40 let Badjurove krožne poti

Pred 40 leti, 30. junija 1974, je Planinsko društvo Litija odprlo Badjurovo krožno pot (BKP). Zaradi tega (predvsem zato, ker mi je Rudolf Badjura precej pri srcu) sva jo z Janijem letos prehodila v štirih delih: Renke‒grad Bogenšperk, grad Bogenšperk‒Laze, Laze (Kamnica)‒Vače in Vače‒Renke (Sava). Obiskala sva še kraje, ki so bili na začetku del BKP, zdaj pa niso več, in Badjurovo Litijo. Jani je popisal te najine potepe na MMC (desni in levi breg Save). Na današnjo obletnico opozarja tudi zapis na Gore-ljudje.net. Poleg prijetnih vtisov me bo na prehojeno pot spominjala značka BKP.

 

Svinjak

Na tako imenovani bovški Matterhorn  sva se odpravila s precej spoštovanja, saj je iz doline videti tako strm, da sva si težko predstavljala, kako bova prilezla na vrh. Miheličeve besede o napornem in nikakor povsem lahkem pristopu sva vzela resno, nekoliko naju je zmedel Stritar, ki je v 111 izletih po slovenskih gorah (2003) opisano zahtevno označeno pot kasneje v Gorah Slovenije (2011) »prekvalificiral« v nezahtevno, v novi knjigi Helmuta Langa Julijske Alpe pa piše, da pot ni posebej težka, a je zelo strma in ni za vrtoglave.

 

Ime mu ni ravno v okras. Saj »vsi« trdijo, da ga ne smemo jemati dobesedno, ne povedo pa nič zanesljivega. Po nekaterih virih naj bi se imenoval po sovah (Sovinjak), Tuma pravi, da je ime »od zviti, zaviti; ime velja za podnožje, zavito med strugo Koritnice in Soče«, Igor Zlodej poroča o različici Svitnjak (»menda zato, ker se vsako jutro za Svinjakom prične svitati ‒ daniti«). Obstajajo tudi razlage, da se pot nanj svinjsko vleče, a če bi iskala v to smer, bi prej rekla, da je svinjsko lep. Če ga seveda pogledaš s prave strani. Iz Bovca. Ob najinih junijskih obiskih v tem kraju sva ga doslej le občudovala, prejšnji četrtek pa je končno prišel na vrsto.

 

Označena pot na Svinjak (1653 m) vodi  samo iz vasi Kal - Koritnica. Do tja je iz Bovca po trentski cesti kake 3 km. Parkirala sva pri hiši Kal - Koritnica 3 ‒ s prijaznim dovoljenjem gospodinje, čeprav se je pozneje izkazalo, da je nekaj metrov naprej puščica, ki opozarja na parkirišče 200 m dalje in desno. Ob bližnjem križišču je obvestilni stebriček, na katerem med drugim piše Svinjak 1653m, 3h; puščica kaže na ozko asfaltno cesto, ki se odcepi levo z glavne.  V isto smer teče Pot miru proti Čelu.

 

 

Po slabem asfaltu sva šla mimo dvojnega korita in do vodnjaka, na katerem sta markacija in napis Svinjak 1637 m (tudi na spletu je kar nekaj zadetkov s to višino); tam se planinska pot odcepi od asfaltne »ulice« desno. Po mostičku sva prečkala regulirano strugo ter skozi visoko travo zagazila v breg mimo vodnega zajetja in skozi vrata v ograji. Med grmovjem in drevjem sva se spet pretaknila na plano in pod naslednjim vodnim zajetjem zagledala svoj cilj. Tam se ločita poti k plezališču (levo) in na Svinjak (desno). Vzpenjala sva se mimo rastišča kimastih bodakov. Na skalah je več napisov Svinjak, knafelčkom pa delajo družbo črno-rdeče markacije Poti miru. Odprli so se nama pogledi na Kanin in Rombon. Skalnata pot naju je popeljala v gozd. Na desni sva med drevjem videla podor na Javorščku. Nato sva preplezala ograjo in prispela do odcepa levo na Čelo. Tja bova zavila nazaj grede, sva sklenila.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Rož skoraj ni bilo, le tu in tam kaka ciklama in nekaj zvončic. Skalnata steza se je počasi »mehčala« z odseki, postlanimi z iglicami in suhim listjem. Strmina se je nekoliko unesla. Popolnoma zdrobljeno listje je pričalo, da po tej poti hodi veliko ljudi, in celo sledove koles sem opazila. Markacije so že precej obledele, a na kočljivih mestih nisva bila nikoli v dvomih. Ko sva dosegla greben, sva najprej zavila nekaj deset metrov levo po grebenski potki do razgledišča z betonskim stebrom, od koder se vidijo soška dolina, Kluže in Hermanova trdnjava, Kanin, Rombon, Jerebica, Rabeljske špice, Loška stena.

