Dleskovec v drugo (pre)lahko, a z dodatki imenitno

Zadnjo avgustovsko soboto sva poravnala še en dolg: znova sva se odpravila na Dleskovec (1965 m), ker se nama je lani skril v megli. Kako do izhodišča na planini Ravne (okoli 1500 m), ne bom še enkrat pripovedovala, ker ni bilo nič novega, žal tudi avtomobili pod najlepšo smreko ne (pač, volnatoglavi osati, če hočem biti natančna), le tega menda še nisem omenila, da je na tisti smreki tabla z napisom Pl. Ravni (ne Ravne, kakor piše v vodnikih in na zemljevidih).

Poti na Dolgo trato (okoli 1830 m) prav tako ne bom še enkrat opisovala, samo to naj povem, da sva se spotoma sladkala z malinami in da so planino tokrat krasili čedni šopki sviščevcev. Mimo križa in do možica je šlo še po spominu, od tam pa je bila pot za naju nova. Steza se je nadaljevala levo in desno. Zavila sva levo pred vrtačo, ki se nama je v jesenski megli zdela strma grapa, in jo obhodila po levem robu. Vzpenjala sva se med redkim ruševjem in razgled je postajal čedalje lepši: Veliki vrh, Velika Zelenica, Molička peč, Poljske device, Križevnik. Bore četrt ure nad možicem sva stopila na vrh. Torej sva bila novembra že skoraj na cilju!

Na vrhu je stala velika piramida, zložena iz kamnov. Razgled je bil za tako »nepomemben« vrh prav lep: na zahodu Deska, desno od nje Tolsti vrh, za njima Planjava, spredaj desno od nje Veliki vrh in Velika Zelenica; na severu Poljske device in Križevnik, za njimi Krofička in dolgi hrbet Strelovca, v naslednji vrsti pa Olševa; na severovzhodu Raduha; na jugu Velika planina. Na vršnem travniku so iz visoke suhe trave bodli razkošni šopi preobjed.

Ker sva s planine Ravne do vrha Dleskovca potrebovala samo uro in dvajset minut, je bilo treba vsaj vrnitev nekoliko »raztegniti«. Spustila sva se na drugo stran med ruševje. Hotela sva priti na markirano pot med Ravnami in Korošico ter poiskati (Staro) Lučko kočo. Nekaj časa je bila steza zelo očitna, saj je bilo ruševje sveže požagano. Ko se je zredčilo, sva zavila bolj desno in se spuščala po skalnatem pobočju, kjer steza ni bila vidna. Jani je poskusil srečo v najbolj obetavnem »koridorju« skozi ruševje, jaz pa sem prevzela vlogo možica. Le kakih 150 m nad markirano potjo se je ruševje zaprlo pred njim, zato se je vrnil k meni. Poskusila sva še enkrat in tam, kjer se je ruševje zredčilo, tokrat opazila odcep levo. Po slabe četrt ure naju je pripeljal do prečne poti, ki priteče z Dolge trate in obide Dleskovec po zahodni strani; na zemljevidu ni markirana. Zavila sva desno nanjo in čez nekaj metrov zagledala markacijo. Po tej poti sva v petih minutah prišla do križišča z drugo, ki obide Dleskovec po vzhodni strani in je tudi na zemljevidu narisana kot markirana.

