čudovitih kamniških murkah ... Po kake tričetrt ure sva šla mimo odcepa poti na Planjavo (napis na skali Škarje). Nekoliko niže sva morala za precejšnjim snežiščem še malo poplezati in še en odcep na Škarje sva opazila, preden sva pristala pri Kocbekovem domu na Korošici. Med številnimi kažipoti sva se odločila za tistega z napisoma Kamniška Bistrica in Velika planina. Med vzponom na Prag (1910 m) sva občudovala pravcate čipke trnatih osatov (ne prvih ta dan, a posebno lepih). Pri polomljenem kažipotu desno Lučki Dedec sva spet ugibala, ali bi bila kos kraškemu in ruševnatemu brezpotju s Praga do vrha. Na naslednjem razcepu sva zavila levo (Podvolovljek), na še enem pa sva sledila napisu Luče. Na drobirju nama je precej zdrsovalo. Končno se je pojavil napis na skali Vodotočnik, kajti k njemu sva se namenila. Razveseljeval naju je pogled na drzni postavi Konja in Rzenika. Po številnih vzponih in spustih se je svet nekoliko zravnal in nenadoma sva pod seboj zagledala idilično jezerce Vodotočnik srčaste oblike z "otočkom" (skalo) na sredi, ob njem pa pastirsko hiško. Ko sva si nekoliko odpočila noge in napasla oči, sva nadaljevala levo nad jezercem. Poslej pot ni bila markirana, a je večinoma ni bilo težko najti. Po dobrih 20 minutah vzpona naju je na sedlu med Tolstim vrhom in Desko pričakal možic in po drugi strani sva se spustila k odcepu na Desko, ki sva ga v dolinici opazila zjutraj. Med spuščanjem sva si ogledovala velike škrapljaste stene na levi, votline na desni pa sva pustila za drugič (ko pojdeva na Desko).

Ko sva spet stopila na markirano pot, sva bila že utrujena, ampak kar ponosna nase. Mimo je prišel mlad par, ki sva ga srečala nad Kocbekovim domom, ko sta se šele dobro začela vzpenjati na Ojstrico, zdaj pa sta se že vračala in po kratkem klepetu sta naju brž pustila daleč za seboj. Za take bolj veljajo "uradne" ocene zahtevnosti, jaz pa imam svoje, odvisne od tega, kako se počutim: sproščeno, nelagodno, zaskrbljeno ali prestrašeno. Na Špiku me je bilo strah, na Ojstrici pa sta se na najtežjih delih izmenjavala nelagodje in zaskrbljenost.
Že znana markirana pot naju je spet pripeljala na planino Podvežak, kjer naju je sprejelo milozvočno cingljanje kravjih zvoncev. Na parkirišče sva se vrnila po cesti. Trajalo je približno toliko, kot je "predpisano" (gor štiri, dol pa slabe štiri ure čiste hoje); v skalah in grušču sva bila precej počasnejša, spodaj pa nekoliko hitrejša.

* Če ne ugotovim, kako je kateri ime, mi vedno pomaga Alenka Mihorič. Hvala!

Z dvignjenim palcem na Palcu in Zelenjaku

Čeprav je bil dan državnosti, nama je praznik zaznamovala predvsem tako imenovana civilna družba: parkirala sva na Ljubelju pod cerkveno Oazo miru (nekdanjim Kompasovim hotelom Garni), planinci smo itak pomemben del civilne družbe, o skavtu Boštjanu pa pozneje.

Povzpela sva se po markirani cestici, ki sva jo že spoznala, ko sva šla na Vrtačo, onkraj lese pa stopila na plano, se napotila desno čez regulirano suho strugo in se po vzporedni servisni poti spustila do žičniškega stebra s številko 3 (lahko bi bila začela tudi pri spodnji postaji sedežnice; v poletni sezoni vozi ob sobotah, nedeljah in praznikih od 7.00 do 10.30; cena do Zelenice I 3 EUR, do Zelenice II 2 EUR, skupaj 5 EUR, povratna 8 EUR). Takoj za suho strugo sva zavila levo v gozd, kjer sva našla ozko, a dovolj razločno staro graničarsko pot. Vodniki je ne omenjajo; podatek o njej sva našla na spletu. V primerjavi z označeno planinsko jo odlikuje troje: je večinoma senčna in mehka, predvsem pa ni prometna. Vsaj ena dobra ostalina nekdanje meje.

Kmalu sva prečkala široko razdrapano hudourniško strugo, pozneje pa še več majhnih. Z leve priteče gor še nekaj stez(ic) z markirane »glavne ceste«, ki teče vzporedno z graničarsko potjo. Čez čas sva skozi drevje opazila Kočo na Vrtači pri srednji postaji sedežnice. Povzpela sva se mimo Jančmanovega kota – počivališča z mizico in klopco. Uredilo ga je društvo ljubiteljev praženega krompirja, katerih eden je bil tudi Janez Jerman – Jančman (oče smukača Andreja Jermana), smučar, alpinist in gorski reševalec, na naslonu klopi pa je tablica s pesniškim poklonom Zelenici, ki jo je imel rad. Graničarska pot naju je za kratek čas odložila na cesto, nad katero je slabša kot spodaj, ponekod kar precej slaba, zaraščena, blatna, spodjedena, celo podrta (kdor pozna priključke s ceste, se takim odsekom lahko ogne). V debla vrezani napisi potrjujejo, da so tod hodili mejni vojaki. Tu in tam sva skozi drevje videla levo Begunjščico in bolj zadaj Košuto, globoko spodaj Kočo na Vrtači, pred seboj pa Ljubeljščico. Ob poti cvetijo kukavice, tudi posebno lepe bele (menda niso transilvanske prstaste kukavice, ampak jaz sem ravno tako zadovoljna z »bledolično« podvrsto fuchsove), pa tudi orlice, veliki zali kobulčki, dlakavi sleč in druge rože, ki sva jih to pomlad videla že drugod. Zadnjič sva se veselila ene same brstične lilije, tokrat pa je bilo kranjskih cele šope, zato so bile imenitnejše turške, ker sva opazila le tri. Manj v okras so tej prijetni poti kabli, potegnjeni ob njej in celo po njej, ter nekaj nerabnih drogov.

