Če ni Reška planina, je pa Žvajga

Sneg (nevarnost plazov) in dež sta naju prvo sredo v tem mesecu prepričala, da je bolje izbrati kak »samo tisočak« bolj na vzhodu. V Preboldu pri cerkvi sv. Pavla sva zavila desno in parkirala pri graščini, ki krasi preboldski občinski grb. Sledila sva markacijam ob cesti (proč od središča kraja) in na ostrem desnem ovinku pod graščino zavila levo za kažipotom Dom pod Reško planino. Po slabi asfaltni cesti sva se spustila med hiše in jo še pred koncem tekstilne tovarne (ne na koncu, kakor piše v vodniku Posavsko hribovje) zapustila.

Sledila sva markacijam po blatni gozdni poti, ki naju je večkrat spet pripeljala na cesto in k domačijam ob njej. Ko sva se tretjič vrnila nanjo, sva se ravno na ovinku, kjer je konec asfalta. Na naslednjem ovinku stoji lopa, obdana z ropotijo. Cisterne ob poti so najbrž zbiralniki za vodo. Namesto blata sva začela gaziti sneg. V slabi uri sva dosegla sedlo med Žvajgo in Tolstim vrhom. Od domačije Počivalnik na levi se lepo vidi Završnikova domačija pod Strtnikom. Čez sedlo teče gozdna cesta, naju pa so oznake usmerile desno ob njej mimo razklane lipe. Pot preči Tolsti vrh vzporedno s pobočjem. Čeznjo leži veliko podrtega drevja; nekatera debla so prežagana, druga pa sva morala prestopiti ali zlesti pod njimi. Ko sva zapustila gozd, je bil sneg že kar globok. Malo pred Završnikom naju je za nekaj časa je zamotil močerad, ki se je kobacal čez mokri sneg, pri kmetiji pa prijazni čuvaj. Na hiši je spominska plošča v zahvalo in spomin, ker so v njej med osamosvojitveno vojno skrivali orožje teritorialcev.

Pod Završnikom sva stopila na asfaltno cesto in se po njej povzpela do naslednje skupine hiš. Desno nad cesto raste drevo s tablico Zaščiteno drevo / Prepovedano lomljenje vej! To je Lipovškova bodika in bodik je v zaselku še več. Pri Lipovšku, najbrž imenovanem po dveh velikih lipah, se nisva takoj znašla, kako naprej. Na vogalu gospodarskega poslopja pri hiši Marija Reka 31a sta markacija in puščica, ki kaže na dvorišče, toda gospodinja naju je poučila, da morava naprej po cesti. Res sva kakih 100 m pod hišo na sadnem drevesu na levi spet našla markacijo. Mimo razlagalne table Krožne učne poti Marija Reka o travniških rastlinah sva prišla do mesta, kjer se markirana pot strmo odcepi k tabli o zdravilnih zeliščih. Ker bi bilo treba gaziti preglobok in čisto moker sneg, sva sklenila nadaljevati po cesti mimo kapelice, pri kateri z leve priteče Savinjska pot z Golave, ki sva jo dotlej in tudi poslej videvala iz različnih smeri in zato v različnih podobah. Vztrajno sva se spuščala med telohi in trobenticami, potem pa sva v bregu nasproti končno zagledala še en del raztresene vasi Marija Reka. Na najnižji točki sva zavila desno na glavnejšo cesto (na križišču ni ne smerokazov ne kažipotov, le oznaka za kolesarsko pot 5). Izpod naselja se spet lepo vidi Golava, od tu zelo koničasta.

 

Pot v vas se je kar vlekla, saj cesta teče daleč naokoli. Mimo Doma pod Reško planino sva se odpravila k cerkvi sv. Marije. Pod njo je zemljevid krožne učne poti; nekatere njene postaje sva dotlej že obiskala. Tesno ob cerkvi stoji župnišče s pravo pravcato izložbo, božji hram pa je bil žal zaklenjen. Na cerkvenem parkirišču je precej prostora; čeprav gotovo ni namenjeno planincem in pohodnikom, utegne priti prav. Nadela sva si gamaše in se zagrizla v breg po ne ravno idealno označeni poti (morda ji je v kopnem laže slediti), a sva se zaradi preobilice mokrega snega obrnila, saj nama je v hudi strmini preveč drselo. Vrnila sva se malicat k planinskemu domu. Do leta 1973 je bila tam osnovna šola. Na stavbi sta plošči v spomin na žrtve druge vojne in na osamosvojitveno vojno, ko so tudi v tej hiši skrivali orožje teritorialcev. Dom se ponaša z več klopcami in mizami, ptičjo hiško in tablico o krmilnicah, razlagalno tablo Planinski kotiček o planinskih oznakah in vozlih ter skrinjico (žal brez vpisne knjige), nič pa mu niso v okras pepelniki, polni vode, v katerih plava na desetine ogorkov.