Tik pred križiščem sva srečala planinca in ju rešila zmotnega prepričanja, da gresta na Korošico, v resnici pa sta veselo korakala za markacijami nazaj na Dolgo trato, saj jih proti Korošici ni bilo. Pri nedopustno zanikrnih kažipotih sva zavila desno. Steza je bila sprva kamnita in svet obakraj nje zelo kraški, sčasoma pa je postala bolj peščena in obrasla s travo. Prečila sva skalnato pobočje in se čez dobre pol ure znašla v kotanji, po kateri so ležale skale. Kmalu za njo so se levo ob poti pokazali spomenik 17 borcem partizanske tehnike, padlim 2. januarja 1945, ter miza in klopi. Ko sva tam malicala, sta prišla mimo planinca; ona je vedela »vse« o tem kraju: tukaj je bila planinska koča (Lučka koča, ki sva jo iskala) in v njej partizanska tehnika, zaradi česar so jo požgali. Tudi napis na lesenih tablicah, ki sta komaj še čitljivi, pravi tako, čeprav na zemljevidu Lučka koča ni narisana ravno na tem mestu. »Majhna in vsa skromna je bajtica, ne upa si stopiti v vrsto oholih planinskih Domov. Vsa je iz lesa, tri metre meri v višino, štiri v širino in dolžino. Spredaj vrata, ob zadnji steni ležišče s slamo, na vsaki strani po eno majhno okence, desno za vrati železen štedilnik, levo miza in dve klopi. To je vse. Enostavno, pa domače in prisrčno,« je v Planinskem vestniku 4/33 zapisal Mirko Kajzelj. A zdaj ni več sledu o njej, vsaj midva ga nisva našla.

Pot sva nadaljevala mimo ravnice z napajališčem ‒ tremi »podpisanimi« (RV/PV, RV/79) lesenimi koriti in zbiralnikom v bregu nad njimi. Čez zeleno kotanjo pod ravnico sva se vrnila v gozd. Na drevesih vrh klanca so naju pričakali kažipoti nazaj Molička pl., Korošica in Lučka koča (zdaj se ne čudim več pritožbi nekoga, ki je iskal Lučko kočo, češ da so ga kažipoti usmerjali proti njej, potem pa so – ne da bi bila kje kaka koča – začeli kazati nazaj, od koder je prišel; kdor postavlja znamenja, se mora zavedati, da ne poznamo vsi območja in z njim povezanih dejstev, zato marsikdo, ki sledi kažipotu za kočo, kočo tudi pričakuje) ter levo Pl. Polšak. Pa si oglejva še to planino, sva sklenila.

Namesto da bi bila nadaljevala proti Ravnam, sva torej zavila levo. Na nekaterih drevesih so bile rdeče pike. Na nekaj neoznačenih razcepih sva vselej izbrala razločnejšo stezo. Vzpenjala in spuščala se je in rdeče pike so se namnožile tudi na skalah. V iglastem gozdu je bilo čedalje več macesnov in vsepovsod je ležalo trohneče podrto drevje. Mimo zasilne klopce in po levem robu gole kotanje, obdane z macesni (zdajle že rumenijo!), v kateri so ležali kupi vejevja, ki so ostali po pospravljanju gozda, sva 40 minut za Lučko kočo prispela na planino Polšak (1695 m; po vodniku Kamniško-Savinjske Alpe Polšakovo planino). Tudi tam je bil zbiralnik za vodo in napajalno korito je bilo spet označeno z RV. Sedela sva pred malo kočo na planini in uživala najlepše trenutke tega dne. Belogriva kobila s še čisto majčkenim žrebičkom, ki se ni niti za hip ločil od nje, je pozvanjala z zvoncem. Žrebiček v drugi družinici je bil nekoliko večji in se je sito zleknil v travo, a še leže venomer nekaj mulil. Kulisa tega živahnega prizora pa je bila sicer negibna, vendar nič manj čudovita Raduha. Janija je zamikalo še s Polšaka na Križevnik, toda uresničitev te želje je odložil za kdaj drugič.

Vrnila sva se na pot proti Ravnam in čez pol ure preplezala leso nad planino. Nato sta naju puščica in markacija usmerili desno navzdol, a videla sva nekaj planincev, ki so nadaljevali kar naravnost naprej. Steza se je spremenila v širok travnat kolovoz. Z njega se je v desno spustila markirana travnato-skalnata potka, midva pa sva nadaljevala po kolovozu, ker sva pričakovala, da bova prišla na obračališče pod Smrekovcem in od tam po gozdni cesti na planino. Vendar sva se znašla na cesti že pod obračališčem (to se najbrž ne bi bilo zgodilo, če bi bila više pri markaciji in puščici sledila tistim, ki so šli kar naravnost, ne desno navzdol). Odmaknila sva žico električnega pastirja in se napotila po cesti mimo krav, zbranih ob majhnem kalu, proti avtu v gozdu pod planino.

