S Stoga na Stog proti raju

Medtem ko sem bila v zdravilišču, je Jani le dočakal odlično vremensko napoved. Prvo junijsko soboto je sklenil priložnost pošteno izrabiti. Že lep čas se mu je motalo po glavi prečenje krsteniških gorskih kopic ali stogov, kot jim rečejo bohinjski pastirji. Še enkrat je vzel s knjižne police Manj znane poti slovenskih gora Vladimirja Habjana in njegov opis še preveril pri Mojci Stritar Kučuk v Planinskem vestniku 9/14.

 

Za mano je bil naporen teden, zato me zjutraj niti tako vabljiva misel ni mogla izstreliti iz postelje. Ko sem parkiral pri planini Blato (1088 m), je bila ura že pol devetih. Bohinjce moram pohvaliti, ker so, če že pobirajo 10 evrov za vožnjo po dolini Suhe, asfalt potegnili že skoraj do končnega parkirišča. Zapodil sem se po vsako leto bolj obljudeni, čeprav nemarkirani lovski poti proti planini Krstenici, ki jo bralci Mojčinega dnevnika že poznate. Krstenico (1655 m) sem dosegel v uri in četrt. Na meji med meglo in soncem se nas je nabralo kar nekaj, a smo krenili vsak v svojo smer.

 

Moj prvi cilj je bila z rušjem na gosto porasla kopica, ki se strmo dviga naravnost s planine – Krsteniški ali Mali Stog (1877 m). Vrh mi je kazal smer, kam je treba po brezpotju čez bujno cvetoče travnike, na kateri se kar nisem mogel načuditi obilici encijanov, in to tistih »pravih« – clusijevih sviščev. Na najvišji točki planine sem pri paru ukrivljenih macesnov na desni brez težav našel razločno stezico. Ta me je povedla bolj kot ne vodoravno po vzhodnem boku Krsteniškega Stoga, za začetek čez kratko melišče, potem pa po zelenih travnikih, bolj na redko posejanih z macesni, a toliko bolj bogato obloženih s preprogami čvrstoglavih pogačic. Začeli so se odpirati razgledi: najprej na širokopleči Tosc, potem na piramidasti Jezerski Stog in končno še na kraljevski Triglav.

 

Ravno sem se spraševal, koliko hribovcev se sploh potika po teh manj znanih koncih Julijcev, ko sem zaslišal dekliške glasove. Čez nekaj sekund sem skoraj trčil v ženski trojček – planinko srednjih let in dve zanesljivo še osnovnošolki. »Kaj pa ve tukaj?« sem debelo pogledal. Pojasnile so mi, da se vračajo z Jezerskega Stoga. Očitno so postale moje oči še večje, kajti dekletci sta začeli hiteti: »Joooj, pa kako strmo je bilo!« Vse tri sem pohvalil za dosežek in izrazil upanje, da ga bom zmogel ponoviti tudi sam.

 

Ker sem Krsteniški Stog že skoraj obkrožil, je bilo treba nad bližnjim prevalom poiskati skromnejšo potko nazaj proti vrhu gore. Za nekaj ovinki skozi rušje sem dosegel njen vršni greben. Ta je sila ozek, na nekaj mestih celo rahlo izpostavljen, a na srečo po njem do možica na vrhu ni niti celih deset minut previdne hoje. Za pot od Krstenice do vrha Krsteniškega Stoga sem brez vsakršne naglice porabil uro in četrt.

 

A glavnina ture je bila še pred menoj. Zato sem se kar hitro vrnil k severnemu vznožju gore in se tokrat spustil prav na dno sedelca, ki se ga šele v novejšem času prijemlje ime Krsteniški preval (1819 m). Z njega je stezica zavijugala na nasprotno stran proti grozečim pečinam Jezerskega ali Velikega Stoga (2040 m). Po njej je treba prav do stene, ne le do prvih skal, kjer sem opazil več ušesc svedrovcev. Seveda, zlasti njegova vzhodna stena, ki prepada v gozdnato Jurjevčevo vrtačo, je kljub temu, da se ne more pohvaliti s kakšno častitljivo dolžino, menda priljubljena med plezalci.

