Jazz Porezen

Med letošnjim festivalom Jazz Cerkno sva imela več sreče z vremenom kot med lanskim. Za hribovski del sobotnega programa sva si izbrala Porezen po drugi poti kot prejšnjikrat, iz Labinj. Cesta tjakaj je ozka in vijugasta. V zgornjem delu vasi kažipot Porezen usmerja desno v breg, a prav tam ni parkirnega prostora. Odcepa k cerkvici sv. Duha, kjer ne bi bila nikomur napoti, nisva odkrila in tako sva se znašla v zadregi. Pri eni izmed hiš, kjer so na majhnem dvorišču tik ceste stali že trije avtomobili, je prijazni gospodar napravil prostor še za najinega. V teh bregeh, skopih s prostorom in še s čim, ne skoparijo z gostoljubjem.

Pokazali so nama, kje prideva na markirano pot. Za zadnjo hišo sva dobila napotek, naj kar odpreva leso (za ograjo so se pasle ovce). Desno spodaj sva na robu vasi videla cerkvico sv. Duha, midva pa sva zavila levo v gozd. Ko se je svet odprl, sva se znašla na travniku, razkošno posejanem z vsakovrstnimi rožami: travniškimi kozjimi bradami, kukavicami, travniškimi kaduljami, dolgolistnimi naglavkami, rožnatimi gadnjaki ... ("navadnejših" sploh ne omenjam, seveda pa tudi ne številnih, ki jih ne poznam po imenih). Precej strma pot je dvakrat prečkala gozdno cesto, tretjič pa sva napravila nekaj korakov desno po njej in nato se je v levo odcepil nasut kolovoz, ki naju je po nekaj korakih pripeljal na Labinjske lehe. To je pravi cvetlični vrt, rožnatih gadnjakov pa toliko, kolikor jih nisva videla v vseh najinih skoraj desetih planinskih letih skupaj.

Ko sva spet stopila v gozd, so se pojavili lučniki, medenike in gorski glavinci. Kos poti je zavarovan z jeklenico in ograjo; najbrž prideta prav pozimi, saj je levo spodaj pravcati prepad, a v kopnem je pot dovolj široka za varen korak. Ob poti, ki se zložno vzpenja ob zelo strmem pobočju, cvetijo šmarnice in zelene čmerike. Ko sva znova prišla na plano, je postalo bolj strmo. Na najstrmejšem delu pomagajo številne stopnice; kjer jih ni, je potka zelo ozka, breg pod njo pa skoraj navpičen, tako da je treba biti kar previden. Prisopihala sva na greben. Onstran njega sva se spustila na sedlo Velbnik, od koder sva lepo videla Medrce in Porezen v ozadju. Nad sedlom stoji antena, pretvornik ali nekaj takega. Desno se pride k pastirski koči, levo pa k lovski koči na Šašu LD Porezen Cerkno, ki slikovito "visi" v strmini, zato je njeno dvorišče kot razgleden balkon.

Z Velbnika sva pri zanimivem kažipotu (na njem sta Knafelčeva in evropska markacija) stopila v gozdiček in ko sva prišla iz njega na travnik, sva opazila uhojeno potko, ki zavije levo rahlo navzdol. Ker je ozka in neoznačena, sva domnevala, da je lovska. Šele po 10 minutah sva prišla do prve markacije (E7). Levo pod nama je tekel kolovoz, s katerim se je najina potka združila, ko sva prišla do ograje. Tedaj se je pojavila še Knafelčeva markacija. Če bi bila prestopila ograjo, bi naju bila pot odpeljala preveč levo (po tej sva se prejšnjikrat vračala z gore), zato sva zavila desno ob ograji precej strmo navzgor. Prisopihala sva do kažipotov, od katerih je mogoče nadaljevati po levi ali desni strani ograje, saj se potki čez čas združita. Okoli kažipota Davča, ki kaže desno (lepega dne bo prišla na vrsto tudi ta pot), je cvetelo nekaj zlatičnih vetrnic, ki jih ne videvava prav pogosto. Ker je markacija na desni strani ograje, sva se seveda povzpela po desni in tako izgubila označeno pot (nazaj grede sva ugotovila, da bi bilo treba po levi in ves čas ob ograji), a ker je cilj nezgrešljivo stal pred nama, sva napredovala za nosom. Pripeljal naju je nad ograjen kolovoz, toda najina potka se ni iztekla nanj, ampak je izginila. Vzpenjala sva se dalje po travniku, saj se je vrh že videl. Mimo Doma Andreja Žvana - Borisa sva ga kmalu dosegla in tam je bil napis, da je dom odprt. Prejšnjikrat se nama je zgodilo ravno tako: na spletu je pisalo, da je zaprt, zato sva prinesla malico s seboj. Pravzaprav se jim je zgodilo: tako so izgubili dva lačna in žejna gosta.