Reško planino (925 m) sva torej preložila na kdaj drugič in si izbrala nadomestni cilj. Že od planinskega doma se nisva vrnila po cesti, po kateri sva prišla, ampak sva tokrat vendarle sledila markacijam nad njo. Mimo valilnice z razlagalno tablo, kapelice, tabel o pticah in gozdnem robu sva prigazila do prvega S, znamenja Savinjske poti. Kmalu zatem sva lahko prebrala gor grede »izpuščeno« tablo o zdravilnih zeliščih. Pri Lipovšku se nisva več ustavila, pri Završniku pač, saj naju je ogovoril gospodar; potožil je nad sneženo zimo in škodo v gozdu. Ko sva mu povedala, da se nameravava vrniti čez Žvajgo, je omenil lojtro. Morda bo pa še zanimivo.

Od Počivalnika nisva nadaljevala po poti vzpona, ampak sva sledila napisu Žvajga, na razcepu nad domačijo oznaki po desnem kraku navzgor, pri napisu Žig takoj zatem pa markaciji levo (markirano je tudi naprej). Ozka koreninasta potka se vije po grebenu do vrha. Žvajga ni razgledna, saj ji teme pokriva gozd. Premore pa vpisno knjigo in žig. Tako sva vendarle stala na vrhu, čeprav sva se morala zadovoljiti s šeststotakom (626 m). Dobra volja zaradi tega ni prav nič trpela.

Markirana pot se prekucne na drugo stran po sila strmem pobočju. Ko se strmina konča, z desne priteče še druga pot, ki sva jo zapustila pri napisu Žig (tu je tak napis seveda v nasprotno smer). Ko so se gazi in označena pot razšle, sva se držala markacij in res so naju pripeljale do lojtre. Sicer je ni treba uporabiti, ker se pride tudi naokoli, a če si dovolj otročji, se zlahka odpoveš udobju in malo poplezaš (povem iz izkušnje). Pod lestvijo sva prečkala gozdno cesto (najbrž – v snegu se ni dobro videlo), ob kateri sta klopci, za njima pa se nadaljuje markirana pot. Na robu gozda pri dveh toplarjih piše Hvala, ker uporabljate markirano pot! Poti je veliko in najbrž je ravno zaradi tega napis – da ne bi hodili vsepovsod. Še nekaj blata, kolovoz, površno polit z betonom, in že sva bila na asfaltu. Med ribnikom (močvirjem) in športnim parkom, mimo bazena, igrišč, otroškega vrtca in občinske knjižnice (Preboldčanom pa res ni dolgčas!) sva se vrnila h graščini.

Slaba poltretja ura do planinskega doma, slabe tri čez Žvajgo nazaj in kaka ura gaženja in dričanja pod vrhom Reške planine so bile prijeten športni dan brez dežja in s prvim spomladanskim cvetjem.

 

Potepanje po Tržaškem Krasu

Ko sva se vrnila s smučanja v Livignu, kjer je bilo strašno mraz, sva si zaželela manj zimsko zimo, zato sva se drugi dan meteorološke pomladi odločila za Kras.

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Sežano, nato pa sledila smerokazom za Trst (Trieste) in Trebče (Trebiciano). S ceste skozi Trebče sva pri znaku P (nasproti italijanske in slovenske osnovne šole) zavila desno; eno parkirišče je takoj pri znaku, drugo pa nekoliko naprej. Parkirala sva na drugem. Ko sva iskala, kje se začne označena pot, sva zašla v še ožje uličice z ograjami ter s psi in prepovedmi »zastraženimi« hišami. Končno sva po zemljevidu dognala, kaj nama je storiti. Od avta sva se vrnila v smer prihoda in zavila v prvo uličico desno. Za hišami naju je kolovoz pripeljal na makadamsko cesto in zavila sva levo nanjo. Čez kakih 30 m prečka avtocesto, onkraj katere je še ena makadamska cesta. Skrajno desni (slab)  makadam vodi do naslednje ceste, ki priteče od vasi čez drugi nadvoz in se na levi konča s parkiriščem. Tam je začetek označene poti z razlagalno tablo z zemljevidom (besedila so v italijanskem, ne najboljšem slovenskem in angleškem jeziku). Na tabli je tudi znak Alpe Adria Trail, pod njo pa kažipota nazaj Itinerario cicloturistico ‒ Kolesarsko turistična steza in naprej Sella di Trebiciano ‒ Trebenski vrh 0,30. Belo-rdeče črte označujejo pot številka 2.

