Prvič letos nad 2000 m

Ko sva se spomladi odpravila na Okrešelj, sva v Podvolovljeku natanko 1 km za mostom čez Lučnico (dobrih 100 m za bifejem Pri gamsu) pri odcepu levo opazila kažipot za Korošico. Nanjo sva se spomnila, ko sva premišljevala, kakšno »proslavo« letošnjega dneva državnosti naj si omisliva. Za izhodišče sva si izbrala planino Ravne, ker letos sploh še nisva bila nad 2000 m in sva tako kanila zlesti še na enega izmed kakih 70 Velikih vrhov (ta meri 2110 m) v Sloveniji. Približno 10 km ozke in vijugaste ceste (le prvi kilometer je asfaltiran) naju je pripeljalo do opozorila, da na travnikih parkiramo na lastno odgovornost. Večina tako in tako parkira ob cesti, preden se ta dokončno izvije iz gozda, se pa najde, ki postavi avto pod najlepšo smreko na planini in tako pokvari fotografijo.

Kažipoti Veliki vrh – Korošica, Molička peč in Dolga trata so naju usmerili levo od bajt na spodnjem koncu planine. Že na začetku je bilo poskrbljeno za moje navdušenje (in Janijev obup, ker ni šlo nikamor): spominčice, potočne sretene, zlatice, dvocvetne vijolice, planinski srobot, orlice, gozdne krvomočnice, bavarski zali kobulčki, živorodne dresni, navadne nokote, navadne marjetice, materine dušice, raznovrstni skrečniki, poponi, jetičniki, navadni jagodnjak (če naštejem samo rože, ki jih poznam, in sploh ne omenjam bujno cvetočih trav)! Skozi gosto podrast se vzpenja skalnata potka. Spodaj, kjer jo je odnesel plaz, je možakar, ki sva ga srečala na planini in nama je dal nekaj napotkov, narisal rdeče pike, više pa sva sledila redkim obledelim markacijam in se držala »glavne« poti (na zemljevidu ni vrisana kot markirana). Kmalu sva se znašla med ruševjem in pojavile so se nove rože: kamniške murke, alpske velese, ranjaki, svišči (toliko clusijevih sviščev v enem dnevu še nisem videla!), spomladanska resa, navadni slečniki, dišeči volčini, vretenčasti ušivci, grebenuše. Uživala sva v razgledu na Veliki Rogatec, Lepenatko, Vrh Kašne planine, Menino planino, Veliko planino. Na planini Dolge trate sva si malo odpočila, stopila do križa pod Dleskovcem, nato pa nadaljevala levo od koče. Med zelenimi in vijoličnimi zaplatami rušja in brezstebelnih lepnic naju je komaj še markirana potka pripeljala okrog Dleskovca na Sedelce (1840 m). Sledila sva kažipotu Molička peč in kmalu na skali sredi poti opazila že slab napis V. vrh, nad njim pa v desno stezico med ruševjem. Nadaljevala sva, upajoč na nekaj boljšega. Ob poti so cvetele množice »encijanov«, navadnih slečnikov, alpskih mastnic, spomladanske rese, alpskih veles. Ob skalnati potki, ki teče mimo večjih in manjših vrtač, so se pojavili wulfenovi jegliči, rumeno milje, kobulaste vetrnice, julijski lan, dišeči volčin in edina pogačica (pogača!) na vsej poti. Malo pred Pragom se je končno pokazal sicer slab, a vendar kažipot Veliki vrh. Nemarkirane poti (pa še med ruševjem) sva se nekoliko »bala«, a so naju nadvse prijazno vodili številni možici. Vzpon »odlikujejo« zelo ostre skale in precejšnja strmina. Kos poti je bil še pokrit s snegom, ki ga vsi očitno raje obhodijo, gotovo zaradi nevarnosti zdrsa. Mali alpski zvončki so že odcvetali, zlati koreni pa se še niso odprli. V slabe tričetrt ure sva stala na Velikem vrhu.*

Povzpela sva se še na Veliko Zelenico, simpatično pisano zaradi zelenih zaplat ruševja in belih ovc. Ko so se naju navadile, so postale mirne in celo radovedne. Dol grede sva spet sledila možicem, a očitno drugim, saj sva se vrnila na pot nekoliko naprej od kažipota. Onstran Praga sva se po razdrtem svetu spustila mimo lesenega križa s Križanim na Moličko planino. Pred njo je označen odcep levo na Korošico, z desne pa tam priteče pot iz Robanovega kota. Počitek na prijetni planini je prišel kar prav. Razgledi so nama obudili spomine na Krofičko, Strelovec, Robanov kot. S planine je lep (spet drugačen) pogled na Veliki vrh. Ogledala sva si še kapelico sv. Cirila in Metoda na prikupnem »kupčku« nad kočo, nato pa se povzpela nad njo za kažipotom Korošica in mimo odcepa v levo (napis Kapelica Molička peč je komaj še opazen), kjer sva se nameravala vrniti. Priključila sva se poti, ki priteče ob pobočju z leve (ni oznak), in takoj zatem še eni taki (obakrat sva zavila desno), kmalu pa z drugega Sedelca (1900 m) zagledala Kocbekov dom na Korošici (1808 m). Tam je prostora za nekaj nogometnih igrišč (čudovit kraj za višinske priprave naših vrlih nogometašev!). Lučki Dedec, s katerim se spogleduje Kocbek, ima s te strani prav izzivalno podobo. Na robu planine so bili še ostanki snega, travniki pa posuti s spomladanskimi svišči.