Čeprav sva ves čas hodila sama, je bilo zgoraj kar precej planincev, med njimi nekaj obrazov, ki sva jih opazila na koncertih v Cerknem. Zadnjič sem omenila svojega najljubšega bobnarja. Ko sem ga zagledala na vrhu Porezna, je še zrasel v mojih očeh!

Nazaj grede sva zlezla še na Medrce (1411 m). Po pobočju, ki ga krasijo pogačice, sva se spustila pod hrib (na spletu pravijo Medrcam ne le hrib, ampak tudi predvrh Porezna, vrh, vzpetina, planina ‒ tam so se res pasle krave ‒, sedlo, celo dolina, ampak to bo najbrž kaj drugega). Vrh ni označen. Na njem so ruševine bunkerja in nekaj dreves(c). Za planino pod Medrcami nama je domačin povedal, da se imenuje Sor(i)ška planina. Spustila sva se na drugo stran in ugotovila, zakaj sva gor grede Medrce obšla: onstran gozdička bi bila morala zaviti desno, čeprav vsaj na začetku poti sploh ni, in po grebenu ob ograji. Z Velbnika sva se vrnila po že znani poti.

Ko sva stopila iz gozda nad Labinjami, nisva nadaljevala proti vasi, ampak sva zavila levo nazaj in si odprla tamkajšnjo leso. S travnika sva sestopila na (zgornjo) asfaltno cesto, ki pelje k cerkvi sv. Duha. Seveda je zaprta. Od nje sva po levi (spodnji) asfaltni cesti odšla v vas pogledat, kje sva zjutraj zgrešila odcep (pri hiši št. 19, pred transformatorjem). A celo če bi se nama bilo posrečilo, bi bilo kar težko najti markirano pot. Pri hiši št. 22 z leve priteče markirana pot iz Cerknega. Po njej je le kakih 5 minut do Miklavževega turna, ostanka srednjeveške rudarske cerkve; pod razvalino zvonika se menda skriva zaklad, a nikar ga ne skušajte odkopati, če nočete, da vas udari strela, kakor svari izročilo.

Po kakih petih urah hoje, izdatno podaljšanih s številnimi postanki v pomladni naravi, je bilo pred večernim koncertom še dovolj časa za počitek. Jazz Cerkno in cerkljanski hribi so imenitna kombinacija!

Nič medvedov, pol razgledov

Petek, 13. maja, ni bil nesrečen dan; za to je poskrbela tudi Druga godba. Bil je imeniten koncert, le končal se je nekoliko prepozno za naju, ki hodiva ob sobotah v hribe. Ampak človek pač "potrpi" – jaz že, sploh če nastopa moj najljubši bobnar, ki ga je veselje ne le poslušati, ampak tudi gledati: Marjan Stanič. Zato v soboto nisva vstala dovolj zgodaj za kake zaresne hribe, zlasti ker so za popoldne spet grozili s plohami. Odpravila sva se na Turn (1254 m), najvišji vrh Velike gore nad Ribniško dolino. V Ribnici pri gradu sva poiskala smerokaz Zadolje; na izletniški karti Kočevsko je na koncu te vasice, kjer cesta napravi desni ovinek, narisana markirana pot, a midva je nisva našla in tudi domačini niso vedeli nič o njej. Pač pa nama je eden tako živo pripovedoval o svojih srečanjih z medvedi, da naju je postalo pošteno strah. Nazadnje sva se prav na njegovo prigovarjanje in po njegovih napotkih vendarle podala na pot.