 

Prav po zaslugi plezalcev zavije pod steno v desno dobro uhojena steza, a jaz sem moral levo, kjer pot ni tako razločna. Kljub temu me je pod pečinami varno pripeljala na travnate vesine in čez kratek kamnit plazič na zahodni obronek trikotnega travnika. Ker nisem natanko vedel, kaj me čaka, sem v nahrbtnik pospravil ne le pohodne palice, ampak tudi fotoaparat. Previdno sem se po skrajni levi lotil travnatega žleba. Skale, ki so štrlele iz trave, so ponujale dovolj oprimkov, zato napredovanje ni bilo pretežko. Po kakih 30 metrih tehnično najzahtevnejšega dela ture sem se zadovoljen skobacal na greben. Na drugi strani mi je ostalo le še nekaj deset metrov brezpotnega skrotja in sem bil na vrhu. Za prehod s Krsteniškega Stoga na Jezerskega sem porabil poldrugo uro.

 

 

Po malici in nekoliko daljšem oddihu sem se po udobni stezi spustil na travnati Jezerski preval (1945 m). Naprej po grebenu ne gre, saj so pobočja Adama in Eve, ki na severni strani pohodniku zastavita pot, prestrma in preveč krušljiva. Zato sem se spustil desno na označeno pot, ki vodi proti Vodnikovemu domu. Vendar ne prav globoko – le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot obrne desno za 180 stopinj. Tam je zelo slabo viden odcep, ki vodi naravnost na melišča pod Prevalskim Stogom. Stezica se je, kot sem se bal, v prvih travah izgubila. Gorniki v takih primerih rečejo, da je potreben smisel za orientacijo, pesniki se zanašajo na bujno domišljijo. Meni manjka in enega in drugega, zato sem potreboval debelih 40 minut, da sem se prebil skozi labirint rušja in kamnitih zaplat. Ko sem končno zagledal prvega knafelčka na poti z Mišeljskega prevala (1995 m) k Vodnikovemu domu, sem si pošteno oddahnil. A preden sem po spodmikajočem se grušču dosegel sam preval, sem izpustil še veliko sape.

 

V hudi pripeki so me začele izdajati moči in v glavo se mi je prikradla misel, da bi kar sestopil na Krstenico. A skoraj istočasno sem pomislil na Mojco, ki v takih primerih rada reče: »Jaz bi poskusila še malo.« Preklopil sem na svojega avtomatskega pilota, kar pomeni, da izklopim vse misli, štejem korake do dvesto in potem za kakšno minutko počivam. Vajo ponavljam, dokler je treba. Zagrizel sem se levo v hudo brezpotno strmino, kombinacijo trav in posameznih skal, ter štel. A še preden sem prišel do prve dvestotice, se je strmina končala in skoraj po ravnem sem se brez predvidenega oddiha sprehodil do vrha Prevalskega Stoga (2075 m). Zadnji cilj je bil dosežen, treba se je bilo le še varno vrniti.

 

Začel sem sestopati po poti, po kateri sva bila lani deležna napol vodenega vzpona na isti vrh. Čeprav človek misli, da pot pozna, je treba biti pazljiv, saj se steza ponekod izgubi, zapletena mreža travnatih dolcev pa je za površnega poznavalca povsod bolj ali manj enaka. Z vrha Prevalskega Stoga sem se usmeril med rušjem proti Evi ter pred njo in Adamom zavil desno navzdol. V eni od kotanj sem splašil gamsa, ki si je gasil žejo na skromnih ostankih snega. Poskočil je, bolj jezno kot preplašeno prsknil proti meni in izginil v rušju na nasprotnem bregu. Le nekaj minut niže sem presenetil svizca. Čeprav je zažvižgal tik pod mojimi nogami, se je skril, preden mi ga je uspelo izslediti. Še nekaj niže pa sta me pošteno prestrašila glasen sik in divje zvijajoči se klobčič, ki se mi je pred nogami zvalil čez pot. Moje presenečenje je bilo tolikšno, da nisem utegnil preveriti, ali je bil gad ali modras. Da, večina hribovcev se je že pobrala v dolino in na plano so si drznili šibkejši prebivalci teh krajev.