Med suhozidi, ograjami in drevjem ter mimo kamna z vklesanim napisom Jus Trebče 1887 Brdúle (jus je nekakšna upravna enota ‒ comunella, morda krajevna skupnost) in pasjega vadišča sva prišla do naslednje razlagalne table – o kraški gmajni in borovih gozdovih. Zatem sva na zasneženem križišču šestih kolovozov sledila markaciji naravnost navzgor. Tu sva opazila prvi kamniti steber, kakršne so postavili v spomin na ljudi, ki so pospeševali pogozdovanje ali preizkušali uspevanje dreves na tem območju: poleg mestnega grba z vrhom helebarde in B. C. (bosco comunale, občinski gozd) je vklesano 1885 Rossipal MCMVII (leto začetka pogozdovanja, priimek tistega, po katerem se gozd imenuje, v tem primeru Antonija Rossipala, ministrskega svetovalca in pokrajinskega gozdnega nadzornika, člana komisije za pogozdovanje krasa na tržaškem območju, in leto poimenovanja). V dobre pol ure sva dosegla Trebenski vrh (na tabli piše 421 m, v Krajevnem leksikonu Slovencev v Italiji (KLS) pa 436 m), ki je v resnici »prehodni kraj«, kakršnim je posvečena tukajšnja razlagalna tabla (italijansko ime Sella di Trebiciano, ki pomeni Trebensko sedlo, je primernejše). Sedlo je označeno tudi s kamnitim stebrom z napisom Jus Trebče 1837 Vrh. Na njem se pot 2 križa s potjo 1.

Mimo klopce sva se spustila po poti 2 na drugo stran sedla. Takoj pod njim je naslednja razlagalna tabla ‒ o plazilcih. Pod njo sta kažipota levo Sella di Monte Spaccato ‒ Drašca 0.40 in desno Sella di Banne ‒ Banovski vrh 0.45. Izbrala sva drugo smer. Kmalu sva bila deležna lepih razgledov na Trst, njegovo pristanišče in Tržaški zaliv. Kamen z napisom Jus Trebče 1837 Pər hraste stoji ob vznožju bora, tistega hrasta pa najbrž ni več. Skalnata in gruščnata pot se čedalje bolj spušča po kraškem svetu (skale ob njej krasi celo nekaj škrapljic) okrog hriba na desni in se noče povzpeti nanj, kar sva ji malo zamerila. Pri naslednji razlagalni tabli naju je odložila na makadamsko cesto. Kažipot za Banovski vrh kaže naprej po njej (nazaj je bolj kolovoz), levo pod njo pa se spušča gruščnata pot. Na tukajšnjem kamnu piše Jus Trebče 1837 Čez vrh. Na betonskem zidcu, ki teče levo ob cesti, je označeno križišče: gruščnata pot ima še vedno številko 2, cesta pa 18.

Nadaljevala sva po cesti in ob njej prvič opazila belo-modro markacijo planinske poti SPD Trst Vertikala (to je 250 km dolga pot s tromeje v zahodnih Karavankah do vznožja Tržaškega Krasa; poleg takih markacij jo deloma označujejo običajne planinske, deloma pa je neoznačena in je treba slediti opisu v vodniku). Končno se je cesta začela vzpenjati. Po njej se je trudilo tudi kar nekaj kolesarjev. Pri razlagalni tabli o živalih sva zavila s ceste desno navzgor za obojimi markacijami na bližnji Banovski vrh (40 minut od Trebenskega; 400 ali 405 m, po KLS 447 m). Pod veliko relejno postajo RAI na Monte Belvedere je pri še eni razlagalni tabli o prehodnih krajih križišče. Ozka asfaltna cesta se vzpenja desno proti naslednjemu stolpu, po širši pa sva se spustila v levo, po poti 1 in Vertikali.