Takoj za omenjenim ovinkom se konča asfalt in začne gozd. Makadamska cesta, ob kateri sva parkirala, se rahlo vzpenja in mimo nekaj slabih, že razlezenih markacij naju je pripeljala do neoznačenega odcepa levo, kamor sva zavila po drugi (gozdni) cesti. Celo uro je trajalo najino piskanje s "protimedvedjo" piščalko in previdno (beri prestrašeno) oziranje vsenaokrog, preden sva prišla do odcepa gozdne ceste desno proti lovskemu domu LD Dolenja vas (blizu odcepa je majhno parkirišče, tako da je mogoče začeti pohod tudi tam). Ta gozdna cesta je dobro označena. K domu je treba levo z nje. Lovca, ki sta pleskala, sta sedela na verandi pri malici in sta še nama natočila cvička. Izvedela sva, da je 200 m od hiše medvedji brlog, pod Belo steno pa sta še dva. Na dvorišču pred lično uto stoji štor, ki se mu zelo pozna, da ga je "potipala" medvedja šapa. Tako najina "previdnost" ni nič popustila. Čeprav je dež postavil na laž napoved in je začel padati že dopoldne, sva se vrnila na gozdno cesto, tik pred njenim koncem zavila na označeno stezo (vlako) levo strmo v breg in se povzpela do spomenika trem častnikom Teritorialne obrambe, ki so leta 1984 umrli v helikopterski nesreči. Stoji tik gozdne ceste. Najprej sva se odpravila v desno na rob Bele stene, znane tudi kot Okameneli svatje (1122 m), od koder naj bi se videli Ribniška dolina, Kočevski Rog, Gorjanci, Sljeme, vsa Dolenjska, Kum, Kamniške Alpe, Karavanke … V tistem deževnem in meglenem vremenu se je videlo le nekaj Ribniške doline.

Vrnila sva se k spomeniku in levo od njega se odcepi pot čez Rezinski vrh na Turn. Po k sreči dobro markiranem "brezpotju" sva se mimo treh klinov, zabitih v skalo (na enem visi venec brez napisa), povzpela na Rezinski vrh (1231 m). Nehalo je deževati in posijalo je celo sonce. Na vrhu sta žig in skrinjica z vpisnim zvezkom Ribniške planinske poti "Po poteh štirih brigad". Sledil je kratek, a precej strm spust na kolovoz in nato na gozdno cesto. Zavila sva desno po njej, na desnem ovinku pa levo na kolovoz in z njega levo na še eno "označeno brezpotje". Na Turnu so naju pričakali betonski stebriček z markacijo, geodetski kamen, žig in vpisna skrinjica. Razobesila sva "perilo": vetrovki, pelerini in prevleki za nahrbtnika. Zdaj sva bila vendarle deležna nekaj razgleda: proti Goteniški gori ter proti Mali in Travni gori.

Vračala sva se sprva po isti poti. Od spomenika sva šla še enkrat na Belo steno, da sva za silo popravila vtis o razgledu, nato pa sva zavila desno (gledano iz smeri prihoda z Rezinskega vrha) po nemarkirani gozdni cesti. Ko jo prekriža druga, po kateri kaže smerokaz Jelenov žleb (tudi na naslednjih križiščih je označena samo ta smer) desno navzgor, sva zavila levo. Nad nekaterimi markacijami je narisan stiliziran Triglav. Tem se pridružijo trikotniki in napisi LD. Po naslednji cesti so "odšle" markacije s Triglavom v desno, midva pa sva se kmalu zatem znašla pri parkirišču in jutranjem odcepu proti lovskemu domu. Od tam sva se vrnila k avtu po že znani gozdni cesti. Gor grede je bilo dobro poltretjo uro čiste hoje in dol grede enako. Če odštejem strah pred medvedi, ni bilo posebno razburljivo. Kaj se pa vedno najde: videla sva tolikšno lesno gobo, da sva jo dvakrat potipala, preden sva verjela.

Na koncu sva piskala že nekoliko manj, tako da so prišli do "besede" tudi ptički. Kadar se takole "braniva" pred medvedi, imam vedno malo slabo vest: tudi hrup je onesnaževanje okolja.