 

Kakorkoli že, v slabi uri sem prisopihal na najviše ležečo bohinjsko planino Jezerce (1720 m). Od nje do Krstenice vodi lahka in bojda markirana pot (jaz tu še nikoli nisem opazil nobene Knafelčeve oznake), ki slednjo povezuje z Velim poljem. Na Krstenici sem se oskrbel z dovolj sveže vode in se po že znani lovski poti spustil proti Blatu. Ko sem prispel do avta, so bili urni kazalci že mimo šeste popoldanske ure.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za mano je bil zelo naporen pohod. A moje srce je vriskalo od navdušenja, saj sem se ves dan potepal med dehtečimi gorskimi vrtovi, užival v osupljivih pogledih in bil za povrhu deležen še čisto sprejemljive merice adrenalina. Tehnično problematičen je edinole travnati žleb pod vrhom Jezerskega Stoga, orientacijsko pa brezpotno prečenje vzhodnega pobočja Prevalskega Stoga. Habjan zato pravi, da je to tura »za izkušene gornike«, Mihelič pa »za izurjene stezosledce«. Sam se ne prištevam ne med ene ne med druge, a sem na njej neizmerno užival. Upam, da bo naslednjič z mano tudi Mojca.

 

Tudi jaz!

Najvišja vrhova Stojne

Kadar je vremenska napoved za severno in zahodno Slovenijo preveč mokra, se navadno zatečeva k zlati rezervi. V njej imava med drugim »shranjene« kočevske hribe. Tako je zadnjo majsko soboto spet prišla na vrsto Stojna. Na Mestnem vrhu (1034 m) sva že bila, Jani pa se je odpravil še najvišja vrhova, Slovenski vrh (1040 m) in Ledenik (1072 m).

 

Tokrat sem se je lotil z manj obiskane severozahodne strani. Vodnik mi je za izhodišče svetoval RTC Jasnico (500 m). »Mi vsaj enkrat za spremembo ne bo treba iskati začetka poti,« sem si mislil. Kakšna zmota! Nekdaj skoraj 1300 m² veliki motelski kompleks z 80 prenočišči in jedilnico za 200 ljudi že dobrih pet let opustošen sameva. Nekdanji gostilničar ga je prodal, novi (avstrijski?) lastnik pa ga je pustili učinkovito propasti. Skratka, s ceste se nikar ne ozirajte za motelom, ampak se – če prihajate iz ljubljanske smeri – ustavite na prvem avtobusnem postajališču za cestnim odcepom v Grčarice.

 

Pri postajališču boste laže kot ne opazili planinski kažipot za Slovenski vrh. A vprašanje je, ali boste vedeli, kaj vam je storiti. Meni v visoki nepokošeni travi ni bilo. Zato me je jutranja rosa pošteno namočila, preden sem našel nadaljevanje poti v levem oddaljenem kotu travnika. V hosti me sledenje poti ni toliko skrbelo kot morebitno bližnje srečanje z medvedom. Zato sem pridno posegal po piščalki, privezani na nahrbtnik, čeprav sem na ta način verjetno odgnal tudi koga, ki bi ga bilo lepo videti.

 

Drugi nasvet vodnika, da je treba do Slovenskega vrha štirikrat prečkati gozdno cesto, prav tako ni najbolj posrečen. Dobesedno prečkanje je v resnici le drugo, pri ostalih treh pa je treba vsakič najprej nekaj sto metrov po cesti v levo. Pletež tamkajšnjih kolovozov je gost in razvejen, a človeku se ni bati, da bo zašel, če le ne bo pozabil paziti na markacije.