Vračala sva se sprva po isti poti, pri napisu Kapelica Molička peč pa sva se spustila desno. Kadar se nisva prebijala med ruševjem, sva previdno stopala po drobirju, zaradi katerega na strmini precej drsi, v njem pa se odlično počutijo kernerjevi maki. Zanimiv je pogled na »preklani« Žvižgovec (domnevno**). Od Moličke planine je šlo spet po znani poti čez Prag do Sedelca (1840 m), od tam pa levo, po bolje označeni poti na planino Ravne (ta pa je vrisana na zemljevidu). Mimo partizanskega spomenika na mestu, kjer je med vojno delovala tiskarna, sva prišla do lese, kjer so nama priporočili neoznačeno desno pot (naravnost se pride na obračališče na koncu gozdne ceste, a kdor parkira pod planino, si z desno potjo prihrani vračanje po cesti). Na Ravne sva prišla z zgornjega konca. Kar hitro sva se spravila domov, saj je bilo tam zaradi celega avtobusa planincev za naju preveč živahno. Po sedmih urah in pol čiste hoje pa se je bilo tudi kar prijetno še malo peljati.

*Veliki vrh je najvišji vrh Dleskovške planote (imenovane tudi Veža). Gora ima dva vrhova; čeprav je Velika Zelenica za 4 m višja, pa so »Aljažev« stolp in kamnito piramido postavili na postavnejšega soseda.

**Tudi z vrhovi okoli Moličke planine je nekaj »težav«. Novi zemljevid Grintovci pripisuje Molički peči 1829 m, Žvižgovcu pa 1865 m; med njima teče pot iz Robanovega kota, kar se ujema s kažipotom na terenu. Na starem zemljevidu Kamniško-Savinjske Alpe (KSA) je kota 1829 m brez imena (enako v vodniku KSA); po njem je Molička peč visoka 2029 m, na zemljevidu Grintovci pa je toliko (2028 m) visoka neimenovana kota med Veliko Zelenico in Poljskimi devicami. Vodnik KSA pripisuje 2028 m Poljskim devicam, ki so po obeh zemljevidih visoke 1879 m. Midva imava že tako težave z ugotavljanjem, katera gora je katera, tu pa sva odnehala in raje uživala v njihovi lepoti.

Mejni kamen LW 60 pod Vrhovčevim gričem

Kakor sem napovedala v opombi na koncu prejšnjega zapisa, sva se 17. julija med potjo na Jazz Cerkno ustavila na prevalu Kladje v naselju Podlanišče (787 m; S 46.110436, V 14.013326), znanem predvsem zaradi kolesarske dirke Maraton Franja, da bi poiskala mejni kamen LW 60. Nad cesto na prevalu stoji spomenik, posvečen borcem in talcem iz Podlanišč, Cerkljanskega vrha in Podpleč, padlim v NOB. Na obelisku so tri plošče; na eni je posvetilo Po težkih temnih dnevih trpljenja za ceno njihovih žrtev narod vstal v novo življenje, na drugih dveh pa imena 24 žrtev. Onstran ceste sva med hišama Podlanišče 1 in 4 opazila predrapalski kamen z meje med Goriško in Kranjsko z napisom Deželna meja / V Cerkno in puščico v tisto smer, pod puščico pa K 6.767 (Štefan Rutar ga je poimenoval Purgarjev, po domačinu, ki je kamen rešil pred Italijani: porabil ga je za obteževanje kisle repe in zelja).

 

Deževalo je, a za pot, ki je bila pred nama, dežnik ni posebna ovira. Pri Podlaniščah 1 sva se povzpela po asfaltni cesti (smer Ermanovec in Slajka, v nasprotno smer Bevkov vrh in Sivka) mimo vmesnega rapalskega mejnika 34/LXIX v gozd. Ob vstopu vanj je kazal levo na gozdno cesto kažipot Škofje, midva pa sva nadaljevala po markirani asfaltni. Ob njej je bil tu in tam prostor za kak avto (če bi ga na Kladju zmanjkalo). Vztrajno se je vzpenjala in naju po 20 minutah pripeljala iz gozda na Laniško ravan (905 m). Na travniku pod cesto so se pasle krave. Na razpotju pod Podlaniščami 16 so bili kažipoti nazaj Bevkov vrh 1h 15min, levo Bolnica Franja 1h 30min, naprej Ermanovec 50min (najina smer). Po kakih 5 minutah sva prišla do kažipota pod orehom (920 m) levo Ermanovec – pešpot 45min. Od njega sva zagledala hišo s tablo na pročelju in šla pogledat, kaj sporoča.