 

Vrnila sva se na mesto, kjer sva dosegla greben, in po lepi grebenski potki nadaljevala v nasprotno smer. Ko se je strmina povečala, so nama jo lajšali ključi. Srečala sva domačina na »kratki turici«, ker za celodnevno ni imel časa. Njegova sestra proučuje kače in opaža, da je čedalje več ranjenih od planinskih palic. Toplo nama je priporočil Babanski skedenj. Zvenelo je zanimivo.

 

Ko sva dosegla greben drugič, so naju pričakale razkošno cvetoče trave. Čez čas se je na levi pokazalo pobočje, ki ga je pred leti opustošil požar, zato v zrak molijo mrtva drevesa brez vrhov. Kljub več nasvetom, naj na Svinjak ne hodimo poleti, je bila gozdna senca dokaj učinkovita. Strmina naju je sicer ogrela, zunanja temperatura pa je bila vsaj zjutraj in dopoldne precej prijazna. Med čedalje razkošneje cvetočimi travami so se ponekod rdečile krvomočnice. Kmalu zatem sva prvič naletela na domnevne ostanke 1. svetovne vojne: strelske jarke. Helmut Lang v zvezi z njimi omenja Smrekovo glavo in lep bukov gozd, Vid Pogačnik pa pravi, da je na Smrekovi glavi ruševje, tako da nisva bila gotova, kdaj sva bila na Smrekovi glavi.

 

Nad opustošenim gozdom naju je končno razveselilo pisano cvetje: sončni grmi žarkastih košeničic, kokoševci in lakote z drobnimi belimi cvetki, alpski šetrajniki, poponi, zlatice, nokote, materine dušice. Potem ko sva si v družbi možica privoščila nekaj razgledov, sva se vrnila v gozd. Potruditi sva se morala čez visoke skalne stopnice. Namnožili so se glavičasti repuši. Gozd se je zlagoma spreminjal v sestoj nizkih dreves in grmovja in stopila sva na plano. Cvetano so popestrile še mračice. Še kratek sprehod skozi gozd in znašla sva se na uravnavi pod vrhom. Krasili so jo cvetoči šipkovi grmički, gorske nebine, dvolistni vimenjaki. Pogled navzgor naju je navdajal z dvomi, a sicer strma in izpostavljena pot je spretno speljana; le na enem mestu je bilo treba zares poplezati. Na skalah nad tistim mestom je čepelo nekaj odcvetelih avrikljev. Pod predvrhom z možicem so se cvetju pridružili še resje, planinski srobot, clusijevi svišči, pritlikave vrbe, špajke in relike. S predvrha do vrha ni nit pet minut. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zgoraj sta mali Aljažev stolp Slovenskega gorniškega kluba Skala z višino 1653 m in žig z višino 1637 m. Običajne planinske skrinjice ni, ker se Slovenci tudi na takih lepih krajih ne moremo kulturno sprijazniti s svojo različnostjo, zato se je »druženje« stolpiča in skrinjice za slednjo menda končalo v dolini. Svinjak je imeniten razglednik; iz jadralnega letala, ki je krožilo v bližini, so bili razgledi gotovo še imenitnejši, a midva sva bila nadvse zadovoljna z najinim.