 

Sicer o poti do Slovenskega vrha ni kaj dosti povedati. Morda bo kdo malo nad drugo cesto opazil visoko lovsko prežo in pod njo neobičajno močan kovinski zabojnik. Seveda, to je dežela medveda, na kar so me ponovno opomnili blatni odtisi šap na zabojniku. Zanesljivo pa nihče ne bo spregledal lično urejene gozdarske koče ob tretji cesti, na nekaterih zemljevidih imenovane Dom na Stojni (852 m), saj je pot speljana tik za njo. Ta dan je bila kljub lepemu soncu trdno zaklenjena. Pred sklepno strmino pod vrhom se je moji poti z leve pridružila krajša iz Slovenske vasi.

 

Na Slovenski vrh sem stopil po uri in tri četrt zmerne hoje, ravno toliko, kot sta napovedala vodnik in kažipot na izhodišču. Vrh je zaraščen, torej brez razgleda, na njem stoječi antenski stolp in še en kovinski zabojnik pa tudi ne prispevata k njegovi privlačnosti. Predstavljam si, da so njegovi še najpogostejši obiskovalci zbiralci žigov Kočevske planinske poti. Vrh je namreč njena 20. kontrolna točka.

 

Mene žigi ne zanimajo, a ker je bilo vreme lepo, sem sklenil pohod podaljšati do naslednje, 21. kontrolne točke. Seveda se je bilo treba najprej spustiti na južno stran hriba. Ko sem prvič spet naletel na cesto, sem jo samo prečkal, drugič pa je bilo treba zaviti levo nanjo. Po približno polurnem spustu se je na cesti pot bolj ali manj zravnala. Da ne bi bilo pešačenja po makadamu preveč, je steza s ceste skrenila še enkrat, a se je četrt ure kasneje vrnila nanjo.

 

Nedaleč od tega mesta se je desno pod cesto pokazal skorajda gozdarski zaselek. Ko sem zavil med lesene bajte (menda jim pravijo Bivaki), sem naštel skrbno urejeno bivalno hišo, dve verjetno gospodarski lopi in veliko odprto uto, ki očitno služi za kurišče. Tudi ti objekti so ta dan samevali. Za Bivaki sem se poslovil od ceste, z njo pa tudi od lagodnega pešačenja po ravnem.

 

Nekaj više me je steza pripeljala na novo, slabšo cesto, ki se je končala na jasi z obračališčem. Presenečen sem na njej zagledal parkiran avtomobil in zaslišal ropotanje traktorja. Dva možaka sta kljub soboti popoldne pridno vlačila hlode iz gozda. To sta bili edini živi duši, s katerima sem se v kočevskih gozdovih srečal ta dan. Onadva sta bila zatopljena v svoje delo, jaz v svoje misli.

 

Ko sem se prebil čez blato, ki sta ga namlela s svojim overiženim motornim pomočnikom, sem po grebenu v nekaj minutah dosegel vrh. Ledenik je najvišja točka vse Stojne, a kljub temu ne ponuja niti za odtenek boljšega razgleda od Slovenskega vrha. Zato nisem videl razloga, da ne bi, takoj ko sem si spet privezal dušo, obrnil in se k svojemu jeklenemu zelenčku vrnil po poti vzpona.

 

Kot rečeno, sem za pot od Jasnice do Slovenskega vrha potreboval 1 uro in 45 minut, od Slovenskega vrha do Ledenika 10 minut manj, za vrnitev v enem kosu pa 2 uri in 45 minut. Pohod lahko priporočim le tistim, ki jim je dovolj, da se razgibavajo v naravi in na svežem zraku ter poslušajo žgolenje ptic in utrip svojega srca ob mislih, kdaj se bodo srečali iz oči v oči z medvedom.
 

 

Ker me ni bilo zraven, ne morem ugovarjati, sicer pa se moje poročilo o pohodu najverjetneje ne bi končalo z »omejenim priporočilom«, že zaradi takihle prizorov ne.

Tudi Cerkno 2015 deževno

Za letošnje Cerkno (džezovski festival je bil 21.‒23. maja) napovedi niso bile spodbudne: Boštjan je odšel za zmeraj, vreme je bilo obupno in jaz še vedno nisem bila sposobna prilesti na kak pošten hrib. Ker koncerti niso ves dan, za poležavanje, kofetkanje in podobne »dejavnosti« pa nisva navdušena, sva se oprijela tamkajšnjih sprehajalnih poti.