Znašla sva se pri domačiji Na Lanišah (Podlanišče 15), ki se imenuje po nekdanji pridelavi in predelavi lanu ter prodaji tja do Trsta, danes pa je znana po sonaravnem kmetovanju in prirejanju porok v naravi. Na tabli, ki naju je pritegnila, je pisalo: V tej hiši se je rodil 22. septembra 1808 / Mihael Peternel / duhovnik, šolnik, naravoslovec in prvi ravnatelj ljubljanske realke / Postavili: domačini in Občina Cerkno 22. septembra 2003 (po velikem slovenskem biografskem leksikonu Osebnosti, MK 2008, in Enciklopediji Slovenije se je rodil 22. novembra). Na Wikipediji piše, da se je rodil na Podjelovem Brdu (domačija je tedaj spadala v Podjelovo Brdo, zdaj pa v Podlanišče), na nagrobniku na ljubljanskem Navju pa v Novi Oselici (tako tudi Osebnosti in ES). Umrl je 6. avgusta 1884. Bil je imeniten um: ni bil le duhovnik in profesor naravoslovnih ved (učil je fiziko in matematiko ter se ukvarjal še s kemijo, z astronomijo in zemljepisom), ampak je tudi izdeloval učila, risal gradbene načrte, svetoval mlinarjem in barvarjem, sodeloval pri izdaji Vegovih logaritemskih tablic ter uvajal slovensko strokovno izrazje (njegov spis Imena, znamnja in lastnosti kemiških pervin, 1862, je začetek slovenskega kemijskega izrazoslovja). Ko sva stopila na dvorišče, sva mlademu gospodarju nekoliko v zadregi pojasnila svojo radovednost, a naju je prijazno povabil: »Kar pošpegajta!«

 

Nadaljevala sva po cesti nad domačijo. Za čednim vrtom sva zavila desno na markiran kolovoz čez travnik navzgor proti gozdu. Z njegovega roba sva od klopc z lepo urejeno okolico videla spodaj domačijo, v ozadju pa Kojco, Porezen in njune sosede. Nekaterim markacijam je bila dodana 1, znak SPP. Na razcepu sva sledila markaciji levo. Na večinoma široko, udobno pot je tu in tam sililo malinovje, med katerim je bilo nekaj grmov divjega ali rdečega bezga z živordečimi jagodami. Čez 10 minut sva zagledala dolgo pobočno vojašnico, pred njo pa kažipot in vpisno skrinjico Pohodne poti Občine Gorenja vas - Poljane (KT 9). V opisu pohodne poti sem prebrala, da je to italijanska karavla, ki so jo v letih 1937 in 1938 zgradili furlanski mojstri. Vstopila sva; dolg hodnik je povezoval opustošene prazne prostore. Za vojašnico so se pojavile še zeleno-modre in belo-rumene markacije. Kratkemu strmemu vzponu je sledila uravnava s križiščem in rumenimi kažipoti nazaj Kaverna 50 m, naprej Vrhovc, levo Šance 150 m, desno Podlanišče. Pri Vrhovcu in Podlaniščah sta bili sliki pohodnika in mejnega kamna, ob katerem s hrbtom drug proti drugemu stojita na levi italijanski vojak, na desni jugoslovanski.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najprej sva se odpravila proti Vrhovcu. Od kažipotov sva se spustila do tja, kjer je z leve od spodaj pritekel podoben kolovoz, nato sva hodila po ravnem. Še en spust in po kakih 5 minutah sva prikorakala iz gozda k Vrhovcu (Podlanišče 20). Zaradi dežja in oprezanja za kamni pa tudi ker ni bilo kaj prida rož, se z rastlinami nisem ukvarjala, le pred Vrhovcem sem se ustavila pri nekaj lepih šopkih pikastih pijavčnic (mi je povedala Alenka).

Že od daleč sva ob makadamski cesti, ki pripelje k domačiji s Kladja in se nadaljuje na Ermanovec, zagledala rapalski glavni mejnik 35. Poleg stoji tabla Poti ob rapalski meji. V Škodičevi Meji na razvodnici piše, da je gospodar po razmejitvi leta 1947 kamen razbil, saj mu je rapalska meja presekala posest na dvoje. Tako je sedanji mejnik le posnetek prvotnega in ne stoji več na Vrhovčevem dvorišču, ampak na drugi strani ceste. Ob njej so tudi kažipoti nazaj Bolnica Franja 2h 30 min, Pohodna pot Občine Gorenja vas – Poljane in Podlanišče, naprej Ermanovec (na njih je nadmorska višina 1002 m, na tabli 954 m). Vzpetina nad domačijo je po zemljevidih Vrhovčev grič (1048 m), domačini pa ji rečejo Šance ali Na šancah.