V drugo sva Dleskovec tako rekoč mimogrede »našla« in ker je bilo to prelahko (predvsem pa prekratko), se nama je za vrnitev posrečilo porabiti ravno dvakrat toliko časa kot za vzpon nanj. Niti za minuto preveč!

Varvanje ali kdor išče, ta najde

Res ni bilo treba dolgo čakati, da se je uresničilo, kar sem pričakovala ‒ Jani se je 22. avgusta znova lotil iskanja čevljarske votline v Varvanju. Tokrat z mojo »pomočjo«. Parkirala sva pri Kopiščih. Pot do odcepa stezice proti Kopi je popisal že spomladi. Mimo odcepa sva nadaljevala do dveh »stopnišč« ‒ najprej skalnatega in nato še koreninastega. Ko sva prečkala žleb, ki se je ves čas vlekel ob steni, sva zaslišala prediren žvižg in trušč: gams je sprožil kamenje. Kmalu zatem sva prišla do mostička in jeklenice na začetku Martinj steze. V bližnjih skalah naju je presenetilo nekaj zelenkastih planik.

 

Na začetku Martinj steze se levo odcepi »pot« proti Varvanju. V tisto smer sva prečkala žleb in se po stezici, vidni skorajda le ostrookim in tistim z bujno domišljijo, usmerila proti spodmolu na drugi strani. Od njega sva se obrnila proti desni in se dalje vzpenjala po nekakšnem grebenčku. Tu in tam se je sicer zdelo, da je tod že nekdo hodil, in včasih se je pokazala celo stezica, a pogosto je bilo treba ugibati, kam naprej, zato sva napredovala zelo počasi. Venomer sva pogledovala, kje in kaj je skok, o katerem nama je pisal Bojan Pollak*: »/.../ od mostička najprej po žlebu, dokler je še relativno enostaven, nato levo v gozd in pred skokom desno čez žleb v bolj travno pobočje in do votlin in spodmolov in nato strmo levo do votline.« Bere se preprosto, tam v brezpotju pa ni bilo tako. Pri domnevnem skoku sva zavila desno in se znašla v žlebu, ki sva ga prečkala že spodaj pri mostičku. Jani se je po njem potrudil prav do macesna na vrhu, od katerega je bilo le še nekaj rušja do ozkega skalnega robu. Naprej ni šlo in se tudi ni ujemalo s Pollakovim opisom. Vrnila sva se k skoku (tudi vračati se je težko, če ni poti!). Za vse to tavanje sva porabila kako poldrugo uro. Šele tedaj sva zagledala nekaj, kar bi bili lahko votline in spodmoli iz opisa. Skušala sva zlesti čez skok, pa se nama je zdelo prenevarno, zato sva poiskala lažji prehod levo okoli njega in ga preplezala z druge strani.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po slabe pol ure sva na približno 1300 m nenadoma zagledala tolikšno votlino (prednja odprtina je široka nad 25 m in visoka nad 10 m), da je sprva sploh nisva opazila, kakor se že to sliši prismuknjeno. V njej je bilo več kot dovolj prostora za kolibo 3 ´ 4 m – »izpostavo« partizanske čevljarske delavnice, postavljene spomladi 1944 v  bližini Kopišč. Ta je bila v nemški ofenzivi jeseni 1944 izdana, kolibe v votlini pa Nemci niso nikoli odkrili (več o tem najdete v Planinskem vestniku 2/81 na strani 63 in na gore-ljudje.net). Tloris označujejo kamniti in leseni »temelji«, najbrž ne več izvirni. Vsi obiskovalci se do ostalin očitno ne vedejo spoštljivo, saj ob kurišču ležijo ožgani tramovi, ki so spadali h kolibi. Votlina ima zadaj okno, visoko 2–3 m in široko kake 4 m. Splezala sva skozenj; najprej so naju spet razveselile planike, po kratkem strmem spustu pa še razgled na Kopišča, Martinj steno, Kalški greben, Grintovec.