 

* * *

V (ne na) Planino

 

Cerkno (324 m) ima tako razgibano okolico, da brez vzponov ali vsaj vzpončkov ne prideš daleč. V petek sva si izbrala sprehajalno pot 5, katere cilj je vas s prav »hribovskim« imenom Planina pri Cerknem (564 m). Za cerkvijo sv. Ane v mestu sva se napotila po Močnikovi ulici in sledila kažipotu na Pot v Strano. Že zjutraj je deževalo.

 

 

 

Kmalu je bilo ulice konec in nadaljevala sva po kolovozu, večinoma čez nepokošene travnike. Na pobočju Grintavca se je kolovoz spremenil v stezo. Prebijala sva se med tisočerimi kapljicami, nanizanimi na travnih bilkah, in hlače so bile brž mokre do kolen. Preden sva utegnila postati čemerna, so naju razveselile sladke gozdne jagode. Čez pol ure sva onkraj ozkega pasu gozda zagledala vasico Čeplez. Ko sva stopila iz gozda drugič, sva prečkala glavno cesto Sovodenj‒Cerkno. Nedaleč nad njo se je začela Planina. Po 45 minutah sva pri kapelici stopila na asfaltno cesto skozi vas.

 

 

Pri cerkvi sv. Janeza Krstnika sva izkoristila nadstrešek, da sva povedrila in pomalicala. Na tablici ob vhodu me je bolj kot seznam novosti in popravil, opravljenih med obnovo leta 1996, pritegnilo odkritje, da se reče v Planini (ne na Planini); tako je kraj izgubil nekaj »hribovskega« sijaja, a to mi ni vzelo veselja do »hribolazenja«. Na sosednji hiši naju je presenetila nenavadna tabla: Skupnost partizanskih pomorščakov jo je posvetila spominu na tukajšnje delovanje vodstva mornariškega odreda IX. korpusa med drugo svetovno vojno. Čeprav je bil dan nadvse moker, v teh hribih mornarjev res nisem pričakovala.

 

Ker »pohod« že tako ni bil posebno razburljiv, sva se sklenila vrniti po drugi poti. Med hišama Planina 11 in 12 sva se spustila do ovinka, tam pa zavila s ceste levo na kolovoz. Posledica napotkov prijazne domačinke v slogu »saj boste videli« in »ne morete zgrešiti« ni bila presenetljiva: šele ko sva že tretjič šla mimo istega travnika in so si krave na paši gotovo že mislile svoje, sva ugotovila, da je na razcepu pravi desni krak. Pod travniki z značilnimi cerkljanskimi kozolci sva pri Kamnoseštvu Kuštrin Na Rajdi (tako tam najbrž rečejo ovinku, čeprav SSKJ ta pomen prizna samo ridi) sestopila na glavno cesto in se spustila levo po njej. Kmalu sva jo zapustila po mostu levo čez Oresovko (ali pa je bil kak njen pritok?) in nato prečkala še dva potoka. Cesta se je spremenila v kolovoz.

 

 

 

 

 

 

 

 

Razcepi v gozdu so bili k sreči dobro označeni, saj  je bila pot ponekod precej zaraščena. Presenetila sva veverico, najbrž ne vajeno obiskovalcev. Zunaj gozda sva spet gazila po visoki mokri travi. Ko sva prispela do hiš, se je unesla v kolovoz, ob katerem je bilo vse modro orlic. Uneslo pa se je tudi vreme, celo sonce je posijalo. Pod hišami naju je spet čakala glavna cesta. Po uri in četrt sva znova stala na izhodišču.