 

Od Vrhovca sva se vrnila na križišče nad vojašnico in zavila levo navzdol proti Podlaniščam po stezici z belo-rumenimi in zeleno-modrimi markacijami. Sestopila sva na kolovoz (verjetno na tistega, ki sva ga videla gor grede) in ko sva zavila desno po njem proti robu gozda, sva že od daleč videla kamen (slabih 5 minut od križišča). Jani je bil precej pred mano in ko je zaukal, sem vedela, da sva našla »svoj« mejnik. Tik pred kamnom LW 60 sta obe markaciji kazali desno navzdol na drug kolovoz, po katerem sta se poti nadaljevali v levo.

 

Še enkrat sva šla k rumenim kažipotom na križišču in sledila tistemu Šance 150 m. Blatna stezica se je strmo vzpenjala večinoma med visoko praprotjo. V dobrih 5 minutah sva dosegla šance (zastarel izraz za obrambni nasip). V desno sva prišla da jase ali zaraščene poseke, ki jo je pokrivala sama praprot. Od tam je bil lep pogled na dolino in okoliške hribe. Tik pod vrhom sva našla ostanek vojaške opazovalnice, na drugi strani hriba pa še eno vojašnico, podobno prvi.

Še zadnjič sva se vrnila k rumenim kažipotom in se po poti prihoda odpravila nazaj na Kladje. Srečala sva mladeniča z razigranim psom; izkazalo se je, da se je mlademu tujcu (govoril je angleško) pridružil Na Lanišah. Zdaj si je »premislil« in se tako navdušil za naju, da sva se ga komaj otepala. Ko smo prišli nad domačijo, se je kar po strmem bregu pognal proti kozolcu k domačemu fantiču. V dobrih 5 minutah sva bila tudi midva pri domačiji in nato v dobrih 20 minutah pri avtu.

Potem ko lani prvič po mnogih letih nisva šla na cerkljanski jazzovski festival (pohodu z Brankom se kljub temu nisva odpovedala), sva se letos odločila le za en koncertni večer. Ker se Branko trenutno potepa po Kirgiziji, smo skupno hribolazenje prestavili na pozneje.

Lučki Dedec in še dva

Čokati Lučki Dedec (2023 m) se nama z Janijem zdi ena naših bolj fotogeničnih gora, a ga zaradi mnogo bolj slavne sosede Ojstrice le redko kdo obišče. Svoje k temu verjetno precej prispeva tudi dejstvo, da nanj ne vodi nobena markirana pot. Pač pa je toliko več dobro označenih poti na Korošico, ki je izhodišče tako zanj kot za Ojstrico. Jani je predvčerajšnjim "odsoliral" tja in tu je njegov zapis.

Za tiste, ki raje hodijo po bolj samotnih planinskih poteh, je prava izbira za pot na Korošico prek planine Vodole. Visoko pod njo se je mogoče pripeljati z avtom. Žal je cesta iz Podvolovljeka na planine pod Dleskovško planoto tako rekoč iz meseca v mesec slabša. Ko sva pred časom oprezala za oznakami za Vodole, jih nisva opazila, tokrat pa sem ob cesti proti Podvežaku samo nekaj deset metrov za leso zagledal na desni čisto nov kažipot Vodole/Korošica. Tudi parkirati je mogoče tam brez težav. Mimo kažipota vodi v breg traktorski kolovoz, ki pa je tako zaraščen, da mu je prav težko slediti, pa še markiran ni. Na prvem razcepu po približno 50 m je treba izbrati levi krak, na naslednjem še kakih 150 m više pa desnega. V 20 minutah pridemo po njem ravno na konec (lesa) zgornje ceste. Z njega se vzpne steza, ki pa je tako nesrečno zagrajena, da jo lahko najde le tisti, ki jo itak pozna. Drugi lahko nadaljujejo levo po še enem zaraščenem kolovozu. Ko se ta malo više slepo konča, bodo tako ali tako zagledali prej omenjeno stezo. Z njo se pojavijo tudi Knafelčeve markacije, čeprav zelo stare in obledele. Z malo pozornosti pridemo v nadaljnjih 20 minutah na planino Vodole (1570 m). Ta je očitno zapuščena, prav tako skromen stan na njej. Pač pa še vedno deluje pipa za vodo pri koritu; žal ne vem, ali je voda pitna. Planina je pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Spodnjega prečkamo po levem robu, zgornjega pa vsaj zapustimo bolj po desnem. Steza nato vodi v ključih skozi gozd in ruševje na pretežno skalnat kraški svet. Pol ure nad planino se nam tik pred ogrado pod Inkretom z leve pridruži steza s Podvežaka. Skrbi z markacijami poslej ni več. Do Kocbekovega doma na Korošici (1808 m) je še slabo poldrugo uro hoda.