 

 

 

 

 

 

  

 

 

Vrnila sva se po isti poti, kolikor je bilo to sploh mogoče; za ta namen bi bila morala puščati sledi kot Janko in Metka. Spotoma sva se po dobre četrt ure ustavila še pri votlini z velikim trikotnim vhodom (zdaj desno nad skokom), eni mnogih na tem območju. Šele od mostička na začetku Martinj steze sva zares vedela, da stopava natanko po že prehojeni poti. Ves vzpon nama je vzel dobri dve uri (če seveda ne štejem poldruge ure tavanja), vrnitev pa slabi dve. Janijeva (no, tudi moja) radovednost je bila končno potešena.

 

* Pomagala sva si tudi z njegovo knjižico Naravne znamenitosti Kamniško-savinjskih Alp na kamniškem območju, ki jo je založila Občina Kamnik leta 1995 (poglavje 24. Okno v Cerkvi – Varvanju); leta 2003 je izšlo še dopolnilo.

Krim iz Tomišlja

Čeprav naj bi bil Krim vremenski prerok, se zadnjo julijsko soboto nisva ravnala po njem, ampak sva (spet) poslušala vremenoslovce in sklenila, da se ni varno lotiti kakega večjega podjetja, saj naju utegne oprati. Tako sva izbrala bližnji Krim. No, izkazalo se je, da niti ni tako blizu: najprej ni bilo posebno pametno, da sva se odločila za avtocesto, saj so turisti v kolonah drli na morje, v Podpeči smo stali pred zapornico, ker so železničarji na progi nekaj popravljali, in napredovanje je upočasnila še razdrta cesta (v tem posebno nesrečnem primeru bi bilo šlo najbrž hitreje po ižanki ali dolenjki), nazadnje pa sva se vendarle pripeljala v Tomišelj, enega izmed barjanskih izhodišč za najin cilj. Na Krimu sva bila že dvakrat davnega leta 2004, prvič od Podpeškega jezera in drugič iz okolice Rakitne. Izhodišč zanj je še več; o njih se lahko poučite v vodničku (predstavila sem ga v Planinskem vestniku 1/10 na strani 58), ki mi ga je pred leti prijazno poslal eden njegovih avtorjev Daniel Cilenšek, takrat še načelnik Planinske skupine Drago Bregar.
 

 

V Tomišlju sva zavila desno proti Strahomerju in parkirala na parkirišču ob asfaltni cesti pod cerkvijo Roženvenske Matere Božje. To je tudi parkirišče za šolo in vrtec, a menda ne le zanju, sploh pa so bile počitnice in sobota. Napotila sva se mimo župnijskega urada (na pogled običajne stanovanjske hiše) ter med gospodarskim poslopjem, na katerega vogalu so planinske oznake, in gasilskim domom zavila levo navzgor proti cerkvi, še pod njo pa desno v senčen gozd.

 

 