 

 

Sv. Jošt v Trebenčah

 

Sobotni sprehod je imel številko 3. Po Bevkovi ulici sva se napotila mimo muzeja in ko sva prišla na Platiševo, sva za gostilno Pri Štruklju ob odcepu Ceste na Plužne poleg smerokaza levo Zakriž našla kažipot s številkami sprehajalnih poti 1, 2 in 3. Na koncu Cerknega se je slaba asfaltna cesta začela vzpenjati. Po dobre četrt ure sta se na levem ovinku poti 1 in 2 nadaljevali po njej, najina 3 pa se je odcepila desno na kolovoz. Toplar je kmalu napovedal domačijo. Ni bila videti živa. Lilo je kot iz škafa. Takoj za hišo se je desno po travniku spustil en krak poti 3 nazaj v Cerkno, domnevno 3a (obstajajo a, b in c, toda s kažipotov to žal ni razvidno), a midva sva ostala na cesti, kamor je kazal kažipot Trim. Konjske fige so potrjevale na zemljevidu označeno jahalno pot.




 

Povzpela sva se na uravnavo s tablo Fitnes v naravi Lamk (to je ime hriba pa tudi škrata, po katerem se najbrž imenuje) in prvo trimsko postajo. Sledile so še tri. Na neoznačenem razcepu (dotlej takih ni bilo) sva se odločila za desni krak rahlo navzdol. Pri postaji 5 se je steza zožila. Iz gozda sva stopila na travnik. S klopce pod veliko lipo, tako gosto, da sva pod njo lahko vedrila, se je videla cerkev sv. Jošta. Po za silo vidni stezici sva se spustila proti Trebenčam (453 m). Čeprav pot 3 ne vodi k cerkvi, sva hotela k njej. V vas pripeljeta poti 3b in 3c; nisva vedela, ali sva na kateri od njiju. Na spodnjem koncu travnika sva spet stopila v gozd. Dober, čeprav precej skalnat kolovoz naju je vodil mimo izvira na levi in po dolgem času spet kažipota za 3, seveda brez oznake b ali c. Z desne od spodaj je pritekla pot brez kakega znamenja, ali morava po njej levo ali desno. Poskusila sva levo in se znašla na asfaltu v Trebenčah.
 

Za hišami so se dvigale skale, na katerih stoji cerkev sv. Jošta, in iz tega sva sklepala, da sva prišla po najvišji poti 3, torej c; b sva najbrž prezrla. Tu se je pojavil kažipot za nazaj s številkama 1 in 8. Pri kapelici sva šla po mostu čez Zapoško. Na glavno cesto sva se povzpela pri partizanskem spomeniku, zavila levo nanjo in pri Baru Antonio desno z nje, kamor usmerjata slabi markacija in puščica na podirajoči se hiši. Zelo ozka asfaltna cesta naju je v slabih petih minutah pripeljala do transformatorja, od koder sva zagledala cerkev. Pri domačiji nekoliko više nisva znala naprej, čeprav sva imela cerkev skoraj pred nosom. Gospodar nam je pokazal pot: od stanovanjske hiše čez travnik, kjer je bil v ta namen ozek pas pokošen. Od »zapornice« na koncu travnika ni bilo več daleč do cilja (573 m). Dosegla sva ga v poldrugi uri.
 

Gospodar je prišel za nama in cerkev odprl. V  barokizirani gotski stavbi so trije pozlačeni baročni oltarji. Ko so cerkev obnovili, so se pokazale freske iz 15. in 16. stol., med njimi del mrtvaškega plesa. Poleti se v cerkvi kotijo netopirji mali podkovnjaki.

Druga pot je bila popolnoma zaraščena, kar je v dežju še posebno neprijetno, zato sva cerkev zapustila po isti. Po lepi, a zelo vijugasti cesti skozi Trebenče sva se vrnila v Cerkno. Izkazalo se je, da po poti 1. Po Platiševi ulici sva šla mimo tovarne Eta in po 45 minutah pri Štruklju zašpilila klobaso.
 

* * *

 

Boštjan je še pred svojim nepreklicnim odhodom poskrbel (seveda s sodelavci), da je bil jubilejni (20.) festival eden najboljših, moje omejene planinske sposobnosti pa so se odlično ujemale z nakloni in potmi, na katerih sva lahko uporabljala dežnika. Tako je bilo v Cerknem tudi letos kljub vsemu lepo. Kot vedno.

