Planine pod Storžičem

Zaradi dela in krajšega potovanja kar mesec dni nisem mogla v hribe. Včerajšnji sončni dan je bil kot nalašč za zdravljenje že kar hude abstinenčne krize. Po tolikšnem premoru sva si izbrala sila nedolžen cilj: dve planini pod Storžičem. Vsaj tako sva mislila ...

Parkirala sva pred cerkvijo sv. Lamberta v Zalogu pri Golniku. Soseda je obljubila, do bodo merkali najin avto, mladenič iz iste hiše pa se je zelo zavzel, da ne bi šla kje drugje kot po markirani poti, sicer bi se utegnila izgubiti. Še tako ni dosti manjkalo – kar več »priložnosti« sva imela, prvo že na začetku. Pot se začne nasproti Zaloga 1, kjer je treba z asfalta zaviti na makadam in po mostu čez Goričico, vendar tam ni nobene oznake, prva markacija pa je šele na neometani garaži hiše št. 10. Sonce je grelo in telohi so cveteli. Po skopih napotkih iz vodnika Kamniško-Savinjske Alpe sva se vzpenjala ob Sevniku, a ko sva se znašla v strmi razdejani hudourniški strugi brez markacij in bi bilo treba začeti plezati, se nama je zazdelo, da sva se izgubila (vodnik obljublja nezahtevno markirano pot). K sreči sta naju rešila prijazna domačina in nama pokazala, kje je treba zaviti desno s kolovoza. Takole gre: kake pol ure od izhodišča kolovoz zavije levo (takoj za zavojem stoji partizanski spomenik); tam ga je treba zapustiti in nadaljevati po poti naravnost naprej. Na desni v gozdu se pokaže velika skalna gmota in na tankem drevesu, odmaknjenem od poti, zagledamo markacijo. Malo za njo zavijemo desno v gozd; poti sprva ni videti, potem pa teče nekaj časa skoraj vzporedno s kolovozom in nato odločno desno. Poslej nam pomagajo stare markacije. Čez čas sva ugotovila, da bi bila prišla na isto pot, če bi bila splezala do konca tistega razdrapanega hudournika, saj se nazadnje združi s potjo. Nato je šlo do Male Poljane brez težav mimo kapelice in klopce na skalnem razgledišču (skupaj dve uri in četrt). Pri lovski koči nama je lovec ponudil čaj, pa sva imela svojega, kavo, pa je ne pijeva, in medico, ki sva jo sprejela, pa se je izkazala za prijetno štajersko vino (natočeno v steklenico z napačno nalepko). Kar šteje, je gostoljubje, pa še tehten pogovor o (ne)enakosti spolov ter o lovu in morali smo imeli.

Do Velike Poljane sva hodila le dobre četrt ure, a kakšna razlika: doslej vse kopno, tu pa sneg. Pot med planinama terja veliko pazljivost, tako ledena je. Pri oskrbniku Zdenetu naju je čakalo dobro kosilo in v prijetni družbi smo reševali (žal ne čisto rešili) domače in mednarodne probleme. Za konec sva bila deležna še »oplemenitenih« borovnic. Ko sva odhajala, je bila v dolini še vedno megla, nas pa je razvajalo sonce.

Za vrnitev v Zalog po drugi poti sva dobila napotke tiste vrste "bosta že videla" in seveda sva zgrešila. Pa se nisva preveč vznemirjala, bova videla pa še planino Javornik. Natanko pol ure od Velike Poljane je in ni kaj posebnega, vsaj v tem času ne, ima pa prečudovito ozadje: Storžič in njegove sosede. V nekaj minutah sva prišla do kadi, v katero teče voda in se poceja po bregu. Nekaj više so nama kažipoti povedali, da sva že predaleč, zato sva se vrnila in se pri kadi spustila v dolino po poti, ki jo vidi le bujna domišljija, niže pa je celo označena. Že tretjič sva se jezila na markaciste. Kje bova skrenila s poti v Povlje (Zalog ni omenjen na nobenem kažipotu!), se nama je zdelo po zemljevidu, a ker ni natančen, sva vprašala mladeniča, ki jo je mahal navzgor. Da dobro pozna vso okolico, se je pohvalil in nama svetoval dve poti, na katerih bi se bila gotovo spet izgubila, ker sta bili bolj za "poznavalce". Končno sva prišla do kažipota za Veliko Poljano in mu sledila do ceste, kjer sva zavila levo proti Zalogu, kakor kaže zemljevid. Le zakaj nama je vsevedni mladenič najboljšo rešitev zamolčal? Vsaj najmanj slabo – za "sprehod", kakršnega sva pričakovala, je bilo kar preveč strmin, tu pa naju je čakala najhujša.