Vošca z avstrijske strani

Na Vošci sva že bila, a ko sva gazila na Kamnati vrh, sva si zamislila poletni pohod nanjo iz avstrijskega Strmca (Krainberga). No, nisva mogla počakati do poletja, bilo je že 8. maja (zaradi dolinskih obveznosti tale planinski zapis zamuja bolj kot navadno). Onkraj mejnega prehoda Korensko sedlo sva zavila desno za smerokazom Krainberg, pri kapelici spet desno in parkirala pod smreko pri Bergmannu (ni ravno parkirišče, a en avto ne povzroči ne gneče ne škode). Gostilne Oitzl iz novega in starega vodnika Karavanke nisva našla. Ni čudno, saj je v Ričarji vasi (Riegersdorfu) in mimo nje pridejo le tisti, ki se pripeljejo iz beljaške smeri.

Po kolovozu (poti 689) sva se spustila mimo peskokopa, kjer piše, da je prepovedano nabirati gobe (možna »praktična« razlaga dvojezičnega napisa: prepoved velja samo za tiste, ki razumejo nemško in italijansko). Prepustila sva se jasnim in dovolj pogostim markacijam, ki so naju nekajkrat povedle čez cesto, sicer pa po prijetnih gozdnih poteh in kolovozih. Kjer se je svet odprl, sva lahko videla Dobrač in Ojstrnik. Običajno pomladno cvetje je že minevalo, bilo pa je veliko kalužnic in trilistnih penuš. Tla so bila precej vlažna, tudi pot. Ob njej so številna mravljišča. Oglašala se je kukavica. Kmalu za veliko poseko nad beljaško dolino sva stopila na široko cesto, po kateri se najbrž že dolgo ni nihče peljal, saj je bila popolnoma posuta z iglicami. Nad njo stoji Zollhütte, vsaj zemljevid Kompass 61 pravi tako, a napisa ni nobenega. Poleg stavbe stoji vodnjak. Na klopci ob njej sva si nekoliko oddahnila po nekaj prav strmih odsekih. Nadaljevala sva po cesti, a sva jo kmalu zapustila. Z višino so se množile podlesne vetrnice pa tudi borovničevja je bilo precej (senca skoraj vso pot in borovnice so prava reklama za poletni pohod!). Kmalu sva dosegla gozdno cesto s planine Rekarščica na ovinku, kjer se konča. Tam so kažipoti, ob katerih sva dobila zamisel za ta pohod. Kot bi mignil, sva dosegla Kamnati vrh, kjer se pot 689 pridruži avstrijski pohodniški poti Südalpenweg 03 (tudi z markacijami 603). Pozimi klopce ni bilo videti izpod snega, zdaj pa sva se lahko posončila na njej.

Po slabih 5 minutah spusta na drugo stran se je pot 603 oziroma 03 nadaljevala naravnost navzdol, midva pa sva pri mejnih kamnih 179/01 in 179 zavila desno na sončno poseko. Pred nama se je dvigala gozdnata Visoka Bavha z Julijci v ozadju. Namesto ob mejnih kamnih po strmi poseki sva se spustila proti levi na gozdno cesto, ki se tu konča. Spodaj pri preži sva zavila desno in po ne najbolj razločni poti dosegla najnižjo točko (kamen 173), nato pa se je začel kar strm vzpon na Visoko Bavho (Steinwipfel, 1647 ali 1650 m, odvisno od vira; nekatere druge višine se tudi razlikujejo za kak meter). Velika uravnava na njenem vrhu (kamen 161) je postlana s podlesnimi vetrnicami in nastlana z obžaganimi vejami. Zaradi poseke je vsaj nekaj razgleda (na avstrijsko stran). Nato je bilo treba dol na sedlo (Mala) Bavhica (Wauchza(sattel), 1531 m; kamen 154), kjer stoji prikupna počitniška hišica s prelepim razgledom na Julijce. Od tu nekaj časa markirana planinska pot 03 in graničarska tečeta skupaj, ko pa se ločita, sva naprej iskala mejne kamne med telohi in jetrniki. Strmi vzpon na Nizko Bavho (1642 m; kamen 138) so nama polepšali številni tržaški svišči, vrh pa je bil posejan z belimi in rdečimi telohi. Po rumenih cvetnih preprogah in med nenavadnimi smrečicami sva bila kar hitro na Grpišci (Korpitschhöhe, 1676 m; kamen 130). S sedla Dolič (1612 ali 1624 m; najnižja točka je nekje med kamnoma 121 in 122), pod katerim se je sončila Grpiška planina (Korpitscher Alm), sva se spet začela strmo vzpenjati. Na vrhu Tamarče (1728 m; kamen 108) sva posedela v travi, posuti s pisanimi rožami. Ko jeseni pozlatijo macesni, mora biti tudi silno lepo. Skozi macesnov drevored sva stopila na plano in v daljavi že zagledala razvalino na Vošci. Med počitkom in prigrizkom sva se razgledovala po Martuljških gorah, Jalovcu in Mangartu, Višu in Montažu ... (manjkal je kdo, ki bi nama povedal, kaj vse vidiva).