Veliki Selišnik (1952 m)

Janiju že od nekdaj ni jasno, kako vrhovi dobivajo in izgubljajo priljubljenost. Med pokljuškimi je Viševnik (2050 m) eden tistih, na katere častilci vse leto romajo v kolonah. A okrog njega so skoraj v popolnem krogu nanizani drugi, ki pritegujejo neprimerno manj pozornosti: Ablanca (2004 m), Veliki (2243 m) in Mali Draški vrh (2132 m), Veliki Selišnik (1956 m), da manj opaznih Malega Selišnika (1785 m) in Draškega roba (1979 m) niti ne omenjam. Je pa seveda res, da je med naštetimi Viševnik edini, na katerega je pot markirana. Tokrat je izbiral s spodnjega konca tega seznama in za cilj tretje majske nedelje izbral Veliki Selišnik.

 

Pot sem – kot večina Viševnikovih oboževalcev – zastavil na Rudnem polju, oziroma – če sem pošten – malenkost više, ob vznožju vojaškega smučišča Viševnik (1410 m). Ob prvi vlečnici je steza razmeroma zložna, ob drugi začne kazati zobe, pa čeprav le mlečne. Strmina se nad smučiščem še poveča, na planini pod Plesiščem pa sem spet ujel sapo. Smučišče je bilo sredi maja vse pisano od cvetja; prevladovale so modra (spomladanski svišč), rumena (visoki jeglič) in bela barva (alpski kosmatinec). S poti pa me je prav zvabila skala, umaknjena nekaj metrov v levo, ki me je premamila z bogato obrobo široko smejočih se avrikljev.

 

Na planino stopimo pri skromnih ostankih lovske preže; njen nekdanji obstoj dokazujejo le klini, še vedno trdno zabiti v drevo. Nekaj korakov više je prvo križišče (1720 m): leva pot jo ubira naravnost na vrh Viševnika, desna pa zavije okoli njega proti planini Lipanca. Zame je bila prava seveda desna. A že na koncu planine, ko je treba stopiti med macesne, sem se srečal tudi s prvo uganko. Tik pred drevjem stoji skala in na njej je puščica, ki kaže desno. Razumel sem, da je treba mimo skale po tej strani, a takoj za skalo je dotlej zelo razločna steza preprosto izginila. Kar nekaj časa sem porabil, da sem kakšnih 20 m v desno opazil vzporedno, enako razločno. Povzpel sem se do nje in spet našel zanesljive vodnike – knafelčke. Šele ob vrnitvi sem jih opazil tudi na macesnih, ki povezujejo obe stezi.

 

Pot se hitro izvije iz redkega gozdiča in se vzpne v gosto rušje. Ker je odlično vzdrževana, s krivenčastim vejevjem nisem imel težav. Pol ure nad planino sem že stal na Kačjem robu, najbolj vzhodnem in najnižjem delu Viševnikovega grebena.

 

S Kačjega roba se odpre imeniten pogled na Viševnik, Mali Draški vrh in razgibano kraško kotanjo pod njima. Njeno dno je na številnih mestih še prekrivala snežna odeja. Previdno sem zakoračil navzdol, vendar ne zaradi snega, temveč zaradi izkušenj s prejšnjih obiskov teh krajev. In res: po prehojenih dobrih 100 m je čez kotlino odjeknil predirljiv žvižg, pa še eden in še eden. V hipu sem negibno obstal in z očmi mrzlično preiskoval skale: od kod je prišel žvižg? S težavo sem na eni izmed njih razpoznal drobnega svizca v stražarski preži. Čisto počasi sem izvlekel fotoaparat, pomeril in sprožil. Plaho živalco sem ujel za las, preden je izginila neznano kam. Na drugem koncu kotline sem opazil še dve drobni postavi, ki sta na vrat na nos bežali v skalovje.

 

Onstran kotanje me je pričakalo drugo križišče (1910 m). Levo steza v nekaj minutah doseže Srenjski preval, v desno pa je pot do Lipance znatno daljša. A mene je radovednost, kakšno je vreme v Krmi, zvabila s poti kar naravnost na nasprotni rob. Skozi škrbino pod Malim Draškim vrhom se je dno doline komaj kazalo, vršaci okrog očaka pa so bili sploh odeti v neprediren oblak. Vrnil sem se na pot.