A v slabih treh urah sva bila »že« pri avtu in soseda je brž pritekla ven povedat, da jo je že skrbelo. Sledila je še zadnja tehtna razprava ta dan, tokrat o zakonski zvestobi, nad katero bedi sv. Lambert (v prostem času pa očitno dobro pazi tudi na avtomobile). In še eno povabilo na kavo. Pa naj še kdo reče, da so Gorenjci škrti - včeraj sva srečala same gostoljubne.

Veseli december

Veseli december nam včasih nagrmadi toliko obveznosti, da ostane premalo časa za tisto, kar nas zares veseli. Tako je ta mesec z mojim pisanjem. Pohodom se za zdaj še nisem odrekla, ker bi sicer zaškripalo tudi drugje (treba si je prezračiti glavo in pretegniti ude, potem se pa spet laže dela), poročati pa nisem utegnila o njih. A danes v službi sem se zavedela, da je nocoj zadnja priložnost, da se poslovim od starega leta in voščim bralcem srečno novo.

Beli Črni vrh
O Črnem vrhu, najvišji točki (1204 m) Čemšeniške planine (zanimivo: o tem domačini nič ne vedo), moram vsekakor povedati. Gor sva se podala iz Zaplanine mimo Podlesnika in čez Presedlje, se oglasila v Koči na Čemšeniški planini ter se vrnila čez Prvine in mimo Petelinška. Tako sva naredila lep krog in bila nazaj grede deležna posebno lepega pogleda na Presedlje in Kozico. To pot nadvse priporočam, le za užitek nedotaknjene beline, ki nama je 9. decembra tako zelo polepšala vrh, boste prikrajšani, dokler seveda ne zapade nov sneg.

Pet zvezdic za Planinski dom na Mrzlici22. decembra sva bila na Mrzlici. Omislila sva si (pre)dolgo pot iz Prebolda mimo Oplaznika, daleč naokoli mimo Baloha (pogrešila sva palčke in odkrila njihovega ustvarjalca – obljubil je, da bo naredil nove) in Počivalnika ter čez Zlatinekovo planino. V domu pod vrhom Mrzlice sva dobila slastno kosilo in še lepo povrhu. Oskrbnica kar sije od dobre volje in prijaznosti – vsakega gosta je očitno vesela. V domu so na voljo številne revije: Planinski vestnik, Gea, Svet in ljudje, National Geographic, Geo. Ko je že toliko besed o prinašanju svoje hrane v planinske koče – tukaj piše, naj ne režemo s seboj prinesenega na mizi, ampak naj prosimo osebje za desko. Na vsakem koraku se počutiš dobrodošel, res. Dol grede so nama domačini odsvetovali blodenje po bližnjicah (menda vodijo v Prebold tri, dve nemarkirani in ena markirana, Za vrhom, a vse so se skrivale pod celcem in z (ne)označenostjo poti sva imela ta dan že dosti komedij), zato sva šla po cesti skozi Marijo Reko. Pri tem sem opazila še en dober vpliv hribov na svojo (težavno) naravo: sicer sem precej črnogleda, med hribolazenjem pa to neljubo lastnost kar odložim. Spust v dolino je bil neprijeten, saj se je cesta grozno vlekla, posebno na koncu že v temi, a doma sem brž odkrila dobro plat hoje po asfaltu: od čevljev je odpadlo vse blato, ki sva si ga nabrala obilo, tako da so bili nenavadno hitro očiščeni. Optimizma nam je treba in hribolazenje je prava reklama zanj.

Novoletno voščilo s KofcVčeraj sva si za zadnji letošnji pohod izbrala Kofce, ker sva našla še eno pot, po kateri še nisva šla tja (iz Podljubelja ob Jezernici in čez Kal), ker so Petrovi štruklji kot nalašč za praznik in ker je s te planine toliko lepih razgledov vsenaokrog, da se jih nikdar ne naveličava. Dan je bil tako lep, da je bil že skoraj kičast (v dolini pa morje megle), in mnogi planinci so se podali na Veliki vrh, a midva sva končala pri križu nad kočo in si nazdravila. Da bi bilo v novem letu še veliko tako lepih dni, da bi držalo ljubo zdravje in da bi bil korak lahek in varen! Vse to voščim tudi vsem, s katerimi se srečujem v hribih in ki berete ta dnevnik. Srečno! Konec januarja se pa spet oglasim.