Takoj za ovinkom se začno Ferlugi (Conconello). Še pred krajevno tablo sva zavila desno s ceste pri transformatorski hišici, na katero je nekdo naslikal dve nadrealistični pošasti. Pot (verjetno nekdanja cesta) je označena z belo-rdečo markacijo in tablico Alpe Adria Trail. Zapornica prepoveduje promet po njej. Za hišico sta kamniti gozdarski spomenik z napisi B. C. 1886 Pavani 1897 in razlagalna tabla o gozdovih. Mimo kampa Obelisco in po hudo ovinkasti asfaltni cesti, ob kateri propada zaprti Park hotel Obelisco, sva se spustila na glavno cesto na začetku Opčin (Villa Opicina) 25 minut pod Banovskim vrhom. Na trati za avtobusnim postajališčem stojijo štiri betonske klopce, nad njimi v skalnatem bregu pa visok bel križ. Z ovinka pod hotelom vodi k njemu nekoliko zaraščena pot. Klopc, zdaj pozimi prekritih z gumo, je bilo na izbiro, da sva na sicer ne posebno toplem soncu, a v zavetju pred burjo udobno pomalicala.

 

Povzpela sva se nazaj h kampu. Tokrat sva pri tabli Toponimo/Ledinsko ime Parkljev hrib (426 m; italijanskega imena ni!) pred njim zavila levo, da sva se vračala ob njegovi zadnji strani. Šele zdaj sva videla, da stoji na visoki skalnati gmoti. V njenem vznožju je šest različno globokih kavern z bolj ali manj ohranjenimi vhodi. Žal tod leži tudi precej navlake. Pri prvi kaverni se pot dozdevno konča, a vsaj kolesarske sledi vodijo še dalje. Čez čas se je pojavila osamljena belo-modra markacija, tudi pot je postala spet razločna in sčasoma so se markacije namnožile. Vodile so naju skozi prijetno sončen gozd, saj so krošnje zdaj brez listja, le tu in tam je vmes kak bor. V krošnjah je silno vršalo in pokalo zaradi burje, pri tleh pa je bilo precej mirno, a kljub soncu mrzlo.

Na koncu kampa se nisva vrnila na staro pot. Začela sva se vzpenjati. Markacije sicer so, a razcepi niso označeni; na prvem je pravi desni krak, na drugem pa levi. Pot se izteče na asfaltno cesto pri gozdarskem spomeniku z napisom B. C. Rossetti 1862 XIII, le nekaj metrov levo od nje pa še ena, označena z belo-modrimi markacijami. Desno ni več daleč do križišča na Banovskem vrhu; tam sva zavila na gor grede omenjeno ozko asfaltno cesto z markacijami 1. Pri tabli Rai Stazione di Trieste – M.te Belvedere sva se povzpela po stopnicah desno v breg do dveh oddajnikov, od tam pa na vrh s še enim stolpom, veliko kamnito vetrovnico (res kaže smeri vetrov: SZ maestral, SV burja in severovzhodnik – greco, JV široko ter JZ jugozahodnik – libeccio) in klopcami. Nisem dognala, ali je to vrh Banovskega hriba (447 m), kakor Monte Belvedere imenuje KLS, ampak končno sva se počutila kot na pravem hribu; četudi ni visok, je razgleden. Pod seboj sva videla jutranjo pot in tržaško pristanišče. Mimo razgledišča s klopcama in z manjšo vetrovnico ter mimo kala (pravzaprav sta dva), ob katerem je razlagalna tabla o mlakah, sva prišla nazaj na Trebenski vrh, tokrat po poti 1, in se po poti 2 vrnila v Trebče.

S parkirišča sva nadaljevala kar naravnost čez avtocesto in markacije so naju pripeljale na glavno ulico. Tako sva odkrila še markirani dostop do izhodišča. Ko se pripeljemo v vas, je treba pred hišo št. 10, pri kateri sta zelen vodnjak in prometno ogledalo, zaviti desno v ozko uličico, ki je že markirana. Pri krajevni tabli moramo desno čez avtocesto, onstran nadvoza pa že zagledamo parkirišče, kjer se začne pot 2. Po glavni ulici sva se sprehodila mimo Ljudskega doma na glavni trg s cerkvijo sv. Andreja in partizanskim spomenikom. Vas je zelo slovenska. Na spletni strani župnije Trebče sem prebrala, da ime izvira iz časa prve naselitve, ko so morali otrebiti kraško gmajno, da so naredili prostor za naselje, KLS pa piše, da iz osebnega imena Trebko. Prebivalci si rečejo Trebənci in tako (s polglasnikom) tudi pišejo svoja ledinska imena.
 