Od Doma na Zelenici (1536 m) se lepo vidijo Stol, Vrtača in greben Na Možeh. Še četrt ure sva nadaljevala po poti na Vrtačo in tedaj res opazila neoznačen odcep(ek) desno, o katerem sva brala, a nanj ne opozarja več možic. Kar razločna stezica se vzpenja mimo mogočnih balvanov in med ruševjem krnice Suho ruševje. Končno sva zagledala visoko pred seboj Zelenjak (Pautz, 2024 m) in del Palca (Selenitza, 2026 m). Ne, nisem se zmotila: ti mejni gori imenujemo Slovenci in Avstrijci ne le vsak drugače, ampak skoraj natanko nasprotno. Izbrala sva si ju, ker sva hotela preveriti, ali sva kos plezanju I. (na Palcu) in II. stopnje (na Zelenjaku; take ocene sva našla v virih), kakršno naju čaka na enem od izbranih počitniških ciljev. Če ne bo šlo, sva sklenila, bova pač obrnila, na dopustu pa zlezla na kaj lažjega.

Vzdolž pobočja desno nad Suhim ruševjem teče potka po melišču, kjer sva videla nekaj planincev, med ruševjem pa sva se pretikala samo midva. Melišču se ogneva, če se le da. Toda ko se je prikazal možic, ki naju je dozdevno vabil desno, sva se tudi midva preselila na melišče. Nekoliko naporna potka naju je pripeljala na sedelce Žleb (1916 m), kjer leži podrta mejna tabla, mejni kamen pa ima številko XXV/83. Nadaljevala sva desno navzgor in – čeprav nevajena neoznačenih poti – uspešno napredovala. Skok pod vrhom Palca nama ni povzročil večjih težav. Na zarjavelem križu poleg mejne oznake 81 piše – Zelenica! Fotografirala sva se z dvignjenima palcema, pa ne le zaradi imena gore, ampak tudi v spodbudo domovini, ki je praznovala (nekdo ji je napisal tudi voščilo v vpisno knjigo). Imela sva družbo: tričlansko družino, še en par in mladeniča (pozneje sva izvedela, da mu je ime Boštjan), ki je prišel na Palec po grebenu Na Možeh. Vsi smo se potegovali za pozornost planinskih kavk in tako si lačnim kljunom sploh ni bilo treba posebej prizadevati za našo naklonjenost. Drugi so bodisi že bili na Zelenjaku bodisi so se odpravljali tja, zato sva sklenila tudi midva poskusiti še tisto dvojko.

Vrnila sva se na Žleb in se podala na drugo stran, pod Zelenjakom proti Vrtači. Preden sva v ruševju pri mejnem kamnu 85 pustila palice, sva srečala Boštjana, ki se je že vračal z Zelenjaka; tako smo se poslovili že drugič. Tam se je motal tudi par z vrha Palca in možu se je zdelo, da zgoraj vidi možica. Ker nobeden od nas ni poznal poti in midva možica nisva videla, sva nadaljevala desno pod vrhom (zapeljala naju je razmeroma razločna potka), iščoč prehod navzgor. Gospa nama je sledila in je bila kasneje deležna kritike, da bolj verjame drugim kot svojemu možu (no, tudi nama ni verjela, da poti ne poznava in da nisva vajena brezpotij). Nenadoma sva ugotovila, da sva že predaleč (mimo križa na vrhu), zato sva se morala vrniti. Tedaj sva opazila, da naju čaka Boštjan. Ne le gospa, tudi midva sva ga polomila, ko nisva verjela njenemu možu: proti vrhu se je treba povzpeti že kar blizu kamna 83. Boštjan se je povzpel z nama. »Ali ste se vrnili zaradi naju?« sem vprašala. Kar molčal je. »Ali pazite na naju?« sem vztrajala. In je prikimal. Kaj takega! Tretje slovo je spremljal krepak stisk rok. Ko sva se po polžje spuščala po melišču, nama je zelo hitro izginil izpred oči. Spomnila sem se na skavte, o katerih pravijo, da morajo vsak dan opraviti dobro delo. In njegovo pripovedovanje, kaj opazuje in kako se znajde v brezpotju, je tudi spominjalo na skavtske veščine. Ostal nama bo v lepem spominu kot skavt Boštjan.

Nazaj grede se nisva spustila med ruševje, ampak sva vztrajala na melišču. Potem ko sva se pomudila na velikem rastišču planik, sva nadaljevala do največjega balvana, za katerim sva zavila desno. Koreninasta in zaraščena potka se je končala na mestu, kjer sva zjutraj s poti na Vrtačo zavila v Suho ruševje. Gor grede nisva opazila, da temu odcepu takoj sledi razcep: levi krak vodi v krnico, desni, po katerem sva se zdaj vrnila in ki ga gor grede sploh nisva videla, pa na melišče. K avtu sva se vrnila po poti vzpona. Vse skupaj je trajalo dobrih osem ur.

Če je verjeti ocenam težavnosti plezanja tu in na Korziki, tam ne bi smela imeti posebnih težav, pri orientaciji pa utegneva pogrešati skavta Boštjana.

Takle je pa videti Palec z avstrijske strani, iz Podna: kot pest in palec.