 

 

Vrnila sva se po isti poti. Tik pod vrhom sva srečala skrbno urejeno dekle, ki ji v dolini nikakor ne bi pripisala, da je zmožna priti na Svinjak; človek res ne sme soditi po zunanjosti. Ko je bil za nama plezalni del, sem spet začela pasti zijala po rožah in opazila še dve novi: eno samo majceno kranjsko lilijo in orlico. Pod razglediščem pri možicu sva se ustavila pri majhnem previsu, pod katerim bi v sili lahko našlo zavetje nekaj ljudi. Na kraju, kjer sva gor grede prvič dosegla greben, sva nogam, ki so v strmini navzdol precej trpele, privoščila daljši počitek: sedla sva v travo, se sezula in migala s prsti. Pred vrnitvijo sva si ogledala še muzej na prostem na Čelu. Od odcepa naju je strma, dokaj kamnita pot v ključih v petih minutah pripeljala na rob, kjer stoji razlagalna tabla, poleg nje pa je na skali vpisna skrinjica Poti miru. Na ogled so 200-metrski strelski jarek s strelskimi linami, dva topniška položaja, kuhinja, opazovalnica ter bivališča in zakloni za vojake. Nad razmeroma dobro ohranjenimi ostanki prve svetovne morije so se v vetriču zibali divji klinčki in nekaj orjaških lučnikov. Sonce je že pošteno pripekalo in martinčkom je bilo to bolj všeč kot nama.

V dolino grede sva se še večkrat z občudovanjem ozrla na »najin« vrh. Opravila sva pošten šiht – dobrih osem ur (hoje je bilo gor tri ure in nazaj pol ure manj), saj je bil delavnik. Verjetno zaradi tega razen omenjenega domačina in čedne mladenke ves dan nisva srečala nobenega Slovenca, pa je bilo planincev kar precej, sami tujci. Naj vidijo, kako je pri nas lepo.

Jagodne Janče

Ko sva na Badjurovi krožni poti (BKP) obiskala Janče, se nama je zdelo, da bi bilo tam Ajdi všeč. Sicer je bil praznik jagod že mimo, a za gnečo nam tako in tako ni, zato smo ta načrt uresničili v sredo, ko je bil po napovedih zadnji vremensko zanesljivi dan pred sedanjimi nevihtami. 

Ljubljansko obvoznico smo zapustili pri izvozu Bizovik in v Zgornji Besnici zavili v Volavlje. Po ozki asfaltni cesti smo se pripeljali do smetnjakov, pri katerih se v desno odcepi kolovoz. Nekoliko pod odcepom nam je kmet dovolil parkirati na travniku čisto blizu markacij, pri katerih sva na 2. etapi BKP nad Prežganjem znova dosegla cesto. S parkirišča smo imeli lep razgled na prežganjsko cerkev sv. Marjete. Preden smo se odpravili na pot, je Ajda potegnila iz nahrbtnika prvi sok. »Sem bila zato toliko žejna, ker smo se takooo dolgo vozili,« je pojasnila. Tudi sicer je treba na tako vroč dan ves čas skrbeti, da se ne bi posušili.


Pri smetnjakih smo zavili po kolovozu desno v gozd. Ajda je postala pozorna na čudno palico, ki je visela od drevesa. Izkazalo se je, da je olesenela ovijalka. Kaj so ovijalke? Pokazala sva ji bršljan, ki se je ovijal okoli debla, in drobcene oprijemalne koreninice. Po razlagi, da nekatere ovijalke črpajo iz drevesnega debla hrano, si je mogoče predstavljala, da lahko »ugriznejo«, zato je previdno vprašala, ali jih sme prijeti. Nad kresničevjem in turškimi nageljčki ni bila tako navdušena kot jaz; videti je, da bo bolj »praktična«: zanimali so jo cvetoči kostanji, ker kostanj rada jé. In seveda gozdne jagode; prizadevno jih je nabirala in se še bolj prizadevno sladkala z njimi.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Med drevjem so se tu in tam pokazale Janče daleč in visoko pred nami. »Vidiš, kam gremo? Bomo zmogli?« Mislim, da ji je vzelo sapo, saj je bilo slišati le »Ooo!« Kmalu za domačijo Volavlje 29 smo prišli na asfaltno cesto in zavili desno po njej. Vnukinja se je ustavila: »Tale je desna roka, tale pa leva.« Na prejšnjem izletu ji to še ni šlo najbolje in videti je bilo, da je z napredkom precej zadovoljna. Čez slabe pol ure smo pri transformatorju in avtobusni postaji zapustili cesto. Travniško cvetje so obletavali metulji. Ajda bi rada katerega ujela, pa je niso počakali. Dedi ji je razložil, da je bolje tako, saj bi se metulja krila ob dotiku najverjetneje poškodovala; barvaste luskice, ki tvorijo vzorec na krilih, so drobcene kot prah, zato lahko ostanejo na človeških prstih. »A potem pa človek lahko leti?« Kako lepo je biti otrok!