Na Lučkega Dedca se neplezalci lahko vzpnejo na dva načina: čez Durce ali čez Prag. Jaz sem se odločil za krožno turico. Za vzpon čez Durce, to je travnat prehod med Lučkim Dedcem in Vršiči, je treba po levi obiti Kocbekov dom in čim prej zaviti še bolj levo na melišče pod Dedčevo severno steno. Po neoznačeni stezici je treba tako daleč, dokler na levi ne opaziš travnate grape, ki se zgoraj konča v Durcah. Ne vem, kako, ampak meni ni uspelo najti niti steze čez melišče, čeprav sem tam okoli taval več kot pol ure. A našel sem vsaj recept za take izgubljence. Najbolje se je spustiti po dobro uhojeni, čeprav prav tako nemarkirani stezi na Petkove njive, še eno veliko kotanjo med Lučkim Dedcem in Lučko Brano. Z njih ni težko na oko poiskati Durc in po brezpotju primernih prehodov med ruševjem in skalami. Je pa pot zelo strma in v glavne travnata, torej primerna le za popolnoma suhe razmere. Jaz sem skoraj celo uro pošteno grizel kolena. Malo pod vrhom sem naletel na sledove stezice. Ta se v Durcah razcepi. Naš krak je levi, desni vodi na Vršiče. Od razcepa je le še sprehod do vrha. Lučki Dedec ima pravzaprav tri vrhove in vsi so označeni z možici. Za glavnega velja najbolj severni, kjer se gora prepadno prelomi proti Korošici. Ta stena je znana kot prva pri nas s preplezano smerjo stopnje VI+. Leta 1949 je podvig uspel Cirilu Debeljaku in Radu Kočevarju. Največji vtis naredi na človeka prav pogled v globino, čeprav sta tudi Ojstrica in Planjava kot na dlani.

Sestopa čez Prag skorajda ni mogoče opisati. Svet je močno zakrasel in na prvi pogled povsod bolj ali manj enak. Po nasvetu poznavalcev sem se prepustil vodstvu možicev. Moram pa priznati, da bi si želel kakšnega več. A z nekaj malega plezanja se je mogoče prebiti čez vse zapreke in v spodnjem, bolj travnatem delu celo najti stezico. V dobre pol ure smo spet na varni in označeni poti tik pod Pragom (1910), od koder ni daleč nazaj do Kocbekovega doma, da “zašpilimo klobaso”.

Vrnil se je po poti pristopa. Gor štiri ure in pol, dol slabe tri.

In kdo je bil tretji dedec? Poleg Janija je bil tisti dan na gori le še Beljačan, ki se je prejšnji dan odpeljal v Celovec, od tam z vlakom v Ljubljano, z zadnjim avtobusom pa v Kamnik, od koder je odštopal proti Kamniški Bistrici. Prespal je pod milim nebom ob Kamniški Beli in se naslednji dan povzpel na Dedca. Mislila sem, da takih planincev ni več. Ko se je Jani naužil razgledov in malice, se niti ni mogel posloviti, saj je Avstrijec že zadovoljno vlekel dreto na sončnem (pod)vrhu.

Dom Valentina Staniča – prvi dan: iz Vrat čez Prag

Jani si je že dlje želel v triglavsko pogorje po poti čez Prag, ki so jo poznali že v 19. stoletju. Od takrat je posebno znana zgodba o medvedu, ki se je menda spuščal s Triglavskih podov v Vrata in obtičal na Pragu. Dva dni je nemočno rjul, a ko so mojstranski lovci prišli tja, ga ni bilo več, le Prag je bil ves ponesnažen. Sledovi so kazali proti Luknji in tedanji planini Zajavor. Tam so ga izsledili trentski lovci in v spopadu z njimi je 24. aprila 1871 hudo poškodoval Antona Tožbarja - Špika; med drugim mu je odgriznil spodnjo čeljust z jezikom vred. Kljub težavam pri prehranjevanju in govorjenju je Tožbar, prvi vodnik Juliusa Kugyja, živel še 20 let in še vedno opravljal vodniško delo. Prag pa je znan tudi po prvi »turistični« smrtni nesreči v triglavskem pogorju 13. avgusta 1891. Nemški deželni sodnik Franz Holst se je odpravil tja brez vodnika in se ni vrnil. Iskanje ni obrodilo uspeha. Šele ko je septembra tast razpisal nagrado za najditelja, se je vodnik Blaž Kosmač spomnil, da je sredi avgusta slišal klice izpod Stene. Holstovo truplo so našli 4. septembra pod Pragom. V žepu je imel Baedekerjev turistični vodnik s ščipalnikom na strani z opombo »Dolina Vrata – zelo priporočljivo« (mišljeno je bilo iz smeri Mojstrane). Zdi se, da ga je zapeljala markacija pri koči, kjer je ob napisu Vrata puščica kazala navzdol. Zastopniki DÖAV so malo pred tem z rdečo barvo označevali načrtovano pot. Pri Pragu so odnehali, ker se jim je zdelo prenevarno, niso pa izbrisali oznak.