Vrnitev po poti vzpona sva si popestrila s stranpotjo čez planino Radnaršco (Radendorfer Alm, 1443 m). Na sedlu Bavhica sva namesto po jutranji (graničarski) poti zavila za avstrijskimi planinskimi markacijami desno na kolovoz, po katerem sva se spustila na gozdno cesto, že precej poraščeno s travo. Na razcepu gozdnih cest sva namesto levega kraka navzgor izbrala desnega, ki se rahlo spušča. Na planini sta gospodarsko poslopje in hiša z odprto verando, kjer si očitno lahko tudi sposodimo posodo, moramo pa počistiti za seboj (na voljo so krpe, metle ...). Lahko si natočimo vodo. S planine sva se povzpela po zelo strmem travnatem bregu, sledeč markacijama 603 in 688. Ko se je strmina končno unesla, sva se začela spuščati in se pri kamnu 179/01 vrnila na znano pot.

Za nama je bil lep dan. Prav na koncu ga je malo poškropilo, ampak res malo. Čiste hoje gor dobre 3 ure, dol nekaj manj. Vrhov in sedelc pa za lep venček, za ves dan.

Neplansko spet na Planskem vrhu

Na Planskem vrhu (1299 m) sva bila že pred leti. Po najvišjem vrhu Mežakle, Jerebikovcu (1593 m), se nama je zahotelo še drugega najvišjega. Bila pa je zima, zato sva imela zimske težave z markacijami ter »običajne« težave zaradi neujemanja zemljevida in dejstev. Nazadnje niti nisva bila gotova, ali sva dosegla vrh. Na dan upora proti okupatorju sva se spet odpravila na Mežaklo. Pohajkovat, imela pa sva tudi dve določni želji: razgledati se s Škrbine in videti naravni most.

V središču Jesenic sva sledila smerokazu Športni park pod železnico, se zapeljala čez savski most in zavila desno, kakor svetujejo na Hribi.net. A tisto parkirišče je zasebno, zato je bolj »spodobno« nadaljevati pod cesto nekaj metrov naprej, saj je za podvozom (markacijo desno od njega je neznani avtor »vkomponiral« v svoj grafit) precejšnje makadamsko parkirišče, namenjeno ljubiteljem narave. Tudi ob bližnji zapornici, ki zapira dovoz k zasebnemu kamnolomu, stoji prijazna opozorilna tabla.