 

Po kolovozu smo se povzpeli v gozd. Na razcepu je pravi desni krak, navzgor. Podrta drevesa, ki so naju zadnjič ovirala, so že pospravili. Bližala se je dvanajsta ura in spomnila sem se, da naju je prejšnjikrat na cilju sprejelo zvonjenje. Kakšno naključje: ravno ko smo stopili med hiše, je zazvonilo poldne. Navdušenje nad igrali je bilo tolikšno, da se je bilo težko odločiti, ali je prej na vrsti frutabela ali tobogan. Ta je bil dosti imenitnejši kot gugalnice v obliki jagod, a od sonca tako vroč, da je bilo treba obleči dolge hlače, sicer se ni dalo dričati po njem. Nad frutabelo je bila navdušena tudi živahna bela psička, zato je Ajda svojo »malico« držala visoko v zrak. Toda psička je začela poskakovati za njo, ko pa je otrok zbežal, se je žival seveda tudi pognala v dir. Šele na varnem v dedijevem naročju sva Ajdi nekako dopovedala, da je psička igriva, ne huda, a sva bila kljub temu ves čas na preži, ker človek nikoli ne ve, kaj bo šinilo v pasjo (ali pa v otroško!) glavo.

V Planinskem domu II. grupe odredov smo si privoščili kosilo, zatem pa se spustili še do Gabrske kapelice. Najprej nama ni bilo všeč, da senca pada ravno na cestno stran, a cesta je tako malo prometna, da sta v tisti uri počitka pripeljala mimo le dva avtomobila. Na travo smo pogrnili odejo, se sezuli in zleknili. Z dedijem sva izmenično brala zgodbice o psičku in muci. Tako smo se za silo ohladili in si dodobra odpočili.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Napotili smo se nazaj po cesti mimo še ene kapelice in se ustavili pri cerkvi sv. Miklavža. Na najino presenečenje je bila odprta. Lepo obnovljena notranjost je Ajdo tako očarala, da si je zaželela tako hišo. A očka ne bi bil za to, je takoj dodala. Potem sva morala odgovarjati še na težka vprašanja, na primer, ali je maša, če ne pride v cerkev nihče ali če pride samo en človek, in prebrati kaka dva ducata nagrobnih napisov na pokopališču.
 

 

Vrnili smo se po isti poti. Ko smo vstopili v gozd, je zrak v popoldanski vročini migotal od mrčesa. Komarjev ni bilo med njim. Ajda jih seveda ne mara, zanimalo jo je pa vendarle, ali se še niso rodili iz jajčec. Sredi razprave o komarjih je nenadoma vzkliknila: »Glej, dve markaciji! Na pravi poti smo!« Nato se je spet spomnila na jagode. »Jaz precej dobro vidim,« je odgovorila na najino začudenje, ko jih je našla v visoki podrasti, v kateri midva nisva videla ničesar. Čeprav jih imajo na domačem vrtu, jih je čisto nekaj drugega nabirati in zobati v naravi. Ven in ven se je navduševala nad novimi najdišči: »Smo pa res pravi srečkoti!«

 

Skrb, kako se bo otrok obnesel v tolikšni vročini, je bila odveč; dvakrat smo se namazali in glavo pokrili s širokokrajnim klobukom. Pa pili smo obilo. Ko je nastopila prehodna utrujenost, smo postali sila zgovorni in na utrujenost kar pozabili. »Normalne« čase še vedno množimo z dve, a ne toliko zaradi prekratkih nog kot zaradi zanimivosti, zaradi katerih se je treba pogosto ustavljati. Po šestih urah, od katerih smo hodili nekaj manj kot tri, se je na otroškem sedežu zelo prileglo zadremati.