 

Želja najti manj zimsko zimo se nama je sicer uresničila, a celo na kraški gmajni so še ležale zaplate snega, napovedana zmerna burja se je nama, nedomačinoma, zdela na trenutke precej nezmerna in kljub sončnemu, na pogled prav pomladnemu vremenu sva bila kar malo razočarana, ker nisva videla niti ene same rožice. Ne, zime še ni konec. A tudi najinega izleta še ni bilo; končal se je pri Renčlu v Dutovljah, saj nama je zmanjkalo njegovega terana, brez katerega še tako dober pršut ni zares dober.

Baročna lepotica na Bukovem griču

Popoldne pred Prešernovim dnevom sva si privoščila nekaj telesne kulture: po daljšem času sva se spet odpravila k sveti Ani v Tunjicah, ki ima v najinem hribolazenju poseben pomen. Tokrat sva jo obiskala v snegu.

 

Zastavila sva pri lovskem domu na Križu in po že opisani poti v eni uri prišla na cilj. Tudi nazaj nisva bila nič prej, ker sva našla tri bližnjice. Nelogično? Kje pa! Slabe pol ure pod vrhom nisva nadaljevala desno za markacijami, ampak sva izbrala levi krak (naravnost), kamor kažejo rumene puščice. Ta se kmalu razcepi; tokrat nisva sledila rumenim črtam in napisom LDK (Lovska družina Komenda), ampak sva se odločila za desni, neoznačeni krak. Spust je bil kar strm. Pred odcepom k Marijinemu studencu sva se spet znašla na markirani poti, vendar sva jo čez 5 minut znova zapustila po stezici med borovničevjem in nizkim smrečjem v levo. Ta najdaljša bližnjica se prav tako razcepi; po »posluhu« sva izbrala levi krak, ki se spušča (desni se rahlo vzpenja). Takoj zatem sva se dokončno vrnila na markirano pot in v dobre četrt ure sva bila pri avtu.

 

V snegu so bili prizori na poti in na cilju precej drugačni kot spomladi ali jeseni, a kot vedno lepi.

  

  

In zakaj tak pesniški naslov? Zaradi knjige s tem naslovom (Tunški glas, strani 6‒8). Do nje niti nisem vedela, da cerkev svete Ane stoji na Bukovem griču. In še marsičesa drugega ne. Lepotica je pa res in znameniti Komendčan  Peter Pavel Glavar je zanjo izbral nadvse imeniten kraj.

Kosmati vrh, najlepši vrh Ratitovca

Te dni, ko sonce naglo pobira sneg, je skoraj polarni mraz na Kosmatem vrhu prvo februarsko nedeljo le še spomin. A zelo lep spomin. Obiskovalci Ratitovca se običajno povzpnejo na Gladki vrh (1667 m), ker je tik pod njim koča (1642 m); Kosmati vrh (1643 m), Kremant (1658 m) in celo najvišji Altemaver (1678 m) pa stojijo nekako ob strani. A za naju je vedno najimenitnejši tisti hrib, na katerem nama je lepo.

Odpeljala sva se na Prtovč (1011 m, po zemljevidu Gorenjska 1025 m, po Kozincu pa poleg 1011 še 1025 in celo 1035 m). Cesta je bila sumljivo spolzka, ko sva se namenila parkirati pri cerkvi Marije Pomočnice, pa naju je zaustavil plug in potem nisem mogla več speljati. K sreči je (moj!) avto ubogal vsaj Janija. Tako ledeno je brilo, da sva si komaj upala pomisliti, kako bo šele zgoraj. Parkirišče pa je bilo polno.

Po cesti sva odkorakala proti lovski koči in tik pred njo zavila levo (naprej proti koči kaže kažipot Dražgoše 3^h). Hodca pred nama sta napravila prvo gaz in nekdo je že potegnil smučino. Pot ni označena; v visokem snegu večinoma tudi nisva ločila steze od kolovoza in tega od (gozdne) ceste. Na razcepu kakih 20 minut od koče je gaz predhodnikov zavila levo v breg, midva pa sva nadaljevala v dotedanjo smer, prav tako kot smučarja in krpljar ter njihova pasja prijatelja, ki so naju prehiteli. Stopala sva po zasneženem gozdu in šla mimo čedne brunarice na levi. Na desni so pritegovali pogled cerkvica na Miklavški gori, nizki hribi, ozaljšani z zasneženim drevjem, Lubnik, Šmarna gora v daljavi.