Na ovinku med podvozom in makadamskim parkiriščem se levo v breg odcepi potka, na asfaltu označena z markacijo in puščico. Spodnji del je bogato obrobljen s šmarnicami, ki prejšnjo sredo še niso cvetele, a te dni tam gotovo že lepo diši. Sicer sva videvala skoraj vse tiste rože kot na prejšnjem pohodu, le malo bolj pohitele so (telohi so se množično pretvarjali, da so stročnice). Po 25 minutah sva dosegla gozdno cesto, kjer pot navzdol označuje Viktor iz »zgodbe« Pot pod noge z Viktorjem pohodnikom (takih tablic je še več, prospekta pa žal ni več dobiti*), da morava zaviti levo, pa sva »uganila« sama. Na prvem ovinku leži kup vreč z odpadki, ki potrpežljivo čakajo na dokončanje čistilne akcije. Opazila sva prvi planinski srobot letos. Listi in celo že popki napovedujejo kar nekaj orlic. Pot čez veliko grdo poseko je (bila) markirana v levo, a ker se kmalu obrne desno, je že nastala bližnjica takoj desno. Markacij je pravzaprav dovolj, le da so mnoge slabo vidne (posebno za slabovidne). Nekatere so peterokrake, kot nalašč za dan upora. Hribi.net omenjajo dve poti. Ko sva čez 20 minut prišla na prireditveni prostor ob spomeniku padlim partizanom, je bilo jasno, da sva »drugo varianto« (tako rekoč »direktno« - levo strmo v klanec, ko dosežemo gozdno cesto, pa smo že mimo Zakopa) zgrešila. Na Zakopu (na tablici 1190 m, na Hribi.net pa 1150 m; na spomeniku piše o Zakopih, na tablici pa je končni i zamazan in tudi sicer prevladuje Zakop) na dan upora v držalih pri spomeniku ni bilo zastav in tudi golaža, ki ga »obljublja« tablica, ni bilo.

Nad prireditvenim prostorom sva zavila levo po gozdni cesti (oznak ni), ki se kmalu konča z nekakšnim obračališčem. Lahko bi bila nadaljevala desno po markacijah, a sva sledila kažipotu Bolnica. Stezica je komaj vidna in slabo označena, zato sva si precej pomagala z opisom na Hribi.net (koristijo tudi orientacijske sposobnosti in domišljija). Povzpela sva se na markirano panoramsko pot; razglede sicer moti drevje, a zdaj ko še ni olistano, niso tako slabi. Najprej sva se odpravila levo in se spustila ob ograji k partizanski bolnišnici. Pot je strma in posebno v vlažnem zelo spolzka. Spodnji del ograje je potreben popravila. Pod skalno steno tiči lesena hišica in s tabel izvemo nekaj o prvi partizanski bolnišnici na Gorenjskem, ki je sovražnik ni nikoli odkril. V njej je precejšen nered, podpisi vsepovsod pa pričajo, da ima kar veliko obiskovalcev.

Povzpela sva se nazaj na panoramsko pot in nadaljevala po njej proti vzhodu. Ni bilo dolgo, ko sva se spet ustavila: tako številnim in tako lepim avrikljem se niti Jani ni mogel upreti. Do menda najboljšega razgledišča na tem robu, Škrbine (Hribi.net 1210 m, panoramski zemljevid jeseniške občine 1154 m), ki ga poleg razgleda »krasita« pretvornik in siva pločevinasta hišica, ni daleč. Pod Škrbino pripelje gozdna cesta. Neki domačin nama je razložil marsikaj, tudi kako prepoznati Planski vrh, zato sva se odločila preveriti, ali sva pozimi res že stala na njem. Zlezla sva čez podrt električni drog in prišla do vodnjaka, nad katerim se pot močno vzpne. Ko se je strmina unesla, sva stala nad naravnim mostom (viri se razhajajo glede dolžine 15/10 m, višine 8/6 m in širine 3/4 m). Kmalu so naju markacije popeljale desno navzdol, kjer so oznake na nekaj mogočnih smrekah. Od tam je v desno le kratek vzponček na Planski vrh, ki ga označujejo geodetski kamen, v tla zapičen lesen kol in piramidasta skala z rdečo konico. Na najini zimski fotografiji kukata iz snega isti kol in (nepobarvan) vršiček skale. Čeprav sva malicala sredi gozda, se nama je prileglo enako kot na kakem zračnem razgledniku.

Desno od omenjenih smrek sva se spustila na zatravljen kolovoz, kjer je nekdo postavil možička, in desno po njem. Hitro začne zavijati levo in se strmo spuščati. Po kake četrt ure sva se znašla na drugem obračališču, kjer se konča gozdna cesta z desne. Zavila sva nanjo in čez nekaj minut levo z nje po stezi navzgor, po kratkem vzponu dosegla rob, se prekucnila čezenj in na neoznačenem razcepu izbrala levi krak (šele čez čas nama je izbiro potrdila markacija). Po nekaj manjših vzponih in spustih sva zagledala znamenje za Snežno jamo in zavila levo k njej. Jani je zlezel tudi noter, česar pozimi nisva mogla (si nisva upala) storiti.