 

Ker je ta pot zanimala tudi Marjano, smo si za konec julija rezervirali prenočišče v Domu Valentina Staniča pod Triglavom. Namero nam je prekrižalo vreme, zato smo rezervacijo prestavili na začetek avgusta. Toda Marjana takrat nepričakovano ni mogla iti, pa sva vprašala Tomaža. Ko je povedal, da je že za drugi dan po naši načrtovani vrnitvi dogovorjen za Rjavino, je bilo jasno, da ne moreva računati na njegovo družbo. No, jasno je bilo nama, Tomaž pa – ni problema, super, z veseljem!

 

Tako smo se 8. avgusta vsak s svojim avtomobilom sestali v Mojstrani. Najprej smo enega odpeljali na Kosmačev preval (S 46.436920, V 13.930920), se z drugim vrnili v Mojstrano in se poslej držali kažipotov za Vrata. Da je cesta zdaj asfaltirana po vsej dolini, je očitno všeč tudi kravam. Veliko parkirišče (S 46.413209, V 13.847285) 200 m pred Aljaževim domom je bilo že precej polno. Prevladovali so Čehi in Poljaki, poleg Slovencev pa so parkirali še Nizozemci, Nemci, Madžari, Italijani, Hrvatje, dva Francoza, en Španec in celo avto z oznako EH smo videli (ugotavljam, da je določena za Zahodno Saharo, a težko verjamem, da se je kdo pripeljal od tam). Parkiranje stane prijaznih 6 evrov na dan, toda ko smo povedali, da bomo ostali tri dni, se je – še bolj prijazno – pobiralka parkirnine le nasmehnila in pokimala.

V dobrih 5 minutah smo prišli do Šlajmerjevega in nato do Aljaževega doma (1015 m). Tomaž je skočil po žig ter zlatorogov kozarec pivovarne Laško in PZS (ne zbira samo žigov!). Mimo Aljaževe kapele sv. Cirila in Metoda, prenovljene depandanse Aljaževega doma, zimske sobe in spomenika padlim partizanom gornikom v obliki orjaškega plezalnega klina, ki sva si jih midva ogledala slaba dva meseca pred tem, smo zakoračili novim dogodivščinam naproti. Na razcepu čez slabih 20 minut nas je napis na skali Prag usmeril levo na spodnjo stezo. Tja je kazala tudi puščica ob napisu Luknja na drevesu. Na naslednjem razcepu smo prav tako zavili levo, ob strugo živahne Triglavske Bistrice. Pod ostenjem onkraj nje smo že videli trato, s katere se bomo kmalu začeli vzpenjati ob prvih klinih.

 

Čez slabih 10 minut sva osupla ugotovila, da na skali desno nad potjo ni več ne plošče v spomin žrtvam gora ne ostanka kovinske knjige. Po vrnitvi domov sva iz obvestila PZS izvedela, da so spomenik sneli, ker ga bodo obnovili. Kmalu za ploščo Andreju Markoviču je na skali ležal posušen planinski ali črni močerad. Kako, ko smo imeli toliko dežja?!

 

Po četrt ure smo zavili levo čez ožji krak Bistrice (1160 m, kažipot Triglav / Pot čez prag z znakom za zelo zahtevno pot) in na drugi strani nadaljevali po stezi tik nad glavno strugo, h kateri se je odcepilo več stezic. Na veliki skali desno nad potjo je bil napis Prag z markacijo in puščico levo, nad njim pa komaj še čitljiv Luknja s puščico desno navzgor. Sledili smo oznakam, dokler ni prišel na vrsto označeni odcep in smo prečkali glavno strugo. Čez slabih 20 minut smo bili že na trati pod prvimi klini s pogledom na Luknjo na desni. Kmalu smo začeli plezati, zato smo zložili palice. Od zgoraj smo lahko videli pravcato mrežo potk ob Bistrici.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klini so se vrstili kake pol ure, zatem smo se spet lahko oprli na palice. Na neki skali smo opazili napis GRS Δ, potem pa nas je – kakšno »naključje« – prehitel mladenič, tujec (dotlej še nismo naleteli na nobenega Slovenca) v slabih supergah, brez palic in z mestnim nahrbtničkom, bolj vrečko, torej tudi pijače ni imel dovolj. Stopali smo pod škrapljastimi ploščami in sploh po zelo skalnatem svetu. Po slabe četrt ure smo prečkali suho hudourniško strugo in nato šli mimo odcepa k vstopu v Slovensko smer.  