Lenoben sprehod okoli Hrastovelj

Ko sem gledal fotografije s svojega prvega vzpona na Križno goro, sem opazil tudi tiste z izleta na Veliki Gradež in Kuk, kjer sem se prav tako zadnjič potepal pred petimi leti. Ker je parkiranje v Dolu pri Hrastovljah skorajda nemogoče, sem se odločil na pot podati iz Hrastovelj (pred cerkvijo je obilica parkirišč), smrdela pa mi je asfaltna cesta do Dola ... potem pa sem se spomnil, da sem med drugim izletom okoli Hrastovelj videl makadam iz Dola v Zanigrad. Preverjanje posnetkov iz zraka na Geopediji je to potrdilo, opazil pa sem še pot, ki sem jo že dolgo iskal: kolovoz po vrhu Jerebin.Na pot se odpravite izpred cerkve v Hrastovljah in sledite markacijam do Zanigrada. Od cerkve v Zanigradu se odpravite po makadamu skozi vas in pod železnico, takoj za njo pa zavijete desno na precej ozek kolovoz. Ta se hitro vzpne na greben Jerebin in vas nato zložno pelje po njem (zgrešiti ne morete, na obeh straneh so električni pastirji). Po daljšem položnem sprehodu boste levo v dolini opazili Zazid, nato pa se kolovoz začne spuščati in se priključi tistemu, ki gre iz Zazida proti Gradežu. Opazili boste tudi prve markacije, ki jim sledite vse do Velikega Gradeža. Tam sem zavil desno na ozko dobro uhojeno stezo, ki pripelje naravnost na vrh Kuka.

S Kuka se po stezi, ki kaže skoraj naravnost proti Svetemu Kviriku vrnete na kolovoz, na prvem razcepu izberete desni krak (markacij tu skorajda ni), na prvem sedlu pa zapustite (zdaj bolje) markirano pot proti Lačni in zavijete ostro desno na ozek kolovoz. Ta prečka pobočje, nato pa zavije levo in se začne precej hitro spuščati v dolino, kjer postane zaradi flišnih tal nemarno blaten. Po slabih dveh kilometrih vas kolovoz pripelje na asfaltno cesto, po kateri se spustite do parkirišča.

Več fotografij
Zemljevid poti

Križna gora in Sveti duh

Vzpon na Svetega Duha in Križno goro je bil eden mojih prvih objavljenih izletov, tam sem bil pred malce več kot petimi leti, in že nekaj časa sem čutil, da bi se bilo prav lepo vrniti tja. Letos sta me vrhova še prav pogosto vabila, ko sem se spomladi in poleti pogosto vozil tam mimo v Vipavsko Belo ... zdaj pa mi je končno uspelo najti nekaj časa za potepanje nad Podkrajem.Od mojega zadnjega obiska so markacije na nekaterih odsekih hudo obledele; žal vse te poti vzdržuje le en markacist. Tudi pritlehne puščice se ne upirajo prav dobro zobu časa (kažipoti pod mičnimi strehami so še vedno takšni kot so bili), tako, da sem moral na enem od razcepov kolovozov kar malce poiskati pot. Strmi blatni deli poti so zdaj opremljeni s prijetnimi stopnicami (čudovito!), ob kratkem skalnem skoku pa je speljana precej nepotrebna jeklenica (verjamem pa, da komu pride precej prav).

Izlet sem si popestril še z vzponom na vrh Svetega Duha (nemarkirano): od cerkvice se vzpnite naravnost po skalnatem grebenu (brez strahu, plezanje ni potrebno). Greben se kmalu položi in pripelje do planotastega vrha; najvišja točka je na drugi strani planote. Med sprehodom do nje boste opazili star kolovoz, ki se v desno spušča okoli hriba; spustite se po njem, nato pa se držite krakov, ki vodijo navzdol in v levo, pa se boste z malce posluha za orientacijo hitro in udobno znašli pri kažipotih, ki vas bodo popeljali na Križno goro.

Na vrh Križne gore so postavili razgleden stolp (čudovito - zdaj se končno vidi, kako razgleden je bil ta vrh, preden se je zarasel), s katerega se vidi od Triglava do morja. Le nahrbtnik pustite raje na tleh, jaz sem imel s svojim med vzpenjanjem po tesnih lestvah precej težav.