Na razcepih in odcepih so naju najprej odločno vodile planinske oznake, a kolovoz je postajal čedalje bolj poraščen in na prvem neoznačenem razcepu sva šele po markaciji za nazaj ugotovila, da je pravi levi krak. Po dolgem vročem obdobju sva bila deležna prijetne temperature, toda tudi neprijetne vlage, tako da je bilo ozračje kar malo megličasto. Čez čas je postal kolovoz bolj zvožen in kmalu zatem sva prvič stopila na gozdno cesto. Zavila sva levo po njej in jo že po kakih 30, 40 m zapustila. Kmalu za štorom, ki se je prijazno držal na smeh, sva dosegla neoznačen razcep; kamniti traktorski kolovoz se je desno nadaljeval v nekoliko ožji izdaji (čez kakih 10 m je pripeljal na gozdno cesto), levo pa v travnati. Poskusila sva levo in čez nekaj časa nama je izbiro potrdila markacija za nazaj. Ko sva prebrodila začetno ščavje, sva se vzpenjala po kamniti stezi, ki bi bila težko kolovoz, čeprav sva više zasledila tudi kolesnice. Naslednjič sva gozdno cesto le prečkala. Nad njo je šlo večinoma precej navkreber. Pot nama je zastavilo podrto drevo; obhodila sva ga po desni kakor po vsem videzu že prenekateri pred nama. Kolovoz se je prelevil v stezo; po njej sva še tretjič dosegla gozdno cesto in jo prečkala.
 

 

Od stičišča s potjo iz Strahomerja (tu se PD Krim ni mogel odločiti glede nadmorske višine; na istem drogu sta kažipota z različnima podatkoma: 725 m in 720 m) sva nadaljevala po razmeroma strmem kolovozu, ki naju je v petih minutah pripeljal do Miščeve skale. Tako jo imenuje vodniček, v katerem je slika vode v njenih koritih, a tokrat je bila suha. Ni mi uspelo najti ne izvora njenega imena ne kakih drugih podatkov o njej. Nedaleč nad skalo se je kamniti kolovoz nadaljeval naravnost navzgor po nekoliko zametanem jarku, desno navzgor po pobočju pa se je ponujala uhojena zemljata steza. Oznak nisva opazila. Zavila sva desno. Ko se je steza spet združila z jarkom, sva pričakovala, da se bodo znova pojavile markacije, a jih ni bilo. Ugotovila sva, da bi bila morala tam zaviti nekoliko bolj desno, tako pa sva dosegla gozdno cesto levo od markirane poti. Na njenem stičišču s cesto se ta konča z obračališčem. Prečkala sva ga, sledeč kažipotu za Krim.

 

 

Na naslednjem križišču je z desne pritekla pot iz Preserja in z Jezera. Na razcepu za njim je bil desni krak najin, a sva šla najprej pogledat levo, kjer sva skozi drevje opazila jaso. Na njej je bil kos zemljišča ograjen s trakom. Tla so bila zelo močvirnata, zato naju niso presenetili številni močvirski osati. Ob robu gozda je stala preža in nad jaso sva že videla oddajnik na Krimu. Vrnila sva se na svojo pot; postala je zelo kamnita, posebno strma pa ne. Kdaj sva dosegla nadmorsko višino 1000 m, nama je povedal napis na deblu. Nekaj više sva zavila desno na slab kolovoz, ki je tekel vzporedno s pobočjem. V minutki naju je pripeljal na gozdno cesto; do cilja naj bi bilo, tako kažipot, še četrt ure hoda.
 

 

Res sva kmalu zagledala objekte, nato pa še križ in kažipote. Pod prometnim znakom za prepoved vsega prometa je ena tabla dovoljevala vožnjo službenim vozilom, druga pa obveščala, da smo na vojaškem območju, zato je gibanje omejeno. Mimo križa, ki sta ga Občina Ig in TD Krim 1. maja 2004 postavila v spomin vsem umrlim na pobočju Krima ter v počastitev 100-letnice župnije Tomišelj, 10-letnice občine Ig in vstopa Slovenije v EU, sva se povzpela proti oddajnikom. Tik pod vrhom sem pri odcepu levo na kažipotu prebrala Kavc 40min, Lovska koča na Plehanovem lazu 1h 20min in Rakitna 2h ‒ to bi lahko bil namig za še kak izlet.
 