 

   

 

 

 

 

Čez okoli 50 minut je bilo zaradi plezanja spet treba pospraviti palice. Nekateri stopi so bili tako visoki, da sem jih komaj zmogla. Po dobrih 20 minutah so sledili stopnice ter lep pogled na Šlajmerjev in Aljažev dom. Do takrat smo hodili po senci, zdaj pa je na naši strani prvič posijalo sonce. Srečali smo zgovornega planinca: ob 4.30 je odšel s Kredarice na Triglav in ko ga je ob 5.30 dosegel, je bilo vreme brezhibno in ljudi ne preveč. Ko se je vračal, pa se je že začelo oblačiti. Poučno poročilo – sicer težko vstanem tako zgodaj, ampak za naslednji dan smo razmišljali tudi o Triglavu. V 10 minutah smo prišli do klopce pod steno, na katero je bila pritrjena kvadratna kovinska plošča IN MEMORIAM HELENE MAURENBRECHER *8. 2. 1982  † 26. 7. 2000 IN CRUCE SALUS (= V križu je odrešitev). Imela je zanimiv priimek: le malo drugačen (Mauerbrecher) bi pomenil podiralec sten. V Malešičevi knjigi Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah (Didakta, Radovljica 2005; tam je priimek Maurenbrecker) piše, da je dekle iz Kölna s starši sestopala čez Prag in ji je v zatilje priletela večja skala, da je bila takoj mrtva.

 

 

 

 

 

Preden smo odšli naprej, smo si nadeli čelade. Še vedno so se vrstile stopnice in po naslednjem »stopnišču« so ležale skale, tudi kar velike. Čez slabih 10 minut smo stopili na ozko skalno poličko, sprva nezavarovano, nato so se pojavili klini in jeklenice, ki so nam pomagali čez kakih 15 m visoko skoraj navpično steno, včasih imenovano Medvedova skala (približno 1700 m; S 46.39131, V 13.84537). To je torej Prag! »Prestopiti« ga brez varoval in nadelave je moralo biti pravi podvig.

 

Po približno 20 minutah smo se ustavili pri kovinski spominski plošči z napisom LJUBAV JE KRENULA U LJEPOTU I POSTALA JE SVJETLOST. DIANA ŠEBEK 1961–1983 P.D. »JANKOVAC« OSIJEK. Po Malešiču (tam Dijana) je trenirala za Ande. Na poti na Triglav 16. aprila ji je v snegu nad Pragom zdrsnilo in s seboj je potegnila še eno planinko. Ta se je ustavila s cepinom, Diana pa je drsela do roba Praga, padla 150 m globoko in si smrtno poškodovala glavo.

 

 

Potem ko smo si privezali duše, smo se spet oprijeli skal in varoval. Prehitevali so nas številni planinci. Vsi so prijazno zatrjevali, da se ni treba umakniti, pa smo se. Verjetno bi bili kmalu obžalovali svojo velikodušnost, saj smo bili (predvsem zaradi naju) res počasni. Po približno uri in 20 minutah smo še zadnjič raztegnili palice, a pot po obsežnem melišču je bila kljub temu še vedno naporna, tudi strma. Slabe četrt ure zatem smo se ustavili pri skoraj zasutih kažipotih ob steni, kjer sta se staknili Tominškova pot (levo do Aljaževega doma 2.30) in pot čez Prag (desno na Triglav 2.30, nazaj k Aljaževemu domu prav tako). Do tja  smo hodili dobrih pet ur – sicer navzgor, pa se nam vendar ni zdelo, da bi bili dvakrat počasnejši od »norme«. Mimo nas so se dvoji planinci odpravili v dolino po Tominškovi, a so se vrnili, češ da jim ni všeč. Med tem »odmorom« sem fotografirala meni tako ljube vretenčaste ušivce. Z rožami se ta dan sicer nisem ukvarjala, ker je bila pot zahtevna, naporna in že brez mojega nenehnega ustavljanja dovolj dolga.

Nadaljevali smo desno ob steni in se čudili vsakovrstnim smetem, ležečim ob poti: zarjavelim konzervam, steklenim črepinjam, embalaži jedi in pijač ... Kot v posmeh napisu GS Matica GORA NI SMETIŠČE na leseni tablici poleg Studenca pod Begunjskim vrhom (tudi Begunjski studenec) čez kake četrt ure. No, ni bil ravno studenec, le voda je mezela po steni, videli pa so se še ostanki razbitega betonskega korita. V bližnjo skalo vklesani TKS je najbrž pomenil Turistovski klub Skala. Eno skalnih razpok so družno krasile zoisove in trebušaste zvončice. Kmalu za skalo z napisom VODA in puščico nazaj smo se spet ustavili, tokrat zaradi kozorogov na paši. Le kaj najdejo za pod zob v tistem skalovju? Tudi oni so nas radovedno opazovali in šele ko smo prišli čisto blizu, so se pognali v dir.