Na mokri strani Alp ali vsaka stvar je za nekaj dobra

Obir bi bil skupaj z nekaterimi naravnimi znamenitostmi v njegovi okolici, posebno kapniškimi jamami, vsaj za naju časovno prevelik zalogaj za enodnevno turo, a da bi se jim posvetila posebej, še ni bilo prave priložnosti. Prvi dan meteorološkega poletja pa nama jo je tako zagodel z vremenom, da sva kar med potjo spremenila načrte. Onkraj ljubeljskega mejnega prehoda je vztrajno deževalo, zato se hitro izboljšanje ni zdelo nič kaj verjetno.

Odpeljala sva se skozi Borovlje (Ferlach), Šmarjeto v Rožu (St. Margareten im Rosental), Dolnjo in Gornjo vas (Niederdörfl in Oberdörfl), na križišču na koncu slednje pa zavila desno, kamor kaže smerokaz za Borovniško pregradno jezero (Freibach Stausee) in tamkajšnjo gostilno Stauseewirt Kaiser (2 km). Parkirala sva nad gostilno kolikor mogoče daleč od nje. Še dobro, kajti ko sva v tistem mokrem jutru postopala tam okoli, je prišel ven mladenič in strogo vprašal: »Kaj ste fotografirali?« Z odgovorom, da naravo, je bil videti zadovoljen. Če bi bil vedel, da je na eni od fotografij tudi gostilna, nama morebiti ne bi bil povedal, da je gora v ozadju Setiče (Setitsche, Freiberg). Jezero leži približno 730 m nad morjem; dolgo je 1200 m in široko 400, globoko do 33 (podatki so različni). V njem lovijo ribe, se kopajo in potapljajo, čolnarijo in celo deskajo.

 

Med jezerom in cesto je od gostilne nazaj do 10 minut oddaljenega bifeja speljana sprehajalna pot. Sprehodila sva se do bifeja, pri katerem je veliko parkirišče. Med potjo sva v bregu na drugi strani ceste videla več hiš, spodaj ob jezeru pa čolne. Na koncu naju je tabla Gemeinde/Obcina Zell Sele pozdravila Auf Wiedersehen – Nasvidenje – Good bye – Arrivederci. Vrnila sva se po cesti, ob kateri se do gostilne zvrstijo razpelo in tri spominska znamenja. Človek kar začne verjeti, da ni naključij: 10. 10. (na obletnico koroškega plebiscita) 1995 sta umrla 22- in 21-letnik, 1. 11. (na dan vseh svetih) 1964 se je ponesrečil 26-letnik, Elizabeta, rojena na moj 20. rojstni dan, pa je umrla še ne polnoletna 31. 3. 1991.

 

Nad gostilno je križišče asfaltne ceste v smeri Freibach (Sele Frajbah/Zell - Freibach) in Terkl (Trkelj) z gozdno. Najprej sva se spustila po njej desno, od koder sva slišala šum Borovnice (Freibacha). Pot je označena z 9H. Samo do mostu sva šla, da bi videla rečico, ki napaja jezero.

 

Na drugi strani asfaltne ceste markacije 625 vodijo proti Kapelski koči (Eisenkappler Hütte) in Obirju (Hochobirju). Tudi na to stran sva se namenila le do Jagovca (Jagoutza)  – gledat, kaj pomeni znamenje za kapelo na avstrijskem zemljevidu (Kompass 65; na zemljevidu PZS ga ni). Kmalu sva stopila iz gozda na ograjen travnik s prežo na zgornjem robu. Nad njim se je mrščil Mali Obir. Čez četrt ure sva bila že pri Jagovcu. Konji na pašniku so nama dobesedno pritekli naproti. Na kapelici ob domačiji je slovenski napis Tebi Bog se posvetimo; (tudi) zaradi tega sva pričakovala slovensko besedo. Gospodinji v hlevu sva na nemški pozdrav odzdravila po naše, pa ni pokazala, da bi jo to kakorkoli »ganilo«. Nadaljevanja poti na Obir nisva našla, a ga tudi nisva posebno prizadevno iskala. Ker se je dež spet okrepil, sva se hitro odpravila k avtu.