 

Krim je imeniten razglednik, a za kaj takega je potrebno lepše vreme, kot sva ga imela midva (seveda pa slabo vreme ni nujno vedno zares slabo, kakor sva spoznala nekoč prav grede s Krima in sem popisala v Planinskem vestniku 11/05 na strani 31). Tako pa sva razgled le »brala« s panoramske plošče pred planinskim do­mom in bila vesela, da ne dežuje. Krim je tudi pomembna geodetska točka; na spominski plošči piše, da so že v letih 1817‒1828 postavili koordinatno izhodišče prve katastrske izmere dežel Kranjske, Koroške in Primorske z Istro.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva se odpravila od planinskega doma v dolino, je že grmelo. Tokrat z vrha nisva šla kar za nosom kot zadnji del poti gor grede, ampak sva sledila kažipotom. Sicer sva se vrnila po poti vzpona. Kmalu za obračališčem se je stemnilo in začelo je deževati, čeprav naj bi se bilo po vremenskih slikah to zgodilo pozneje. A ne bodimo malenkostni. Hudega ni bilo in preden sva prišla do avta, je dež že ponehal. Po dobrih dveh urah gor in poldrugi dol sva bila kljub vsemu zadovoljna, da nisva obtičala doma. Vsaj enkrat na teden hrib kratko malo mora biti!

Mrežce‒Lipanski vrh‒Lipanca

Jani je že bil na Lipanskem vrhu sam, pa je okoliške cilje povezal malo drugače in je 19. julija peljal tja še mene. Lahko tako rečem, saj se z orientacijskimi nalogami ukvarja predvsem on in tudi hodi vedno spredaj.

 

 

Parkirala sva ob vznožju vojaškega smučišča Viševnik nad Rudnim poljem in sledila kažipotu Viševnik. Po smučišču se nisva mogla povzpeti, ker je bilo zaradi tabora PD Bohor ograjeno, in sva pot začela v smrekovem gozdu ob njem. Dosegla sva gozdno cesto in zavila desno po njej. Markacij ni bilo in šele na križišču, pred katerim je parkiralo nekaj avtomobilov, sva dočakala kažipot Lipanca. Kazal je naprej, levo pa se je odcepila gozdna cesta z zapornico. Čeprav tam ni bilo oznak, sva zavila v tisto smer, kakor sva prebrala v nekem opisu na spletu.

 

 

 

Na razglednem levem ovinku je cesta pogledala iz gozda. Najprej sem opazila obilico volnatoglavih osatov, šele nato gozdnat hrib s skalnato steno. Stopila sva na rob travnika in spodaj zagledala peskokop Krucmanove konte, ob njem pa velik pisan čebelnjak. Nadaljevala sva po cesti, ki je nekaj časa tekla po robu gozda, nato pa se je potopila vanj in naju pripeljala mimo še enega čebelnjaka, katerega stanovalke so se pasle v gozdu. Tudi midva sva se nekoliko napasla – na jagodah. Ob cesti so cveteli meni zelo ljubi velecvetni naprsteci.

 

 

 

Sredi prvega klanca navzdol se je levo odcepil zaraščen kolovoz (tam sta stala dva avtomobila), po katerem se najbrž pride na Zgornji Razor. Kmalu za dolgim desnim ovinkom se je začela cesta spet vzpenjati in naju pripeljala do kažipotov desno proti Rudnemu polju in levo proti Lipanci. Šele zdaj so se pojavile markacije. Sklenila sva, da jim bova nazaj grede od tukaj sledila in tako dognala, kje teče označena pot. Vzpenjala in spuščala sva se po kraškem svetu, včasih kar strmo. Tamkajšnje markacije so narisane dovolj visoko tudi za zimsko pohajanje. Razveseljevali so me veliki in »mali« zali kobulčki, zvončice, rožnordeči deženi, šentjanževke, posrečene »lučke« kosmatincev in še posebej en sam panonski svišč (še v popkih). Velike krošnje so dajale prijetno senco.