Ko sva se vračala, naju je pod Planskim vrhom ujel dež. Dežek. Pri vodnjaku nisva zavila desno na panoramsko pot, ampak sva se spustila levo na gozdno cesto, jo prečkala in po široki, udobni gozdni poti prišla na prvo obračališče z druge strani, kot pa sva ga zjutraj, ko sva zavila k bolnišnici, zapustila. Od tu sva nadaljevala po gozdni cesti in čez 5 minut sledila markaciji v smeri Zakopa. Tokrat sva se izognila spomeniku in čez 5 minut pristala na stari poti; zdaj sva si lahko ogledala, kje sva gor grede** zgrešila »direktno«. Po poti vzpona sva se vrnila k avtu. Od tam sva se namesto skozi središče Jesenic odpeljala kar po Ulici heroja Verdnika, ki se nadaljuje z Ulico 1. maja, nato pa v Podkočni na glavno cesto (če boste to bližnjico ubrali tja grede, tik pred savskim mostom pri napisu Športni park Podmežakla zavijte levo) in pri Lipcah na avtocesto.

Izlet je trajal slabih pet ur. Pa ne slabih, ampak prijetnih!

* Viktor Ruard, podjetnik in inovator, je bil v 19. stoletju zaslužen za razcvet fužinarstva in zaposlovanje prebivalcev, zgradil je stanovanja za delavce in ustanovil fužinsko šolo. Podjeten je bil tudi v turizmu (v Zagorju ob Savi imajo Turistično društvo Ruardi). Iz jeseniškega turističnega društva so mi prijazno sporočili, da prospekta ni več, poslali pa so mi zemljevida kolesarskih in pohodniških poti ter panoramski zemljevid jeseniške občine. Hvala!

** Ko se približamo prvi skalni steni in pot zavije desno, je treba še do naslednjega ovinka, ko pa pot spet zavije desno pod veliko skalo, je čez kakih 30 m (pre)visoko levo v bregu dobra markacija, ki označuje »direktno«.

Pomladni Stegovnik vabi

Ali Stegovnik, Štegovnik ali Štibovnik, se odločite sami, prav tako, ali se boste povzpeli na severovzhodni (1692 m) ali jugozahodni vrh (1684 m) ali na oba bodisi od Doma pod Storžičem, iz Loma pod Storžičem ali iz Grahovš, od Kanonirja skozi Dol ob Zabukovskem potoku ali mimo kmetije Rezman bodisi od kod drugod ‒ povsod vam bo všeč. Midva sva se na veliko soboto odpravila od Rezmana. Nekoliko naprej od Kanonirja se od glavne ceste odcepi strma makadamska (kažipot levo Stegovnik). Parkirala sva ob odcepu pod Rezmanom, a pozneje ugotovila, da je nad njim več prostora. Že pri Rezmanu je lepo, saj uživa imenitne razglede; pogled na Kočni je bil za naju nov in Storžič je od tam videti precej drugače kot skozi okno najine spalnice.