Več fotografij
Zemljevid poti

Naravnost gor in po ovinkih dol

Ko je včerajšnja jutranja radijska voditeljica namigovala, da vsi, ki smo bili na sobotnem koncertu Pankrtov, gotovo še spimo, sva se že bližala Slovenj Gradcu. Padal je leden dež in asfalt je bil drsalnica, a k sreči je bilo zmrznjeno tudi blato. Parkirala sva na "ekološkem otoku" za krajevno tablo (konec Slovenj Gradca), kjer sva začela vzpon na Kremžarjev vrh (1164 m), pozneje pa sva nekaj ovinkov naprej odkrila pravo parkirišče. Vzpenjanje po dobro označeni poti je bilo prijetno, dež je ponehal in kmalu je sijalo prav toplo sonce. Tedaj pa se je usulo! A ni bilo mavrice, kajti ni se usul dež, ampak ploha besed zgovornega predsednika slovenjgraškega planinskega društva. Prijazno nama je povedal vse, kar sva ga vprašala, in še marsikaj, česar ga nisva, tako da je bilo srečanje za naju prav poučno. Pri Koči pod Kremžarjevim vrhom sva odkrila oznake in opis Šisernikove poti, vsaj štiri ure iz Dravograda - za poleti, ko bo dolg dan. Še nekaj minut, pa sva bila na vrhu (poldrugo uro iz doline). Razgledi so prej in potem, prav na vrhu jih pa ni.

Na zemljevidu je pritegnil najino pozornost zapis Sv. Barbara čisto na samem. Z vrha sva se spustila v desno in poslej so bile markacije bolj redke. Dobre pol ure je šlo dol in gor po mehko zaobljenih travnatih hribih, med šumečimi smrekami in pod Mačkovim vrhom do Slovenjgraškega sedla. Tam sva zavila za kažipotom Berneško. Ko se je pot kmalu začela obračati v levo, sva jo zapustila po stezi v desno, ker sva tam nekje pričakovala cerkev. Doživela pa sva presenečenje: "sredi ničesar" spomenik kiparju Francu Bernekerju in njegovi rojstni hiši, značilni pohorski dimnici. Lične tablice označujejo Bernekerjevo pot – tudi to bo treba nekega dne raziskati. Potem sva precej na pamet kake četrt ure proti zahodu vendarle našla tudi cerkvico sv. Barbare. Česa tako prikupnega pa res nisva pričakovala! Sonce je začelo ugašati, zato sva se podvizala. Kmalu pod cerkvijo je ograda za jelenjad; ob njej sva zavila desno in se držala električnega voda, pomagale pa so nama tudi rumene markacije Bernekerjeve poti, da sva se spustila do Ostržnika. Zadnje pol ure je bilo treba po cesti. Asfaltni dolgčas sva preganjala z opazovanjem nenavadno živo rumenih in oranžnih hiš v Legnu, vsi, ki sva jih srečala, so naju prijazno pozdravljali, prijetno presenečenje za ta čas pa so bili tudi številni regratovi cvetovi ob cesti. Tako se je lep dan lepo končal.

Najvišji vrh moje občine in suhadolski Mlinčki

Današnji sončni dan je za najino hribolazenje izgubljen, ker se bojiva, da bi po celodnevni hoji težko še kake štiri ure stala v Hali, kjer bo nocoj veselica ob tridesetletnici Pankrtov, ki je nočeva zamuditi, in pri tem zares uživala. Tako bom le obudila spomin na osvojitev najvišjega vrha komendske občine prejšnjo sredo.