 

 

 

 

Čez slabe četrt ure smo zagledali pod skalnim »nadstreškom« ležečo belo marmorno ploščo: NEVENKA TERČON 1950 – 1968. Že tretja mladenka! Koprčanka, dijakinja šole za zdravstvene delavce v Piranu, je 18. avgusta zvečer opešala in poiskala zavetje pod skalo, njena prijateljica pa je šla po pomoč. Ko je omagala tudi ona, so jo našli planinci in jo odnesli v dolino, kjer si je opomogla. Toda ker je med reševanjem omedlela, ni mogla povedati za Nevenko, ki je tako v viharju umrla zaradi podhladitve. Od kažipotov (2200 m) nad spominsko ploščo je bila lepo vidna nedostopna stran Begunjskega vrha s »cofkom« na temenu, vsenaokrog pa skalne terase, stene, balvani, med njimi čez 10 minut Pečaverjeva pečina s spodbudnim napisom Staničeva koča in puščico v našo smer. Šli smo mimo še enega »pašnika« za kozoroge in zavel je mrzel veter. Kamniti svet je poživljalo brez števila trnatih osatov. Melišč še ni bilo konec, sledilo je še eno večje.

 

 

 

 

 

 

 

Tomaž je že bil v Staničevem domu, a se ni več dobro spomnil zadnjega dela poti, zato smo, že precej utrujeni (posebno midva), že dvakrat mislili, da nas »za ovinkom« čaka odrešilna stavba. Čez 20 minut smo zagledali, kako se z roba daleč pred nami spuščajo planinci – ti so prihajali od Staniča. Napis na kažipotu na 2200 m 20min se nam je zdel čedalje bolj pretiran, morda primeren za gorske tekače (mi smo hodili skoraj tričetrt ure). Ko smo srečali tiste planince, so priznali, da so tudi oni posumili, da so dom nekam odmaknili. Begunjski vrh je bil videti čedalje bolj dostopen. V četrt ure smo dosegli omenjeni rob in z njega končno zagledali Staničev dom. Do tja naj bi bilo po kažipotu pri Aljaževem domu 4 ure in pol hoda, mi pa smo potrebovali 6 ur čiste hoje (s postanki vred več kot 8 ur).

 

Dom Valentina Staniča pod Triglavom (2332 m) stoji na majhni planoti pod Begunjskim vrhom in Visoko Vrbanovo špico, desno pa se dviga Rjavina. Čeprav smo ga komaj čakali, nismo takoj vstopili, ampak smo si najprej ogledali spominske plošče, posvečene možu, ki je domu dal ime. Valentin Stanič (1774–1847) – po poklicu duhovnik, sicer pa prvi slovenski alpinist in eden začetnikov sodobnega alpinizma v Evropi, pesnik in pisatelj, kulturni delavec, ustanovitelj tiskarne in knjigarne, učitelj in vzgojitelj – je bil človek, ki si zasluži občudovanje in spoštovanje. Kar prizadelo nas je, ko smo videli ploščo z odrgnjenim reliefom Triglavskega pogorja in napisom, ki ga ni mogoče več prebrati. Na spletu sem našla fotografijo še čitljivega napisa: OB 200 LETNICI IZMERE VIŠINE TRIGLAVA, KI JO JE LETA 1808 OPRAVIL VALENTIN STANIČ; »podpisali« sta se Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Planinsko društvo Valentin Stanič Kanal, ki bi najbrž morali tudi skrbeti za ta spomenik. Tudi dve drugi spominski tabli sta potrebni obnove, na največji z napisom PZS pa najprej pritegne pogled Staničev markantni profil. Na pročelju so še tabli o 19. etapi SPP iz Vrat pod Triglav in o trajnostni energetski oskrbi planinskih koč, posebej Staničevega doma, ter opis vezne poti po okoliških vrhovih (Rjavini, Cmiru, Begunjskem vrhu, Visoki Vrbanovi špici in Spodnji Vrbanovi špici).

 

Ko smo vstopili, še ni bilo veliko gostov, do večera pa se je dom kar napolnil. Slovenske besede skoraj ni bilo slišati, a smo prijetno poklepetali z oskrbnikom Branetom ter njegovima pomočnicama študentkama Niko in Vesno. Lepo skrbijo za goste z okusno hrano, prijazno postrežbo in primerno čistočo. Imeli smo srečo, da smo prenočevali v svoji sobi in se tako dobro spočili za naslednji dan.