Nad domačijo je odcep desno Stegovnik čez Močnikovo sedlo, takoj zatem pa neoznačen razcep. Morda je kaka markacija padla skupaj z drevesom, saj je precej posekanih. Desni krak se je izkazal za pravega. Nad oddajnikom za mejo med listnatim in smrekovim gozdom sva zavila desno na manjši kolovoz in tako naprej za markacijami (včasih jih je bilo treba malo poiskati). Med vzpenjanjem po pobočju Bukovca sva prisluškovala prizadevnemu detlu. Rož sicer ni bilo veliko, zato pa zelo raznovrstne: beli repuhi so že odcvetali, vijolice, spomladanski žafrani, zajčje deteljice, podlesne vetrnice, premenjalnolistni vraničniki, deveterolistne konopnice, trilistne penuše. Na opuščeni Močnikovi planini s čednim (zaklenjenim) bivakom, ki je bil nekdaj najbrž lovska koča (v bližini je tudi solnica), se nisva dolgo zadrževala. Dotedanjim rožam so se pridružili lapuhi, pljučniki, jetrniki, špajke. Vzpon se je nadaljeval po nekoliko podrti poti, ki zaradi podora ni več prevozna. Macesnova »dekleta« so se kitila z rdečimi cvetki, zardevali pa so tudi odcvetajoči telohi. Pojavili so se prvi navadni volčini. V tej prijetni družbi sva dosegla Močnikovo sedlo, kjer sva levo v travi ugledala komaj opazno stezico z oznakami LS (ob priliki bova preverila, ali vodi na Bukovec), še bolj levo teče pot v neznano smer, midva pa sva nadaljevala desno. Kmalu sva se povzpela v desno mimo velikega mravljišča, nad katerim naju je razveselil parček jegličev. Nato sva grizla kolena ob suhi hudourniški strugi, kjer je na moje veliko veselje pribodlo iz tal nekaj navadnih lusnecev; strašno so mi všeč. Dosegla sva sedelce Pri lojtri, nad njim pa greben, ozaljšan z zaplatami spomladanske rese. Vzpela sva se ob podrti žičnati ograji in stopila na prvi »vrh«. Treba pa je bilo še čez dva predvrha, kos poti ob jeklenici, po nekaj sitno gruščnatih odsekih in čez zadnje snežne, tudi poledenele zaplate, preden sva stala na najvišji točki Stegovnika.

Na vrhu stoji skalnata piramida, v skrinjici je vpisna knjiga. Tedaj edini planinec na tej odmaknjeni gori, ki je računal na samoto, se je ob najinem prihodu nekoliko nejevoljno preselil na predvrh. Razgledi se kar »prehitevajo«: Kočni, konica Grintovca, Kalški greben, Krvavec, Kozji vrh, Storžič, Ženiklovec, ves greben Košute ... Tudi Julijci, a prejšnjo soboto jih je bilo skozi mrč komaj opaziti. Po južini sva se po grebenu preselila na jugozahodni vrh. Pot ni težavna, a ker je greben zelo ozek, je treba biti previden.

Z jugozahodnega vrha sva se spustila k Stegovnikovemu oknu (lukenj v dveh votlinah, povezanih z lestvijo, je pravzaprav pet ali celo šest, ampak eno ali dve je menda treba šteti za »vrata«), 5 minut pod njimi pa naju je pričakala smerna tablica: nazaj Stegovnik, naprej Planina Javornik. Na skalnati steni levo nad potjo je še komaj opazen napis Močnikovo sedlo s puščico, ki kaže pod steno. Tam teče neoznačena stezica (v resnici sva opazila eno Knafelčevo markacijo), ki je na zemljevidu ni, na bližnje sedelce (1485 m), s katerega vodi levo pot proti Močnikovemu sedlu. Kot pred skoraj tremi leti ga še vedno »krasi« zavržen akumulator. Tudi sicer to sedelce pri naju ni ravno v čislih. Prejšnjikrat sva se z njega odpravila na Javorniški preval in se »začasno« izgubila, tokrat pa se nama je podobno godilo v nasprotno smer: pod sedelcem je označenost tako slaba (smerna tablica na njem pa, nasprotno, tako rekoč nova) in pot tako nerazločna, da sva jo komaj našla. Tam sva srečala poleg ljubitelja samote na vrhu edini živi duši tisti dan, mlad par, ki je poročal, da je niže še dosti slabše. Pot med Močnikovim sedlom in Javorniškim prevalom je tako nevzdrževana, da si ne zasluži rdeče črte na zemljevidu. Kot bi bila opuščena. Po dobre pol ure sva prišla do velike skale, na kateri sta namesto planinskih markacij rdeči črki R z belim poljem v »trebuščku«. Ena pot se nadaljuje naravnost levo od skale, druga pa navzdol desno od nje. Najbrž sva tam zgrešila: izbrala sva desno in mimo še nekaj oznak R sestopila na cesto. Zavila sva levo nanjo in brž za počitniško hišico prispela do odcepa označene poti na Stegovnik čez Močnikovo sedlo. Malo dlje je trajalo, sva pa seznam rož podaljšala s spominčicami in kalužnicami. Z Močnikovega sedla sva se vrnila na izhodišče po poti vzpona.

Dve uri in pol do vrha, 20 minut po grebenu in tri ure in pol po »daljšnici« nazaj. Privoščite si!