Čez približno pol ure se je pot začela vzpenjati. Šlo je sila počasi, a sneg se je za težave obilno odkupil z idiličnimi prizori. Pri spominski plošči narodnemu heroju Jožetu Mihevcu - Rudarju, komandantu Vojkove brigade, in drugim partizanom so naju pričakali Knafelčeva markacija, rdeče-bele puščice, kažipota nazaj Prtovč 45 min in desno navzdol Ledine 30 min – in silen veter. Šele tedaj sva se zavedela, kako prijetno je bilo v zavetju gozda na "pravi" strani hriba. Za ovinkom je kar zažvižgalo in tudi pod nogami se je poznalo: prava poledica. Brez derezic ne bi bilo šlo, sploh ker je vzpon postal precej strm. Glede pestrosti težav se ni bilo mogoče pritoževati: ko je nehalo drčati, se je začelo udirati čez kolena, nekajkrat tudi do pasu. Le zakaj nisva vzela s seboj krpelj?!

Ne toliko zaradi težavnosti napredovanja kot zaradi skrbi, da utegne postati nevarno, sva se ravno namenila obrniti, ko sta naju dohitela smučarja. Svet sta dobro poznala in sta naju spodbujala, naj se potrudiva samo še do bližnjega roba, od koder bo šlo dosti laže. In je šlo, le tisto "dosti" ni bilo čisto res. Ko nisva vedela, ali sva še na pravi poti, naju je pomiril zasnežen kažipot Ratitovec. Kmalu zatem sva se znašla na razcepu (1410 m): levo Ratitovec čez Kosm. vrh 1h 15min, desno Ratitovec čez pl. Klom 1h 15min. Vse gazi so vodile desno, zato sva izbrala desni krak. Prišla sva na plano, kjer so se gazi in smučine "zmedle" in nato izgubile, markacije prav tako. Po občutku in tam, kjer se je manj udiralo, sva se vzpenjala v levo in s precejšnjimi težavami dosegla kolovoz s prelepim razgledom. Zavila sva levo po njem, a se je kar hitro končal, z leve (od spodaj) pa so se pojavile markacije. S poti na Ratitovec čez planino Klom sva se očitno "preselila" na pot čez Kosmati vrh. Podala sva se navzgor ob ograji na levi. Preredkim (ali zasneženim) markacijam so k sreči pomagali kazati pot rdeči trakovi na nekaterih drevesih.

Skozi strmino in snežne zamete sva se prigrizla iz gozda in končno zagledala Kosmati vrh. Pod košato smreko sva pomalicala, nato pa se spopadla z zadnjo strmino. Saj ni posebno huda, če ne bi bilo močnega vetra, ki nama je pihal nasproti, da so se solzile oči in se je ustavljal korak. Veter pa je imel tudi dobro plat: sneg na pobočju je bil spihan in ravno prav pomrznjen, da se nama ni več udiralo. Na vrhu so naju pričakali zaledenel in zasnežen žig ter osupljivi razgledi. Vse se je kopalo v soncu. Kljub nepopisni lepoti vsenaokrog pa se nisva zadrževala dolgo, ker je bilo premrzlo.

 

 

 

Vrniti sva se namenila čez sedelce Vratca. V globokem snegu sva se spuščala na drugo stran kar po občutku, ker ni bilo videti oznak. Niže sva ujela smučino. Zazdelo se nama je, da zavija preveč v levo, zato sva se začela ravnati po Golem vrhu. Ko sva naletela na prvo (in edino) markacijo, se nama upanje, da bo smer poslej označena, ni izpolnilo. Dohitel naju je smučar in nama potrdil, da vsa na pravi poti. Smučina je kmalu zavila ostro desno in nato levo navzgor k bunkerju. Previdno sva napredovala do roba, pod katerim sva končno zagledala tablico v Vratcih. Strmi spust na sedelce po pomrznjenem snegu ni bil čisto nedolžen.

Z Vratc sva se vračala po prometni poti. Čeprav so se sence že pošteno podaljšale, sva srečala še precej ljudi. Prvi kažipot levo navzdol k lovski koči sva zanemarila, ker pot ni bila zgažena. Hodečim navzgor je namenjeno opozorilo o nevarnosti snežnega plazu. Na naslednjem odcepu levo k lovski koči je zemljevid okolice, po katerem je do Prtovča po markirani poti desno še 20 minut, do lovske koče pa levo 15 minut in nato po cesti še 8 minut do vasi. Na Prtovču ni več pihalo in parkirišče ni bilo več tako polno. Pri srcu nama je bilo sicer ves čas toplo, a po 8 urah mraza se je zelo prilegel še zadnji požirek toplega čaja.