 

 

Drevje se je sčasoma zredčilo in čedalje več je bilo macesnov. Mimo večjega in manjšega kala ter skromne klopce sva prikorakala med ruševje, brinje, rododendron, vednozelene kamnokreče, zvončice ... Na dozdevno neoznačenem razpotju sva bila sprva zbegana, kako izbrati med stezama, katerih ena se je spuščala desno in druga vzpenjala levo. Bolj po naključju sva opazila v macesnovi krošnji skrit kažipot levo za Vodnikov dom, Viševnik in Mrežce. Skozi drevje sva zagledala Blejsko kočo in vrhove nad Lipanco, vendar sva kar nadaljevala proti Mrežcam. Na tej poti naju je presenetila tablica 38. postaje Slovenske geološke poti, na kakršne naletiva tu in tam, ne da bi vedela, katere zanimivosti so ob njej, ker vodnika ne nosiva s seboj (sploh pa so v njem samo poti do 33). Tu je pri še enem majhnem kalu najina pot zavila pravokotno levo navzgor. Sence je bilo v glavnem konec. Na razpotju takoj zatem sva zavila desno (leva pot vodi na Viševnik) in na kratki uravnavi spet naletela na kal. Pojavljale so se nove in nove rože: zlatičnice, krvomočnice, kadulje, marjetice, poponi, rožni koreni, osati.

 

 

 

 

 

 

 

 

Proti vrhu sva se na tratah, posejanih s skalami in ruševjem, večkrat ustavila zaradi razgledov. Na Mrežcah (1965 m) sem bila tokrat prvič v kopnem. Lipanco sva imela kot na dlani, prav tako Lipanski vrh. Do njega sva v četrt ure priplezala ob jeklenicah (in zoisovih zvončicah). O njegovi nadmorski višini bi se dalo »razpravljati« (1974 ali 1975 m ali pa 1965 ali 1968 m), a raje ne bom. Na obeh vrhovih sta žiga. Razgledi dobro poltretjo uro nad izhodiščem so bili res imenitni: Viševnik, Veliki Selišnik, Mali in Veliki Draški vrh, spredaj Debeli vrh in Vrh Razorja, nad slednjim Triglav, Rž, Rjavina, Luknja peč ‒ upam, da od navdušenja nisem kaj pomešala!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Lipance sva se vrnila po drugi poti. Spustila sva se proti Brdom (Brdu). V ruševju je bilo vroče kot v kotlu in kadar je zapihalo, sva si prav oddahnila. Smer Brdo sva zapustila pri skali z napisi levo Deb. peč – Brdo in Krma ter desno Blejska koča. Po več kot pol ure pretikanja med skalami in ruševjem sva pristala na poti z Lipance na Debelo peč in v dobrih petih minutah (tričetrt ure pod vrhom) prišla na Lipanco. Na planini so se okrog srčastega kala še pasle krave. Pri Blejski koči pogosto srečava kakega znanca, tokrat mojo sošolko iz osnovne in srednje šole. Po obveznem ričetu sva se odpravila v dolino.

 

 

Najprej sva se povzpela do razpotja nad planino, na katerem sva zjutraj zavila proti Mrežcam. Kakor se rado zgodi, sva gor grede po tej poti hodila čisto sama, samo skupinica presenetljivo tihih otrok z vodnico naju je prehitela, zdaj pa sva srečala le poljsko družino. Ko sva prispela na gozdno cesto, nisva nadaljevala desno po njej (od tam sva prišla zjutraj), ampak sva jo pri kažipotih prečkala v smeri Rudno polje. Dobro označena pot naju je presenetljivo hitro ‒ prej kot v pol ure ‒ pripeljala k peskokopu Krucmanove konte, kjer je ob gozdni cesti parkiralo veliko avtomobilov. Tam je kažipot Blejska koča Lipanca, mimo katerega zjutraj nisva šla. Kot bi mignil, sva pri zapornici zašpilila klobaso, le še pod smučišče se je bilo treba spustiti (z Lipance uro in 20 minut).

 

Lipance in okoliških hribov se človek menda nikoli ne naveliča. Veseli me, da sem spoznala še enega.