 

Zdaj sem zavil proti Lipanci. Jasno mi je bilo, da se bliža trenutek odločitve, kdaj skreniti desno s poti. Spletni portal Hribi.net svetuje: »Na mestu, kjer se pot začne spuščati, zapustimo označeno pot.« Jelena Justin je v Gorenjskem glasu komaj kaj bolj določna: »Ko smo na markirani poti, ki vodi proti Lipanci, ji sledimo nekaj sto metrov. Ko se pot začne spuščati, se spuščamo tudi mi. A ne dolgo. Usmerimo se proti grebenu Velikega Selišnika ...« Bom zadel pravo mesto? Steza se pravzaprav spušča ves čas od križišča. Nekaj čas sem omahoval, po kakih 150 m pa sem jo zapustil. Pogumno sem se pognal v rušnati labirint, a skozi skrite prehode zelo počasi napredoval. Po četrt ure sem moral priznati, da sem se ujel v slepo »ulico«. Ni mi kazalo drugega, kot da se vrnem na označeno pot. Po njej sem se odločil iti nekaj korakov nazaj in poskusiti južneje. V drugo mi je šlo bolje od nog in v četrt ure sem se prebil do vznožja vršne Selišnikove piramide. A oddahnil sem si šele, ko sem zagledal prvega možica.

 

Že naslednji možic me je povedel na pobočje, potem pa se je namišljena steza obrnila vzporedno z grebenskim robom. Za kratkim plazom je izginila. Spet sem obtičal pred težko prehodno rušnato oviro. Poskusil sem po plazu na rob, a nadaljevanje po njem se mi je zdelo odločno prezahtevno. Treba bo nazaj dol, a kaj ko je bil zdaj videti ves teren bolj ali manj enak. Zdi se mi, da sem sestopal bolj v levo in spet naletel na nekaj, kar bi lahko bila steza. Ta se je zložno vzpenjala proti vzhodu morda 20 m pod robom gore. Ko se je izvila iz rušja na travnato zaplato, je je bilo konec. Zavil sem ostro levo v strmino, saj sem v travi slutil »stopničke«, ki bi lahko bile delo človeških nog. Slutnja se je izpolnila: ko sem dosegel rob, sem stopil na več kot očitno pot. Ta zavije desno po robu, na nekaj mestih je rahlo izpostavljena, a hitro privede na vrh Selišnika, ki ga krasi najmanj pol metra visok možic. Razgled je bil okrnjen: Triglav in njegovi sosedje so se še naprej šli skrivalnice, pravi planinski užitek pa se je ponujal na Viševnikovo stran.
 

 

Seveda sem z vrha zmagoslavno poklical domov, na hitro pomalical, potem pa me je grozeč črn oblak, ki ga je veter nosil naravnost proti mojemu vrhu, pregnal navzdol. Pri sestopu se je bilo uhojene steze lažje držati in v 20 minutah sem bil pri možicu, ki sem ga prvega opazil ob vzponu. Od njega so me naslednji brez prejšnjih težav zanesljivo pripeljali na znano markirano pot.

 

Zdaj vem, da sem pri vzponu pot proti Lipanci zapustil prekmalu. Na njej bi moral vztrajati kakih 250 m, dokler se spušča le blago. Ko se na travnatem pomolčku strmo prelomi v Solnice, pa je treba kreniti v brezpotje. S tega mesta pohodnik tudi že vidi Selišnikovo severno steno od vrha do tal. Usmeriti se mora proti mestu, kjer greben doseže najnižjo točko, potem pa samo še moliti, da bo opazil prvega možica.

 

K avtu sem se vrnil po poti vzpona. Edinole na planini pod Plesiščem sem ostal ves čas na isti poti, čeprav je za macesnovim gozdom izgubila knafelčke. K njim se je vrnila pri ostankih lovske preže na spodnjem robu planine.

 

Za vzpon sem s tavanjem vred potreboval nekaj manj kot tri ure, za sestop brez tavanja pa skoraj uro manj. Mojca je bila z mano zadovoljna.