Čeprav Koseški hrib meri samo 467 m in je nepomemben gozdnat hrib, kakor so rekli na radiu Dur in kakor lahko sklepate tudi iz njegovih domačih imen Hosta in Goša, sva si ga privoščila kot kak logistično zahteven cilj: z dvema avtomobiloma. Prvega sva pustila pri sv. Klemenu v Suhadolah pri Komendi, z drugim pa sva se odpeljala v Mengeš na parkirišče pod Gobavico. Do Mengeške koče na njej je le 20 minut zmernega vzpona. Nato sva sledila kažipotu Rašica. Onkraj Marinega hriba in Magarovnika pot na Rašico zavije levo, midva pa sva sledila oznakam KPP (Komendska planinska pot) skozi Šinkov Turn v Koseze (označenost ni najboljša, zato sva se znašla v Podkotu, kar pa ni dosti s prave poti). To nama je vzelo slabo uro. Iz Kosez na hrib, ki so mu dale ime, je samo dobrih 20 minut, a preden sva prišla na vrh, sva še komaj kaj videla, le pogled na letališče z vsemi tistimi lučkami je bil lep. V tem času je pohodom po službi odmerjen res kratek čas, saj je ob petih že tema. Tako sva bila prav hvaležna pohodniku iz Kosez, da nama je pokazal ne prav očiten odcep proti Mlinčkom, ki sva si jih že dolgo želela ogledati. Na desetine mlinskih kolesc se sicer ni kaj dosti vrtelo, ker ni bilo veliko vode, pa še tisto je ovirala obilica odpadlega listja, a ko sva prižgala vse svoje baterijske svetilke, je bilo vendarle kaj videti. In kočica je tam pa mize in klopi, gašperček in lopa z drvmi. V slabe pol ure naju je lepa pot pripeljala v Suhadole k prvemu avtu. K Mlinčkom se bova še vrnila, kadar bo sijalo sonce in bo dovolj vode, da se bodo vsi vrteli.

Kokoš, za prijatelje Kokoška

O Kokoši nad Lokvijo sem že slišala, da je prikupen hrib, ampak za (enega od) naju je bila vedno predaleč in prenizka. V nedeljo, ko je zaradi slabega vremena in Janijevega potolčenega palca že kazalo, da bova ostala doma, pa sva se le odpravila tja. Zaplana.net opisuje pot čez Prelože, midva pa sva se odpeljala v Lokev in na koncu vasi za pokopališčem poiskala začetek markirane poti. Čez kakih 200 m je pri kapelici lesen kažipot z napisom Kokoška. To ljubkovalno ime priča, da jo imajo domačini radi, in res sva kljub mrkemu vremenu in mrzli burji srečala veliko pohodnikov in sprehajalcev, Slovencev in Italijanov. Čez Lokavsko polje gre po ravnem pa tudi pozneje ni hudih vzponov, le v mokrem je marsikje precej spolzko. Ob poti je veliko klopi in celo nekaj miz. V slabi uri sva dosegla uravnavo na vzpetini Jirmanec (670 m), kjer stojita antenski stolp in Koča na Kokoši. Mize v koči krasijo prisrčne kokoške iz blaga. Vrh Kokoš (674 m) je le kakih 5 minut proč sredi gozda – nič posebnega. Zanimivo pa je, kako je hrib dobil ime. Ker je bil neporaščen, so mu domačini rekli Golina, (naglušni ali hudomušni) Italijani pa Gallina (= kokoš), mi smo njihovo ime spet poslovenili in to so sosedje še enkrat »prevedli« v Monte Cocusso. Meja teče skoraj tik koče.

Ker je bilo to celo za potolčeni palec premalo, sva se odpravila še na Veliko Gradišče, najvišjo vzpetino Tržaško-Komenskega Krasa (741 m). Vrnila sva se na mesto, kjer sva končala vzpon na Jermanec, in nadaljevala proti vzhodu. Pri kažipotu za izvir Vroče sva zavila levo in se z nekaj sreče (tu označenost ni tako vzorna) v dobre pol ure že čudila kombinaciji imena Vroče ter ledenih sveč ob votlini in zamrznjene lokve. Od tam je komaj dobrih 5 minut do vrha Velikega Gradišča. Označen je z betonskim stebrom. Na drugo stran je pot nekaj časa markirana in zamikalo naju je malo raziskovati. Pa sva prišla še enkrat k izviru (kako to, bom nekega dne opisala na zaplana.net, kjer imam več prostora). Ker je začel naletavati sneg, sva se spravila malicat v lopo, ki v prijaznejših letnih časih najbrž služi kot točilnica. Potem sva se spustila po označeni poti v Prelože, ki je že opisana na spletišču zaplana.net, nazadnje pa sva še malo pohajkovala po Lokvi, največji slovenski vasi (opazila sem, da je takih, ki se razglašajo za največjo, več).

Teden je že naokoli, danes celo dežuje in palec še vedno boli. A ker (palec) tiči v službi, jaz tičim doma in pišem. Pot, ki sem jo opisala, lahko prehodite tudi v dežju, z dežnikom, le na spolzkih mestih bodite previdni. Pa na dežnik pazite, da vam ga ne obrne burja!