 

Vrnila sva se na glavno cesto in zavila desno proti Železni Kapli (Bad Eisenkappel), pri Zenklu v Podkanji vasi (Wildensteinu) pa desno z glavne ceste. Mimo ograde s srnjadjo ni daleč do urejenega parkirišča pri gostilni Zum Wasserfall (Pri slapu; na avstrijskem zemljevidu piše še Planteu, kar je priimek prejšnjega gostilničarja). Pot je ponekod precej strma, a lepo speljana, utrjena in zavarovana omogoča doseči razgledišče pred slapom vsakomur, celo otroški voziček sva videla. Bolj na začetku je počivališče s klopcami in mizo, razlagalna tabla (samo v nemščini) pa izletnike poučuje o pomenu vode za življenjsko okolje. Sredi vzpona kažipot 608 v desno opozarja na odcep proti Obirju in koči, a rdeče-beli trak najbrž skuša dopovedati, da je pot zaprta. Mimo vmesnega razgledišča sva bila v četrt ure na cilju. Naprej brani ograja; nekateri so jo kar preplezali. Po stezici, ki vodi dalje pod in za slap, sklepam, da se je nekoč smelo bliže.

 

Podkanjski slap (Wildensteiner Wasserfall) na Podkanjskem potoku (Wildensteiner Bachu) domačini razglašajo za najvišji prosto padajoči slap v Evropi (54 m). Na spletu sem našla geološko razpravo o njem, a kakega evropskega »rekorda« ne omenja, govori pa o približno 55-metrski steni, čez katero pada. Tudi če ni najvišji, je lep. Pogled v globino razkrije nekakšno zajezitev; najbrž je povezana z žago, ki je označena na avstrijskem zemljevidu (Hazar, na slovenskem tudi Hacar). 

Vreme se je sicer popravilo, a za najin prvotni načrt je bilo že pozno, zato sva nadaljevala z okolico Obirja (čeprav sva ga tokrat "izpustila", nama ni zameril in se je pokazal v vsej svoji mogočnosti). Za Obirske kapniške jame (Obir-Tropfsteinhöhlen) je priporočljiva rezervacija, v slabem vremenu pa je celo nujna. Med čakanjem na prevoz priporočajo ogled informacijskega centra geoparka nasproti pisarne, kjer prodajajo vstopnice. Toda imela sva srečo: na avtobusu, ki naj bi odpeljal čez četrt ure, je bilo še nekaj prostih mest. Odpeljali smo se z Glavnega trga v Železni Kapli (tja so na voljo tudi brezplačni prevozi iz Beljaka in nazaj) ter v Plaznici (slovenski zemljevid Zaplaznica, avstrijski pa Spodnja Plaznica/Blasnitzen) zavili na ozko vijugasto cesto, po kateri smejo voziti le turistični avtobusi in domačini (srečanje ni možno). Pri odcepu je planinski kažipot Hochobir 5h 622. Kdor gre peš, plača 17 evrov, s prevozom pa stane ogled jam 22 evrov (za odrasle; za skupine, upokojence in študente manj; otrokom do 4 let vstop ni dovoljen, živalim tudi ne).

 

Po 11,3 km smo se pripeljali do vhoda v nekdanji rudnik svinca in cinka na 1078 m; kapniške jame so odkrili rudarji. Dobili smo čelade, prelahko oblečeni tudi jopiče, kajti v jamah je le 8 °C. Pri blagajni so nama na vstopnico natisnili, da potrebujeva zvočni vodič v slovenščini. Vodnik naj bi na vsakem za to določenem mestu vključil razlago v izbranem jeziku, ponekod v jamah pa naj bi se to zgodilo kar samo. Mislim, da sva bila za nekaj prevodov prikrajšana (bila sva edina tujca), a nekoliko nemško že razumem, lepote podzemlja pa so govorile tudi same zase. Slovenci smo v tem pogledu razvajeni, saj imamo Postojnsko jamo, Škocjanske jame in druge, zato me taki ogledi v tujini navadno ne navdušijo posebej. Tokrat je bilo drugače: Indijska dvorana, Orgle, Dolga, Wartburgova in Mala dvorana so bile čudovito doživetje, h kateremu sta prispevali tudi glasba in svetloba. Fotografiranje in snemanje nista dovoljeni, zato le slike iz prospekta in povezava na spletno stran.
 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako je slabo vreme poskrbelo, da sva videla lepote, ki doslej niso prišle na vrsto, in jutranja čemernost je kar izpuhtela.